KULINARIČNO POTOVANJE OKROG SVETA | najboljše jedi iz različnih držav

TAPAS, Španija
Španski tapas je odličen nadomestek kuhani večerji oziroma kosilu. Posodice in krožnički z olivami, lokalnim sirom, pršutom, salamo, vloženo zelenjavo, domačim kruhom, dobrim oljčnim oljem in še boljšim kozarcem vina nikoli ne razočara. Obstajajo seveda tudi vegetarijanske in ribje različice.

Vsaj en čisto pravi tapas večer mi pri vsakem obisku Španije še ni ušel, sicer pa si ga z lahkoto organizirate tudi doma, tudi če neradi kuhate – enostavno kupite zgoraj omenjene sestavine in jih raporedite v manjše posodice.

ANTIPASTI, Italija
Antipasti krožnik je velikokrat podobnega izgleda kot mešanica španskih tapasov z značilnimi sestavinami, kot so olivno olje, česen, vložena zelenjava, olive, suhi paradižniki, kruh in mesnine. Se pa v Italiji ponavadi naroči pred glavno jedjo in ne kot samostojen obrok, tako kot tapas v Španiji.

Antipasti so torej predjed in prav gotovo jih večkrat na mizo postavite tudi doma, pred kosilom ali večerjo. Za pridih Italije uporabite kakšno od zgoraj omenjenih sestavin in dodajte še malo bazilike.

ZELENJAVNI ZVITKI, Vietnam
Zelenjavni zvitki (sveži ali ocvrti) so sicer priljubljena jed v različnih azijskih deželah. Nadev tanke riževe „palačinke“ je lahko popolnoma vegetarijanski (kumara, korenje, kalčki, koriander, zelena solata itd), lahko pa jih naročite z rakci ali pa mesom. Poleg omenjenega so nadevani še s tankimi riževimi rezanci, zraven pa je postrežena pekoča čili ali pa arašidova omaka.

Perfektna, osvežujoča jed za vroče in soparne dni. Azijsko vzdušje pa si lahko pričarate tudi doma – priprava zvitkov je zabavna tudi če vas je več, vsak lahko zvije svojega.

MEZZE, Turčija
Orientalska različica tapasa in antipasti po okusnosti prav nič ne zaostaja. Polna miza manjših posodic z vsemi mogočimi pomakami in dobrotami – tako hladnimi kot toplimi. Ponavadi se na mizi znajdejo naslednje sestavine: čičerika, tahini, sir, olive, jogurt, pekoče omakice, mesne kroglice, jajčevci, paprike, dolma in še in še. Postreženo z odličnim ploščatim kruhom seveda.

V mezze sva se zaljubila v Istanbulu in komaj čakava, da se vrneva v Turčijo – tudi zaradi kulinarike. Sicer pa lahko mezze pojedino lahko po svojem okusu in zmožnostih priredite tudi doma.

OSTRIGE, Francija
Ostrige niso za vsakogar, pa tudi ne dobi se jih čisto povsod. Obstajajo različne velikosti in načini priprave. Meni so sicer najljubše kar tako, surove, z malo limone in masla na kruhu. Sicer pa jih lahko tudi spečete v pečici, ena prav zanimiva varianta pa so ostrige z ginom.

Prvo ostrigo sem pojedla mnogo let nazaj, v Južni Afriki. Priznam, da ni bila ljubezen na prvi pogled, ampak dandanes sem čisto nora na njih. Ene boljših sem jedla tudi na Novi Zelandiji, ponavadi pa so ravno ostrige prvo v kar se zaženem, ko gremo na obisk k francoski družini na atlantsko obalo.

TAJINE, Maroko
Veliko severno-afriških jedi se po tradicionalnih receptih dlje časa kuha nad vročim ogljem v lončeni pokriti posodi imenovani tajine. Glavne sestavine so različne vrste mesa, zelenjava, začimbe (žafran, ingver, kurkuma…) in posušeno sadje ter oreški.Vse skupaj gre dobro skupaj s kupčkom kuskusa.

