Priznam, tokrat imam kar problem kako sploh ubesediti vse občutke po takšnem norem potovanju. Kako te krasne dežele predstaviti na najboljši možen način, ker smo se imeli res odlično in ker je tale pot presegla vsa pričakovanja. Brez pretiravanja. Bilo je enkratno. Čudovito. Neponovljivo. 40 dni. Približno 11.000 kilometrov. Nešteto neprecenljivih spominov za slabih 3500 eur v kar je vključeno tudi večje popravilo avta. Iz Slovenije preko Hrvaške in Srbije v Bolgarijo. Iz Bolgarije v Turčijo, po manj znani obali Črnega morja vse do Gruzije. Po Gruziji. Pa še naprej v Armenijo. In preko čudovite turške vzhodne Anatolije nazaj do Istanbula in domov. 12 prehodov mej. Z našim 23 let starim Land Rover Defenderjem, preurejenim v kamper. Še zdaj komaj verjamem, da nam je res uspelo z avtom, s 3-letnico in 6 mesečnim dojenčkom tako daleč na vzhod. V temle prispevku predstavljam naše skoraj 6-tedensko overland potovanje. Divje kampiranje, nekaj kampov, guesthousov in hotelov. Veliko narave. In dobre hrane. In osamljenih prašnih cest. Le kaj bi rekla moja pokojna mama? Verjetno nekaj v smislu “pa vi ste nori”. Ampak z nasmehom na obrazu. Ker je vsem že dolgo časa jasno, da mi pač ne znamo bit predolgo na miru in da radi gremo nekam, kamor ne gre ravno vsak. V tem prispevku vas torej peljem po Kavkazu, greste zraven?

PO KAVKAZU  SMO POTOVALI, KO JE IMELA MILA 3 LETA, LEO PA 6 OZIROMA 7 MESECEV. PREBERI VEČ O KAVKAZU Z OTROKI ZNOTRAJ TEGA PRISPEVKA.

IZ KRANJSKE GORE NA VZHOD | Hrvaška, Srbija in Bolgarija

---

Ne vem, če bi tole pot lahko začeli bolj hektično kot smo jo. Ena prednost tega, da nisi vezan na datume dopusta je vsekakor ta, da odrineš in prideš kadar ti paše (živjo porodniška in s.p.). Prav tako pa v tem vidim tudi slabost. Na pot bi morali že na tisti torek, šli smo pa šele na četrtkov večer. Tako, iz nič na sto obratov bi jaz temu rekla. Ker če ne bi šli tisti četrtek zvečer, bi šli verjetno šele v soboto. Ker je vedno še kakšna stvar, ki jo je doma treba postoriti. Sploh ko prenavljaš hišo, imaš vrt in podobno. No, kakorkoli že – tisti četrtek okrog poldneva dobim sporočilo od dragega. Pravi, da je končal z obveznostmi in lahko gremo. Ok, jaz v akcijo. Spakirano v dveh urah. Smo kaj pozabili? Sigurno. Bomo preživeli brez tega kar smo pozabili? Vsekakor. To je bil nekako naš moto.

In smo šli. Tisti večer sicer nismo prišli prav daleč. Najprej smo se morali že v LJUBLJANI ustaviti v Decathlonu, ker smo pozabili anorak za Milo in zložljivo deko za na tla. In ker smo tako hiteli smo bili tudi lačni in smo mimogrede zmazali še par (vegi) hotdogov v Ikei. Mljask. Okrog osmih zvečer smo se parkirali nekje na DOLENJSKEM. Še enkrat hvala Sandra za gostoljubje. Naslednji dan pa zares. V enem šusu smo jo pihnili do Bulgarije. 11 ur. Po bolj ali manj dolgočasni avtocesti mimo ZAGREBA, BEOGRADA in NIŠA. Saj ne da na poti ne bi bilo kaj zanimivega za pogledati, ampak mi gremo daleč in tokrat smo tam nekje do Istanbula le v tranzitu.

Kogar zanima, KAKO OTROCI PRENAŠAJO DOLGE VOŽNJE – imamo pač srečo, poleg tega ne kompliciramo, veliko se vozimo že od rojstva naprej, nobenemu tudi nikoli ni slabo med vožnjo. Malo spijo, malo gledajo skozi okno, igramo se besedne igre, prigrizkov ne manjka. Ekranov med vožnjo ni. Včasih obljubiva kakšno stvar ko pridemo na cilj, recimo sladoled.

V BULGARIJI smo našli odličen majhen DRUŽINSKI KAMP BLUE GATE, nedaleč od meje s Srbijo. Takoj smo se odločili prespati dve noči. Da si en dan malo spočijemo in pridemo k sebi od tega brzinskega štarta. Da malo bolje organizirava stvari po avtu in v miru pogledava kam sploh gremo v naslednjih tednih. Doma namreč enostavno nisva imela časa za nič. Mila je bila medtem v pravem malem raju. Bazen, trampolin, psi, mačke, kokoške, kolesa, zunanja otroška kuhinja, ni da ni, tule je res luštno za družine z majhnimi otroki. Pa še domača jajca in domače pivo lahko kupite.

Ni prostoren avtodom, ni udoben kombi, je le avto. Ampak četudi smo štirje in se potepamo po več tednov hkrati, imamo dovolj prostora in nam pravzaprav nič ne manjka. V njem spimo, kuhamo, živimo in smo skoraj povsem samozadostni. ČE VAS ZANIMA VEČ O NAŠEM LR DEFENDERJU, o tem kakšen DIY setup in opremo imamo, vas vabim da preberete več na spodnjem linku.

NAŠ DEFENDER KAMPER

Na dan odhoda smo se odpeljali šele pozno po zajtrku, zdrveli mimo bolgarske prestolnice SOFIE, katero sigurno obiščemo kdaj drugič, skoraj do mejnega prehoda s Turčijo. Le-ta slovi po dolgih kolonah, zato smo si privoščili še eno noč na bolgarski strani, v KAMPU SAKARI HILLS. Tule sicer noben presežek, ampak prav priročno za eno noč, dovolj prostora, topel tuš in prijazen lastnik. Bilo je sicer vroče vroče vroče in niti sapice vetra, ampak smo preživeli.

