Še zadnjo izmed šestih držav na tem skoraj 6-tedenskem overland potovanju iz Slovenije proti Kavkazu in nazaj z našim, v kamper preurejenim Land Rover Defenderjem smo obiskali točno na prvi septembrski dan. V prvi krščanski državi na svetu, simbol katere so med drugim mogočna gora Ararat z nedelujočimi vulkani in sočne marelice, smo ostali slabih 10 dni, kar je povsem dovolj za ogled največjih znamenitosti, žal pa smo na račun okvare avta proti koncu obiska morali izpustiti nekatere točke. Armenija je ena velika zakladnica zanimivosti, od tega da ima svojo abecedo do tega da tu najdemo ene najstarejših vinarij na svetu. Nas je navdušila z norimi pokrajinami, gostoljubnimi domačini, okusno kulinariko, neštetimi samostani in zanimivo zgodovino. Poleg tega pa je potovanje po Armeniji cenovno zelo dostopno, tudi divje kampiranje, ki je nam tako ljubo, je tu dovoljeno. V tem izčrpnem prispevku z vami delim našo pot in dodajam še krajše opise nekaterih krajev in aktivnosti, ki smo jih tokrat žal izpustili. Greste z nami?
Kraji: kanjon Debed, samostan Haghpat, Dilijan, jezero Sevan, soteska Garni, tempelj Garni, Symphony of Stones, samostan Geghrad, Yerevan, Gyumri
Kako: z Defenderjem iz Slovenije
Prenočišča: divje kampiranje, kamp
PO ARMENIJI SMO POTOVALI, KO JE IMELA MILA 3 LETA, LEO PA 7 MESECEV. PREBERI VEČ O ARMENIJI Z OTROKI ZNOTRAJ TEGA PRISPEVKA.
IZ GRUZIJE V ARMENIJO | mejni prehod Sadakhlo – Bagratashen
Zadnja noč v Gruziji je bila relativno kratka, saj je bilo zunaj glasno do jutranjih ur. Smo pa zato rade volje zgodaj štartali in na meji z Armenijo posledično ni bilo prav nobene gneče. Sama sem z otrokoma mejo ponovno prečkala z ostalimi peš potniki, kot je tu pravilo, Charlie pa je med tem čez pripeljal našega Defenderja. Vse skupaj je potekalo precej hitro, malo se je zavleko kasneje pri urejanju ostalih zadev, ki so potrebne če v Armenijo prispeš s tujim vozilom.
Poleg pregleda dokumentov nas je na meji čakalo še par opravkov. Najprej AVTOMOBILSKO ZAVAROVANJE (plačali smo 33eur za dober teden), potem pa še ZAČASNI UVOZ AVTA (plačali smo 25eur). Oboje se uredi kar tam v pisarnah direktno na meji, so pa bolj počasni z angleščino. Tu je tudi banka, kjer smo zamenjali še nekaj denarja. Pozor – skrbno spravite vse papirje, še posebne tiste o začasnem uvozu vozila, ker vam jih bodo ob izstopu iz Armenije spet pregledali. Ta del urejanja papirologije nas je stal debelo uro.
Pred vstopom v Armenijo sva si vnaprej uredila lokalno eSIM kartico pri ponudniku SAILY. Za naše bralce in sledilce imamo tudi kodo za 5% popust s katero preko affiliate programa zaslužimo majhno provizijo. Za popust obvezno uporabite spodnjo povezavo in vpišite promocijsko kodo SPECIAL5
eSIM SAILYKANJON DEBED | ena najbolj znanih naravnih znamenitosti v Armeniji
Kmalu po prečkanju meje smo se peljali po območju, ki velja za enega pokrajinsko najlepših v Armeniji. KANJON DEBED, istoimenska reka, z bujnimi gozodvi poraščeni okoliški hribi, mogočni skalnati klifi in čudovite razgledne točke privabljajo številne obiskovalce in če se tako kot mi tu skozi tako ali tako peljete bi bil greh kar drveti naprej. In res, čim smo se pripeljali v Armenijo se je pokrajina tako drastično spremenila v primerjavi s tisto na gruzijski strani. Tu nas je pričakal popolnoma drugačen svet in sprememba nam je pasala, kljub temu, da smo Gruzijo v zadnjih dobrih dveh tednih res vzljubili.
