Stara hiška nekje na slovenskem podeželju, kakšno leto časa za obnovo, preureditev v manjši guesthouse oziroma B&B in dva navdušena 30+ letnika. Pa še kakšen skuštran otrok (ali dva?), ki se bosih nog veselo podi po vrtu. Povsem nov začetek torej. V tej smeri sva začela sanjat tam nekje pozimi 2020. Poletje 2019 je namreč prineslo ogromno sprememb. Od tega, da sem pustila dolgoletno službo za nedoločen čas v Nemčiji, do tega, da sem se dokončno odločila, da kmalu za vedno izbrišem nemški naslov pod rubriko “stalno prebivališče”. 10 let v deželi piva in klobas mi je bilo več kot dovolj in bila sem pripravljena na večjo spremembo. Najprej je bilo v igri tudi eno časovno neomejeno popotovanje, ki pa je bilo žal na račun globalne pandemije takrat težje izvedljivo. Junija 2021 se nama je pridružila Mila in le še par mesecev nas je ločilo od dejanske selitve iz Nemčije v Slovenijo. Kje točno se bomo ustalili je bilo še nedoločeno. Najprej smo si vzeli par mesecev za daljše road trip potovanje, da sva vsaj malo potešila tiste neuresničene sanje, potem pa smo tam nekje konec novembra pristali v Kranjski Gori, v našem družinskem počitniškem stanovanju. Plan je bil, da najprej v miru uredimo vso birokracijo in malo zadihamo, se (spet) navadimo na Slovenijo in si vzamemo čas za premislek o tem, kje točno sploh želimo živet. Večerni ritual spremljanja nepremičnin na spletu je bil stalna praksa zadnjih mesecev in tam enkrat februarja 2022 sva jo, že malo naveličana iskanja, končno našla. Našo hišo. Sicer ni ustrezala vsem najinim prvotnim kriterijem, ampak skozi celoten proces iskanja in ogledov sva počasi ugotovila, da bo praktično nemogoče najti takšno, ki bi odkljukala vse želje.
Iz Nemčije v Slovenijo! Ampak kam?
Ljubljano sva kar hitro izključila iz ožjega izbora. Nočem spet živet v mestu, delati 10ur na dan, stati v zastojih, hiteti sem in tja in lovit zadnje minute varstva v vrtcu. Razdalje v Sloveniji so itak takooooo majhne, da si hitro v Ljubljani, tudi če greš samo za en dan na izlet. Še vedno jo imam rada namreč, mojo Ljubljano, in z veseljem jo obiščem. Ampak če že imam privilegij izbire, potem v tem življenjskem obdobju za naš novi dom raje izberem kaj bolj umirjenega. Priznam, sama sem se sprva videla nekje v zaledju slovenske obale, v kamniti hiški med sivkinimi polji. Z bazenom seveda. Vsako poletje bi se basala s slastnimi domačimi paradižniki, pri kakšnem sosedu bi kupovala Malvazijo, vsake toliko bi se odpeljala skočit v morje. Ali pa kje na Krasu, kjer bi s vsakodnevnim kolesarjenjem kurila kalorije slastnih pršutov in ostalih dobrot.
Ampak veste kaj se je potem zgodilo? Ideja življenja v Kranjski Gori nama je postajala vedno bolj všeč. Čeprav smo tiste prve mesece po selitvi bolj kot ne živeli iz kovčkov in smo skakali malo sem malo tja, smo večino časa vseeno domovali prav tu na Gorenjskem. In ker sem v Kranjski Gori presmučala in presankala vse zimske počitnice kot otrok, se desetletje kasneje v miru pripravljala za izpite med študijem, si Zgornjesavsko dolino celo izbrala za temo moje dimplomske naloge in se vedno znova vsaj za par dni vrnila vsakič, ko smo prišli na obisk iz tujine, sem se tudi tu od nekdaj počutila malo doma. Oba imava rada zimske športe, pohodništvo, svež zrak, razgledi na mogočne gore pa so predvsem za Charlija precejšnja eksotika, saj je na njegovem domačem otoku ob francoski atlanstki obali povsem drugačna pokrajina. Dobro, tu verjetno ne bo nič s tistimi slastnimi paradižniki, po Malvazijo bo treba v trgovino in namesto bazena bo kvečjemu kakšna ogrevana skandinavska kad, pa vseeno. Občutek je bil pravi. Tu bo naš dom.
