3,2,1 gremo. Končno. Prvi pravi road trip z obema, Milo in Leom. Nekam daleč. In za kar 5 tednov. Čeprav sem na porodniški, si je bilo tehle 5 tednov težko izboriti. Ko prenavljaš hišo je pač vedno nekaj in tudi sedaj smo omejeni z datumom povratka. Zato tokrat ni bilo druge kot da odrinemo takole avgusta, sredi največje gneče in vročine. No, kljub temu upam, da bo na cilju malce prijetnejša klima in malo manj gneče kot drugod po Evropi. Kam in kako torej sploh gremo? In zakaj ravno tja? Ja, dolgo sem skrivala, peščica vas je vmes uganila, večina pa vas je brcnila v temo. Končno si lahko tule malo več preberete.
Zavrtimo najprej čas malo nazaj. Zima 2024, zadnji tedni nosečnosti. Jaz že malo naveličana ogromnega trebuha (mimogrede, a je v tretje zmeraj tako ogromen, ali sem samo jaz imela takšno čast?) in z mislimi pri poletju. Bomo letos uspeli kam dlje na pot? Že dolgo nismo bili. Ker ni bil pravi čas. Ker prenavljamo hišo. Zaradi bolezni moje mame. Ker sem zanosila. Ker ker ker. Vedno je bilo nekaj in zadnje časa smo res veliko doma. Saj je tudi doma fino. Res je, in hvaležni smo za to. Ampak vseeno. Misli so nama uhajale na Japonsko. Tako sem si želeleta tistega sushija in vseh ostalih dobrot, ki jih v nosečnosti ne smeš jesti. Vsak teden sem spremljala cene letalskih kart. Brala sem bloge, listala knjige, se slinila nad fotkami hrane. Počasi se mi je v glavi snoval itinerar. Šli bi za dober mesec. Spotoma bi šli še na hitro v Južno Korejo. Drago bo. Še posebno ker tam ne mislimo šparati in česa dobrega spustiti. Drago bo torej. Prenavljamo hišo. Bad combo.
Kmalu sva ugotovila da letos tole pač ne bo šlo. Ne zaradi majhnih otrok, kot bi morda kdo sprva pomislil, pač pa enostavno zaradi financ. Gremo torej nekam drugam. Gremo z Defenderjem. Slednji je zadnje leto odlično opravljal vlogo delavnega vozila za prevoz najrazličnejših stvari in odvoz materiala pri prenovi hiše. Naslednje tedne pa bo zopet naš dom na kolesih. Kam torej. Okvirno sva vedela, da lahko gremo nekako avgusta in septembra. Po Skandinaviji sva že bila, večkrat. Baltske države tudi. Na jugu Evrope je reees gneča in reees vroče. Španija in Italija torej odpadeta. Po Balkanu smo z Milo že bili. Francija je takorekoč naš drugi dom in tja letimo spet decembra. V igri je bila tudi Grčija. Ampak Grčija avgusta? Ne vem.
Pa sva gledala malo dlje. Proti vzhodu. Ker, priznam, jaz rabim malo kulturnega šoka. In s prstom sva po zemljevidu prišla do Gruzije. Hribi. Ne bo tako vroče. Ravno prav zluknjane ceste za naš avto. Hrana. Vino. Dobro, nimajo sushija, imajo pa sigurno kaj drugega slastnega. Predvsem pa divje kampiranje. Tam je namreč dovoljeno. Tista sladka svoboda. To je to! Gremo.
Tokrat je naš plan, da nimamo plana. Malo heca in veliko resnice. Tako slabo pripravljeni na pot, kot smo tokrat, že dolgo nismo bili. Med prenovo hiše, vzdrževanjem vrta, dojenčkom in sveže pečeno 3-letnico, ki čez poletje ni v vrtcu enostavno ni bilo časa za podrobno planiranje. Prebrala sem nekaj blogov, pogledala nekaj vlogov, si zapisala nekaj pomembnih informacij glede cestnin in denarnih valut v vsaki državi, na zemljevidu sem si označila nekaj zanimivih lokacij za oglede, pohode in prenočišča. Nekaj je, ampak daleč od tega, da bi imeli konkreten plan. Še dobro da imamo kar nekaj časa in se nam ne bo tako zelo mudilo. Bomo že sproti gruntali, kam naprej.
Po tem grobem planu bomo najprej dober teden potovali do Batumija v Gruziji. Čez Hrvaško, Srbijo in Bolgarijo bomo bolj brzeli, tam nekje za Istanbulom pa malo upočasnimo. V Istanbulu sva midva že bila, lansko leto smo ga na hitro obiskali tudi z Milo. Tokrat nas postanek torej ne pritegne. Bolj nas zanima turška obala Črnega morja. O njej namreč ne vemo prav veliko in res se veseliva nečesa novega, manj poznanega. Z obale morda zavijemo tudi malo v notranjost, med gričke čajnih plantaž. V Gruziji si želimo predvsem narave, divjega kampiranja ob prijetnejših temperaturah, pa tudi spoznavanja z njihovo izvrstno kulinariko. Za Gruzijo računamo vsaj dva tedna, raje malo več. Če bo čas in volja in če ne bo prevroče, na hitro skočimo še v Armenijo. Slednja ni prav velika, a zdi se, da ponuja marsikaj zanimivega. Pot nas bo proti Sloveniji vodila čez centralno Turčijo, morda se ustavimo v Kapadokiji. Potem pa spet bolj brzinsko domov.
Potujemo z našim LR Defenderjem, v katerem imamo vse kar rabimo za preprosto življenje na poti. V njem spimo, kuhamo, pripelje nas od A do B, vmes pa še malo izven tistih najbolj zvoženih poti. Seveda bi s poletom v Gruzijo prišparali ogromno časa, a nam to ni bistveno. Včasih ti namreč sama pot do cilja da več kot dejanski cilj. Če vas zanima kakšen setup imamo za overland potovanja z malčico in dojenčkom si več preberite tukaj. Sicer pa objavim še kaj več na to temo, ko se vrnemo. V teh tednih na poti bomo večinoma na divje kampirali, tu in tam pa bomo prenočili tudi v kakšnem kampu. Če bo prevroče, bomo verjetno za kakšno noč najeli tudi stanovanje ali si privoščili hotelsko sobo.
Domov torej pridemo nekje sredi septembra, Mila se vrne v vrtec, na hiši se bo na polno nadaljevalo z deli, midva z Leom pa bova izkoristila še zadnje izdihljaje poletja. 5 tednov se za marsikoga sliši veliko, a v bistvu zelo hitro mine in kmalu bomo spet nazaj v vsakodnevnem ritmu v naši kranjskogorski idili. Lepo je doma, a vsake toliko je lepo tudi kje drugje :).
Kot vedno lahko našo pot in dogodivščine spremljate na socialnih medijih. Instagramu in Facebooku.
