Torej, prejšnji teden sem zmagoslavno objavila prispevek o tem kaj početi doma v času epidemije. In moram rečt, da ste pridno klikali. Hvala, mimogrede. Verjemte mi, v (sicer nenamerni) samoizolaciji sem že dlje kot vi, ker sva res praktično od 12.januarja samo doma v 55m² stanovanju (nimava rednih služb) in z izjemo februarskega izleta v Slovenijo (kjer sem jaz po dveh dneh intenzivnega druženja obležala z gripo v postelji), od takrat nisva šla ne na večerjo, na pivo, na kavo, v hribe, smučat, NIČ. Čeprav je slednje kompletno kontradiktorno z najinimi karakterji, željami in cilji, sva ta čas namenila urejanju vsega možnega, šparanju €€€ in pripravah na daljše potovanje, ki naj bi se začelo, hm, zdaj. Pa se ne bo. Zato, verjamite, mi smo že totalno asimilirani na domačo karanteno. In ja, na živce nam gre, vornk. Vsem, ne samo meni. Saj znam bit sama s sabo, sploh po vseh letih kot samska mama v tujini mi introvertiranost ni tuja, ampak vse ima svoje meje hudiča. V bistvu se prav rada družim s kom haha. In ja, prvi teden z veseljem malo pospravljaš pa kuhaš pa knjige bereš, potem pa… Tukaj torej še mojih 10 nasvetov za preživet karanteno in ne znoret medtem. No, al pa vsaj kako preživet, brez da se pobijete med sabo.
NAPOLNITE HLADILNIK
Saj sem že tako vedela, ampak tale domača karantena me je še enkrat spomnila, da nikakor ne pusti moškega doma s praznim hladilnikom. Se mi zdi, da se počuti kot škorpijon, ujet pod kozarcem, in se zna pičit sam sebe, iz obupa. To ni čas za diete, štetje kalorij in štetje evrov. Pa naj poje tistih 10 tablic Milke v enem tednu če mora. Mojga recimo en drek briga za WC papir, saj gre lahko pod tuš! Ampak prazen hadilnik, ne, to pa ne gre.
NE PRIMERJAJTE SVOJIH PROBLEMOV S PROBLEMI DRUGIH
Folk, to ni tekmovanje! To je preživetje. Vsak ima svoje težave, stiske, probleme, eni večje, eni manjše, saj ni važno. Važno je, da svojim domačim in prijateljem nudite mentalno podporo. Če se nekdo pritožuje da je ujet med 4 stenami, mu lahko nekdo, ki je zares bolan zabrusi „bodi vesel, da si zdrav“. Joka nekdo, da mora delat od doma, mu spet nekdo drugi zabrusi „ja kaj pa naj jaz, ki sem brez službe in ne morem plačat položnic“. Spet ena nosečnica bo rekla, ja hudiča kako naj grem rodit v tem obsedenem stanju, pa ji bo ena druga zabrusila „bod vesela, da maš lahko otroke, jaz se že 10 let trudim zanosit, pa ne morem“. Bo rekla ena mama, da se ji bo zmešalo doma s tremi otroci v samokaranteni, pa se bo našla ena medicinska sestra, ki svojega otroka več tednov ni videla, ker ga noče okužit. Bom rekla jaz, da ne morem več bit zaprta v tem stanovanju, pa bo reku en begunec „bodi vesela, da imaš dom“. In tako naprej. Še enkrat, vsi smo v tem dreku zdajle in nobenmu ne pomaga da primerjamo naše težave. Pika.
BODITE SPOŠTLJIVI NA FORUMIH IN V FB SKUPINAH
Mislim, to, čemur smo zadnje tedne priča po forumih je enostavno preseglo vse meje. A niso forumi za to, da si pomagamo med sabo? Zakaj je treba vsakega najprej javno blatit, kritizirat in mu celo grozit, se posmehovat pa še kaj, preden se med 100 komentarji končno najde eden, ki poda konstruktiven odgovor. Kaj imamo od tega? Oseba, ki sprašuje prav gotovo nič. A se lahko vsi malo vzdržimo raznoraznih nepotrebnih komentarjev, za voljo naroda, prosim.