IZ BOLGARIJE V TURČIJO | mejni prehod Kapitan Andreewo / Kapikule

---

Po približno 1400 KILOMETRIH smo iz Kranjske Gore prispeli do TURŠKE MEJE. Do tu smo zapravili slabih 400 EUR za dizel, cestnine, 3 nočitve v kampih in ostalo. Prvi resnejši prehod meje na tem potovanju nam je vzel kar nekaj časa, a uradniki so bili sila prijazni, predvsem pa totalno navdušeni nad našim avtom. Na turški strani smo se potem kilometer za mejo ustavili na prvi POŠTI (pozor, pošta je ob nedeljah zaprta), kjer smo uredili HGS KARTICO, na katero smo naložili par deset evrov. Slednjo rabimo za avtomatsko plačevanje nekaterih AVTOCEST in mostov v Turčiji. Hkrati smo zamenjali še nekaj denarja in uredili podatke za internet. Tekom potovanja sva si potem zrihtala eSIM pri ponudniku SAILY in ta opcija nam je res olajšala prehode v nove države.

Za naše bralce in sledilce imamo tudi kodo za 5% popust s katero preko affiliate programa zaslužimo majhno provizijo. Za popust obvezno uporabite spodnjo povezavo in vpišite promocijsko kodo SPECIAL5

eSIM SAILY

TURŠKA OBALA ČRNEGA MORJA | od Istanbula do gruzijske meje

---

ŽIVJO TURČIJA! Želja je bila čimprej na obalo. Na zaslužen skok v slane valove. Letošnje poletje namreč nismo bili kaj dosti na morju. V naseldnjih dneh smo odkrivali plaže, idilična mesteca, čajne plantaže, nasade lešnikov in hribovito pokrajino v zaledju turške regije ob Črnem morju, ki velja za najbolj zeleno regijo v državi. Mimogrede, ste vedeli, da ime “Črno morje” verjetno izvira iz dejstva, da so včasih sever povezovali s črno barvo (tema), jug pa z belo (svetloba)? Črno morje pa vsaj v tem obalnem pasu še zdaleč ni črno, ampak prav lepe turkizne barve.

Prvič smo prespali na plaži SILE SOFULAR, SV od Istanbula. Slednjega sva obiskala že dvakrat in z avtom nismo videli potrebe po ponovnem obisku. Spoiler alert, če preberete do konca, boste videli, da smo vseeno pristali v Istanbulu. Čofotanje v toplem morju, sprehodi po mehkem pesku in spektakularen sončni zahod so nam dobro deli. Ni bilo vroče, sploh ne. Pihljal je prijeten vetrc in ponoči nas je skoraj zazeblo. Pravzaprav nam je bilo na celotnem potovanju le trikrat zares (pre)vroče, kljub temu da smo se od doma odpeljali v začetku avgusta.

Hitro smo tudi ugotovili, da TURKI NEZNANSKO RADI KAMPIRAJO in uživajo na DRUŽINSKIH PIKNIKIH. Na plaže in v borove gozdove privlečejo takorekoč celo kuhinjo, ure in ure kuhajo čaj ter pripravljajo okusne jedi na žaru. Velikokrat na teh piknik mestih potem tudi prespijo. Ali v šotorih, ali pa kar v avtu. Nekateri pridejo celo s počitniškimi prikolicami. V TURČIJI JE DIVJE KAMPIRANJE NAMREČ DOVOLJENO. Večkrat se nam je zgodilo, da smo si z lokalci takole nekje podelili lubenico ali kakšen prigrizek, Mila je velikokrat našla otroško družbo za igranje in TURŠKA GOSTOLJUBNOST nam je res zlezla pod kožo. Tako smo, po dnevu vožnje med številnimi NASADI LEŠNIKOV, noč prespali na eni izmed popularnih piknik točk, v turščini jim rečejo PIKNIK ALANI, v parku AKKAYA KOYU.

V daleč najbolj prikupnem OBALNEM MESTECU AMASRA smo si dan kasneje privoščili dražje ribje kosilo, sprehod po BAZARJU, igranje na OTROŠKEM IGRIŠČU (mimogrede, v Turčiji so otroška igrišča super in res so povsod), dobrote v lokalni pekarni in hiter oddih na mestni plaži. A ker je v mestih malo težje spati v avtu, smo potegnili še kakšno urco vožnje naprej, kjer smo našli SANJSKO MESTO ZA DIVJE KAMPIRANJE v borovem gozdu, nekaj metrov nad čudovito PLAŽO YARDIBI, z morjem karibskih odtenkov modre in zelene.

TALE OBALNA CESTA, ki večino časa žal ne teče tik ob morju, se nam je na momente res vlekla, zato smo naslednji dan spontano peljali čez hribe v zaledje, kjer nas je čakalo nekaj sto kilometrov po AVTOCESTI. Mimo kraja AMASYA smo po dolgi vožnji tisti dan pristali v kraju ERBAA, kjer smo spali na PARKIRIŠČU V JAVNEM PARKU. Ne najbolj romantična parcela, ampak za spremembo smo imeli v neposredni bližini na voljo WC, otroško igrišče in piknik prostore. Žal je to pomenilo tudi glasno rajanje številnih obiskovalcev, ki so se prišli družit in piknikirat v park. Tam nekje po polnoči se je umirilo in do jutra nas je spremljal le še LAJEŽ POTEPUŠKIH PSOV in KLICI K MOLITVI iz okoliških mošej. Tega smo bili pa itak že navajeni.

Tisto jutro se nismo zavedali, da nas čaka EDEN BOLJ ADRENALINSKIH DNI NA CELOTNI POTI. Redkokdaj smo namreč imeli strogo začrtano pot z označenim ciljem za en dan vnaprej. Običajno sva ob jutranji kavi malo pogledala na zemljevid in se odločala z obzirom na vreme in voljo do vožnje. Ravno to je eden od čarov potovanj z našim Defenderjem. Smo res svobodni in PONAVADI JE PLAN, DA PLANA NI. 