Poleg NARAVNIH ZNAMENITOSTI in rekreativnih aktivnosti v naravi (pohodi, rafting, kolesarjenje, jahanje, opazovanje ptic, kampiranje, uživanje ob jezerih), pa tukaj najdemo tudi nekaj HISTORIČNIH ZGRADB. Poleg SAMOSTANA SANAHIN in TRDNJAVE KAYAN še SAMOSTAN HAGHPAT, ki smo ga obiskali tudi mi.
SAMOSTAN HAGHPAT | zanimiv kompleks na seznamu Unescove dediščine
Juhuuuu naš prvi armenski samostan! Nimam točne številke, ampak v Armeniji res ne manjka samostanov in cerkev, vseh je seveda nemogoče obiskati, pa tudi, razen če ste res ultra zgodovinski navdušenec, vam verjetno po obiskih nekaj tovrstnih objektov počasi že vsi zgledajo podobno. Kakorkoli že, SAMOSTAN HAGHPAT nam je bil sila všeč. Ker smo bili res zgodnji smo bili tukaj praktično sami, še tistih par stojnic s spominki pred vhodom je večinoma samevalo. Nas je pa našla ena prijetna gospa, ki nas je založila z različnim sadjem, za otroke. Kako lepo!
SAMOSTAN je znan tudi pod imenom HAGHPATAVANK, nahaja se kot rečeno v okolici kanjona Debed, v provinci Lori, od leta 1996 pa je skupaj z bližnjim samostanom Sanahin tudi na seznamu UNESCOve svetovne dediščine. Samostanski kompleks sestavlja več zgradb – glavna cerkev s kupolo in stranskimi kapelami, manjšo cerkvico, zvonikom in skriptoriji.
Nedaleč stran bi lahko obiskali še slikovito VASICO LORI BERD, a nekako se nam v tistem trenutku ni dalo narediti dodatnega kroga z začrtane poti. Nadaljevali smo torej do znamenitega JEZERA SEVAN, ki se nahaja slabih 200km južno od mejnega prehoda z Gruzijo, spotoma pa smo se na hitro ustavili še v priljubljenem zdraviliškem kraju DILIJAN, ki mu pravijo tudi mala Švica.
JEZERO SEVAN | armensko morje in največje jezero na Kavkazu
Prvotni plan za ta dan je bil DIVJE KAMPIRANJE OB JEZERU SEVAN, nekje na severno – vzhodni obali, za katero sem prebrala, da je manj poseljena in bolj divja. Na tem delu jezera pa so žal večinoma samevali številni turistični kompleksi in zgradbe, ki že dolgo niso videle žive duše razen morda kakšnega, nad zapuščenimi objekti navdušenega fotografa. Poleg tega je noro pihalo tisti dan in ni bilo prav nič prijetno. Videli smo sicer nekaj na prvi pogled lepih mest za kampiranje med borovci tik ob jezeru, ampak povsod je bilo tudi precej smeti in kot rečeno, okolica jezera nas vsaj v tem delu ni prepričala, zato odločili smo se spremeniti plan. Še dobro, da potujemo na takšen način in lahko sproti prilagajamo pot.
JEZERO SEVAN leži na skoraj 2000m nmv in je NAJVEČJE JEZERO NA KAVKAZU. S tem seveda tudi v Armeniji. Že na zemljevidu izgleda ogromno, predstavlja kar 1/6 površine celotne države, v živo pa se nam je na trenutke zdelo, kot da zremo v morje in ne jezero. Armenija sicer nima dostopa do morja, zato so OBALE JEZERA priljubljena turistična točka domačinov. Večina tistih lepo urejenih delov je sicer privatiziranih in pripadajo večjih hotelom, se pa najde tudi kakšna javna plaža z možnostjo izposoje ležalnikov in udejstvovanja pri različnih vodnih aktivnostih od windsurfanja, jetski, jadranja in podobnega. Sicer pa je najbolj prepoznavna atrakcija v neposredni okolici jezera SAMOSTAN SEVANAVANK, ki se nahaja na manjšem polotoku. Poleg tega je znan še SAMOSTAN HAYRAVANK ter vas NORATUS s prav posebnim POKOPALIŠČEM.