SKREGAJTE SE. IN SE POTEM POBOTAJTE.
Ja, vsekakor se boste skregali. Pa če se imate še tako radi, se boste skregali. Ker to ni človeško, da si z nekom non stop zaprt doma in ne moreš nikamor pobegnit“. Zdaj, če imate veliko hišo z vrtom ali pa kakšen gozd v bližini, potem vam mogoče uspe, drugače pa. Ni šans. Midva sva se že parkrat. Seveda vsakič zaradi totalno nepomembnih stvari. Pomembno se je zavedat, da je to normalno in se zgodi pač na račun izredne situacije. Smešno na primer, da se nikoli takole ne skregava na potovanju, tudi če spiva, jeva, se voziva v avtu po več tednov skupaj. Ampak takrat ni izredne situacije! Zdaj pa je. Ne vem zakaj krožijo po spletu šale, kako bo čez 9 mesecev babyboom, meni se zdi da zna bit kvečjemu vse več ločitev haha! Uglavnem, pejte vsak v svoj kot za par ur in se potem opravičite drug drugemu.
KAKO NE ZNORET DOMA Z OTROKI
Zdej tko je. Jaz sem ločena in nad Lu-jem imam z njegovim očetom deljeno skrbništvo, kar je v Nemčiji običajna praksa. Še vse do januarja je bil vedno pri meni, slednje se je zdaj spremenilo in stalno prebivališče ima pri fotru. Jaz ga smem legalno videt vsak drugi vikend in 1 dan med tednom. To je seveda za bruhat in verjamite, ne štejem več prejokanih ur in neprespanih noči na račun te res bedne situacije. In zdajle bi najraje vsem mamam, ki se pritožujejo kako je težko doma z otroki, zabrusla da naj bojo tiho in naj bojo vesele, da vidijo svoje otroke vsak dan. Ampak ne bom, ker ne bi bilo v skladu s točko št. 2 iz tega prispevka. Lahko pa rečem, da kakor se grozno sliši, sem vesela, da Lu ni tu vsak dan z mano. Ker, če takole nesebično pomislim (sebično gledano, bi bilo seveda optimalno da je vedno tu), ampak tam ima hišo, ima vrt, ima celo nadstropje zase. In ima mir, ki ga tu pri meni v malem stanovanju ne bi imel v tem trenutku. Torej, očitno je vsaka situacija za nekaj dobra. Vsi tisti, ki bi zdajle svoje otroke najraje zabrisali skozi okno (no, no, noben vam ne zameri, niso lahko časi), zdržite in mislite na boljše čase. Poslušajte jih. Njim tudi ni lahko. Resda nismo sredi vojne, ampak če otroku odvzameš vrtec, šolo, igrišče, babice in dedke pa še kaj in dodaš še eno dozo strahu in negotovosti postane vse skupaj nevdržno tudi za njih. Zdaj res ni čas, za se sekirat o nepospravljenih sobah, razmetanih igračah in politem mleku. Raje jim nekam obesite staro blazino pa naj jo boksajo kadar so jezni in naveličani.
VIDEO CALL Z DRUŽINO IN PRIJATELJI
Če že ne moremo biti z njimi (mi recimo sploh ne, ker smo v tujini), pa se na srečo z današnjo tehnologijo da rešit marsikaj. Group chat-i pa video konference nas povežejo, bolj kot bi si mislili. Dejte poklicat kdaj koga, grem stavit da bodo veseli. Al pa vsaj pošljite kakšno fotko, naredite kakšen trapast selfie. Mi smo tako par dni nazaj s familijo naredili „virtualni nazdravje“ preko video chata z različnih lokacij. Malo razvedrila nobenmu ne škodi trenutno.
