10 let bloga Places and notes!

16 marec 2015. S tresočimi prsti kliknem tisti “publish” gumb. Kot da bo kdo v isti minuti odprl in prebral moj prvi post na blogu. Itak da ne. Razen moje mame, tete in babice ga v naslednjih urah verjetno ne bo prav nihče. Pa vseeno je nekam adrenalinsko. Prvič sem nekaj v takšni digitalni obliki javno napisala in objavila. Moj prvi blog! In od tega je točno danes že deset let. Saj komaj verjamem, ampak je res. Kaj vse se je v tem času zgodilo, zakaj sem sploh začela pisati, kako se je blog skozi čas spreminjal in kje ga vidim v prihodnosti? Povem vse in še več v tejle posebni jubilejni objavi.

Zakaj sem sploh začela pisati blog?

Leta 2015 sem že 4 leta živela v Nemčiji, v prvi vrsti sem bila mama triletnemu Lukasu in žena sedaj že bivšemu parterju, delala pa sem kot krajinska arhitektka v planerskem biroju. Vse se je zdelo super, ampak meni je vseeno nekaj manjkalo. To luknjo sem potem uspešno zapolnila s kreativnim pisanjem, fotografiranjem, izpopolnjevanjem v oblikovalskih vodah. Blog je bil in je še dandanes moj miselni pobeg. Zdelo se mi je enkratno, da bo Lukas enkrat lahko kaj prebral o naših skupnih doživetjih. S pisanjem v slovenščini in angleščini pa sem v tujini tudi ohranjala stik z maternim jezikom. In vse to sem na tisti točki življenja krvavo potrebovala. En tak čas zase, kjer sem lahko kreativna, brez da zapustim hišo, kupim novo opremo ali pa plačujem drage članarine. Pisala sem res v prvi vrsti zase, zdaj ko pogledam za nazaj je bil ta moj čas za računalnikom potem ko so vsi ostali spali kar nekako terapevtski. Prvi blog sem objavila tik preden smo se prvič družinsko podali v Azijo.

Začelo se je torej povsem nedolžno, ampak v desetih letih je blog vseeno zrasel v nekaj večjega. V nekaj res lepega. V digitalno knjigo nepozabnih spominov in zakladnico idej za izlete in potovanja.

O čem pišem na potovalnem blogu Places in notes?

Tisti prvi prispevki so seveda res bolj začetniški, danes imam precej višje kriterije tako za besedila, ki jih objavim, pa tudi za fotografije in včasih se res primem za glavo, ko vidim kakšno staro objavo. Verjamem, da so v očeh povprečnega bralca tudi tiste kar dobre, ampak hkrati vem, da so me vsa ta leta bloganja oblikovala v boljšo pripovedovalko zgodb.

Ker sem bila ravno v takšnem življenjskem obdobju je bil sprva največji FOKUS BLOGA logično usmerjen NA DRUŽINSKA POTOVANJA. Leta 2015 je v slovenskem prostoru obstajala res le peščica tovrstnih družinskih popotniških blogov, zato sem s tem takrat zadela eno dobro nišo. Žal v tistem trenutku nisem imela pojma o marketingu, niti ni bil moj cilj iz bloga narediti nekaj velikega. Kljub temu, da se nisem torej nič ekstra trudila v tej smeri, je bil blog od začetka dobro bran in nekako se je vse skupaj organsko razvijalo in počasi večalo.

Pisala sem seveda tudi o svojih prejšnjih SAMOSTOJNIH POTOVANJIH preden sem postala mama, na blogu se je znašlo tudi vedno več prispevkov z NASVETI ZA POTOVANJA, veliko sem pisala o NEMČIJI, saj smo ogromno vikendov izkoristili za raziskovanje moje takratne domovine, ki jo na račun tega res zelo dobro poznam. Nekaj prispevkov se nanaša tudi na ŽIVLJENJE V TUJINI, nekaj je tudi BOLJ OSEBNIH ZAPISOV in razmišljanja, pa tudi takšnih, katerih namen je INSPIRACIJA.