VULKAN GUTANASAR| znamenit vulkanski klif
Na poti do izbranega kampa smo si sprva želeli obiskati še eno naravno znamenitost in sicer mogočno črno steno, znano pod imenom SEV PAT oziroma FANTAN, če iščete v brskalniku pa tudi BLACK WALL, blizu vasice Fantan, približno 30km severno od Yerevana. Impresivna vertikalna stena se nahaja ob vznožju nedelujočega VULKANA GUTANASAR, do nje pa se pride ali peš ali pa s terenskim vozilom. Zaradi pomanjkanja časa in (pre)majhnih otrok je za nas peš pohod tokrat odpadel, z avtom pa zaradi razbitega zadnjega vetrobranskega stekla (nesreča v Gruziji) nismo želeli na offroad piste, da ne bi situacije še poslabšali. Tole smo torej pustili za naslednjič.
KAMP 3GS | oaza in priljubljena baza za overlanderje
Prispeli na cilj. Za nami je nepričakovano dolg dan, saj smo naredili kar nekaj dodatnih kilometrov v popoldanskih urah. Sicer nam ni bilo prav nič žal, prispeli smo namreč na eno super lokacijo. KAMP 3GS je priljubljena in dobro poznana točka med pripadniki overland skupnosti, ki se tukaj ustavijo med popotovanjem po Kavkazu oziroma daljšimi potmi proti vzhoodu. Tu je možno tudi pustiti vozilo čez zimo ali kolikor dolgo pač želite. Sandra, simpatična nizozemka, ki vodi kamp nam je priredila toplo dobrodošlico in res smo se počutili kot doma.
Tu smo planirali ostati par dni, v mislih smo imeli tri noči. Zato smo se takoj razkomotili in si uredili naš kotiček pod tistim drevesom, ki je čez dan na parcelo metalo senco. Seveda smo si za zaključek dolgega dneva privoščili skok v BAZEN in eno mrzlo pivo (okej dva) z enkratnim razgledom na okoliške hribe. Lokacija kampa je naravnost fantastična. Blizu se nahajajo znamenitosti, ki jih natančneje opišem v nadaljevanju, v neposredni okolici pa najdemo tudi pekarne, manjše trgovinice in vse kar rabimo. Še k frizerju smo šli! Mimogrede, moško striženje stane 3 eur.
Bazen seveda zmaga, sploh Mila se ga je neznansko razveselila, ampak kamp se ponaša še s številnimi SKUPINSKIMI KUHINJAMI in PROSTORI ZA DRUŽENJE, izredno čistimi SANITARIJAMI, PROSTORNIMI PARCELAMI na različnih nivojih, najamete pa lahko tudi SOBE Z ZAJTRKOM. Aja, pa tudi DOMAČE ŽIVALI imajo. Res idealno za en takšen mini odklop in počitek. Pa tudi cenovno je ugodno.
Ni nam bilo hudega, res ne. Kot se za tapravi dopust spodobi sva si privoščila še malo luksuza in čisto prvič naredila ledene kocke v našem superduper novem hladilniku, ki ima tudi ledomat. Pa naj še kdo reče, da nam kaj manjka na potovanjih z avtom haha.
V bližnjih OBCESTNIH TRGOVINICAH smo se opremili s svežo zelenjavo, sadjem in seveda s kruhom. Mimogrede, ARMENSKI KRUH po pomembnosti prav nič ne zaostaja z gruzijskim, še več, LAVASH, tradicionalni tanek kruh je uvrščen celo na UNESCOv seznam kulturne dediščine. Malo za občutek pa še dodam, da smo za vse tole na sliki plačali približno 6eur.
Kljub temu, da je počitek pasal pa smo se seveda čisto v našem stilu že naslednji dan odpravili na mini dnevni izlet po okolici.
AZAT REZERVAR | čudovita pokrajina južno od armenijske prestolnice
Po dobre pol ure vožnje iz kampa smo prispeli do prvega cilja tistega dne, do čudovitega jezera oziroma leta 1976 nastalega REZERVOARJA AZAT, na nekaj malega preko 1000m nmv blizu kraja LANJAZAT južno od prestolnice YEREVAN. Voda iz rezervoarja se uporablja za namakanje okoliških kmetijskih površin. Pot do tja je bila sila zanimiva in razgledi na okolico so zameglili spomin na izredno luknjasto cesto. Včasih bi bilo res lažje vozit po makadamu kot slabem asfaltu, ni res?
