Tečejo tedni, tečejo meseci, jaz pa še vedno ne uspem do konca spisat kakšnega novega prispevka. Obljubim, da bo kmalu več vsebine tudi tukaj na blogu, ampak zaenkat imam vsaj dober izgovor za trenutno tišino. Pred dobrim mesecem sem namreč še tretjič postala mama! V prvi vrsti je bil tole vedno (družinski) potovalni blog in sebe, svojih bližnjih ter naših osebnih dogodkov nikoli nisem preveč javno izpostavljala. Pa vseeno se mi zdi, da se z nekaterimi izmed zvestih bralcev v zadnjih skoraj devetih letih bloganja že kar poznamo, zato za vse vas tale prispevek z malenkost bolj osebno noto.
Leto 2023 je za marsikoga že lanski sneg, sama pa ga nekako še nisem popolnoma prebavila. Za našo družino je bilo to morda najtežje leto, po daljši bolezni nas je namreč avgusta žal zapustila naša draga mami. Ne dolgo za tem, ko sva izvedela, da se Mili in Lukasu januarja pridruži bratec. Ja, kdo bi si mislil. Ko se je pred dobrimi dvemi leti v Nemčiji rodila Mila, si niti v sanjah nisem predstavljala, da nisem zadnjič v porodni sobi.
Že na našem zadnjem dopustu izven Evrope, v vročem Katarju meseca maja, sem imela neko slutnjo, zaradi katere sem popila kakšen koktejl manj, doma pa se je na testu čisto zares pokazal plusek. Šok, veselje, strah, zmedenost in tisoč vprašanj o tem, kako bomo zdaj v naše plane vključili še enega družinskega člana. Med prenavljanjem hiše sva planirala le eno otroško sobo. Dobro, si jo bosta pač delila. V Defenderju nimamo sedeža še za eno osebo. No, bomo pač nazaj vgradili celotno zadnjo klop. In si končno privoščili dvižno streho namesto strešnega šotora. Poleg vsega pri 39-tih tudi nisem več najmlajša. Ah pa saj nekatere šele pri 45-tih prvič zanosijo, pa je vse ok. Kar naenkrat se je za vsak problem našla rešitev. In kar naenkrat sva se z olajšanjem počasi začela veseliti tega pluska. Vse dokler nisem v 6.tednu nosečnosti po telefonu slišala stavka “zdravniki so ji dali še 3 tedne”. Z ogromnim cmokom v grlu sem mami povedala za ta naš plusek. Od takrat naprej sem se težko česarkoli zares veselila. In hkrati sem se počutila krivo, da se ne veselim. Da ne uživam v tej nosečnosti tako kot bi “morala”, ker je definitivno zadnjič. Za nameček se je ob koncu leta od nas poslovila še moja nona. Po prvih treh mesecih konstantnih nosečniških slabosti (mimogrede, zakaj se temu reče “jutranja slabost”, če pa traja cel dan?) in vsakodnevnega bruhanja, vseh nadaljnjih psihičnih izzivih in spremembah, tisočih odločitvah glede prenove hiše in Milinem začetku obiskovanja vrtca sem v zadnjih tednih nosečnosti končno našla nek notranji mir in povezanost. Kot da bi z novim koledarskim letom resnično obrnila nov list in se osredotočila na vse lepo kar prihaja. Končno je vse spet dobilo nek smisel. Končno sem bila pripravljena, da spoznam našega fantka in končno sem imela v sebi tisti občutek, da bo vse ok.
Ker sta tako Lukas kot Mila oba prišla po 4 dni čez rok, sem bila sicer prepričana, da bo tokrat podobno. To, da se pred 18. januarjem še nič ni dogajalo me torej ni vrglo iz tira. Vse do zadnjega dne sem po principu “škodit ne more” pridno telovadila, hodila na sprehode, dnevno pila čaj iz malinovih listov in povrh še žličko lanenega olja. Mini oblačilca so bila oprana, torba za v porodnišnico pripravljena, na vratih post-it listek s seznamom še zadnjih nujnih stvari, ki še niso bile v torbi. Za prvi porod v Sloveniji (Lukas in Mila sta namreč rojena v Nemčiji, vsak v drugem kraju) sem izbrala porodnišnico Jesenice. Ker smo v Kranjski Gori mi je tako ali tako najbližja, poleg tega pa sem o njej slišala same pozitivne stvari. Zadnji teden sem vsak dan zjutraj preverila vremensko napoved. Da ja ne bo kakšen grozen sneg in bi zaradi kaosa na cestah prepozno prišla do porodnišnice. Predviden rok poroda je bil na četrtek, za petek je kazalo obilno sneženje. Trikrat lahko ugibate, kaj se je zgodilo. Petkovo sneženje je v zgodnjih jutranjih urah dobesedno ohromilo nekatere dele države. In v tistem najhujšem snežnem metežu letošnje sezone je meni odtekla voda. 15 minut za tem, ko je skozi vrata stopil naš dedi, ki je prišel čuvat Milo. Srečno naključje? Med magičnim poplesavanjem snežink sva se ob spremljavi moje najljubše glasbe počasi vozila proti porodnišnici. Mogoče bi koga v podobnem scenariju prijela panika, meni pa se je v tistem trenutku zdelo samo tako zelo lepo. Naš fantek si ne bi mogel zbrat lepšega dneva za prihod na ta svet.
Vam prišparam podrobnosti, rodila sem v slabih 30 minutah od prihoda v porodnišnico in za mano je res čudovita zgodba. Intenzivna in seveda malo boleča, ampak ravno takšna kot sem si želela. Mali Leo je popoln dojenček. Kot da bi se mi vesolje malenkost oddolžilo za vse tiste bolj ali manj naporne mesece preteklega leta. In mami je zaljubljena do ušes. In vse je zadnjič in ker vem, kako hitro gre čas, resnično poskušam uživat v vsaki minuti. Med drugim tudi že pridno hodiva na sprehode. Spimo zaenkrat še kar v redu, sestrica ni preveč ljubosumna, veliki brat pa se že veseli da ga spozna čez slab mesec, ko pride na počitnice v Slovenijo. Kmalu se slikamo za osebni dokument, spomladi nas čaka prva pot! Ker ja, seveda ne bomo preveč tičali doma in že komaj čakamo nove družinske dogodivščine. Letos jih je v planu kar nekaj, moramo malo nadoknaditi za nazaj. Se beremo kmalu!