Prejšnji dan smo prevozili ogromno in zdaj smo se počasi lahko vrnili na obalo. Malo naprej od kraja BAYBURT smo si ogledali še en sila zanimiv muzej, BAKSI MUSEUM, od tam pa smo imeli praktično dve možnosti čez hribe nazaj do morja. Po cesti D050 do ceste D925, ali pa po cesti brez oznake. Izbrali tisto brez oznake, ki nas je po neštetih ovinkih popeljela čez prelaz nad 3000 m nmv do IDILIČNIH ZASELKOV NA PLANOTI ANZER YAYLASI.

Tu nam je res zaigralo srce. Na ves glas! Za spodnjim kolažem pa se skriva ena res lepa zgodba. Dan se je prevešal v večer in v ISKANJU MESTA ZA KAMPIRANJE smo naleteli na edini HOTEL, kjer smo vljudno vprašali, če lahko parkiramo na njihovi zelenici. Seveda smo takoj dobili en vrč omamnega čaja, ponudili so nam večerjo, potem pa še vztrajali, da brez plačila vzamemo eno izmed treh hotelskih sob, češ da s tako majhnimi otroki pa ja ne bomo spali v avtu na tem mrazu. Vse skupaj je bilo tako srčno in pristno, da smo se na koncu vdali in prvič odkar smo odrinili od doma spali v dišečih toplih posteljah in se stuširali z vročo vodo. Za nameček smo naslednje jutro dobili še nadvse okusen zajtrk. Gostoljubje na takšnem nivoju, da ti je že skoraj nerodno.

Naslednji dan smo prispeli nazaj na obalo. Direkt v krasno mesto RIZE, prestolnico čaja. Ogledali smo si BAZAR ČAJA in se popeljali po nadvse zanimivi pokrajini posuti s ČAJNIMI PLANTAŽAMI. Zdelo se nam je, kot da smo nekje na Sri Lanki, čista eksotika. Ceste so bile sicer ozke in zvite, vožnja pa prav nič prijetna, saj se je bilo treba cel čas umikati ostalim vozilom, ampak za tiste razglede se je bilo že vredno malce potruditi. Zadnjo noč smo prespali v kraju UCKARDES, tik pred gruzijsko mejo. Na obali smo si v restavraciji Akasya privoščili kosilo in potem z dovoljenjem še PRESPALI NA PARKIRIŠČU, popoldan pa smo imeli še dovolj časa za skok v morje in poležavanje na obali vse do sončnega zahoda. Super zaključek prvega dela poti!

KRATEK POVZETEK POTOVANJA PO TURŠKI OBALI ČRNEGA MORJA:

Prevozili smo dobrih 2000 KILOMETROV, kar nam je vzelo 7 DNI. Zapravili smo približno 500 EUR. Počutili smo se izredno dobrodošli, z vidika VARNOSTI prav tako nismo imeli problemov. Turki so nori na otroke in potihem že planiramo novo pot v drug del države, ker se nam Turčija res zdi SUPER DESTINACIJA ZA (DRUŽINSKO) DIVJE KAMPIRANJE. Najbolj nas je navdušila planota Anzer Yaylasi, mestece Amasra in turkizno modro morje v nekaterih zalivih. Všeč nam je tudi TURŠKA KULINARIKA. Čeprav smo pričakovali in nas ni šokiralo pa vseeno moram omeniti eno SLABOST TURČIJE, in sicer SMETI. Žal jih je res veliko, tudi na plažah. Seveda nismo videli vseh znamenitosti, ki bi jih tu lahko obiskali, a naš glavni cilj je bila Gruzija, kjer smo nameravali tudi preživeti največ časa. Vseeno mislim, da smo ta del Turčije kar dobro doživeli.

Na blogu je že objavljen bolj podroben POTOPIS NAŠE POTI PO TURŠKI OBALI ČRNEGA MORJA, kjer je vse skupaj še bolj natančno opisano in predstavljeno s še več fotkami in uporabnimi informacijami. Preberite ga tukaj:

OBALA ČRNEGA MORJA, TURČIJA

IZ TURČIJE V GRUZIJO | mejni prehod Sarpi

---

Na enajsti dan potovanja smo le prispeli v Gruzijo! Uspelo nam je. Saj spet ni tako grozno daleč, po kilometrih. Smo šli že veliko dlje. Pa vseeno. V Gruzijo pač ne pride kar tako vsak s svojim avtom. S triletnico in dojenčkom pa sploh ne. MEJNI PREHOD je bil sicer presenetljivo OGROMEN, spominjal me je bolj na letališki terminal kot neko kopensko mejo. Prvič odkar potujemo z avtom sem morala z otrokoma izstopiti iz vozila in MEJO PREČKATI KOT PEŠ POTNICA. To je v teh deželah običajna praksa, v vozilu lahko ostane le voznik. Proces nam je vzel dobro uro, na gruzijski strani je bilo potem zunaj precej kaotično, zato res priporočam eSIM, da se lažje najdete. Uradniki pa super prijazni na obeh straneh, spet so se vsi želeli slikat z našim modrookim šarmerjem, ostali potniki pa so nas prijazno spustili naprej v vrsti – res se čuti ta posebna naklonjenost družinam z majhnimi otroki, ko vsi želijo pomagati in nihče ne zavija z očmi. Uredili smo še GRUZIJSKO AVTOMOBILSKO ZAVAROVANJE, zamenjali nekaj turških lir v GRUZIJSKE LARIJE, potem pa v hitro v BATUMI.

GRUZIJA | Batumi, Mestia, Ushguli, Mazeri, Martvili, Kutaisi, Tbilisi, Gudauri, Stepantsminda, Juta, Truso, regija Kakheti in park Vashlovani

---

BATUMI, največje GRUZIJSKO ČRNOMORSKO LETOVIŠČE, se nahaja le kakšnih 20 kilometrov od meje. V mestu smo preživeli slaba 2 DNI in čeprav smo slišali precej nasprotujoče si vtise, je bilo nam všeč. Sicer je, zdaj ko pogledam za nazaj, Batumi verjetno še najmanj gruzijski od vseh krajev, ki smo jih v Gruziji obiskali, pa vseeno. Z navdušenjem smo si privoščili kaj novega za pojest, spet se je bilo treba navaditi na novo denarno valuto, na nov jezik, na drugačne obraze, na še malo bolj divji način vožnje in na še malo več lukenj in krav na cesti.