Skozi okna smo občudovali številne NASADE SADJA. Naj na tej točki omenim, da so MARELICE NARODNI SIMBOL ARMENIJE, marelična oranžna barva pa se pojavi tudi na njihovi zastavi. Vsekakor jih tu morate poskusiti! Če ni sezone svežega sadja pa priporočam pokušino suhih marelic, res so slastne.
Pokrajina je bila na trenutke kot na Luni. Zna pa biti tukaj kljub višini zelo vroče, poleg tega ni nobene sence. Če potujete z avtodomom oziroma kamper vozilom lahko na tem območju tudi mirne volje prespite, le senco boste zaman iskali.
Nešteti ovinki so nas vodili po suhi in goli pokrajini, vse do RAZGLEDNE TOČKE nad jezerom. Slednjih je verjetno več, mi smo pristali na eni izmed tistih na severni obali rezervoarja. Razgledi so bili res čudoviti, vzeli smo si tudi malo več časa za par fotk in SPREHOD po robovih mogočnih skalnih sten nad REKO IN JEZEROM AZAT.
SOTESKA GARNI | ena največjih naravnih znamenitosti Armenije
Naslednji postanek tistega dne smo naredili v znameniti SOTESKI GARNI. Ta nas je spet naravnost navdušila, kljub večji obleganosti turistov, ki pa so se na srečo lepo porazgubili in ni bilo občutka pretirane gneče. Soteska se nahaja res blizu kampa, kjer smo stanovali in le dobrih 20 km vzhodno od armenijske prestolnice. Prav zato je tole tudi priljubljena točka ORGANIZIRANIH DNEVNIH IZLETOV IZ YEREVANA.
SOTESKO GARNI, ki se nahaja takorekoč pod istoimenskim krajem in spada med največje naravne znamenitosti Armenije, zaznamujejo posebne geološke formacije, bazaltni stolpi šestokotnih oblik in reka, ki se vije med njimi. Tukaj je možno izvesti tudi več POHODOV, ki povezujejo več znamenitosti v okolici, na primer samostan HAVUTS TAR, GARNI TEMPELJ in t.i. SYMPHONY OF STONES – več o obeh v nadaljevanju.
TEMPLELJ GARNI | edini grško – rimski tempelj na območju nekdanje Sovjetske zveze
Naval obiskovalcev na plačljivem parkirišču pri templju Garni nas je sicer kar malo šokiral, a vseeno smo se odločili za obisk. Hladnokrvno smo obhodili številne stojnice s spominki, smo si pa zato kasneje privoščili sladoled in ledeno kavo, ker je bil res vroč dan in je pasalo malo osvežitve.
TEMPELJ GARNI je sicer EDINA PREŽIVELA GRŠKO – RIMSKA ZGRADBA v Armeniji in hkrati tudi na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Poleg tega se nahaja še geografsko najbolj vzhodno od vseh templjev zgrajenih v tistem času. Mogočni dorski stebri in razgledi na čudovito okolico so res impresivni, obisk templja pa je izredno enostaven, saj do njega hodimo le nekaj sto metrov s parkirišča.
SYMPHONY OF STONES | impresivni bazaltni stolpi in klifi
Še zadnja točka, ki smo jo obiskali ta dan se nahaja zelo blizu zgoraj omenjenega templja, praktično v soteski pod njim. Parkiranje je bilo malo loterija, ampak na srečo smo dobili mesto čisto blizu vhoda. Tu se plača VSTOPNINA, ki sicer ne znaša le par evrov, pa vseeno. Potem pa lahko od zapornice nadaljujete PEŠ ALI PA S TURISTIČNIM VLAKOM. Mi smo šli kar lepo peš, kljub najhujši vročini dneva.
Hodite lahko poljubno dolgo in se obrnete ko imate dovolj. Sicer pa že po nekaj minutah uzrete spektakularne, tudi do 50m visoke BAZALTNE ŠESTKOTNE STOLPE, po katerih je ta znamenitost tudi dobila ime. Le-ti so nastali s počasnim ohlajanjem lave po izbruhu vulkana v gorovju Geghama. Tukaj se začne tudi območje gozdnega rezervata KHOSROV, okolica je res prekrasna in vsekakor priporočam daljši sprehod.