Tajine jedi smo v Maroku okušali par let nazaj, tako v restavracijah kot tudi na uličnih stojnicah. Obstaja tudi jutranja varianta, in sicer tajine omleta. Tajine posode sicer nimamo doma, tako da je največji približek originalu katerakoli jed s kuskusom.

ACAI, Brazilija
Acai jagode so palmini plodovi, polni antioksidantov in zdravilnih snovi. Ponavadi so servirane v obliki mrzlih smutijev, kot nekakšen sorbet, čez katerega potrosite sadje (banane, jagode, kiwi…) in granolo ter guaranin sirup. Po želji seveda lahko dodate še marsikaj.

Z acai jagodami sem se prvič srečala v Braziliji, kjer ne morete mimo vseh stojnic, lokalov in posebnih restavracij, kjer strežejo izključno acai sklede. Tudi midva sva si jih redno privoščila in jih kar ne moreva pozabit.

RAMEN, Japonska
Japonska kuhinja je vsekakor veliko več od sushi zavitkov in eden mojih favoritov so prav tradicionalni ramen rezanci. Nekateri sicer trdijo, da izvirajo s Kitajske – kakorkoli že, v vsakem primeru je prava ramen skleda z dodatki kot so meso, kuhano jajce, alge, kalčki in še kaj prava poslastica. Prav tile nudli so sicer povod za, še posebno v ZDA priljubljene, mnoge instant juhe z rezanci, ampak eno z drugim v realnosti res nima veliko skupnega kar se tiče okusa in izvedbe.

Čisto pravo ramen skledo sem prvič okusila v Singapurju, kasneje pa še v mnogih japonskih restavracijah po svetu – na žalost še nikoli dejansko na Japonskem.

SMØRREBRØD, Danska
Te svetovno znane danske kruhke bi lahko primerjali z nekakšnim odprtim, bogato obloženim sendvičem. Skandinavska kulinarika je zares posebna, naju je čisto navdušila. Rženi kruhki so obloženi z najrazličnejšimi sestavinami, izbira je res ogromna.

Najin podaljšan vikend v Copenhagnu je poled kolesarjenja in ogleda znamenitosti minil predvsem v znamenju dobre hrane. Vsekakor ni bilo poceni, amapk nisva se mogla upret vsem tržnicam in dobrim restavracijam. Smorrebrod se tu je tako za malico na ulici in zajtrk v kavarnah kot tudi v fensi restavracijah za večerjo. Tudi doma jih večkrat pripraviva, za obujanje spominov.

MASALA DOSA, Indija
Indijsko hrano enostavno obožujem, s tole pekočo „palačinko“ sem pa že kar malo obsedena. Moja najljubša indijska jed je sestavljena iz hrustljave riževe tanke palačinke, poljnjena s krompirjem, lečo in začimbami ter postrežena z različnimi čatniji. Največkrat se na krožniku znajde za zajtrk, zato se v Evropi težje znajde na meniju v indijskih restavracijah.

Med enomesečnim potovanjem po Indiji se je na mojem krožniku največkrat znašla prav slednja in vse od takrat jo mrzlično naročim vsakič ko imam priliko in grem mimo indijske restavracije, pa tudi na večjih letališčih. Doma se priprave še nisem lotila, nekako se mi zdi, da bi težko zadela tisti pravi južno-indijski okus.

POMFRIT, Belgija
Pečeni krompirček, ali po domače pomfrit verjetno izvira iz Belgije, čeprav ga včasih tudi Francozi štejejo za svojega. V Belgiji (pa tudi na Nizozemskem) je škrnicelj vrečka pomfrita tudi priljubljen hiter in poceni ulični prigrizek. Vsekakor se splača poskusiti original, pa čeprav tole pripravo krompiraja poznamo po vsem svetu.