POMAGAJMO DRUG DRUGEMU
Imate v bloku, soseski starejše osebe? Nosečnice, samske mamice, osebe s posebnimi potrebami? Vprašajte jih, če rabijo kaj iz trgovine. Ne razumem zakaj je še vedno toliko upokojencev v trgovinah. Po možnosti takšnih brez avta, nosijo pa lahko samo po eno vrečko hrane hkrati. Zato morajo v trgovino vsak drugi dan. Po možnosti imajo doma še kakšno lačno mačko, veste, konzerve hrane za živali so težke. Dajte jih povprašat, če kaj rabijo, pa jim prinesite. Pri nas v Nemčiji imamo posebne nabiralnike v ta namen. In posebne listke, kjer starejši iz soseske izpolnijo kaj jim manjka in jim mi tamladi prinesemo.
KLJUB VSEMU OSTANITE DOMA
Zaboga poslušajte navodila in jih spoštujte. Ostat doma ne pomeni, da je čas za izlet na Jasno pa tm kofetkat v družbi, pozvat širše sorodstvo na skupni pohod na Šmarno Goro in organizirat piknik na Rožniku. Pejte v gozd sami, na kakšno bližnjo njivo na sprehod, mogoče celo v hribe no, ampak po možnosti ne v Tamar in Krnico, temveč v kake manj poznane kraje. Sami! Z izjemo nujnih izhodov (nakup hrane, obisk zdravnika ali lekarne) bodite doma, umivajte si roke in dejte mir nekaj časa.
BI REKLA „NE SE SEKIRAT“ AMPAK…
Vem, da je težko ostat pozitiven v teh časih. Sploh če imate svoje podjetje in gre biznis v danerečmkaj zdajle. Ali pa so se vam podrli vsi možni plani. Evo me. Meni tudi. Pa vem, da nisem edina in vem, da so izredne razmere. Poskusimo najt neke pozitivne strani vsega skupaj. In ponavljam, vsi smo v istem dreku, dejte se izpovedat komu, ne zadržujte vsega v sebi, ker vam to res ne pomaga. Sej najprej se fajn sliši uuuuu končno imamo čas, da smo z družino, kot v nekem pravljičnem scenariju, kr naenkrat vsi delajo od doma in otroci so pridni, delajo za šolo, skupaj kuhamo in pečemo, stanovanje je pospravljeno, igramo se namize igre, perilo je oprano, mož je razumevajoč, žena eksperimentira v kuhinji od dolgčasa, poleg vsega pa vsak mesec prileti enaka vsota evrov na bančni račun. Pa je res tko? Al mogoče fotr cele dneve igra računalniške igrice v postlji, mami spije kak kozarec vina preveč, otroc pa vsi popraskani od medsebojnih spopadov tičijo vsak pred svojo tablico 10 ur na dan? Verjetno sta oba scenarija ekstremna, ampak you get the picture. Vseeno, ne se sekirat, tole ni čas za bit popolna družina. Tole je čas za preživetje. Aja pa še to – ne se sekirat za popolno poletno postavo. Se mi zdi, da zdejle vsi žremo kot pujsi – poln hladilnik in cel dan doma, ja kako pa naj bo?! Uglavnem, jz sem že najavla da grem na poletni dopust v Bahrajn, kjer se moram itak oblečena kopat v morju. Vi pa kokr čte.
DOLGČAS JE JEBA AMPAK MISLITE NA BOLJŠE ČASE
Mentalno zdravje je pomembno. Mislim res, situacije ne gre podcenjevati. Eno je, da se malo pritožuješ, ampak včasih to res mimogrede preraste v depresijo. Najdite ljudi, ki vas razumejo, poslušajo ali pa vsaj eno od obojega. Meni pomaga, da se osredotočam na prihodnost in upam da bo še dovolj € na računu za vse plane, ki smo jih zdaj preložili. Pa da bomo zdravi seveda. Be nice. Uglavnem resno, mejmo se radi, stopimo skupaj v teh časih, ne se medsebojno obtoževat, ne bit agresivni, pomagajmo si in ne pozabit, vsi smo v istem zosu in vsi bomo slej kot prej prišli vn iz tega. Mamo to. Al kako že.