Iskanje sva torej omejila na Kranjsko Goro z okolico. Eno res krasno staro domačijo nama je nekdo speljal pred nosom. Še dobro, ta ista hiša je namreč še danes v ruševinah, kdo ve zakaj. Malo kasneje sva se znašla na dvorišču starejše hiše v Ratečah. In ne, ni bilo “wow” in “oh in sploh” ljubezen na prvi pogled, ampak bolj kot sva jo opazovala in se sprehajala naokoli, bolj nama je bila všeč. Hiša sicer ni samostoječa in je locirana v centru vasi, torej sploh ni na samem, kot sva sprva želela. Sva pa v ponudbi dobila še ravnoprav veliko kmetijsko zemljišče, ki se nahaja le dobrih 100m stran, na račun katerega sva potem lažje zamižala na eno oko. Poleg glavne hiše je na parceli še dvorišče s pripadajočim gospodarskim poslopjem, tako da je bilo res veliko potenciala za razgibano ureditev. Dovolj iskanja, to je to. Po svoje še dobro, da nisva predolgo razglabljala, ker bi sigurno našla spet preveč razlogov proti in po tem principu na koncu res ne moreš nič kupiti. Par tednov kasneje sva že imela ključe!
Zakaj ne novogradnja?
Tak najbolj preprost odgovor bi bil, da nama nove stvari velikokrat enostavno niso všeč. Zato recimo tudi voziva 24 let starega Defenderja in nama konstantno kupovanje novih stvari, če stare še delujejo, na splošno ni pri srcu. Moderna kockasta nizkoenergijska hiša s sivimi aluminijastimi vhodnimi vrati in miniaturnimi okni torej ni najbolj po najinem okusu. Veliko bolj naju je vleklo k projektu prenove nečesa starega, že obstoječega. Nekaj kar že ima dušo in zgodbo, del katere sva vsekakor želela ohraniti, kljub obsežni prenovi. Nekaj, kjer bo veliko lesa in naravnih materialov, pa čeprav bova nekatere zadeve seveda modernizirala. Poleg tega pa je tu naokoli precej težko dobiti zazidljivo parcelo in graditi povsem na novo. Zdaj sva res vesela in kar malo ponosna na vse, kar nama je v teh treh letih uspelo. Hiška je dobila svežo podobo, a kljub temu odraža značilne arhitekturne poteze, ki pašejo v ta okoliš.
Časovni okvir prenove
Od treutka ko sva dobila ključe pa do treutka ko smo v hiši prvič prespali so torej minila dobra 3 leta, kar je preceeej več kot sva si na začetku zamislila in to dolgo obdobje prenove je bilo na trenutke res psihično naporno. V tem času smo žal doživeli tudi en kup izgub. Najprej ena babica. Potem moja mama. In še druga babica. Od zadnjih dveh sem se poslovila z nosečniškim trebuhom. V 4. mesecu in v 9. mesecu. Prihod Lea nam je potem polepšal zimo 2024, a hkrati so prišli seveda tudi bolj naporni dnevi z dojenčkom in 2-letnico. Na hiši smo delali praktično vsak dan, od jutra do teme, ampak seznam stvari za odkljukat se kar ni in ni končal. Večkrat me je prevzel občutek, da nam dragoceni čas polzi iz rok in da bi “morali” početi še kaj drugega kot pa cele dneve vlagati denar, energijo in čas v eno materialno stvar namesto v raznorazna doživetja. S tega vidika se mi je ta projekt prenove po pravici povedano tu in tam tudi malo zameril. Hkrati sem seveda občutila neizmerno hvaležnost za to priliko, ker vem, da ni vsakemu dano. En zanimiv miks emocij torej. In (po)nosečniških hormonov haha. Ampak verjetno so ti občutki normalni in se je zgodilo tudi drugim? Če ste tudi vi slučajno ravno sredi prenove ali gradnje, hang in there, vse bo OK na koncu!
