Po desetih dneh na poti iz domače Kranjske Gore smo zmagoslavno prispeli v Gruzijo, poleg Armenije eno izmed dveh ciljnih destinacij tega skoraj 6-tedenskega road tripa. V Gruziji smo skupno preživeli 16 dni, najprej smo obiskali obmorski Batumi, potem regijo Svaneti s kraji Mestia, Ushguli in Mazeri, kanjon Martvili, Kutaisi, zanimivo prestolnico Tbilisi, gorato regijo Kazbegi s smučarskim centrom Gudauri in krajem Stepantsmindo, Sno, dolini Juta in Truso, potem pa še enkratno vinsko regijo Kakheti in divji park Vashlovani. V Armenijo smo vstopili na meji Sadakhlo / Bagratashen in se v Gruzijo vrnili dober teden kasneje, saj smo edino tako lahko prečkali mejo v Turčijo in nadaljevali pot proti domu. Gruzija nas je naravnost navdušila! Predvsem s svojo divjo naravo, odlično kulinariko in sanjskimi lokacijami za divje kampiranje z našim, v kamper predelanim Defenderjem. Ves čas potovanja smo se počutili varno in dobrodošlo, poleg tega se nam je Gruzija zdela odlična destinacija za malo bolj avanturistično potovanje z (majhnimi) otroki. Mila je namreč ravno dopolnila 3 leta, Leo pa je prav v Gruziji upihnil mini svečko za 7 mesecev. V tem izčrpnem prispevku z vami delim našo pot in dodajam še krajše opise nekaterih krajev in aktivnosti, ki smo jih tokrat žal izpustili. Greste z nami?
Kraji: Batumi, Mestia, Ushguli, Mazeri, Martvili, Kutaisi, Tbilisi, Zhinvali, Ananuri, Gudauri, Stepantsminda, Sno, Juta, Truso, Telavi, Sighnaghi, park Vashlovani, Marneuli, Atskuri
Kako: z Defenderjem iz Slovenije
Prenočišča: divje kampiranje, apartma
PO GRUZIJI SMO POTOVALI, KO JE IMELA MILA 3 LETA, LEO PA 6 OZ. 7 MESECEV. PREBERI VEČ O GRUZIJI Z OTROKI ZNOTRAJ TEGA PRISPEVKA.
IZ TURČIJE V GRUZIJO | mejni prehod Sarpi
Zadnjo noč v TURČIJI smo preživeli v manjšem kraju Uckardes tik pred gruzijsko mejo, privoščili smo si okusno morsko kosilo, se še zadnjič skopali v toplem morju in se v oranžnem soju sončnega zahoda zazibali v spanec. Preplavil nas je občutek topline, v Turčiji smo se imeli res lepo in hvaležni za vsa ta krasna doživetja smo z navdušenjem, a hkrati s kančkom otožnosti pričakali naslednji dan.
MEJNI PREHOD SARPI nam je vzel kar nekaj časa in prvič odkar potujemo z avtom, sem morala z otrokoma zapustiti avto ter mejo prečkati peš, saj v vozilu lahko ostane le voznik. Prestop meje je trajal slabi dve uri, zato vsem peš potnikom toplo svetujem, da s sabo vzamejo vodo, prigrizke, če potujejo z otroki pa še kakšno igračo, plenice in podobno. Predvsem pa je fino, če imate podatke za internet, da lahko med sabo komunicirate – na gruzijski strani je bilo potem namreč precej kaotično, ker smo vsi peš potniki nagneteni ob robu ceste nekoga čakali.
Ker naju je ta izkušnja izučila, sva si potem za vsa nadaljnja prečkanja mej vnaprej uredila lokalno eSIM kartico pri ponudniku SAILY. Za naše bralce in sledilce imamo tudi kodo za 5% popust s katero preko affiliate programa zaslužimo majhno provizijo. Za popust obvezno uporabite spodnjo povezavo in vpišite promocijsko kodo SPECIAL5
eSIM SAILYBATUMI | priljubljeno gruzijsko črnomorsko letovišče
Ker se nam je nabral že cel kup umazanih oblek in ker je bil prehod meje že dovolj velik podvig za ta dan, smo se odločili, da v Batumiju enkrat prespimo in prvi dan v Gruziji izkoristimo za ležerno pohajkovanje po mestu. Tako sva že prejšnji večer rezervirala APARTMA s pralnim strojem in parkiriščem v centru mesta. Nadprijazni gostitelji v HOTELU PALIASHVILI so nam dobrodušno ponudili zajtrk, takoj za tem pa smo, več ur pred uradno check-in uro, dobili še ključe od apartmaja. Poleg tega je gospodarica takoj posvojila našega modrookega Lea, tako da je mami lahko v čistem miru popila tisto kavo pri zajtrku. Ahhh krasno je bilo dihati ta gruzijski zrak, pa čeprav je bilo takole v drugi polovici avgusta v Batumiju strašno soparno in vroče.
Potem ko smo zagnali dva stroja in se vmes malček odpočili, smo odšibali v center. O Batumiju, drugem največjem gruzijskem mestu, sicer nismo slišali in brali o nekih presežkih, ampak nam je bilo dejansko zelo všeč. Morda zato, ker je bil pač naš prvi dan v novi državi in je vedno vse bolj zanimivo. Če pomislim takole za nazaj, je Batumi res najmanj gruzijski od vseh krajev, ki smo jih v Gruziji obiskali. Pa vseeno je nekako edinstven in ni nam žal tega postanka. Ker je bilo res vroče, smo se najprej odpravili kar na MESTNO PLAŽO, spotoma smo se ustavili še v PARKU 6.MAJA.
Plaža je bila precej živahna, verjetno tudi zato, ker je bila ravno nedelja. Ta celoten priobalni pas je krasno urejen s PARKOVNIMI POVRŠINAMI, otroškimi IGRIŠČI, KOLESARSKIMI in SPREHAJALNIMI POTMI, ne manjka pa tudi različnih STOJNIC, kjer lahko kupite kaj svežega za prigriznit, sladoled ali pijačo.
Ne moremo tudi mimo številnih SKULPTUR in inštalacij, nanizanih ob sprehajalni poti. Najdemo seveda tudi številne RESTAVRACIJE in BARE, še posebno okrog predela BATUMI BOULEVARD, kjer si lahko ogledate tudi VODNI ŠOV FONTAN. Za še več bujnega zelenja se malce izven mesta sicer nahaja še ogromen BOTANIČNI VRT, v bližini katerega je možno tudi divje kampiranje na plaži.
Mene je sicer od vsega najbolj zanimala ena prav posebna skulptura po imenu ALI & NINO, ki ji mnogi rečejo tudi KIP LJUBEZNI. Inspiracija za skulpturo je zgodba azerbaijanskega muslimana in gruzijske princese, ki skozi različna življenjska obdobja skušata najti skupno pot, a jima na koncu ne uspe. Gre namreč za podobo ženske in moškega iz zloženih kovinskih segmentov, ki se vsak dan ob sedmih zvečer začneta premikati druga proti drugi. Ko se vizualno združita se njuni segmenti med sabo dejansko nikoli ne dotaknejo. Tole premikanje skulpture sem si res želela videti v živo in slučajno smo ujeli ravno pravi trenutek. Zadeva sicer na marsikateri fotografiji izpade veliko večja, kot je v resnici, da ne boste razočarani.