Polni novih vtisov smo se v popoldanskih urah pripeljali nazaj v kamp, zaplavali v bazenu, še zadnjič (no, tako smo mislili) uživali ob pogledu na tiste res magične roza-oranžne odtenke sončnega zahoda, ki je božal pobočja okoliških hribov, si privoščili okusno večerjo in se poslovili od vseh sosedov.
Naslednji dan smo nameravali najprej do SAMOSTANA GEGHARD, potem v YEREVAN, pa še do znamenitega SPOMENIKA ARMENIJSKE ABECEDE in JEZERA KARI, kjer sem imela že označeno mesto za divje kampiranje. Sliši se kot dolg dan, ampak razdalje niti niso bile tako ogromne, prestolnico pa smo si želeli tako ali tako res bolj na hitro ogledati.
Z jezera Kari smo potem v naslednjih dneh želeli nadaljevati pot v Gruzijo in Turčijo (Armenija ima namreč zaprte meje s Turčijo in je to edina možna varianta), saj sva najino obletnico želela praznovati v Kapadokiji. Na račun tega ovinka v Turčiji smo načrtno izpustili bolj JUŽNO ARMENIJO, kjer se sicer nahaja še en kup znamenitosti. Na zemljevidu sem imela označena še dva svetovno znana SAMOSTANA NORAVANK in TATEV, ki sta nam tako ostala za naslednjič.
SAMOSTAN GEGHARD | zanimiv Unesco zaščiten kompleks
Dan smo torej začeli navsezgodaj in malo pred sedmo smo se že vozili proti bližnjemu SAMOSTANU GEGHARD. Tole je bila še zadnja znamenitost v bližini našega kampa in seveda je nismo želeli izpustiti. Tja smo prišli prvi in si vse skupaj v miru ogledali, potem pa po isti cesti odbrzeli v nasprotno smer, proti Yerevanu.
Samostan, ki je uvrščen na seznam UNESCOve svetovne dediščine stoji med mogočnimi skalnatimi stenami in klifi krasne DOLINE AZAT. Ta enkraten primerek srednjeveške arhitekture sestoji iz več cerkva, kapelic in ostalih zgradb. Pod kompleksom je tudi večje parkirišče, tu pa se tudi konča cesta. Vsekakor priporočam obisk čim bolj zgodaj, ko še ni gneče saj je to ena izmed priljubljenih točk za dnevni izlet iz prestolnice.
YEREVAN | prestolnica Armenije
Po ogledu samostana smo torej planirali še bolj hiter obisk PRESTOLNICE ARMENIJE. Ko smo preživeli bolj kaotičen vstop v mesto v jutranji prometni konici smo nekje v centru med iskanjem parkirišča med raznoraznimi zvoki mestnega vrveža uspeli identificirati enega, ki je definitivno prihajal iz našega Defenderja. Čuden zvok iz tako starega avta morda še ne pomeni takoj katastrofe, pa vseeno nam vse skupaj sploh ni bilo všeč. Po premisleku sva se odločila, da se spentljamo nazaj ven iz mesta in se vrnemo v kamp, kjer bomo v miru pogledali kje je problem. Obisk Yerevana smo prestavili na naslednji dan, a žal so se stvari odvijale v čisto drugo smer in na koncu nam je ogled prestolnice komplet odpadel.
YEREVAN oziroma EVERAN je eno najstarejših mest na svetu, zaznamuje ga tudi mogočna GORA ARARAT, ki je vidna s kateregakoli območja v prestolnici. Verjetno najbolj znana znamenitost je KOMPLEKS CASCADE – ogromno apnenčasto stopnišče z vodometi, s katerega so lepi razgledi na mesto, potem je tu še kopica MUZEJEV, GALERIJ in SPOMENIKOV, pa številne zapuščene stavbe iz časa Sovjetske zveze, TRGI in TRŽNICE, pa tudi čudovite KAVARNE in RESTAVRACIJE s pridihom preteklosti.