Mi ga dostikrat sami pripravimo doma. Res je enostavno in ne vidim potrebe kupovati zmrznjenega. Dober je tudi iz sladkega krompirja. Še domača majoneza ali pa kakšna druga omaka in je super samostojna jed ali pa priloga.

FALAFEL, Bližnji vzhod
Ocvrta kroglica iz čičerike ali pa fižola z začimbami, postrežena s pita kruhom in z osvežujočimi in pikantnimi omakami je ena mojih najljubših vegetarijanskih jedi. Izvira iz držav bližnjega vzhoda, a je tudi pri nas dobro poznana jed.

Falafel sem prvič poskusila že celo večnost nazaj v Egiptu. Za malce orientalskega pridiha lahko falafel kroglice pripravite tudi doma – če nimate volje začeti iz nule, lahko kupite tudi že vnaprej pripravljeno maso in le še oblikujete in ocvrte kroglice. Čeprav jaz še vedno trdim, da potem ni isto :).

LOSOSOVA JUHA, Finska
Med obiskom Finske pač ne morete mimo, ne da bi vsaj enkrat poskusili lohikeitto – tradicionalno kremno lososovo juho, ki še posebno dobro dene v mrzlih zimskih večerih. Poleg kremne osnove in lososa se v juhi ponavade znajdejo še kosi krompirja, pora in veliko kopra za tisti značilen okus.

Finsko sem obiskala že trikrat in vsakič znova sem navdušena nad tole bogato juho, ki te res dobro nasiti. Pa ne samo da je okusna, tudi cenovno gledano je vedno dobra izbira v tej skandinavski deželi.

PAD THAI, Tajska
Ena bolj prepoznavnih tajskih dobrot, ki je poleg obroka v restavraciji lahko tudi hitra, okusna in poceni ulična hrana. Pečeni riževi rezanci z zelenjavo, jajcem in če želite tudi z mesom oziroma rakci, posuti z zdrobljenimi arašidi, zraven pa še sveža limeta.

Čeprav nisem med tistimi največjimi ljubitelji Tajske, ampak mimo vse te okusne tajske hrane pa res ne morem. Če ne zaradi drugega, pa se tja rada vračam prav zaradi kulinaričnih užitkov in pad thai je prav ena tistih jedi, ki si jo privoščim takoj taprvi dan.

FISH & CHIPS, Irska in UK
Tole klasično kombinacijo sicer najdemo na različnih koncih sveta, a vseeno je tisto pravo različico treba poskusiti v UK ali pa na Irskem. Ocvrta bela riba z grahovim pirejem in hrustljavim krompirčkom, zraven pa še vrček mrzlega piva se vsaj enkrat znajde na mojem krožniku med obiskom otoka.

Sicer doma v splošnem več pečemo kot pa cvremo ali paniramo, ampak tole kombinacijo vseeno včasih rade volje pripravimo.

JASTOG, Brazilija
Jastog spada med tiste bolj drage jedi zato si ga prav zagotovo velika večina ne more privoščiti pogosto. A na potovanjih se včasih paše malo razvajat. Osebno ga imam najraje na žaru, sicer pa ga lahko pripravimo na najrazličnejše načine – v solatah, testeninah, tudi juhah.

Jastoga sem prvič jedla na Kubi, za tem pa še marsikje, od ZDA do Vanuatu v južnem Pacifiku, nazadnje pa v Braziliji par mesecev nazaj.

SIRNI FONDUE, Švica
Sir in vino v isti posodi? Jaz sem vedno za. V sirnem fondiju se ponavadi znajdejo 2-3 različni kvalitetni siri, kot na primer Gruyere, in pa suho belo vino. Tradicionalno se v sir pomaka hrustljave koščke belega kruha, po želji pa lahko izberete tudi krompir ali kakšno vrsto zelenjave. Za francosko različico zamenjajte Gruyer s sirom Comte.