Še par stvari me navduši v Batumiju. Vsi tisti krasni pitniki vode. Mamljive pekarne. Škatle svežega sadja na pločnikih. Bujno zelenje. Hipsterski butiki in kavarne. In arhitektura! Ko je padla noč smo spotoma kupili kruh, zelenjavo in pečenega piščanca ter si v apartmaju pripravili večerjo. Po kratkem premisleku se odločiva, da imamo vseeno dovolj mesta in se naslednji dan odpeljemo proti hribom.
Naj še omenim, da lahko v BATUMI pridete tudi S TRAJEKTOM IZ BOLGARIJE, iz Varne ali Burgasa. S tem si prišparate dolgo vožnjo ob obali turškega Črnega morja, a tudi trajekt vam vzame približno 3 dni in seveda tudi nekaj stane. Nas ta opcija ni zanimala, ker smo imeli dovolj časa in smo res veseli, da smo videli tudi ta del Turčije.
MESTIA | slikovito mesto v gorati regiji Svaneti
Po odličnem zajtrku smo se poslovili od prijetnih gostiteljev in se po luknjastih cestah odpeljali iz BATUMIJA proti SEVERU DRŽAVE. Čakala nas je dolga pot in na cilj smo prispeli šele po okrog 7 URAH VOŽNJE. Sprva smo se vozili vzdolž obale, na cesti so nas poleg zdaj že znanih lukenj pozdravljale tudi krave in prašiči, zato je bila koncentracija med vožnjo ključnega pomena. Pa vseeno ni bilo tako strašno, kot mnogi pravijo. Ceste so pravzaprav, z izjemo tistih v hribovitih predelih, prav široke, tako da se zlahka umaknemo vsem oviram. Če imate izkušnje z vožnjo v kakšnih malo bolj eksotičnih neevropskih državah, vam tudi tukaj ne bo nič hudega.
V času našega obiska so CESTO V MESTIO popolnoma obnavljali in izboljševali. Za nas je to pomenilo več postankov in čakanja, saj je promet večkrat potekal enosmerno, a ko bodo dela enkrat povsem končana, bodo ti kraji v REGIJI SVANETI res lažje dostopni.
DOBRODOŠLI V MESTII! Priznam, pot nas je zmatrala in vse kar smo tisti dan še zmogli je bil lov za prenočiščem. V Gruziji je DIVJE KAMPIRANJE DOVOLJENO, zato smo to s pridom izkoriščali. In v Mestii smo našli odlično lokacijo, malo pod spodnjo postajo gondole na smučišču Hatsvali, kjer smo se namestili na manjši jasi, obdani z drevesi. Kakšna tišina. Kakšen mir. In eno hladno pivo za šoferja in kopilotko. Tu nam je bilo tako všeč, da smo na tem mestu na koncu prespali kar štirikrat.
Naslednji dan smo se zjutraj najprej zapeljali v Mestio in se razgledali naokrog. Našli smo res krasno OTROŠKO IGRIŠČE na osrednjem trgu, cel kup luštnih BAROV in RESTAVRACIJ, nekaj TRGOVINIC z zasoljenimi cenami (priporočam, da večino hrane nakupite v dolini pred prihodom), PEKARNE in manjše TRŽNICE, cel kup GUESTHOUSOV, zanimiv ETNOGRAFSKI MUZEJ in celo KINODVORANO, kjer enkrat na dan vrtijo FILM DEDE – mi si ga sicer z otrokoma nismo ogledali, a slišali smo da je čudovit vpogled v zgodovino Svanetija.
Mestia je presenetljivo turistična. Nekako smo vseeno pričakovali malo manjši naval, ampak na srečo je naokoli toliko naravnih lepot, pohodnih poti in prostora, da se vsi obiskovalci lepo porazgubijo. Ne bi se preveč spuščala v politiko, a prav v Mestii smo občutili veliko izrazitejše antirusko gibanje kot kjerkoli drugje v državi. Še wifi gesla v določenih barih so se glasila “freeukraine” in podobno. Vseeno ni bilo občutiti nikakršnih večjih napetostih. Tudi turisti so prihajali iz najrazličnejših koncev sveta, med drugim tudi iz Rusije.
V Mestii opazimo veliko znamenitih obrambnih stolpov, a več o njih povem malo kasneje. Ko smo malo spoznali mesto je bil čas, da si privoščimo še kakšen spektakularen razgled na GORO USHBA in okoliške hribe. In kako to tukaj najlažje storimo, brez večjega fizičnega napora? S HATSVALI GONDOLO! Naše mesto za divje kampiranje se je nahajalo tik pod spodnjo postajo sedežnice, ki iz Mestie vodi do spodnje postaje omenjene gondole. Ta nas je po slabih 4km vožnje pripeljala na vrh HATSVALI SMUČARSKEGA RESORTA.
Pri RESTAVRACIJI vas čaka krasna RAZGLEDNA TERASA, ki je tudi nas premamila in privoščili smo si en KATCHAPURI kruh, ki je šel odlično skupaj z gruzijskim pivom. Ja, takole hodit v hribe je seveda povsem preprosto haha. Sicer pa je zgornja postaja gondole odlična IZHODIŠČNA TOČKA ZA NADALJNJE POHODE.
Priznam, na tem potovanju mi je malo manjkalo pohodov. Pa ne, ker v Turčiji, Gruziji in Armeniji ne bi bilo možnosti za njih, problem je bil seveda v najinih dveh mini spremljevalcih. Saj z dojenčkom bi še šlo, ker se itak rad nosi v nosilki, pa tudi jaz sem bila dobra pol leta po porodu dovolj fit za neke zmerno dolge pohode. Bolj je bila problem Mila, ki je pri treh letih malo prevelika za v otroški pohodniški nahrbtnik, sama pa seveda daljših poti še ne zmore.
Vseeno smo parkrat poskusili s takšnimi lažjimi pohodi kot je na primer tale do LEDENIKA CHALAADI na pobočju mogočne GORE USHBA, malce izven Mestie, kamor smo se odpravili naslednji dan. Tisti prvi res dolgočasen del smo si skrajšali in se z avtom pripeljali vse do tega VISEČEGA MOSTU vprašljive varnosti preko REKE MESTIACHALA. Če nimate svojega prevoza vas do tu pripeljejo tudi taksiji, baje za zelo zasoljeno ceno. Se pa z malo previdnosti v suhem vremenu pride tudi z navadnim avtom.
Število pohodnikov na mostu je omejeno, prav tako je potrebno gledati pod noge, ker so pač luknje, vse skupaj se tudi pozibava in če vas je res strah greste lahko peš namesto po mostu tudi naokrog – ovinek sicer ni kratek, ampak zakaj bi nekdo po nepotrebnem trepetal. Mi smo vseeno prečkali po mostu, pa na koncu niti ni bilo tako strašno.
Na drugi strani se je kmalu začel strm del poti skozi gozd, občasno je bilo treba hoditi po manjših skalah, kasneje smo nekaj časa hodili ob deroči REKI CHALAADI, zadnji del poti pa po krasnem melišču. Pot je dobro označena, z vsemi postanki, ki jih je bilo na račun Mile seveda več, smo tja in nazaj porabili skoraj 4 ure. Naj dodam še, da smo začeli res zelo zgodaj, da bi se izognili vročini sredi dneva.