Naš naslednji cilj je bila regija SVANETI. Po te razglede smo pravzaprav prišli. Mogočni hribi. Zelene doline. Jutranja rosa. Divji konji. Mir in tišina. Tista pristna narava. V MESTII smo se zasidrali za kar 5 DNI. En dan smo raziskovali bližnjo okolico in pobočja smučišča HATSVALI, en dan nam je uspel pohod do LEDENIKA CHALAADI, en dan smo se odpeljali v odmaknjeno vasico USHGULI, en dan pa v DOLINO MAZERI.

Svaneti nas je navdušil in z veseljem pridemo spet, ko bodo otroci malce večji in se lahko odpravimo NA DALJŠE TREKINGE, za katere tokrat žal ni bilo pogojev. V Mestii smo imeli tudi dve nepričakovani slovenski srečanji. Z Ano, ki je treking vodnica in tu živi smo se dobili na kavi, z Niko in Maticem, ki sta se po Gruziji potepala z najetim avtom in šotorom, pa smo eno noč skupaj kampirali. Prav luštno je bilo, hvala za družbo! Pot smo nadaljevali v smeri mesta KUTAISI in se spotoma ustavili še pri KANJONU MARTVILI. Na spodnjem kolažu pa še par urtinkov iz čudovitega Ushgulija.

Sicer smo bolj za naravo kot za mesta, ampak GRUZIJSKA PRESTOLNICA TBILISI nas je pustila odprtih ust. Kakšno prekrasno mesto. Kakšen zanimiv miks moderne, sovjetske in Art Nouveau arhitekture! Zdi da mesto živi in diha v prav posebnem utripu, sploh v starem delu, kjer najdemo en kup živahnih barov in restavracij. Dvakrat smo prespali v prijetnem apartmaju v prav posebni hiši, EVA’S PAVAROTI. Tbilisi torej vsekakor eden izmed največjih presenečenj na tem potovanju in z veseljem se še kdaj vrnemo.

Na blogu je že objavljen bolj podroben POTOPIS NAŠEGA OBISKA TBILISIJA, kjer je vse skupaj še bolj natančno opisano in predstavljeno s še več fotkami in uporabnimi informacijami. Preberite ga tukaj:

TBILISI, GRUZIJA

V Tbilisiju smo se naužili KULINARIČNIH DOBROT iz dobrih restavracij, sladoleda, vina in na splošno mestnega vrveža, ampak po dveh dneh je bil spet čas za premik v naravo. Čakali so nas mogočni hribi na območju KAZBEGI, tik ob meji z Rusijo. Tule je bilo morda malenkost bolj turistično, ker je le samo tri ure vožnje iz prestolnice, pa vseeno smo zlahka našli osamljene kotičke v neokrnjeni naravi izven glavnih poti. Le vreme nam je malo ponagajalo. Na poti smo se ustavili pri SAMOSTANU ANANURI in JEZERU ZHINVALI, kasneje pa še SPOMENIKU GRUZIJSKO – RUSKEGA PRIJATELJSTVA in NAJVEČJEM GRUZIJSKEM SMUČARSKEM RESORTU GUDAURI.

Prespali smo v zadnjem večjem kraju pred mejo, STEPANTSMINDA, kjer smo na račun slabega vremena najeli poceni sobo v preprostem guesthousu s krasnim pogledom na mogočno GORO KAZBEG. Naslednji dan smo se najprej zapeljali do znamenite CERKVICE GERGETI TRINITY, ki je eden izmed bolj prepoznavnih simbolov Gruzije.

Nadaljevali smo do zanimivih skulptur v vasici SNO in v čudovito DOLINO JUTA, kjer smo žal malo pred zadnjo vasjo naleteli na popolno zaporo ceste zaradi zemeljskega plazu.Prespali smo v krasni DOLINI TRUSO, kjer nas je ponoči ujela strašna nevihta, na račun katere smo žal morali spustiti nekaj pohodov v okolici. A proti naravi pač nimaš kaj. Vseeno so prav tile kraji eni naših najljubših na celotni poti.

Zjutraj smo šibali proti VINSKI REGIJI KAKHETI, ki je kar malo spominjala na italijansko Toskano. Mimogrede, gruzijci se ponašajo s preko 6000-LETNO TRADICIJO PRIDELAVE VINA. Prvi postanek smo naredili v večjem mestu TELAVI, potem pa sva si privoščila POKUŠINO VINA v nadvse prijetni družinski VINARIJI IBERO. Imeli smo se odlično, tudi za otroško veselje je bilo poskrbljeno, pa še prespali smo lahko na njihovem dvorišču. Seveda smo nekaj buteljk kupili tudi za domov.

Naslednji dan smo obiskali še SIGHNAGHI, t.i. “mesto zaljubljencev”, ki nas je vrglo na rit s svojo OČARLJIVO ARHITEKTURO in KRASNIMI RAZGLEDI. Spet smo si dali malo duška z lokalno jedačo in pijačo, za povrh pa na eni res prikupni pokriti TRŽNICI kupili še en kup dobrot – od ZAČIMB (ajika in svanska sol sta naša favorita) pa do izredno okusnega SONČNIČNEGA OLJA, narejenega iz praženih semenk. Že leta namreč namesto praholovcev za spomin s potovanj raje prinesemo nekaj, kar lahko (u)porabimo. Da je bil volk sit in koza cela smo našli še večje otroško igrišče, prespali pa smo na PARKIRIŠČU GOSTIŠČA LOST RIDGE malenkost izven mesta, kjer smo si privoščili še okusno pozno kosilo.