Sirni fondi ponavadi jemo na smučanju. Ker pa imamo doma čisto pravo posodo za fondue ga včasih tudi pripravimo, sploh pozimi paše, ko je zunaj mrzlo. Je tudi super zadeva za zabaven večer s prijatelji. Jaz imam najraje prav sirnega, sladokusci pa lahko pripravijo tudi čokoladnega.

CURRYWURST, Nemčija
Nemci so znani po klobasah, a tale je verjetno najbolj popularna in prepoznavna od vseh. Svinjska klobasica, ponavadi narezana na manjše koščke, prelita s prav posebnim ketchup-om, posuta s karijem v prahu in velikokrat servirana s kupčkom pečenega krompirčka, je še posebno priljubljen ulični prigrizek v Berlinu, od koder tudi originalno izhaja.

Prvo Currywurst klobasico sem poskusila šele po par letih življenja v Nemčiji. Za moj okus sicer presladka omaka, pa že tako nisem največji ljubitelj predelanih mesnin, ampak poskusit je bilo pa treba. Sploh v Berlinu. 

STICKY RICE, Laos
Lepljiv riž je osnova vsakega glavnega obroka v Laosu in tudi sama sem ga menda jedla skoraj vsak dan. Največkrat ponavadi poleg ribe in zelenjave, včasih pa kar samega. Pa tudi pri sladicah ne manjka – najbolj znana, okusna in zanimiva kombinacija je lepljivi riž z mangom.

Sticky rice lahko poskusite pripraviti tudi doma, meni se ga še ni uspelo lotit, me pa mika enkrat, sploh zato, ker ga je zabavno jesti z rokami.

PICA, Italija
Pice mi verjetno ni treba posebej predstavljati, pa vseeno napipem nekaj tisti pravi, neapeljski pici. Čeprav obstaja cela vrsta različnih pic in izbira dodatkov je praktično neomejena, pa se na tejle originalni in zaščiteni pici znajde le Mozzarela di Buffala Campana, bazilika in posebni San Marzano paradižniki ali pa paradižniki, ki zrastejo na vulkanskih tleh Vezuva.

V Neapelj, na tole tapravo pico, me še ni zaneslo, si pa res želim. Do takrat improviziramo v domači kuhinji in zunaj na žaru, pa seveda v restavracijah.

IKA MATA, Cookovi otoki
Tradicionalna jed tega čudovitega južno-pacifiškega otočja je sestavljena iz surove ribe (ponavadi tune), marinirane v dišeči mešanici limete in kokosovega mleka, in sveže surove zelenjave. Velikokrat jo postrežejo v polovici kokosa, zraven pa še en kupček čipsa iz kruhovca.

Med obemi obiski Cokovih otokov je bila to moja najljubša jed, morda tudi zato ker je res osvežilna in super izbira za vroče dni. Na splošno je hrana na pacifiških otokih velikokrat ocvrta in tole je bila odlična (pa tudi bolj zdrava) alternativa.

SATAY, Indonezija
Pečeno meso na palčki pravzaprav dobite v Maleziji, na Tajskem, Vietnamu, Filipinih, pa verjetno še kje drugje, a jed naj bi izvirala prav iz Indonezije. Kakorkoli že – tole je super hitra ulična jed, v restavracijah pa vam postrežejo še riž za prilogo, ter arašidovo ali pekočo omako.

Podobno jed najdete na različnih koncih sveta, navsezadnje so tudi naši ražnjiči tudi nekaj podobnega. Zakaj pa ne bi naslednjič namesto čevapčičev na žaru pripravili kaj bolj azijskega. Je za poskusit.

PAELLA, Španija
Eni ji pravijo tudi španska rižota, čeprav je priprava vseeno malo drugačna. Pravo paello se skuha v ogromni plitki posodi na odprtem ognju, tradicionalne sestavine pa so olivno olje, riž, zajčje in piščančje meso, fižol, in začimbe. Obstaja pa tudi morska (ribe, rakci in školjke) in mešana, mesno-morska izvedba.