Na tem mestu smo naredili najdaljši postanek, potem pa smo se sprehodili še malce naprej. Sicer smo bili z več strani posvarjeni, naj ne hodimo preblizu ledenika, ker rade padajo skale in je nevarno. Približno 6 km dolg ledeniški jezik smo torej raje z distance in prav tako je bilo prekrasno.
Ker sva gospodični na poti nazaj večkrat obljubila sladoled, smo se kar takoj po pohodu ustavili še v mestu, kjer smo šli na KOSILO. Spet sva si privoščila slastni KATCHAPURI, kruh s sirom in tokrat tudi z jajcem, zraven pa še skledo pečenega mesa in zelenjave. Za sladico pa kepica čokoladnega sladoleda, seveda.
Še hiter postanek na otroškem igrišču, ker očitno je bilo še dovolj energije za plezanje, potem pa smo se vrnili na naše mesto pod spodnjo postajo gondole. Ostal nam je preostanek sončnega popoldneva, ki smo ga izkoristili za tuširanje in igro z vodo na prostem, družabne igrice, pripravo večerje in relaksacijo. Na veliko veselje otrok nas je spet prišel pozdravit tudi en lačen divji konj.
POHODI IN TREKINGI V MESTII
V MESTII je res ogromno možnosti za krasne POHODE IN TREKINGE, večino katerih smo mi tokrat sicer žal morali izpustiti, prilagam pa kratek seznam, ker sigurno komu prav pride. Ne pozabite le, da je večina teh pohodov možnih le v poletni sezoni, pred vsakim pohodom tudi obvezno preverite vremensko napoved in seveda ne pozabite na ustrezno opremo.
-
POHOD NA GREBEN ZURULDI: Eden najlažjih pohodov v okolici nas od zgornje postaje GONDOLE HATSAVALI pripelje do GREBENA ZURULDI od koder so krasni razgledi na goro Ushba. Pot tja in nazaj nam vzame le 2 URI, na postaji gondole pa se nahaja tudi RESTAVRACIJA.
- DO LEDENIKA CHALAADI: lažji pohod, ki smo ga odkljukali tudi mi in je opisan zgoraj. Štartamo ali v Mestii ali pa si pot skrajšamo in se pripeljemo do visečega mostu nekaj kilometrov izven mesta – v tem primeru traja pot tja in nazaj s postanki okrog 3 URE.
- IZ MESTIE V MAZERI: Baje en najbolj fotogeničnih, pa tudi malo zahtevnejših pohodov, ki nas iz Mestie čez 2.950m visok PRELAZ GULI v približno 9 URAH hoje pripelje v čudovito DOLINO MAZERI. Slednjo smo si mi na poti ogledali kar z avtom.
-
POHOD DO KRIŽA NAD MESTIO: Pohod je super za vroče dni, saj nas pot večino časa vodi po gozdu. Po drugi strani pa smo zato malo prikrajšani za razglede. Cilj tega pohoda je RAZGLEDNA PLOŠČAD in KRIŽ na hribu TSKAHAZAGARI, v neposredni bližini Mestie. Tja in nazaj hodimo 4 URE, sicer pa se do sem lahko tudi pripeljemo (izključno s 4×4), s svojim vozilom ali pa z enim izmed lokalnih terenskih taksijev.
- POHOD DO JEZER KORULDI: Razgledna ploščad s križem omenjena zgoraj pa sicer največkrat služi kot začetna točka pohoda do slikovitih jezer Koruldi, do katerih se od tu hodi še približno dobri 2 URI. Tudi ta del poti je sicer načeloma možno prevoziti s 4×4 vozilom. Do križa pa turiste kot omenjeno ponavadi pripeljejo lokalni taksiji iz Mestie, ki znajo za to mastno zaračunati. Par kilometrov pred jezeri se pot na levo odcepi proti tudi proti dolini Mazeri.
-
POHOD NA GREBEN CHKHUTI: Tale malo manj znan pohod nas v 9 URAH privede do najvišje točke malo nad 3.000m, kjer stojijo TRIJE MOŽICI (umetno postavljeni kupi kamenja). S te točke se lahko vrnete v Mestio ali pa se spustite še naprej dol v VASICO LAKHIRI.
- POHOD DO VASICE TSVIRMI: Do vasi TSVIRMI lahko pridemo po dveh poteh, ena nas vodi preko omenjenega GREBENA ZURULDI, druga pa po DOLINI ENGURI. Za pot nazaj večina pohodnikov vzame organiziran prevoz.
- VEČDNEVNI TREKING IZ MESTIE V USHGULI: verjetno eden najbolj znanih in priljubljenih večdnevnih pohodov v Gruziji vas v 3-4 dneh iz Mestie pripelje v odmaknjeno vas Ushguli. Do slednje se sicer pride tudi z avtomobilom, več o tem si preberite v nadaljevanju prispevka. Na tem pohodu lahko spite ali v ŠOTORU ali pa v enem izmed GUESTHOUSOV na poti. Nazaj v Mestio si večina pohodnikov organizira avto prevoz.
USHGULI | odročna vaška skupnost pod najvišjim vrhom Gruzije
Naš obisk Mestie smo okronali še z dnevnim izletom v USHGULI. Prvotni plan je bil sicer, da bi tukaj tudi prespali, a smo se na koncu dneva predvsem zaradi nevihtnega neba le vrnili na “našo jaso” v Mestii. V dobri uri vožnje, ki je postregla z vedno lepšimi razgledi na okoliške hribe in vedno bolj ruralno pokrajino v dolini smo prispeli v zanimivo VAŠKO SKUPNOST na preko 2.000 m. Gre namreč za več zaselkov na območju dolžine približno dveh kilometrov, kjer naj bi dandanes skupno živelo le še okrog 200 prebivalcev. V glavni sezoni ta številka seveda močno naraste, semkaj prihaja namreč vedno več turistov.
USHGULI slovi po številnih zgodovinskih SVANETSKIH STOLPIH, znanimi tudi pod imenom KOSHKI, ki močno dominirajo vizualno podobo celotne doline. Gre za starodavne, pod UNESCOm zaščitene, kamnite obrambne stolpe, zgrajene večinoma med 14. in 18. stoletjem, ki so danes pomemben SIMBOL REGIJE SVANETI. Takoj ob prihodu v Ushguli smo se najprej peš sprehodili do enega najbolj znanih – STOLPA KRALJICE TAMARE. Vstop v stolp sicer ni mogoč, je pa od tu lep razgled na naselje in okoliške hribe.
Malce začudeni smo ugotovili, da je tu prav veliko privlačnih BAROV in preprostih RESTAVRACIJ. Tele viseče mreže so nas premamile in za pol urce smo se ustavili v eni izmed številnih kavarn. Kava je bila sicer nesramno draga, malo čez 3eur, ampak popila sva jo v miru, kar pa je tudi nekaj vredno.
Po kavi in sprehodu skozi vasico smo se odpeljali še proti mogočnemu LEDENIKU IN NAJVIŠJI GORI GRUZIJE SHKHARA. Slednja je visoka 5.193m, a ker smo v Ushguliju že na 2.100 m nmv se nam najvišji gruzijski vrh niti ni zdel tako visok. DO VZNOŽJA LEDENIKA se pride peš v približno 5 urah hoje iz vasi, sicer pa se z ustreznim vozilom lahko zapeljete bližje. Ker mi tokrat nismo imeli ne časa ne kondicije za tako dolg pohod z otroki, smo se samo zapeljali po čudoviti razgledni utrjeni poti ob REKI ENGURI. Pohodu do ledenika lahko sicer dodate še hojo do JEZERA ROMISGHELE in JEZERA TAMARAS, poti do obeh se vsaka v svojo smer odcepita malo pred ciljem pod vznožjem ledenika.