Reševala me je sicer č u d o v i t a porodniška, med katero sem se naužila svežega zraka in še zadnjič v vlogi mame novorojenčku izkoristila vsak trenutek s tem malim bitjem. Pomagala je tudi čudovita narava, ki nas je vsak dan znova spomnila na to kako srečni smo lahko, da živimo tu kjer živimo. Da je tu naš dom. Naša baza, kamor se bomo vračali. Tudi če bomo kdaj za dlje odpotovali, se bomo imeli kam vrnit in ne bo nam treba začeti znova. S tega vidika so bila ta dolga tri leta umazanih delovnih hlač, črnih nohtov in prahu v laseh še kako vredna našega časa.
Kaj točno sva torej sploh kupila?
Večjo večstanovanjsko hišo, ki sicer s ceste ne zgleda tako velika kot v resnici je, notranje dvorišče, pripadajoče gospodarsko poslopje ter kmetijsko zemljišče, ki se nahaja dobrih 100m stran.
Glavna hiša stoji praktično v centru vasi, torej ne na samem, kot sva sprva želela, ampak po pravici povedano, nama je sedaj tako še boljše! Vse ima namreč svoje prednosti. Hiša obsega pritličje, prvo in drugo nadstropje in prav v vsaki etaži je bilo v času nakupa urejeno stanovanje. Z njo je prišla tudi praktično vsa oprema, od kuhinj do kopalnic in pohištva. Vse torej x3, ker so bila urejena tri stanovanja. Nekaj kosov sva obdržala in jih uporabila v našem stanovanju oziroma sva jih predelala in reciklirala v nekaj novega. Nekaj kosov sva podarila, nekaj kosov pa je žal romalo tudi na odpad.
Načrti, plani in faze prenove
Obsežna obnova je obsegala več faz. Najprej sva sama zasnovala tlorise in idejne zasnove ter jih predala naši super arhitektki, ki je seveda vse skupaj dodelala in se ubadala z dodatnimi smernicami ter omejitvami s strani občine in Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Hiša sama po sebi ni zaščitena, se pa nahaja ravno toliko v centru Rateč, da še paše v zaščiteno staro vaško jedro.
Medtem ko smo čakali na zeleno luč od omejenih institucij smo se ubadali z notranjostjo. Odvoz materiala, demontaža pohištva, odstranitev ploščic in talnih oblog. A sem že povedala, da so bile v hiši tri kuhinje, tri kopalnice in vse kar paše zraven? Ja, resda smo 8 mesecev čakali na tisto zeleno luč, ampak vmes pa res nismo gledali v luft.
Ko smo končno dobili vse potrebne papirje, smo lahko začeli z večjimi deli. Podirali smo notranje stene, podrli smo celotno strešno rekonstrukcijo in zunanje stene najvišjega nadstropja, staro zunanje stopnišče, notranja stopnišča, odstranili obstoječo izolacijo, stara okna, vrata, in še in še. Naj na tej točki povem, da smo veliko delali sami ampak seveda, za določena dela smo imeli tudi izvajalce, ki so se prav vsi držali rokov in nam prišparali s tem povezan stres.
Dodali smo toplotno črpalko, talno gretje, nove stene, knauf, nove kopalnice (skupno jih imamo zdaj 5), nove kuhinje (skupno imamo zdaj 3), nove priključke, novo izolacijo, novo streho, nove frčade, nova okna, vrata, stopnice, nove betonske plošče, nov prizidek za otroško sobo, novo fasado. Prav gotovo sem še kaj pozabila. Na koncu tudi nov parket, nove ploščice, nove omete itd itd. Pač you get the picture. O stroških raje ne bi, hvala. O investiranem času tudi ne, hvala.