Paella, ki sicer velja za tradicionalno špansko jed, izvira iz Valencije in verjetno je prav tam najbolj pravega okusa. Sama sem jo poskusila v Barceloni in na Mallorci, seveda pa vsaj en približek originalu včaish pripravimo tudi doma.

TOM YAM, Tajska
Še ena tajska poslastica – kisla pekoča juha s svežo zelenjavo, začimbami in zelišči kot so limonina trava, čili, limeta in tradicionalna ribja omaka. Sicer je na meniju ponavadi v izvedbi z rakci, naročite pa jo lahko tudi s piščancem, govedino ali svinjino.

Poleg pad thai rezancev, je tole ena mojih priljubljeih tajskih jedi. Doma se priprave zaenkrat še nismo lotili, predvsem zato, ker je malo težje dobiti določene sveže začimbe. Ampak enkrat bo pa treba sprobat.

BITTERBALLEN, Nizozemska
Čeprav na prvi pogled mogoče izgledajo kot falafel, pa sta njihova priprava in okus daleč od tega. Tradicionalno je nadev mesni (obstajajo pa tudi ribje in sirne različice). Meso se najprej skuha v obari, ki se jo kasneje zgosti, doda začimbe, oblikuje v kroglice, povalja v drobtine in ocvre.

Prvič sva jih poskusila med lanskoletnim obiskom Nizozemske in lahko samo potrdim da so odličen hiter prigrizek. Še posebno ob spremljavi mrzlega piva.

PHO, Vietnam
Priljubljena vietnamska ulična jed, sestavljena iz jušne osnove, riževih rezancev, aromatičnih zelišč in govedine, včasih pa tudi piščanca. Sicer se izvedbi na jugu in severu države malenkokst razlikujeta.

Med popotovanjem po JV Aziji sva si tole konkretno juho s kolegico večkrat privoščili, le ne pred daljšo avtobusno vožnjo. Najdete jo tudi na skoraj vsakem meniju vietnamskih restavracij povsod po svetu.

PASTA, Italija
Pustimo vprašanja iz kje pasta pravzaprav izvira, dejstvo je, da je danes ena glavnih, prepoznavnih italijanskih jedi. In skoraj sodobi se, da med obiskom sosedov pojeste en dober krožnik paste. Pripravljena je lahko v pečici, kuhana v juhi ali pa hitro kuhana v vodi in servirana z omako. Variant je seveda malo morje.

Ja, tudi mi jo radi jemo v najrazličnejših oblikah. Včasih, sicer zelo redko, ker smo preleni, jo naredimo tudi sami doma. Tale na fotki je pa s Sicilije, kjer smo res dobro jedli cel čas potovanja.

CHILLI CRAB, Singapore
Čeprav je „čili rak“ poznana jed vsepovsod po JV Aziji, je pomemben kulinarični zaščitni znak Singapurja. Rak, pripravljen v gostejši, sladko-kisli omaki iz paradižnika, čilijev in začimb, se najlažje poje kar tako, z rokami.

Ker sem Singapur obiskala že 4x, sem seveda morala enkrat poskusiti tudi tole znamenito jed. Ni me razočarala, proti pričakovanjem tudi sploh ni bilo preveč pekoče. Sicer pa priznam, da se priprave doma raje ne lotim, ker mi skoraj zagotovo ne bi uspelo pričarati originalnega okusa. Bo treba še kdaj v Singapur.

GOLAŽ, Madžarska
Golaž je dandanes vsesplošno prepoznavna jed v centralni Evropi in tudi v Sloveniji ga dobro poznamo. Mogoče pa vseeno ne veste vsi, da originalna verzija izvira z Madžarske – tam je golaž narodna jed in državni simbol.

Sama ga povezujem predvsem z različnimi prireditvami na prostem ali pa s kakšnimi večjimi zabavami. Tale na fotki je iz restavracije v centru češke Prage, kjer ga postrežejo v kruhovi skledici.