In potem smo našli eno najleših RAZGLEDNIH TOČK NA CELEM POTOVANJU kjer sva par ur premlevala ali tule tudi prespimo ali se vrnemo v Mestio. Žal so se v naslednjih urah nad Ushguli zgrnili temni oblaki in odločili smo se za povratek, pa vseeno smo tule preživeli dober del popoldneva. Pripravili smo si kosilo, malo poležali, nahranili par psov in celo uspeli stisnit par družinskih fotk, kar je za nas poseben dosežek.
Na poti nazaj v vas Ushguli in naprej do Mestie smo se ustavili še pri ROMARSKI CERKVI LAMARIA, zvonik katere se vidi na spodnji desni fotki, kasneje na poti pa še pri t.i. STOLPU LJUBEZNI pri reki Enguri. Slednjega težko zgrešite, saj se nahaja tik ob cesti Mestia – Ushguli, njegovo zgodbo pa povezujejo z legendo o neuslišani ljubezni.
Na poti nas je že ujel dež, o katerem pa v Mestii ni bilo ne duha ne sluha. Vreme v hribih je res nepredvidljivo. Tokrat pa na jasi nismo kraljevali sami, saj sta se nam pridružila še Nika in Matic, ki sta po Gruziji potovala z najetim avtom in na divje kampirala v šotoru. V njuni družbi smo preživeli prijeten večer.
Po PETIH DNEH V SVANETIJU je prišel dan odhoda. Še jutranja kava in malo pospravljanja, obisk bencinske črpalke v Mestii, še zadnjič na tisto fajn otroško igrišče in eno luštno spontano SREČANJE Z ANO, slovenko, ki že več let živi v prav tu in je sicer gorska vodnica po okolici. Ta dan nas je pot vodila najprej v DOLINO MAZERI, potem pa naprej do KANJONA MARTVILI.
DOLINA MAZERI | fotogenična dolina v bližini Mestie
Če bi boljše splanirali, bi prvo noč na poti iz Batumija spali prav tu, v DOLINI MAZERI. Tista 7-urna pot bi bila tako malenkost krajša in dolina REKE DOLRA je reeees čudovita za divje kampiranje. Kasneje bi naredili tudi tako, da se iz Ushgulija ne bi vračali v Mestio, ampak bi v Kutaisi nadaljevali čez PRELAZ ZAGARI in skozi kraj LENTEKHI. Cesta se namreč tudi tu izboljšuje in kmalu ne bo prevozna izključno le še s 4×4 vozili. A v tistem trenutku smo se, malo tudi na račun vremena, odločili drugače in se vračali deloma po isti poti po kateri smo prišli iz Batumija.
Kot sem že zgoraj omenila, lahko iz Mestie v Mazeri pridete tudi peš, pravzaprav je to eden izmed najbolj priljubljenih pohodov v okolici. Pohod vam vzame slabih 10 ur.
MARTVILI KANJON | eden bolj znanih naravnih spomenikov Gruzije
Čakale so nas še slabe 4 ure vožnje v smeri mesta KUTAISI in odločili smo se prespati nekje v okolici znanega KANJONA MARTVILI, ki se nahaja 50km pred Kutaisijem. Sicer smo želeli najti ustrezno mesto v strugi oziroma na obronkih REK TEKHURI ali ABASHA, na koncu pa smo pristali kar na uradnem PARKIRIŠČU pri kanjonu Martvili. Po plačilu dnevne parkirnine smo dobili tudi dovoljenje za prenočitev na zadnjem, tarvnatem delu parkirišča. Tu se je sicer kar trlo ljudi, asfaltirani del parkirišča je bil nabito poln, povsod so bile vrste tako za javni WC kot za vstop v kanjon. Brez dvoma je tole ena največjih turističnih točk v državi. Kombinacija gneče, izredno soparnega poznega popoldneva in praznih želodcev je poskrbela za rahlo tečno vzdušje in sklenili smo, da se peš v 2,5 km DOLGO SOTESKO raje odpravimo zgodaj zjutraj.
Mogoče ni tako razvidno s fotke, ampak tole je bil vseeno eden manj spektakularnih krajev, kjer smo prespali. Po tleh je bilo res ogromno smeti, bilo je vročeeee vroče vroče in soparno, javni WC na parkirišču je bil takšen, da bi vsak šel raje v naravo, da o komarjih raje ne začnem. Poleg tega je kasneje začelo še na polno deževati. Ampak ja, tudi to je del avanture, ne more biti vsak dan idilično in vsekakor pridejo tudi takšni dnevi, ko je treba enostavno kmalu it spat in počakati na boljši dan. Žal smo se zbudili v še bolj deževno jutro in v takšnem res ne bi imelo smisla plezati po spolzkih skalah kanjona. Poleg tega imamo v Sloveniji veliko podobnih (lepših?) lokacij in nam ni bilo preveč žal, da smo se odpeljali naprej.
KUTAISI | tretje največje gruzijsko mesto
Dež, dež, dež. Sicer zjutraj še nismo imeli takšnega plana ampak, ker smo vstali res zelo zgodaj smo se na račun vremena odločili peljati direktno v TBILISI in na poti izpustiti nekaj točk z našega seznama. Da ne filozofiram preveč, jih tukaj res le na hitro naštejem, morda komu od vsa pride prav. NA POTI DO PRESTOLNICE BI TOREJ POLEG KUTAISIJA LAHKO OBISKALI ŠE TOLE: samostana Gelati in Motsameta, nekdanje zdraviliško mesto Tskaltubo, rudarsko mesto Chiatura, impresivno monolitsko skalo Katskhi, Prometejevo jamo, kanjon Okatse, slap Kinchkha, skalno mesto Uplistsikhe, zdraviliško mesto Borjomi, zgodovinsko mesto Gori in mesto Mtskheta.
Prvič odkar smo v Gruziji smo se vozili po res DOBRI AVTOCESTI z nadstandardnimi POSTAJALIŠČI, ki so se kar bliščali od čistoče in modernosti. Deloma avtocesta seveda kot marsikje drugod po državi še ni končana in kmalu smo spet vijugali po lokalnih cestah med delovišči. Ampak na ta način smo videli še malo več tistih bolj zanimivih mestec in pokrajine. Skoraj smo tudi kupili kakšen takle čudovit počivalnik, ampak na koncu smo le ostali samo pri kruhu iz obcestne pekarne in nekih mesnih zavitkih iz kioska par kilometrov naprej.
TBILISI | 3 dni v čudoviti gruzijski prestolnici
Tale potopis bo že tako ali tako zeloooo dolg, zato ne na tej točki ne bom na dolgo in široko o GRUZIJSKI PRESTOLNICI – raje vas povabim, da si na spodnjem linku preberete že objavljen potopis o našem obisku TBILISIJA.