Našo gruzijsko dogodivščino smo zaključili s pustolovskim obiskom PARKA VASHLOVANI tik ob meji z AZERBAIJANOM, ki nas je s svojo stepsko polpuščavsko pokrajino močno spominjal na Afriko. Poleg impresivnih KANJONOV, KLIFOV in (SUHIH) REČNIH STRUG lahko srečamo še celo vrsto DIVJIH ŽIVALI (gazele, strupene kače, ptice, rise, šakale, volkove in celo medvede ter leoparde). Za vstop v park je uradno potrebno 4×4 VOZILO, pred obiskom pa se morate obvezno zglasiti v CENTRU ZA OBISKOVALCE v zadnjem večjem kraju DEDOPLIS TSKARO. Tu plačate manjšo vstopnino, vpišejo vas v sistem in vam predstavijo park. Če želite na najbolj odročni del parka ob državni meji potrebujete DODATNO DOVOLJENJE, ki se ga dobi na tamkajšnji policijski postaji. Na poti smo obiskali še ZAPUŠČENO VOJAŠKO ZRAČNO BAZO SHIRAKI, prespali pa smo zopet v kraju SIGNAGI, po napornem dnevu smo si privoščili HOTEL Z BAZENOM.

Žal smo imeli v parku bližnje srečanje s štrlečo odlomljeno vejo drevesa, ki nam je RAZBILA ZADNJE VETROBRANSKO STEKLO. Slednje se je sesulo na tisoče koščkov, a na srečo ostalo v okvirju. Na poti do ARMENSKE MEJE smo se tako naslednji dan najprej še enkrat ustavili v TBILISIJU, kjer smo zaman iskali novo vetrobrasnko steklo, smo pa v ogromnem centru našli samolepilno izolacijsko peno s katero smo še dodatno fiskirali razbito steklo. Na srečo je zdržalo do doma! Ker smo bili že prepozni za prehod meje, smo prespali v kraju MARNEULI, na parkirišču azerbaijanske RESTAVRACIJE ZEJEBE.

KRATEK POVZETEK POTOVANJA PO GRUZIJI:

V Gruziji smo se potepali 16 DNI, prevozili smo okrog 2000 KILOMETROV in zapravili približno 1000 EUR. Narava v gorskih regijah Svaneti in Kazbegi nas je navdušila, tudi zato ker smo našli cel kup IDILIČNIH MEST ZA DIVJE KAMPIRANJE, ki je tudi tu v Gruziji DOVOLJENO. Lokacije za prenočevanje smo dostikrat našli na APLIKACIJI P4N. Tbilisi je krasen. Vsi KULINARIČNI in VINSKI NAVDUŠENCI morate enkrat v Kakheti, tisti, ki ljubite manj poznane in odročne lokacije pa v Vashlovani. Tako kot Turčijo, tudi Gruzijo absolutno PRIPOROČAM ZA POTOVANJA Z OTROKI. Povsod smo se počutili VARNO. Tja lahko seveda tudi letite (preverite povezave nizkocenovnikov v Kutaisi na primer), vožnjo z avtom lahko skrajšate tudi s TRAJEKTOM V BATUMI IZ BULGARIJE. Gruzijci so morda malenkost bolj zadržani od Turkov, a zato nič manj gostoljubni. Mi imamo super izkušnje. Presenečeni smo bili nad ČISTOSTJO. Destinacija je tudi CENOVNO UGODNA. Pred odhodom preverite le trenutno POLITIČNO SITUACIJO. Mi sicer nismo niti enkrat občutili kakršnekoli napetosti, pa čeprav se, politično gledano, večina držav, ki smo jih obiskali, ne mara med sabo. Malenkost več protiruskega oziroma proukrajinskega političnega pridiha je bilo sicer moč čutiti v provinci Svaneti. Tudi v Gruziji seveda nismo videli “vsega”. Ampak nekaj je treba pustiti za naslednjič, kajne?

Na blogu je že objavljen bolj podroben POTOPIS NAŠE POTI PO GRUZIJI, kjer je vse skupaj še bolj natančno opisano in predstavljeno s še več fotkami in uporabnimi informacijami. Preberite ga tukaj:

POTOPIS GRUZIJA

IZ GRUZIJE V ARMENIJO | mejni prehod Sadakhlo / Bagratashen

---

Od našega zadnjega prenočišča v Gruziji nas je do mejnega prehoda Sadakhlo ločilo le še slabih 30km, zato smo tja prispeli res zgodaj zjutraj in se očitno ognili gneči. Vse skupaj je šlo tokrat precej hitro, sama sem morala z otrokoma MEJO SPET PREČKATI KOT PEŠ POTNIK, medtem ko je Charlie čez pripeljal avto. Na armenski strani smo morali urediti še ARMENSKO AVTOMOBILSKO ZAVAROVANJE in pa tudi ZAČASNI UVOZ AVTA. Še posebno ta drugi papir je pomembno shraniti na varno, ker ga je treba pokazati ob izstopu iz države. Na meji smo še zamenjali nekaj denarja, potem pa dalje.

ARMENIJA | kanjon Debed, Haghpat, jezero Sevan, Azat rezervoar, soteska Garni, Geghard in nepričakovano dolg postanek v okolici Yerevana

---

Pokrajina se je zelo hitro povsem spremenila. Vozili smo se ob krasnem KANJONU DEBED in prvi postanek naredili pri SAMOSTANU HAGHPAT. Ker smo bili relativno zgodnji smo ga imeli praktično čisto zase. Še kratek postanek v zdraviliškem mestecu DILIJAN. Za današnjo nočitev smo si izbrali obalo ogromnega JEZERA SEVAN, ki na trenutke spominja bolj na morje, kot na jezero. A žal nas ta severo – vzhodni del obale nekako ni prepričal. Vse je zapuščeno, neurejeno, dosti smeti. Poleg tega je bilo tisti dan še strašno vetrovno in ker je bilo šele zgodnje popoldne smo se odločili voziti naprej.