DUMPLINGS, Kitajska
Cmočki na sto in en način, izbira je res ogromna. Lahko so pripravljeni na pari, ocvrti, nadevani z zelenjavo, mesom, ribami in celo z juho. Pekoči, skoraj brez okusa, sladki, slani, ni da ni. So tudi najrazličnejših oblik. To je cel svet zase in vsekakor se splača poskusiti čim več različnih.

Prvič sem jih poskusila v Londonu, v kitajski četrti leta nazaj. Najboljše sem vsekakor jedla v Macao, Hong Kongu in Singapurju. Sicer pa jih delamo tudi doma, priprava je prav zabavno opravilo za celo družino. Je pa potrebno malo vaje, da dobro izgledajo.

FLAMMKUCHEN, Nemčija
V prevodu bi lahko rekli da gre za pito, pečeno v plamenih, v praksi pa je kot neke vrste ultra tanka ovalna pica. Prihaja z območja nemško – francoske meje (v Franciji mu pravijo tarte flambe). V izvirni izvedbi je testo prekrito s creme fraiche, čebulo in slanino, sicer pa danes obstaja veliko variant.

Flammkuchen sem prvič poskusila v Nemčiji in vse od takrat si ga večkrat privoščimo. Je super socialni prigrizek ob pivu s prijatelji, v trgovini pa se ga dobi zmrznjenega tako kot pico.

SUSHI, Japonska
Sushi verjetno poznamo vsi, enim ni všeč, nekateri so nori nanj. Pri nas doma spadamo v tole tadrugo skupino. Obstaja cel kup različic, glavni sestavini pa sta vedno poseben bel riž in posušeni list morskih alg. Nadev je velikokrat vegetarijanski, pa tudi ribji in mesni. Manjkati ne smejo tudi omake – pekoča wasabi, sojina in pa vloženi ingver.

Sushi tu v Nemčiji poavadi vzamemo kot take-away, pripravimo pa ga tudi doma. Za pripravo potrebujete poleg pravih sestavin še bambusovo podlogo za zvijanje.

BALKAN GRIL
Ne morem si pomagat, enostavno moram vključit tudi „naše“ balkanske specialitete. Vsakič, ko se vrnemo domov na obisk ne smejo manjkati. Čevapčiči, pleskavica s sirom, ražnjiči, vložene paprike, šopska solata, prebranac, ajvar, ljutenica, kajmak, lepinja  in še kaj.

Ja, tudi doma v Nemčiji si včasih pripravimo takšne vrste pojedino, a nikoli ni tako dobro kot doma v Sloveniji ali pa kjerkoli na poti po Balkanu.

ZELENOUSTNE ŠKOLJKE, Nova Zelandija
Ker so naravni vir glukozamina, se tele školjke se uporablja tudi v kozmetiki in farmaciji, meni pa so bolj teknile kar na krožniku. Priprava je podobna kot pri „napih“ klapavicah, okus pa je vseeno drugačen.

Prvič sem jih jedla na novozelandskem otoku Waiheke, sredi vinogradov in ja, pripravljene v vinski omaki. Odlične so bile, zato sem vs eod takrat kar malo obsedena z njimi in se že veselim tretjega obiska Nove Zelandije tudi prav na njihov račun.

CURRY, Indija
Mmm dober curry je vedno odlična izbira. Sicer pa obstaja cela vrsta različic – vsem je skupno to, da vsebujejo začimbe kot so koriander, ingver, čili, kurkuma in liste rastline karija. Jed izvira iz južne Indije, a njene variacije danes najdemo po vsej Aziji in Oceaniji.

Čisto pravi curry sem tudi sama prvič poskusila prav v južni Indiji, odkar pa živim v Nemčiji tu velikokrat zaidem va kakšno izmed številnih indijskih restavracij. Pa tudi doma ga naredimo, s kokosovim mlekom in veliko čilija. Ponavadi k zelenjavi dodamo rakce ali pa piščanca, pa malo riža za prilogo. Res enostaven in okusen obrok.