A ker nam je bilo mesto sila všeč prav tako tukaj ne morem ostati le pri enem stavku, zato vsaj na hitro omenim kaj nas je najbolj navdušilo. V Tbilisi smo se pripeljali na sobotno dopoldne in se s tem izognili večji gneči na cesti, vsi so namreč hiteli v nasprotno smer. Spet smo imeli potem srečo v ponedeljek, ko smo se pentljali iz mesta ven, medtem ko so se vsi vozili v center. Ostali smo 2 NOČI, stanovali smo v prekrasni hiši, kjer smo najeli APARTMA EVA’S PAVAROTI. Ogledali smo si večino znamenitosti, pojedli veliko okusnih tradicionalnih jedi, popili nekaj okusnega vina, se dobro stuširali, umili lase ter vse umazane obleke. Mesto nas je navdušilo s svojim edinstvenim arhitekturnim miksom, prepletom tradicionalnega in modernega, zelenimi parki, živahnim vzdušjem in enostavnostjo glede spoznavanja mesta kar peš. Čeprav se velikih mest na tovrstnih potovanjih velikokrat ognemo, smo se tukaj imeli naravnost čudovito in sigurna sem, da se še kdaj vrnemo za par dni. Več pa kot rečeno zgoraj na linku.
ZHINVALI REZERVAR | čudovito umetno jezero na poti v Kazbegi
Naš naslednji cilj je bila hribovita pokrajina KAZBEGI na severu države, blizu ruske meje. Po približno eni uri vožnje iz Tbilisija smo na desni strani ugledali lepo umetno jezero ZHINVALI, ki je v bistvu vodni rezervoar na REKI ARAGVI.
Na cesti smo srečevali na desetine kombijev, ki so v Stepantsmindo oziroma Kazbegi vozile DNEVNE TURISTE IZ TBILISJA. Pot tja in nazaj je res dolga, ampak ja, če nimate druge opcije, vam pač ostane takšen izlet. Sicer bi se tudi mi lahko ustavili na eni izmed razglednih točk, pogledi na okoliške hribe in jezero spodaj so se zdeli krasni, a kaj ko je vsakič mrgolelo teh dnevnih turistov, za katere so bile na vsakem počivališču z razgledom naštimane še raznorazne gugalnice in foto točke v obliki srčkov. Hvala, ne. Gemo naprej. Tudi zato se se ustavili le pri samostanu Ananuri in kasneje še pri spomeniku Gudauri ter istoimenskem smučišču, kjer pa nas je žal že ujelo muhasto deževno vreme.
ANANURI | znamenit samostanski kompleks
Po uri in pol vožnje iz Tbilisija smo prvi postanek naredili pri enem najbolj znanih gruzijskih SAMOSTANSKIH KOMPLEKSOV, ANANURI, ki se nahaja ob jezeru oziroma rezervoarju ZHINVALI. Tu si lahko ogledamo spodnjo in zgornjo trdnjavo, stolpe, tri cerkve in zvonik, kompleks se nahaja tik ob glavni, t.i. RUSKI VOJAŠKI CESTI (Russian Military road), kjer lahko parkirate na plačljivem parkirišču.
Ker tule nisem preveč razmišljala, sem čisto pozabila na primerna oblačila in z odkritimi rameni nisem smela niti želela vstopiti v samostan, zato smo si ga ogledali le od zunaj. Potem smo zavili še po klancu navzdol, do jezera, kjer smo nepričakovano in na Milino veselje poleg PLAŽE, SPREHAJALNE POTI in prostori za piknike našli še res lepo OTROŠKO IGRIŠČE. Krasen pogled na samostan je sicer z mostu preden zapeljete na parkirišče.
GUDAURI SMUČIŠČE | največje in najbolj znano gruzijsko smučišče
Še dobro uro vožnje po sloviti, skoraj 200km dolgi, RUSKI VOJAŠKI CESTI (“Russian Military Road” proti meji z Rusijo in prispeli smo do NAJBOLJ ZNANEGA GRUZIJSKEGA SMUČIŠČA. Žal smo ga tako ta dan, kot tudi dan, ko smo se vračali doživeli v meglicah in dežju. Tu vas sicer čaka 75km PROG, na katerih so postavljene 4 gondole in 10 sedežnic – nekatere obratujejo tudi ko ni snega, smučišče je zato priljubljena točka pohodnikov v poletni sezoni. So pa smučarske karte za nas res smešno poceni, dnevna se giblje okrog 10eur. Ne manjka tudi različnih tipov PRENOČIŠČ, od večjih HOTELOV in APARTMAJSKIH KOMPLEKSOV ter PRIVATNIH SOB.
GUDAURI PANORAMA | spomenik prijateljstva med Rusijo in Gruzijo
Leta 1983 zgrajeni spomenik v čast rusko-gruzijskemu prijateljstvu se nahaja neposredno ob t.i. Ruski vojaški cesti, ki geografsko povezuje obe državi, blizu PRELAZA JVARI in SMUČIŠČA GUDAURI. Danes je tudi priljubljena RAZGLEDNA TOČKA na kateri se ustavi večina turistov, ki obiščejo te kraje. Na notranji strani spomenika je zanimiva VELIKA FRESKA IZ PLOŠČIC, ki prikazuje prizore gruzijske in ruske zgodovine.
Tule je še vedno tako močno deževalo, da prvič nihče ni pobiral parkirnine, ki se sicer plača, in drugič ni bilo prav nobene gneče. Tudi jaz sem si spomenik ogledala kar sama, 2/4 naše posadke je namreč spalo, šoferju pa se ni zdelo vredno zmočiti. No, meni je bilo prav všečno! Sicer smo bili na račun megle in dežja malo prikrajšani za lepe razglede, ampak ta odsev na tleh je bil pa prekrasen.
STEPANTSMINDA | zgodovinsko mesto med Evropo in Azijo, znano tudi pod imenom Kazbegi
Kar malce premraženi smo po več urah vožnje končno prispeli na cilj, v kraj STEPANTSMINDA, ki se nahaja le okrog 10 kilometrov od gruzijsko – ruske meje in je eno najstarejših križišč poti med Evropo in Azijo. Na ta račun je tu v mestu prav posebno vzdušje. En zanimiv miks tovornjakarjev, pohodnikov in dnevnih turistov iz Tbilisija, pa seveda lokalcev. Brez pravega plana, kje bomo preživeli preostanek popoldneva in tisto noč, smo se najprej namenili v eno izmed restavracij (Restaurant Cozy), da se malo pogrejemo in se s polnimi želodci odločimo, kako naprej.
Kozarec rdečega in polna skleda vročega fižola, s kruhom kakopak. LOBIO je res ena takšna fajn hrana za dušo. Medtem ko smo se v prijetnem vzdušju dobro ogreli in posušili pa je zunaj še kar padalo kot za stavo in ob brskanju po tisti najbolj znani aplikaciji za prenočišča, sva ugotovila, da se tu dobi prav ugodna prenočišča. Za dobrih 30eur na noč sva rezervirala sobo z balkonom in razgledom na mogočne gore, tremi posteljami, privatno kopalnico in možnostjo uporabe skupne kuhinje. Odlično. No, kasneje se je dež vseeno malce umiril in z otrokoma sem šla na sprehod po mestu.