Na zemljevidu sem imela označen KAMP 3GS. Slednji se nahaja nedaleč od prestolnice Yerevan, blizu različnih znamenitosti, ki smo jih obiskali v naslednjih dneh. Po res dolgem času smo bili v čisto pravem kampu. Bazen, več zunanjih skupnih kuhinj, izjemno čiste sanitarije, ležalniki, viseče mreže, domače živali, pralni stroj, ni da ni. Prvi dan smo počivali in nismo počeli čisto nič, sva pa naredila plan za naprej. Pasalo je. Početi nič. Sicer mi ne zdržimo dolgo takole na miru, ampak tu in tam pa seveda paše. Sploh z majhnimi otroki. Tudi oni včasih rabijo pavzo od vožnje in ogledov.

Naslednji dan smo se peljali do enkratne pokrajine v okolici AZAT REZERVOARJA. Prekrasno, ta del nas je popolnoma navdušil, zdelo se nam je kot da se vozimo po nekem drugem planetu. Če se tisto popoldne ne bi vračali v kamp, bi z veseljem prespali tukaj, jutranja svetloba mora biti enkratna. Ogladati smo si še TEMPELJ GARNI in SOTESKO GARNI. Tempelj je sicer zanimiv, ampak nas bolj kot takšne znamenitosti vedno navdušijo naravne lepote, zato nas je bližnja, istoimenska soteska, bolj impresionirala. Na obeh točkah pa smo srečali res veliko število turistov, nas je kar malo presenetilo.

Po treh nočeh v kampu smo si nameravali ogledati še bližnji SAMOSTAN GEGHARD, nadaljevati v YEREVAN, si ogledati še SPOMENIK ARMENSKE ABECEDE in divje kampirati pri JEZERU KARI. Južni del Armenije smo tokrat namenoma spustili, saj sva si najino bližajočo se obletnico želela preživet v turški KAPADOKIJI in nismo imeli več časa za vse.

Žal pa se nam je ta plan popolnoma obrnil na glavo, nekje v Yerevanu smo namreč zaznali OKVARO AVTA in se po premisleku VRNILI V KAMP, kjer smo ostali še 5 DNI, medtem ko smo POPRAVLJALI AVTO avto oziroma bolj ugotavljali v čem je sploh problem in izključevali tiste najbolj grozne scenarije. Avto je sicer vozil, ampak z res sumljivim zvokom, ki nama ni bil prav nič všeč. Med tem smo imeli še prav zanimivo SLOVENSKO SREČANJE, še malo smo uživali ob bazenu, še bolj dobro jedli in pili, šli k frizerju in se v soseski počutili že čisto domače. In veste kaj? Kljub spremembi planov in vsem izzivom se nisva niti enkrat skregala, na kar sem kar malo ponosna. Podrobnosti celotne zgodbe vas čakajo v potopisu o Armeniji (link v nadaljevanju spodaj).

Počasi se je bilo treba odločit kako naprej in po tehtnem premisleku vseh možnosti sva se odločila, da gremo proti ISTANBULU, kjer sva imela kontakt od dobrega mehanika za Defenderje, po najkrajši poti in upamo na najboljše. S tem je odpadla Kapadokija. Bo pa za drugič! Čakalo nas je torej 1700km in dva mejna prehoda.

KRATEK POVZETEK POTOVANJA PO ARMENIJI:

V Armeniji smo se potepali 8 DNI, prevozili smo okrog 700 KILOMETROV in zapravili približno 350 EUR. Čeprav smo imeli na koncu malo drugačno izkušnjo, kot smo si jo zamislili, in nismo uspeli obiskati vseh znamenitosti, smo državo zapuščali polnih src, prepričani, da se enkrat vrnemo. Mogoče že res kmalu. V Armeniji smo se počutili DOBRODOŠLO in VARNO, destinacija je še malo bolj eksotična, CENOVNO ZELO UGODNA, kulinarika je okusna, zgodovina zanimiva. Tudi tukaj, podobno kot v Gruziji, ni bilo videti kupov smeti kot na primer v Turčiji. Tudi glavne ceste so čisto v redu. Edino kar nam je malo manjkalo so možnosti za trekinge kakršne ponuja recimo sosednja Gruzija. Kljub temu priporočam Armenijo za obisk, vsem ki si želijo nekaj drugačnega. Tudi za DRUŽINSKA POTOVANJA! Yerevan je v zahodom povezan z nizkocenovniki, zato lahko tja letite in NAJAMETE AVTO. V državo je z avtom trenutno (zima 2025) možno vstopiti le iz Gruzije ali Irana, kopenske meje s Turčijo in Azerbaijanom so namreč zaprte.   

Na blogu je že objavljen bolj podroben POTOPIS NAŠE POTI PO ARMENIJI, kjer je vse skupaj še bolj natančno opisano in predstavljeno s še več fotkami in uporabnimi informacijami. Preberite ga tukaj:

POTOPIS ARMENIJA

IZ ARMENIJE V GRUZIJO | mejni prehod Bavra /Ninotsminda

---

Ker ima ARMENIJA ZAPRTE KOPENSKE MEJE S TURČIJO, smo morali torej najprej v Gruzijo. Od kampa do meje je bilo približno 200km in kljub problemom z avtom nam je uspelo. Spremljala nas je krasna pokrajina in malo nam je bilo res žal, da se nismo mogli še kje ustaviti. Na meji je šlo vse gladko in hitro. Še vedno smo imeli veljavno GRUZIJSKO AVTOMOBILSKO ZAVAROVANJE, imeli smo tudi še nekaj podatkov na eSIM in še nekaj larijev v denarnici. Sama sem po že znanem postopku mejo z otrokoma PREČKALA KOT PEŠ POTNIK in potem smo hitro odbrzeli naprej.

Do meje s Turčijo je bilo še kar nekaj kilometrov, pa tudi nismo vedeli kako dolgo bi tam trajalo, zato smo se odločili še eno noč prespat v Gruziji. Našli smo super mesto v DRUŽINSKEM KAMPU NICK & GEORGE, v kraju ATSQURI, kjer nas je gospodarica Maya razvajala z nenormalno okusno DOMAČO GRUZIJSKO POJEDINO. Res lepo slovo od te čudovite dežele! Zapravili smo 60 EUR in od meje z Armenijo prevozili 200 KILOMETROV.