Selitev v hišo
Ok torej, fast forward do julija 2025 ko smo se končno vselili. Del opreme in pohištva sva obdržala, veliko sva zgradila in naredila kar sama. Za to sva uporabila stari les naše strešne konstrukcije, ki se je izkazal za odličen material. Naše stanovanje je v 90% končano. Manjka še malo. Vse od kuhinje do kopalnice sva zasnovala in zgradila sama, s siporeksom in ostalimi materiali. Kot že prej, tudi zdaj nimamo televizije, imamo pa steno za video projektor. Namesto marmornega kuhinjskega pulta imamo masivno leseno plato, ki je bila nekoč del strehe. Nimamo črnega kuhinjskega umivalnika, ampak belega keramičnega. Nimamo airfryerjev, mikrovalovke, parnih kuhalnikov in podobnega, imamo pa dobre japonske nože in bakrene lonce, ki verjetno stanejo toliko kot povratna karta na Tajsko. Prioritete pač! Imamo tudi notranje lesene polkne. Ker zunanjih ne smemo imet. Imamo tudi staro ročno poslikano leseno omaro, ki sva jo zadaj odrezala in vgradila v novo knauf steno. Od mojih babic sva podedovala čist hud kavč iz šestdesetih, najlepše kristalne kozarce in tiste ogromne jušnike, ki zdej čakajo na Charlija da nardi kakšno čebulno juhco. Evo en kolaž dokončanega stanja in faze prenove, za prvi vtis.
Sva pa seveda malo tudi kombinirala s pohištvom vsem poznane švedske trgovine, ker pač razmerje cena / kvaliteta / izgled tukaj včasih res zmaga. Tako je nastal en zanimiv miks med starim in novim. Bele stene, les, staro pohištvo in nekaj bolj modernih dodatkov. Namesto tipičnih knjižnih polic sva že prej zasnovala niše v stenah, kjer so zdaj zložene večinoma kuharske in potovalne knjige. Aja pa kamin imamo tudi. Ta je pa kr fensi, tako da upam da bo v uporabi. Otroška soba je polna ene krame in iz nje se po hiši širi otroški smeh. Včasih seveda tudi jok. Hiša je zdaj res dom.
Maison Lenka Guesthouse
Ker je hiša čisto prevelika samo za našo malo družinico sva se odločila urediti tudi prostore za goste. V prvem nadstropju imamo tako tri sobe, ena izmed njih je v bistvu studio, ker ima še manjšo kuhinjo. Vsaka enota ima svojo brezploščično & brezfugno kopalnico made by Charlie, 160x200cm posteljo, garderobno omaro, nočne omarice, smart TV. Studio in ena soba imata tudi balkon. Vse tri enote so od julija 2025 na voljo za rezervacije na vsem znani booking platformi na črko “B” z modro ikonco, studio je tudi na Airbnb.
Za nami je prva, več kot uspešna, poletna sezona!
V najvišjem nadstropju smo obstoječe stanovanje uredili v apartma, ki je naravnost k r a s e n. Zaenkrat smo tam gostili le uporabnike portala Home Exchange. Bo pa morda kmalu na voljo tudi za ostale, tako da spremljajte Maison Lenka na Instagramu ali pa Facebooku. Tukaj si lahko, poleg foto vsebin o sobah za goste, v starejših objavah preberete tudi malo več o prenovi, ki sem jo tako res bolj površno dokumentirala z javnim updejtom vsakih nekaj mesecev. Pa seveda vabljeni k nam na gorski oddih!
Gospodarsko poslopje in vrt
Prenovili smo tudi pripadajoče gospodarsko poslopje. Zaenkrat ga uporabljamo za delavnico ter prostor za shrambo. Bo pa morda enkrat služilo tudi najinim kreativnim hobijem. Na kmetijskem zemljišču dobrih 100m od hiše smo obnovili sadno – zelenjavni vrt, uredili še eno mini otroško igrišče in obstoječi garaži z lopo dodali še teraso z mizo in stoli. Letos smo imeli sicer manj časa za vrtičkanje, ampak naslednje leto smo definitivno back on track.
Tako. “Kratek” updejt glede naše hiše. Sicer sem imela namen malo bolj redno objavljati o prenovi in vsem kar paše zraven, ampak me je enostavno povozil čas in so bile druge prioritete. Poleg tega je tole vseeno blog, ki je od nekdaj primarno potovalne narave.
Čisto za konec pa še ena velika zahvala vsem našim novim sosedom, vrtčevskim staršem in vzgojiteljicam, prejšnjim lastnikom hiše, strokovnim in fizičnim (so)delavcem ter vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali pri prenovi, selitvi in celotnem projektu ter temu, da se tu počutimo zares doma – HVALA iz srca!