STEPANTSMINDA me je res spominjala na Azijo. Tu je bilo nekako vse malo drugačno kot drugje po Gruziji. Ogledali smo si en kup zapuščenih objektov, pozdravili ducat divjih konjev, vsaj tridesetkrat odskočili vstran s ceste, da nas ni zalil tovornjak, ki je ravno brzel preko luže, v eni izmed pekarn kupili ogroooomen katchapuri kruh, v vinoteki vzeli še eno steklenico rdečega, se nasmehnili napisu “pizzeria Mila” in kupili čisto preveliko lubenico za 20 centov. Prav gotovo sem bila tule edina mama, ki je z dvema tako majhnima otrokoma in vozičkom po ulicah manevrirala med luknjami in lužami, pa vseeno ni nihče ravno buljil vame. Tudi to mi je bilo v Gruziji všeč. Čeprav smo bili za lokalce včasih malo eksotični, se nihče ni preveč vtikal v nas, le prijazno smo se pozdravili in drug drugemu nasmehnili.
Zvečer sem mrzlično preverjala vremensko napoved, čeprav sem se v preteklih tednih že naučila, da ni nič tako, kot bi moralo biti in se še posebno v hribih, vse lahko obrne v sekundi. Navsezgodaj zjutraj pa me je v zrak vrgla sončna svetloba, ki je žarela v strop skozi balkonska vrata. Juhuuu, dež je ponehal in pred nami se je bahal mogočni KAZBEG, ki je s svojimi 5.054m tretji najvišji vrh v Gruziji in sedmi najvišji v kazbeškem gorovju. Tisti, ki imate dobre oči lahko na spodnjih dveh fotkah na vhru hriba na levi strani opazite tudi znamenito cerkvico GERGETI TRINITY CHURCH.
Privoščili smo si zajtrk in kavo na balkonu s pogledom na to lepoto, potem pa hitro do zgoraj omenjene cerkvice, predno se spet zoblači in ne bo več takšnih lepih razgledov. Naj na tej točki omenim še tole – če po Gruziji potujete z JAVNIM PREVOZOM, bo vaš običajno vozilo t.i. MARSHRUTKA – kombi, ki med kraji vozi po nekem okvirnem urniku in za fiksno ceno. Na spodnji fotki je postaja v Stepantsmindi.
GERGETI TRINITY CHURCH | simbol Gruzije
Hitro smo se odpeljali do nedvomno enega največjiih SIMBOLOV GRUZIJE, majhne cerkvice iz 14. stoletja na vrhu hriba, ki nosi ime GERGETI / HOLY TRINITY CHURCH. Do nje lahko v dobrih dveh urah pridete PEŠ IZ STEPANTSMINDE ali pa Z AVTOM po novo asfaltirani cesti – še sama sem brala v blogih da je dostop z avtom zelo težek in tudi s 4×4 ne vedno mogoč, zato smo bili pripravljeni na najslabši scenarj, na koncu pa ugotovili, da je čisto do konca narejen prav lep asfalt. Če nimate lastnega prevoza, so v Stepantsmindi na voljo tudi taksiji. Saj pravim, Gruzija se razvija in modernizira.
Veliko obiskovalcev cerkvice pa z obiskom nadaljuje še v smislu POHODA PROTI GORI KAZBEG in njenemu LEDENIKU, a za ta podvig vračunajte kar cel dan, prav tako se mi zdi primeren le za tiste, ki imajo ustrezen nivo kondicije. Lahko pa seveda hodite v tej smeri dokler zmorete, potem pa se enostavno obrnete nazaj. Tudi mi smo se hodili slabo uro in razgledi so božanski.
SNO | manjša vasica na poti v dolino Juta
Kakšnih 20 kilometrov od Stepantsminde v smeri nazaj proti Tbilisiju smo zavili desno proti DOLINI JUTA in se najprej ustavili še v vasici SNO. Tukaj smo si ogledali zanimive kamnite MONOLITE, iz katerih je lokalni umetnik izklesal zanimive človeške obraze. V bližini parkirišča je neke vrste nabiralnik v katerega vržete dober evro v lokalni valuti in se sprehodite med to prav posebno razstavo na prostem. Nas so prišli pozdravit še divji konji in bil je prav prijeten postanek. Tu si sicer lahko pogledate še star obrambni stolp in cerkev.
DOLINA JUTA | raj za pohodnike pod goro Chaukhi v t.i. gruzijskih Dolomitih
Iz vasi Sno smo pot nadaljevali v čudovito DOLINO JUTA, ki se ji reče tudi DOLINA CHAUKHI, po istoimenski bližnji gori, visoki preko 3,800 m. Juta je tudi ime za majhno vasico na koncu doline, katera slovi kot paradiž za pohodnike na območju kazbeških gora. Pred nami je bil krasen sončen dan in pripravljeni smo bili za lažji pohod.
Pot nas je najprej vodila precej po ravnem, obkroženi smo bili z žametno zelenimi hribi, ki so izgledali tako mehki na dotik, da bi jih kar pobožal. Čudoviti razgledi, ki se jih ne naveličaš kar tako. Cesta se je iz slabega asfalta kmalu spremenila v makadam in kasneje v kamnit kolovoz, začeli smo se tudi strmo vzpenjati, na desni so nas spremljale prepadne stene in rečna struga v dolini. In potem smo naleteli na čisto pravi prometni zamašek, razlog za katerega je bila POPOLNA ZAPORA CESTE zaradi zemeljskega plazu, ki se utrgal približno uro pred našim prihodom. Na mestu so bili sicer že bagri, a nihče nam ni mogel zagotoviti, kako dolgo bo trajalo, da bo cesta zopet prevozna, zato smo se odločili obrniti in pot nadaljevati v sosednjo dolino Truso.
Res nam je bilo žal, ampak proti naravi pač ne moremo z glavo skozi zid. Še dobro da smo bili tam takrat, ko smo bili in ne eno uro poprej. Zgleda da je že več dni zapored ponoči močno deževalo in takšni dogodki v hribovitih območjih tukaj niso nič kaj presenetljivega. Zaradi ozke ceste smo morali najprej nekaj časa previdno voziti vzvratno, preden smo sploh našli ustrezno mesto za obrnit – ne predstavljam si tega manevriranja s kakšnim dolgim kamperjem oziroma avtodomom.
Na obrobju vasice Juta sem si sicer na zemljevidu označila LESENO KOČO, ki nosi ime FIFTH SEASON, in je baje ena najbolj fotografiranih nastanitvenih objektov v Gruziji. Tu lahko prespite ali pa se samo okrepčate v času kosila. Koča je tudi priljubljena IZHODIŠČNA TOČKA za okrog 3km DOLGO KROŽNO POT globlje v dolino proti bazi gore CHAUKHI, kjer vas čakata tudi SLAP in JEZERO. Če imate več časa pa lahko pohod nadaljujete čez PRELAZ CHAUKHI do znamenitih JEZER ABUDELAURI in VASICE ROSHKA. Za ta pohod se priporoča dva dni. Nas tole torej čaka za naslednji obisk.
DOLINA TRUSO | ena najlepših gruzijskih dolin na geografsko spornem območju
Čisto malo naprej po glavni cesti v smeri prestolnice smo potem zavili na desno in zapeljali v magično DOLINO TRUSO. Poleg osupljive narave nas tu na kar 2400m pričaka okrog 10 ZAPUŠČENIH VASI, cel kup OBRAMBNIH STOLPOV in OBZIDIJ, mogočna REKA TERGI in več MINERALNIH VRELCEV, okrog katerih občudujemo prav posebno oranžno – rdečo pokrajino. Dostop je mogoč s terenci, peš, na konjih in ob res lepem, suhem vremenu na začetku doline tudi z navadnim avtomobilom. Ker se tu nahajamo zelo BLIZU RUSKE MEJE in JUŽNE OSETIJE, je na vseh pohodih potrebno s sabo nositi osebne dokumente za identifikacijo, še posebno če obiščete znano kompleks z UTRDBO ZAKAGORI.