NAZAJ V KAMP 3 GS | okvara avta in sprememba planov
Gremo nazaj na točko, ko se odločiva za vrnitev v kamp. Med vožnjo skozi mesto zvok čudežno izgine in odločiva se spet spremeniti plan. Pozabimo na kamp, pozabimo na Yerevan in zavijemo na avtocesto proti naslednji znamenitosti, kakšno uro vožnje stran. A po nekaj kilometrih hitrejše vožnje se zvok zopet pojavi. Spet se obrnemo in gremo dokončno v kamp. Tej odločitvi je najbolj botrovalo dejstvo, da smo se tam počutili res kot doma, vedeli smo, da je tam en kup ostalih overlanderjev in s skupnimi močmi bomo lažje ugotovili vzrok okvare, poleg vsega je tam bazen za otroke, pa tudi prestolnica je relativno blizu, če bi karkoli potrebovali.
Naslednjih 5 dni, ja 5 dni, smo potem študirali, kaj bi to lahko bilo. Seveda smo šli tudi do več mehanikov. Taprvi je rekel “no problem my friend!”. Tukaj je mentaliteta namreč bolj v smislu, če avto še vozi, potem ni problema. Ampak mi smo imeli pred sabo še preko 3000 kilometrov do doma. In seveda si nihče od naju ni želel, da ta problem eskalira nekje bogu za hrbtom, kjer bo popravilo še težje oziroma praktično nemogoče. Šli smo tudi do URADNEGA LAND ROVER SERVISA v Yerevanu. Brez uspeha, avto je prestar, nihče od sicer prijaznih uslužbencev, ni želel začeti bolj podrobno raziskovati, kaj bi to lahko bilo. Saj vem, saj vem, eni boste zdaj rekli, naj zamenjamo za Toyoto. Pa ne bomo 🙂
POTEM SE JE ZGODIL EN PRAVI MALI ČUDEŽ, ki v končni fazi sicer žal ni rešil primarnega problema, pa vseeno. Kot običajno sem utrinke z naše poti delila na IG in FB profilih tega bloga in čim sem omenila, da imamo problem z avtom, sta v stik z mano stopili dve super punci, Sara in Romana, ki sta ponudili pomoč. Po nekem neverjetnem slučaju sta imeli obe letalske karte za naslednji dan iz Benetk v Yerevan. Da poudarim, med sabo se nista poznali. Poleg tega pa je imela Romana rezervirano prenočišče za prvo noč le 3 kilometre od nas! Mislim, to pa ja ne more biti čisto naključje. Saj pravim, naša mami nas čuva od zgoraj. Mi smo bili med tem na vezi z raznoraznimi ljudmi, vključno z našim mehanikom v Sloveniji, ampak seveda takole na daljavo je zelo težko postavljati diagnoze.
Naš najhujši problem je bil cel čas torej, da NISMO VEDELI V ČEM TOČNO JE PROBLEM. Lahko smo le ugibali, poskušali smo izločiti različne scenarije. Najhujše bi bilo, da je menjalnik. Na rezervne dele se tukaj v Armeniji čaka okrog 3 tedne, mi pa nimamo toliko časa. En trenutek sva celo pomislila, da bi leteli domov in avto pustili tam, v miru premislili in se spomladi vrnili z rezervnimi delI, naredili še en daljši road trip po tistih koncih. Seveda bi bila to absolutno zadnja izbira, pa vseeno. Res sva pretehtala vse možne opcije. Ker, ko potuješ z otroki, ti res ni kar vseeno, če nekje obtičiš. Torej, s pomočjo našega mehanika, moje tete, mojega očeta, Romane in Sare smo uspeli iz Ljubljane do kampa 3GS v Armeniji v manj kot 24 urah dostaviti določen rezervni del. Ta del sva potem takoj zamenjala, saj malo pa že znava pošraufat po avtu. Avto je vozil mnogo boljše, tako da tole je bilo definitivno za zamenjat, ampak žal smo še vedno slišali tisti strašen zvok. No ja, poskusili smo in na račun te akcije z Romano, Saro in njeno družinico preživeli par prijetnih uric v našem kampu in imeli pravo mini slovensko srečanje.
Med tem ko smo se kulinarično razvajali, kopali, šraufali po avtu in igrali z domačimi živalmi pa so dnevi minevali in POČASI SE JE BILO TREBA ODLOČIT. V kampu smo se počutili že kot pavšalisti. Ljudje so prihajali in odhajali, mi smo bili še kar tu. Složno sva sklenila, da gremo domov po najkrajši poti, brez večjih ovinkov, kar bo pa bo. Žal je bilo v tistem trenutku jasno, da odpade Kapadokija, odpade pa tudi cel kup lokacij v Armeniji. Bomo pa drugič. V stik sva stopila še z Land Rover skupnostjo v Turčiji in s pomočjo vez oziroma poznanstev prišla do kontakta za prav posebnega mehanika za Defenderje. V Istanbulu. Ok, do tja imamo približno 1700 km in dva mejna prehoda. Vse bo ok. Vse bo ok. Mora bit. Vzdih. Izdih. Pa smo šli.