IZ GRUZIJE V TURČIJO | mejni prehod Turkgozu

---

Slaba ura vožnje in že smo bili na mejnem prehodu s Turčijo. V tistem trenutku je bila za nas to obljubljena dežela. Imeli smo namreč zanesljive kontakte, ki bi nam pomagali, če bi šlo karkoli narobe z avtom, kjerkoli v Turčiji. Malo nam je torej odleglo, da smo uspeli vse do sem. Na mejnem prehodu je bilo malo zmede, ker se je ravno menjavala nočno – jutranja izmena, zato sem z otrokoma, seveda spet KOT PEŠ POTNIK, morala kar dvakrat čez kontrolo. Od tu naprej smo se po cesti začeli visoko dvigati in presenetili so nas res osupljivi pokrajinski prizori. Kakšen čudovit svet, sploh nismo pričakovali.

VZHODNA IN OSREDNJA ANATOLIJA  | dolga pot od gruzijske meje do Istanbula

---

Kljub enkratni pokrajini smo brzeli, kolikor pač lahko brziš z rahlo defektnim Defenderjem. Najprej po zvitih gorskih cestah, potem po odlični avtocesti. Ker je bil naš trenutni fokus le na tem, da čimprej pridemo k mehaniku v ISTANBUL, si sploh nisva kaj dosti vnaprej prebrala o krajih v tem delu TURČIJE in nad tem kar smo videli, smo bili res pozitivno presenečeni. Semle bi z veseljem še kdaj prišli. Prespali smo v lepo urejenem kraju UZUMLU čisto blizu mesta ERZINCAN, tokrat v res ugodni hotelski sobi. Po sedmih urah v avtu nismo imeli energije iskat prostora za nočitev v avtu. Blizu avtoceste je tako ali tako težko kaj najti.

VESTE, KAJ NAM V GRUZIJI, PA TUDI ARMENIJI NI BILO NAJBOLJ PO GODU? Da vstajajo res pozno. Zajtrk šele ob 9. Check out šele od 10 naprej. In podobno. Ko imaš majhne otroke, ki se zbujajo ob 6 zjutraj je to sila nepraktično. Meni se zdi, da do 10 ure že polovico dneva mine. Včasih se že 3 ure vozimo do takrat. Tudi zato nam je všeč divje kampiranje, ker si res neodvisen od različnih uradnih ur. No, tu v Turčiji so bolj jutranje naravnani. Receptor se je kar smejal mojemu navdušenju, ko je omenil, da je zajtrk že od šeste ure naprej.

DO ISTANBULA je bila sicer še dolga, od gruzijske meje kar 1500 KILOMETROV. Predolga, da bi nam uspelo v enem dnevu. Kot ponavadi, smo imeli pravilo, da ne vozimo ponoči in ne iščemo mesta za prenočevanje po sončnem zahodu. Danes smo se prekršili. Navozili smo se. Vse skupaj 12 UR, s postankom za kosilo. Čorba, kebab, kunefe in čaj. Njam. Prenočili pa smo OB JEZERU POYRAZLAR GOLU, slabi 2 uri vožnje vzhodno od Istanbula. Lokacija sicer luštna, a za spomin smo fasali lepo število komarjevih pikov.

ISTANBUL Z OKOLICO | nepričakovan tretji obisk Istanbula in druženje z lokalno overland skupnostjo

---

Mi, ki smo rekli, da nas tokrat ISTANBUL ne mika, smo se naslednje jutro navsezgodaj torej vozili prav tja. Nač cilj – MEHANIČNA DELAVNICA ALTIN. Že dolgo se nismo vozili po tako ogromnem mestu. Ampak promet proti pričakovanjem sploh ni bil tako kaotičen. Ali pa smo bili mi zdaj že vsega hudega navajeni? Garaža Altin je verjetno prvič gostila avto s tujo registrsko tablico, dojenčkom in malčico. Takoj smo dobili kekse in čaj, z otrokoma sem med pregledom avta lahko počakala v šefovi pisarni in z Milo igrala ročni nogomet.

Medtem sta šla Charile in glavni mehanik en krog z avtom in po par sto metrih smo končno dobili diagnozo. IZPUŠNI KOLEKTOR. Sploh ne tako strašen scenarij. Zadeva bi lahko bila popravljena do sobote, danes pa je bil četrtek. Odlično! Odprem booking aplikacijo in iščem HOTEL. Najdem enega blizu Topkapi palače, ki ima dobre ocene, cena za dve noči pa je na moj Genious status lepo znižana. Rezervirano. Gremo v taksi. In se veselimo tega nepričakovanega postanka v mestu, ki ga sicer že malo poznamo, saj smo tu že tretjič.

Mimogrede, res ne razumem, ko nekdo reče, da mu je muka planirati počitnice in potovanja. Dandanes je z vsemi temi aplikacijami in internetom ja vse tako enostavno! Se spomnim tistih dobrih starih časov ko ni bilo ne enega ne drugega in si ob 3 ponoči prispel na avtobusno postajo in šel trkat na vrata guesthousov, dokler ni nekdo odprl vrat haha.

Sonce je sijalo, bilo je še povsem poletno, hotel je bil zadetek v polno, avto bo popravljen, za nami so nešteti kilometri in enkratno overland doživetje – nekako sva se tista dva dni v Istanbulu POČUTILA MALO ZMAGOSLAVNO in ker se je vse tako dobro razpletalo smo tule PROSLAVLJALI ČUDOVITO POTOVANJE, ki je za nami.

CENE V ISTANBULU so sicer res višje kot so bile par let nazaj, predvsem pa so višje kot drugod po Turčiji, no vsaj v tem turističnem starem delu mesta. Ker smo večino (vse?) znamenitosti v tem delu mesta že poznali s prejšnjih obiskov sva se odločila, da bomo tokrat bolj KULINARIČNI TURISTI. Zato smo se po obilnem kosilu za 75eur namenili še v znano kavarno HAFIZ MUSTAFA in se nabasali z BAKLAVAMI (s sladoledom). Komaj sva še dihala, zato je bilo treba prebavo spodbuditi z daljšim sprehodom. Preden smo popadali v udobne postelje smo šli še čez MOST GALATA, pa malo križ kraž po okoliških BAZARJIH.