Priljubljena aktivnost tu je sicer POHOD DO TURKIZNEGA JEZERA ABANO z aktivnimi mineralnimi vrelci ogljikovega dioksida. V bližini jezera lahko tudi kampirate, najdete pa celo par manjših guesthousov. Pot je dolga okrog 20 kilometrov, če štartate iz vasi KVEMO OKROKANO, blizu katere smo prespali tudi mi, spotoma si ogledate še KANJON KASARI, zapuščeno vasico KETRISI, jezero, vrelce in samostan ABANO ter čisto na koncu še zgoraj omenjeno TRDNJAVO ZAKAGORI. Pri slednji se obrnete in se vračate po isti poti, ki vam skupno vzame okrog 6 ur. Če ste za nekaj še bolj avanturističnega se lahko odločite za 2-dnevni pohod na VULKANSKO GORO KHORISARI (3.736 m).
Tukaj res ni težko najti IDILIČNEGA MESTA ZA KAMPIRANJE. Razgledi so nori in prostora je kolikor hočete. Če teren ni razmočen, se da tudi brez 4×4. Morda ne tako daleč in v takšno “samoto”, pa vseeno. Lahko rečem, da smo imeli tu enega najlepših mest za prenočevanje na divje. Tule nam je spet zaigralo srce, upam da se še kdaj vrnemo.
Potem ko smo prehodili bližnjo okolico, pozdravili “sosede” (nemški par v kombiju, parkiranem slab kilometer nižje), potipali hladno reko in skočili preko tisoč in ene skale smo pred avto razgrnili deko, izvlekli tistih par igrač in preživeli res sproščen preostanek popoldneva.
Pred sončnim zahodom smo si pripravili preprosto a okusno večerjo, z najlepšim razgledom in z dobro kapljico gruzjskega rdečega vina. Ni ga lepšega! Svež zrak, mogočna narava, sonce, hribi, brezskrbni otroci in polni želodčki.
Pa še nekaj, kdo bi si mislil, da je opazovanje ovac lahko tako zanimivo? Od daleč smo dobro uro spremljali tole ogromno čredo belih pikic, kako so se počasi premikale po strmem terenu in se že skoraj v temi spustile do bližnje hiške, ki je, previdevamo, pripadala lokalnemu pastirju. Redkokdaj imam priliko, čas in mir izvlečt svoj zrcalno-refleksni fotoaparat, ampak tule sem si pa dala duška.
Dolina TRUSO nam je bila res sila všeč in je zagotovo ena tistih, ki so nas najbolj navdušile in napolnile dušo s prav posebno toplino. Če ste fizično sposobni in imate čas vam tukaj priporočam tudi kakšen pohod. Mi smo sicer nekaj imeli v planu, pa smo potem na račun slabega naslednji dan vremena opustili idejo.
Noč je bila kratka. Otroka sta sicer spala kot polha, midva pa bolj kot sovi. Za nami je namreč več ur silovitega bliskanja, grmenja in močnega deževja, ki mi ni dalo miru. Tako intenzivne nevihte že dolgo nismo doživeli, ne doma ne drugod. Parkirani smo bili namreč v bližini reke in če bi le-ta sredi noči hitro narasla… ne bi bilo več smešno. Seveda se to ni zgodilo, pa vseeno previdnost v hribovitih krajih res ni odveč, vreme se namreč res hitro spreminja.
Zbudili smo se torej v vlažno megličasto jutro, ki je postreglo z nižjimi temperaturami in malce drugačnimi, a zato nič manj spektakularnimi razgledi. Eno je bilo sicer jasno – ta dan ne gremo na noben pohod. Žal. Čakanje na lepše vreme nam tudi ni bilo najbolj po godu, saj z dvema majhnima otrokoma ni bit največji užitek zaprt na par kvadratnih metrih. Tako sva pod tendo skuhala kavo in pripravila nekaj za pod zob in s težkim srcem smo pomahali tej prekrasni pokrajini v slovo. Sledila je vožnja po že znani cesti vse do križišča pri rezervatu ZHINVALI, kjer smo se odcepili na zvito cesto proti kraju TIANETI in nadaljevali v vinsko pokrajino KHAKHETI.
Na poti bi lahko zavili še v NARODNI PARK TUSHETI, pa smo se odločili, da ga tokrat na račun muhastega vremena izpustimo. Za tole mi je sicer kar malo žal in res upam da pridemo še kdaj do teh krajev. DARTLO, OMALO, PRELAZ ABANO in ostale znamenitosti tega po slikah sodeč krasnega parka nas torej enkrat še čakajo.
KAKHETI VINSKA REGIJA | razvajanje brbončic in spoznavanje tradicionalne pridelave vina
Regija KAKHETI je najpomembnejša in najbolj znana VINSKA REGIJA V GRUZIJI, pridelovanje vina pa ima v teh krajih kar 8000-LETNO TRADICIJO. Prav od tu prihajajo nekatera najbolj znana gruzijska vina in obisk vsaj ene izmed vinarij sva imela tudi midva visoko na seznamu. Hribovita pokrajina, oddaljena približno 2 uri vožnje iz Tbilisija, je posuta z vinogradi in SAMOSTANI, najbolj znana mesteca, znamenitosti in območja pa so TELAVI, TUSHETI, GREMI, SIGNAGI, ALAVERDI, IKALTO, DZVERI, BODBE, KVETERA, LAGODEKHI in drugi. Obiskati je možno večje, bolj komercialne vinarije ali pa manjše, bolj družinske. Po dolgem premisleku smo se mi odločili za slednje, a morda nam je čiiiisto malo žal, da nismo obiskali še svetovno znanega, skoraj 8 km dolgega VINSKEGA TUNELA IN KLETI KVARELI v vinariji KVAREBA. Ker gre za enega največjih vinarjev v celotni državi in izkušnja je morda res manj pristna in bolj komercialne narave, pa vseeno. Sliši se zanimivo.
TELAVI | administrativno središče vinske regije Kakheti
Najprej smo se res na hitro ustavili v največjem mestu v regiji, TELAVI. Poleg malenkost bolj kaotičnega prometa so nas tu pozdravile dežne kaplje in zanimiva arhitektura, ampak kljub nekaterim histrotičnim znamenitostim nas je kmalu odneslo naprej. Želeli smo namreč obiskati kakšno vinarijo in na spletu smo našli nekaj, kar nam je bilo vsaj na papirju pisano na kožo.
IBERO WINERY | vinska pokušina in nočitev na posestvu simpatične družinske vinarije
V REGIJI KAKHETI se seveda nahaja ogromno različnih VINARIJ, ki ponnujajo VINSKO POKUŠINO. Od takšnih zelo luksuznih, do bolj tradicionalnih in takšnih majših, ki so v družinski lasti. Ker potujemo z otroki je seveda veliko lažje obiskati nekaj družinskega, manjšega, brez uradnih ur in po možnosti še z opcijo prenočevanja v avtu kar na licu mesta. Pa tudi če bi potovala sama, bi nama takšen kraj bolj ustrezal. Vse to in še več smo našli v DRUŽINSKI VINARIJI IBERO, pol ure vožnje proti vzhodu iz mesta Telavi.