HAMBURGER, Nemčija / ZDA
Vsi ga poznamo, a njegova domovina izvora ni povsem jasna. Ime vsekakor namiguje na Nemčijo, sicer pa so ga američani vzeli za svojega. Kakorkoli že, burgerji so zadnja leta na pohodu in popularni kot že dolgo ne. Tradicionalni so pripravljeni z govejim mesom, listom zelene solate, omakami in paradižnikom. Seveda pa je različic ogromno.

Ja, tudi doma jih pripravimo z veseljem, včasih spečemo tudi kruhke. Moj favorit? Burger tartufi in karamelizirano čebulo, ali pa gorgonzolo. Tale na fotki pa je iz enega najbolj hipsterskih burger lokalov v nemškem Hamburgu, ki ga večkrat obiščemo, odkar živimo v Nemčiji.

ZELENA PAPAJINA SOLATA, Laos
Pekoča solata zelene, nezrele papaje je res edinstvenega, odličnega okusna. Narezana na tanke trakove in pomešana s česnom, soljo, svežimi čiliji, ribjo omako in limetinim sokom je prava azijska specialiteta. Originalno izvira iz Laosa, poznajo pa jo tudi na Tajskem, v Vietnamu in Kambodži.

Tudi sama sem okusila tisto pravo, v Laosu. In se zaljubila vanjo že med prvim grižljajem. Na žalost je nezrelo papajo zeleo težko dobiti v Evropi, bo treba še kaj v tiste konce Azije po tole poslastico.

TACOS, Mehika
Tradicionalna mehiška jed, sestavljena iz koruzne ali pa pšenične „palačinke“, nadevana z zelenjavo, sirom in mesom ali ribjimi sestavinami, je priljubljena ulična hrana. Najbolj znani so Tacos al pastor. So super socialna hrana, ker si vsak lahko sestavi svojega, po okusu.

V Mehiki dejansko še nismo bili, se pa doma narejeni tacosi pogosto znajdejo pri ans doma na jedilniku. Testo pripravimo sami (za ekstra zanimivo rumeno barvo in okus dodamo kurkumo), za nadev pa poleg sveže zelenjave največkrat izberemo rakce ali piščanca. Zame ekstra čili.

TAPIOKINE PALAČINKE, Brazilija
V tapiokino moko (iz rastline manioka) sva se zaljubila v Braziliji, še posebno v tele okusne tapiokine palačinke, ki jih lahko pripravimo v slani ali pa sladki varianti. So odličen pripgrizek, za zajtrk, večerjo ali pa kar tako.

V sladki verziji je ponavadi kaj čokoladnega, kokos, banana in kondenzirano mleko, v slani pa sir, šunka ali drugo meso in podobno.

DONER KEBAB, Turčija
Kebabov je sicer malo morje, a verjetno je najbolj znan prav Doner Kebab. Pečeno peso na ogromni palici, ki se počasi vrti, se na tanko odreže in poje skupaj s svežo zelenjavo, čebulo in omakami. V različnih variantah, lahko v hrustljav malce debelejši kruh pita, ali pa bolj tanko jufko.

Čisto pravi kebab sva jedla v Turčiji šele pred kratkim, pred tem pa sem si ga nekajkrat privoščila seveda vsepovsod po Evropi. V Nemčiji, še posebno v Berlinu, kjer sem dostikrat in kjer je ogromno število turških priseljencev, je kebab najbolj priljubljena hitra hrana.

HOBOTNICA V PODPEKI, Balkan
Podpeka je način kuhanja v veliki zaprti posodi po imenu peka ali sač. Zelenjava, meso ali pa ribe se z veliko olja več ur pečejo pod žerjavico in vročim pepelom. Tako se lahko speče tudi kruh.

Podpeko je možno pripraviti doma, seveda če imate pravo litoželezno posodo in dovolj veliko kurišče. Nekatere restavracije jo ponujajo npr ob nedeljah, ponavadi pa se je potrebno vnaprej najaviti, saj priprava traja več ur.