Po obilnem in okusnem ZAJTRKU smo šibali ven. Najprej v park pri PALAČI TOPKAPI, potem pa mimo HAGIE SOFIE in do GRAND BAZARJA. Za kosilo sva v RESTAVRACIJI ZIYAFET vzela tasting meni za dve osebi in bilo je res noro dobro. Po kosilu še obvezna BAKLAVA, kava in sok granatnega jabolka, tokrat v restavraciji OSMANNLIZADELER ter počitek v hotelu. Zvečer smo se še enkrat odpravili na lov za uporabnimi spominki. Nova džezva, bakrene posodice in nekaj lesenega pribora. Vse sva našla na določenem predelu Grand Bazarja, kjer se kupujejo gastronomski propomočki in oprema. Se res splača, če iščete kaj za v kuhinjo.

V Istanbulu sva bila prvič leta 2019 in na blogu je že objavljen prispevek z naslovom TOP 25 ZNAMENITOSTI IN IZKUŠENJ V ISTANBULU. Leta 2023 pa smo se na hitro ustavili na poti domov iz Dohe in si privoščili brezplačno turo TOURISTANBUL, ki jo ponuja letalski prevoznik Turkish Airlines. Oba prispevka lahko preberete tu.

ISTANBUL

TOURISTANBUL

Tako se je NAŠ ČAS V ISTANBULU BLIŽAL KONCU, v soboto zjutraj smo prevzeli avto in se odpeljali iz mesta. Čeprav smo najprej že isti dan želeli čez mejo v Bulgarijo, saj naj bi bili tistio nedeljo že doma, smo potem vseeno SPREJELI PRIJAZNO POVABILO naših novih prijateljev Emirja (EXPEDITION ANATOLIA) in Emreta (OVERLAND ANATOLIA), ki sta nam pomagala s kontakti za popravilo avta. Skupaj smo preživeli super popoldne na PLAŽAH ČRNEGA MORJA severno od Istanbula, V KAMPU, kjer ima več članov njihovih organizacij prikolice. Zvečer se nas je nabralo že cel kup in skupaj smo pripravili ŽAR POJEDINO, za nameček pa smo naročili še ogromen PLADENJ BAKLAV, ki so jih iz bližnje kavarne dostavili v kamp. Težko bi si predstavljala lepši zaključek našega popotovanja po Turčiji!

KRATEK POVZETEK POTOVANJA PO TEM DELU TURČIJE:

V Turčiji smo se tokrat potepali 5 DNI, prevozili smo slabih 2000 KILOMETROV in zapravili dobrih 700 EUR. V to je sicer vključeno tudi POPRAVILO AVTA, HOTEL V ISTANBULU, več dražjih kosil oziroma večerij in vse kar smo nakupili za domov. Še enkrat se je potrdilo dejstvo, da je TURČIJA IZJEMNO GOSTOLJUBNA DEŽELA in res komaj čakamo da se, morda že zelo kmalu, spet vrnemo. Izjemno smo hvaležni tudi za NOVA POZNANSTVA in trenutke, ki so prišli z njimi. Ni lepšega, kot druženje z lokalci v njihovi deželi. Hvala Turčija, bila si enkratna!

IZ TURČIJE V BOLGARIJO  | mejni prehod Kapikule / Kapitan Andreewo

---

Do meje nas je ločilo še okrog 300 kilometrov in odpeljali smo se res zgodaj, saj smo vedeli, da nas čaka “VELIKA MEJA”. Prvič so nas res TEMELJITO PREGLEDALI in prav VSE SMO MORALI ZLOŽITI IZ AVTA na eno izmed za to namenjenih miz. Ker vstopamo v EU so seveda še ekstra strogi, a hkrati so bili tudi ekstra prijazni in prav prijetno smo poklepetali. Edina stvar, ki jih začuda ni zanimala je bil naš hladilnik. Našli niso seveda nič sumljivega in v dobri uri smo bili skozi vse kontrolne točke.

Bolgarija, Srbija, Hrvaška, Slovenija  | dolga pot domov v Kranjsko Goro

---

Ta dan smo prevozili 600 KILOMETROV, razen na meji se nismo ustavljali vse do  KAMPA BLUE GATE blizu meje s Srbijo. Če se spomnite z začetka prispevka, smo tule že bili. Cel dan je lilo kot iz škafa in v skupnih prostorih kampa pod veliko tendo smo si še zadnjič skuhali goro špagetov.

Naslednji dan smo V ENEM ŠUSU POTEGNILI DO DOMA. Slabih 1000 KILOMETROV. Dolga je bila, ampak vreme je bilo grozno, deževno in hladno in tako ali tako smo že zamujali s prihodom domov. Sicer le en dan, pa vseeno. V LJUBLJANI smo s hitrim obiskom presenetili dedija, potem pa še ena urca do KRANJSKE GORE. Okrog desetih zvečer smo parkirali na domačem dvorišču in še zadnje atome moči sva porabila za transport naših stvari v stanovanje. Zadnji tovor sta bila najina speča knedla, katera sva uspešno prenesla v postelje, brez da bi se pri tem zbudila. Takoj za tem sva popadala še midva. Za POT DOMOV smo za dizel, cestnine in ostalo plačali še dobrih 200 EUR.

Kaj pravite, “dogodivščina in pol” ali “omg, to ni zame”? Mi smo uživali na polno in komaj čakamo, da spet kam odrinemo.

Štartali smo 8. avgusta, domov pa prišli 16. septembra. Naslednji dan je mene že čakal roditeljski sestanek v vrtcu, na hiši so bila dela na fasadi v polnem teku, Mili pa sva dala še en dan pavze, da se malo privadi na domače okolje, preden se vrne v vrtec. Jesensko vzdušje je letos prišlo kmalu in najprej je bilo treba zbrskati topla oblačila in obutev. Potem pa počasi nazaj v običajni vsakdan. Tokrat nam ni nam bilo prehudo. Ker se tukaj res počutimo doma in nam je lepo. Prav fajn občutek, vam povem.