Kasneje sem dodala ogromno prispevkov na temo POTOVANJ ZA SAMSKE STARŠE. Več o tem zakaj je bilo temu tako povem v nadaljevanju, ampak saj ni težko uganit. Temu so se priključili še zapisi o KAMPIRANJU, POHODIH, različnih ŠPORTNO – REKREACIJSKIH DEJAVNOSTIH, vedno več je bilo tudi prispevkov o SLOVENIJI. Od leta 2019 naprej imam cel kup zapisov o ROAD TRIPIH in OVERLAND POTOVANJIH z našim LR Defenderjem, pa tudi o predelavi v kamper vozilo, opremi, VANLIFE dogodivščinah in vsem kar tu paše zraven. Med pandemijo sem objavila tudi nekaj KULINARIČNIH VSEBIN, sledilo je nekaj objav na temo SELITVE V SLOVENIJO. Trenutno sem spet v obdobju DRUŽINSKIH POTOVANJ, s 3-letno Milo in ravnokar 1-letnim Leom uživamo v skupnih dogodivščinah, tako z avtom, kot tudi z letalom, hkrati pa je vedno več vsebin tudi o FRANCIJI, Charlijevi domovini. Na objavo trenutno čakajo še prispevki o PRENOVI HIŠE in NOVI POSLOVNI POTI.

Kaj najraje berete na blogu?

V desetih letih se je sicer nabralo že PREKO 500 PRISPEVKOV, kar je ogromno in boljše, da ne računam koliko ur je bilo vloženih v to. Sploh ker jaz redko kdaj objavim kaj površnega, kratkega in “samo za to da je”. Se mi zdi, da se res potrudim vključiti veliko uporabnih informacij in hkrati vplesti naša osebna doživetja, občutke in vtise o destinacijah, ki jih obiščemo. Pa seveda fotografije.

Daleč NAJBOLJ BRAN PRISPEVEK vseh časov je tisti o 50 IDEJAH ZA IZLETE PO SLOVENIJI. Tu sem res zajela toliko enih idej, da boste sigurno našli kaj pametnega. Če ostanemo pri Sloveniji mu sledita tisti, kjer sem se razpisala o NAJLEPŠIH SLOVENSKIH JEZERIH, ter res obširen prispevek o naši domači KRANJSKI GORI.

Veliko klikate tudi na 25 TOP ROAD TRIPOV V EVROPI in potopise iz PORTUGALSKE, ALBANIJE, MAJORKE, SKANDINAVIJE in JUŽNEGA PACIFIKA.

Kaj vse se je še zgodilo v teh desetih letih?

BLOG JE IMEL SPRVA DRUGAČNO IME. Kdo se še spomni, kakšno? Res je bilo kar malo zakomplicirano in težko za zapomnit. V ozadju izbire tega imena je sicer luštna zgodba, ampak z vidika marketinga pa seveda ni bilo najbolj optimalno. Ime “FINDING MALOKOKO” je sicer kar pasalo v ta moj koncept, kjer nas nisem želela izpostavljati (ne s polnimi imeni, ne z našimi obrazi), ampak ravno SEO friendly pa res ni.

Točno dve leti po začetku pisanja bloga sva se z Lukasovim očetom ločila in na tisti točki mi je bil iskreno povedano tale blog zadnja briga. Poleg tega je bil blog od nekdaj usmerjen v družinska potovanja, in zdaj moje družine kar naenkrat ni bilo več. O čem naj torej sploh še pišem?

Sledil je ENOLETNI DIGITALNI MRK. Ampak ta mrk je kraljeval le na spletu, v mojem privatnem življenju se je namreč takrat odvijal pravi razcvet. Čeprav nisem bila jaz tista, ki je končala zvezo, sem se po začetnem šoku dokaj hitro pobrala in zares zaživela. V tisti moji renesansi oziroma drugi puberteti, kot ji v hecu rada rečem, sem v slabem koledarskem letu nabrala preko 70 letov, bila sem res povsod, le doma ne. Z Lukasom sva šla pri njegovih petih oziroma šestih sama na Filipine, v Hong Kong, Singapur, na Novo Zelandijo, na Cookove otoke, Fiji in Vanuatu. Kupila sva šotor in začela kampirat, hodit v hribe in še in še. Ljudje so mi govorili, kako pogumna sem, pa tudi kako sem neodgovorna. Sama sebi se nisem zdela ne eno ne drugo. Sem pač živela naprej, najboljše kot sem znala. In to je bil res en poseben čas za naju, hvaležna sem do neba, da sem si upala preko meja cone udobja.