IZ ARMENIJE V GRUZIJO | mejni prehod Bavra – Ninotsminda
Zadnji dan našega avtomobilskega zavarovanja v Armeniji je bilo treba pohiteti do Gruzije, če ne bi morali zavarovanje podaljšati. Pa že tako ali tako se nam je začelo počasi muditi domov, z datumom povratka smo bili namreč omejeni. Tako nas je čakalo približno 6 UR VOŽNJE, plus prehod meje, ki tudi vzame nekaj časa. Jutranji štart je bil torej znova zgodnji in tokrat smo se čisto zares poslovili od kampa, ki je v osmih dneh postal dom stran od doma.
Najprej po nam že dobro znani zviti cesti do vzhodnega dela Yerevana, potem pa proti SZ države. Pri odcepu za JEZERO KARI me je malo zabolelo srce, le-tega sem si namreč res želela obiskati, ampak zdaj ni bilo druge. Vsakih 50 km sva zaslišala tisti nadležen piskajoč zvok avta in potem smo imeli nekaj minut tihe maše med vožnjo. Vsakič sem malo v strahu pogledala tisto prostrano, sicer izredno lepo, hribovito pokrajino pred večjim mestom GYUMRI, kjer daleč naokoli ni bilo videti prav ničesar in pomislila, kako bi bilo, če bi bili prav tu primorani prekiniti našo pot. In vsakič ko smo se peljali skozi kakšno mesto ali vas sva avtomatsko opazila vse mehanične delavnice.
Po nekaj urah vožnje se je z izjemo zvoka zdelo sicer vse okej in ko smo končno prilezli do MEJNEGA PREHODA BAVRA – NINOTSMINDA sva si že malenkost oddahnila. Kot sem že omenila ima Armenija s Turčijo, kamor smo želeli, zaprte kopenske meje, zato smo morali najprej nazaj v Gruzijo, od koder smo potem naslednji dan prečkali mejo v Turčijo. Na srečo nam je gruzijsko avtomobilsko zavarovanje še veljalo, v denarnici nam je ostalo še nekaj gruzijskih larijev, prav tako pa smo imeli še nekaj podatkov za internet v Gruziji na eSIM kartici. Na meji torej nismo morali nič posebnega urejati, sama sem morala ponovno ven z otroki in čez kontrole kot peš potnik, je pa na račun dejstva, da je tole manjši mejni prehod, vse potekalo precej hitro.
Če potegnem črto lahko rečem, da nas je Armenija kljub vsem nepričakovanim zapletom, spremembah planov in dejstva, da nismo videli vsega kar smo želeli, kljub vsemu popolnoma navdušila. Zdela se nam je zelo drugačna od Gruzije, čeprav sta si georgrafsko in zgodovinsko gledano tako blizu. Bi rekla, da je Armenija še malo bolj divja in nerazvita, malo manj turistično obiskana. Edino kar smo tukaj malo pogrešali, tega pa je v Gruziji na pretek, so tista res visoka gorovja z neštetimi možnostmi za trekinge.
Veseli smo, da smo se odločili tudi za obisk Armenije, če le imate dovolj časa na potovanju po Kavkazu priporočam, da jo v itinerar vključite tudi vi. Med Yerevanom in Tbilisijem so tudi dobre povezave z javnim prevozom. Trenutno (zima 2025) še vedno ni možno prečkati meje z avtom po kopnem v Azerbaijan, tako da če bi želeli obiskati še to državo obvezno preverite možnosti povezav pred odhodom. Prepričana sem, da se v Armenijo enkrat še vrnemo. Nekaj imamo namreč že v planu, ampak ne smem še nič povedat.
Kmalu prihaja še čisto zadnji blog prispevek o naši poti po Kavkazu, kjer strnjeno opišem celotno pot iz Slovenije preko turške obale Črnega morja do Gruzije in Armenije ter nazaj domov. Se beremo kmalu!