Sčasoma so mi te najine “MAMI IN SIN DOGODIVŠČINE” dale novega zagona. Takrat sem se počutila res na vrhuncu življenja, imela sem nekaj čez trideset let, dobro sem izgledala, živela sem v lastni hiši, imela dobro službo za nedoločen čas, otroka in živahno socialno življenje. Počasi se je vračala želja tudi po pisanju in blog je spet oživel. Tokrat pod novim imenom in z novo podobo. PLACES AND NOTES. Se mi je zdelo, da lepo zveni in da dobro povzame poanto bloga. “Kraji” in “zapisi”. Jasno in preprosto.

Takrat enkrat se nama je z Lukasom pridružil CHARLIE, s katerim sva se sicer prvič spoznala že davnega leta 2007, nekje na Mekong delti v Laosu. Deset let pozneje sva se ponovno srečala v Berlinu in od takrat sva praktično neločljiva. Skupaj sva si uresničila tudi eno precej divjo željo, in sicer nakup TERENSKEGA VOZILA. Oba sva bila že od nekdaj navezana na DEFENDERJE, zato sploh ni bilo dileme o znamki in modelu. Lastnoročno sva ga preuredila v (skoraj) samozadostno kamper vozilo, jaz sem pustila službo in imela sva en kup planov.

Dokler nas ni kmalu za tem šokirala novica o PANDEMIJI. Tisti čas smo bili tako v nekem prav posebnem mehurčku, ki mi je osebno žal postregel z verjetno kar najtežjim življenjskim obdobjem. Poleg tega, da so se nama, kot mnogim drugim, podrli dobesedno vsi plani sem morala še skozi psihično zelo naporen proces BOJA ZA SKRBNIŠTVO na nemških sodiščih, poleg tega, da sem bila še brez službe seveda.

Takrat sem res čutila še močnejšo potrebo po vrnitvi v Slovenijo. Želja po selitvi je bila prisotna sicer že od ločitve naprej, ampak saj veste, lažje je ostat v neki rutini, kot pa nekje drugje začeti z nule, zato sem vztrajala na severu vsa tista leta. Žal je sodišče presodilo, da so pogoji za odraščanje otroka v Nemčiji boljši, kot so v Sloveniji, kar je pomenilo, da mora Lukas kljub deljenemu skrbništvu ostati v Nemčiji, pri očetu. Ker je ta blog popotniške narave nisem o tem nikoli na dolgo in široko pisala, na nek način sem tiste dogodke sigurno tudi malo potlačila in porinila v najbolj oddaljen predalček v glavi, sem pa imela z nekaterimi izmed vas o tej temi lepe pogovore v zasebnih sporočilih. Tam vam vedno rade volje odpišem.

Odločila sva se, da če že ne moreva potovati kot sva si zamislila, bova pa pač povečala družino, kar je bilo itak v planu za enkrat kasneje. MILA SE JE RODILA ŠE V NEMČIJI, potem pa smo se pri njenih petih mesecih PRESELILI V SLOVENIJO, kjer smo sedaj dobra tri leta. Čeprav sem večino časa v Sloveniji živela v Ljubljani, sem od nekdaj navezana tako na obalo kot na KRANJSKO GORO, kjer smo se tudi začasno namestili v stanovanju, kjer sem že kot otrok preživljala doberšenj del počitnic. In kmalu smo ugotovili, da nam tu na Gorenjskem prav nič ne manjka. Narava in svež zrak sta nam dobro dela.

Poleg tega sem se med pandemijo morala malo drugače znajti na POSLOVNEM PODROČJU, zato sem zašla v popolnoma nove vode in moj poklic KRAJINSKE ARHITEKTKE po vsej verjetnosti za vedno obesila na klin. V Sloveniji sem potem po koncu porodniške odprla s.p. preko katerega delam kot tekstopiska, ustvarjam digitalne vsebine, urejam socialna omrežja in podobno.

Medtem sva v Ratečah, blizu Kranjske Gore KUPILA STAREJŠO HIŠO in se vrgla v prenovo. Projekt je sicer precej večji, kot se nama je sprva zdelo, ampak skoraj smo gotovi in kmalu se selimo. Poleg Mile gre z nami seveda še Leo, ki je našo družino dopolnil lanskega januarja. Ker je objekt velik in naša družina ne potrebuje toliko prostora, bova V TURISTIČNE NAMENE ODDAJALA 3 SOBE, od tega je ena urejena v studio. Poleg tega sva uredila še en apartma, ki je občasno na voljo vsem uporabnikom PLATFORME HOME EXCHANGE. Če bi torej želeli na obisk v naše konce, pokukajte na take profil in spremljajte informacije o uradnem odprtju MAISON LENKA.

Lukas, ki bo jeseni upihnil že 14. svečk, nas večkrat letno obišče med nemškimi šolskimi počitnicami, vmes pa smo na vezi preko video klicev. Zato smo včasih na fotkah s tremi otroki, včasih le z dvema in verjamem, da je za nove bralce in sledilce včasih konfuzno. Čeprav ni najlažje, smo se vsi nekako navadili na to situacijo. Saj nam drugega ni preostalo, če smo želeli normalno živet naprej.

Socialni mediji – nujno zlo ali logičen podaljšek bloga?

Dandanes so seveda bolj kot takšne blog spletne strani v ospredju socialni mediji. Sama sem začela blogat še v zlati dobi FACEBOOKa, kjer sem si naredila tudi posebno stran za blog na kateri še danes v slovenščini in angleščini delim linke do novih objav in se v živo javljam s poti.

Kasneje sem dodala še INSTAGRAM, takrat so bile fokus Instagrama bolj odlične fotografije kot pa kratke video vsebine in storyji in priznam, tisti stari format mi je bil bolj pisan na kožo. Pa vseeno, Instagram ostaja moje najljubše socialno omrežje, kjer sem tudi najbolj aktivna. Nikoli nisem uporabljala Snapchata in TikToka, nekaj časa pa sem bila precej aktivna na Pinterestu, ki mi še dandanes na blog prinaša bralce iz ZDA.

Verjamem, da bi na socialnih omrežjih imela več sledilcev, če bi nas bolj izpostavljala, ampak pri objavah, ki vključujejo otroke imam že od začetka eno mejo, še posebno pri t.i. storyjih na IG in FB. Skozi leta se je ta meja sicer malo omehčala, pa vseeno. Nerada objavljam fotke obrazov, sploh pa ne od blizu, in se res trudim, da fokus ostane na potovanjih, vseeno pa včasih kakšno objavim, za spomin.

“Ej a ti kej zaslužiš z blogom?”

Vesela sem, da sem z bloganjem začela izključno kot hobi blogerka in ne z nekim namenom služiti denar. Slednje gre namreč ponavadi bolj počasi in terja kar nekaj truda. Seveda ni nemogoče, ampak ni pa tudi tako lahko, kot si nekateri mislijo. Dandanes je še najlažje uspeti preko objav na socialnih medijih, kjer pa se je ponavadi v ta namen treba precej izpostavljati, čemur se sama kot rečeno izogibam.

Kljub temu tu in tam nekaj malega zaslužim PREKO SODELOVANJ, občasno s kakšno KODO ZA POPUST, AFFILIATE LINKOM in podobno. Bolj kot to pa mi je blog omogočil en kup novih poznanstev in vez, nekatere izmed njih so nenazadnje pripeljale tudi do NOVIH POSLOVNIH PRILOŽNOSTI. Direktno od bloganja torej ne živim, mi pa včasih tako ali drugače pripelje nek dodatek, ki gre v šparovček za prihodnja potovanja. Več o storitvah in sodelovanjih si lahko preberete na spodnjem linku.

STORITVE IN SODELOVANJA

Naj poudarim še, da urejanje bloga na spletni strani na letni ravni tudi nekaj stane, če seveda nimate kakšne brezplačne verzije WordPressa recimo. Slednja potem ne dovoljuje raznoraznih opcij in si kar omejen. VEČ O BLOGANJU sem enkrat napisala v posebnem prispevku, ki ga lahko preberete s klikom na spodnji link.

VSE O BLOGANJU

Kaj me je bloganje naučilo?

Poleg tega kreativnega vidika, kjer z objavljanjem pilim veščine pisanja, se izboljšujem v fotografiranju in digitalnem oblikovanju, urejanju spletnih strani, socialnih medijev in podobnega, sem v prvi vrsti dobila tudi res trdo kožo. Namreč, nikoli ne bo vsem kar počnete všeč. In prav je tako, lepo je, da smo si različni. Samo, nekateri pač čutijo konstantno potrebo po glasnem izražanju oziroma celo vsiljevanju svojega mnenja. Meni se je to v primerjavi s kom drugim na srečo zgodilo res redko, se pa vseeno je. In takšne komentarje je naboljše gladko preslišati in ignorirati. Na račun bloganja si o določenih krajih tudi marsikaj preberem, česar si drugače mogoče ne bi. Ker o naših potovanjih pišem najprej dnevnik potem pa še bloge, si tudi ogromno zapomnim.

Kaj pa plani za prihodnost?

Trenutno bi si želela malo več časa zase, pa tudi za tole spletno stran. Ampak bom morala še kakšno leto počakati, s triletnico in enoletnikom, ki še ni v vrtcu, pač ne gre vse naenkrat. Upam, da bom blog pisala vsaj še naslednjih 10 let, ker je to že res ena takšna luštna konstanta in en del mene. Če pa bo kdaj prišlo obdobje, ko bom potrebovala pavzo od digitalnega sveta, is jo bom vsekakor brez slabe vesti vzela.

Za naslednjih nekaj let imamo sicer že en kup idej, predvsem daljših overland potovanj z Defenderjem, ki bi jih radi izvedli, preden gresta otroka v šolo. Želja je tudi na eno res dolgo pot – imava tri scenarije, ampak o tem raje nič ne rečem, da česa ne zajinxam.

Kratkoročno gledano pa moramo zdajle najprej še malo stisnit in končat s prenovo hiše, tako da bo potovanjem namenjena bolj druga polovica koledarskega leta. Mislim, da si bomo privoščili tudi kašken tropski oddih, ker si ga že nekaj časa nismo. Pravzaprav je cilj, da si nekaj takega privoščimo enkrat letno. Načeloma radi odkrivamo nove, še ne obiskane dežele, ker je to vseeno malo bolj vznemirljivo, kot če potujemo nekam, kjer že kaj poznamo. Kljub temu imamo željo po vrnitvi na par že obiskanih destinacij. Sem velik ljubitelj Nove Zelandije in južno pacifiških otokov, otroke bi rada peljala v Laos, kjer sva se spoznala, tudi kavkaške dežele in Skandinavija nas gotovo še vidijo v naslednjih letih. Redno se vračamo v Francijo in Nemčijo, pa tudi proti vsakoletnemu obisku Hrvaške v poletni sezoni nimam prav nič proti. Veselimo se tudi preizkusiti izmenjav preko Home Exchange platforme.

Hvala ker ste z mano!

Za konec tega jubilejnega prispevka pa še en velik HVALA VSEM BRALCEM IN SLEDILCEM! Resda še vedno pišem predvsem zase, ampak ne bom lagala, ko od vas dobim pozitiven feedback tudi dobro dene in mi da zagon, da z objavami nadaljujem. Če poznate koga, ki nas še ne spremlja, pa mislite, da bi ga naše vsebine zanimale, bom vesela če razširite glas. Se beremo 🙂

p.s. Hvala tudi vsem, s katerimi smo se v teh letih spoznali v živo! Kar veliko vas je in z nekaterimi smo res že tako dolgo na vezi, da smo stkali prave prijateljske vezi. Ni samoumevno in tudi za vas sem hvaležna!