Najprej smo si malo odpočili, se sprehajali in igrali na vrtu ter družinskem posestvu, ki je res čudovito. Vmes so nam razkazali še prostore, kjer SHRANJUJEJO oziroma PRIDELUJEJO VINO – tu pridelujejo vino v tradicionalnih PODZEMNIH SODIH imenovanih KVERI oziroma QVEVRI, sicer pa uporabljajo tudi bolj moderne tehnike. Kveri so tipične glinene JAJČASTE POSODE, kot nekakšne amfore, ki se uporabljajo za pripravo, staranje in shranjevanje vina – največkrat pod zemljo, lahko pa tudi v stenah. Tradicija večmesečnega fermentiranja vina in nabiranja gline za posode se prenaša iz roda v rod, pri trgatvah namreč vedno sodelujejo vse generacije družin, tudi najmlajši.
Malo pred sedmo zvečer je bil čas za našo prvo in edino VINSKO POKUŠINO V GRUZIJI, kjer pri seveda ni manjkalo tudi tradicionalnih prigrizkov. Poleg nas se je pokušine udeležila še nemška družina z najstniško hčerko, tudi oni so potovali z avtodomom in prav tako prespali na posestvu. Poskusili smo več vrst ORANŽNEGA VINA, nekaj RDEČEGA, za konec pa še njihovo TRADICIONALNO ŽGANJE CHACHA. Za celotno vinsko – kulinarično popotovanje sva odštela 45eur za 2 osebi.
Kot se za gruzijsko pokušino vina spodobi, smo imeli tudi mi t.i. TOAST MASTERJA, osebo, ki pred vsakim novim kozarčkom javno nazdravi določenim ljudem, ljubezni, sreči, zdravju itd in z gosti deli prav posebne (družinske) zgodbe. Priznam, malo me je zvilo, ko je govoril o naših starših in mamah, ker je bilo res emocionalno. Res lepo. Toast masterjem se tu reče TAMADA in nikoli ne manjkajo na velikih slavjih kot so poroke, pa tudi ne na povsem običajnih družinskih kosilih.
Gruzijci so se ponovno izkazali kot izjemni gostitelji in tule sva imela še to posebno srečo, da se je oče in glava družine povsem posvetil naši Mili, med tem ko je Leo večino večerje tako ali tako prespal v vozičku. Midva sva imela tako čudovit umirjen večer, kar pri nas res ni samoumevno, saj imava res redko kdaj varstvo, pa še to zaenkrat vedno le za enega od obeh otrok. Seveda nismo mogli odditi brez da bi kupili par steklenic za domov. No, vseh pet ni zdržalo čisto do Slovenije, pa vseeno. Tole je bil naš izkupiček.
Naslednji dan je Mila začela z akcijo na bližnjem kupu peska, nakar je narabutala še malo sladkega grozdja in med tem, ko sva midva pospravljala našo hiško na kolesih dodobra počohala še vse prisotne domače živali, potem pa smo le lahko šli. Ta kraj nam bo ostal v res lepem spominu in če se kdaj znajdete v teh koncih res toplo priporočam obisk te srčne družine. Nam so prav polepšali že tako odlično izkušnjo potovanja z otroki po Gruziji. Hvala!
SIGHNAGHI | romantično “mesto ljubezni” v vinski pokrajini Kakheti
Ta dan smo si zadali ogled mesta SIGNAGI oziroma SIGHNAGHI, ki mu sicer pravijo tudi “MESTO LJUBEZNI”. Sprehodi po mestnih ulicah res pričarajo nekakšno romantično vzdušje, zato se izrazu kmalu nismo več čudili. Baje se veliko parov pride sem poročit, vsekakor pa je tudi priljubljena vikend destinacija za vse prebivalce prestolnice. Čeprav je mesto majhno, je zelo priljubljeno med turisti, večina njih pride sem tudi v sklopu ENODNEVNIH IZLETOV IZ TBILISIJA, ki je oddaljen le dobrih 100 km. Ampak vseeno se nekako porazgubijo in ni prevelike gneče. Sploh če se odločite v mestu tudi prenočiti. OBZIDANO MESTO se sicer nahaja precej visoko na hribu do koder vas pripelje ovinkasta cesta, ki pa zato ponuja krasne poglede na DOLINO ALAZANI ter mogočne KAVKAŠKE HRIBE v ozadju. V mestu najdemo veliko HISTORIČNIIH ZGRADB, MUZEJEV in ZAŠČITENIH HIŠ, le par kilometrov izven mesta pa se nahaja še znameniti SAMOSTAN BODBE.
Že prvi razgled na mesto z ulice, kjer smo parkirali nas je navdušil! Mili sva že nekaj časa obljubljala sladoled, zato smo se tule kar takoj zasidrali v eni izmed številnih KAVARN, ki imajo RAZGLEDNE TERASE. Življenje bi vsekakor lahko bilo hujše v tistem trenutku. Drugič in zadnjič sem si v Gruziji privoščili še eno njihovo posebnost in sicer SLADOLED Z VINOM. V bistvu gre za vanilijev sladoled preko katerega polijejo dobro dozo rdečega vina in včasih dodajo še malo sadja. Sicer ni nek kulinarični presežek, ampak zanimiva kombinacija in priporočam pokušino.
Poleg luštnih restavracij in barov, razglednih točk in pogledov na okoliške hribčke ter gorovja v ozadju, ličnih trgovinic in vinotek, parkov in zgodovinskih zgradb nas je v Signagiju najbolj navdušila ta ENKRATNA ARHITEKTURA. Ne le sam arhitekturni stil, ampak tudi te krasne barve! Človek bi se kar ure in ure sprehajal po ulicah in čeprav smo že v Tbilisiju in še kje vzdihovali nad prelepimi hišami, so nas tu spet popolnoma očarale, kot bi jih videli prvič.
V Signagiju smo slučajno odkrili tudi tole manjšo, a odlično založeno, pokrito TRŽNICO. V mestu je sicer kar nekaj podobnih bazarjev in trgovin z domačimi izdelki. Ker v Tbilisiju nismo nič posebnega kupili smo se tukaj opremili z nekaterimi našimi najljubšimi gruzijskimi proizvodi. Tako smo si naredili zalogo ZAČIMBE AJIKA, SVANSKE SOLI, prav posebnega SONČNIČNEGA OLJA, SUHEGA SADJA in še česa. Zadnja leta na potovanjih res najraje kupujemo stvari, ki jih doma potem porabimo oziroma uporabimo. Za prijatelje sva potem doma pripravila tudi par gruzijskih pojedin, začinjenih z vsem kar sva tule kupila, zraven pa smo seveda spili še malo gruzijskega vina. Še ena prednost potovanja z avtom, kjer nisi omejen s kilogrami prtljage.
Seveda so okrog nas spet visele tele zanimive svečam podobne poslastice. Gre namreč za verjetno NAJBOLJ PREPOZNAVNO GRUZIJSKO SPECIALITETO, v grozdni (ali kakšen drug) sok in moko potopljene suhe oreščke po imenu CHURCHKHELA. Poskusili smo jo že prve dni v Gruziji in je res zanimiva, a zelo kalorična in sladka, zatorej morda ne najbolj po mojem okusu. Vseeno priporočam pokušino, je pa tudi dobro darilo.
Mi smo se sicer uspešno uprli vsem “praholovcem”, ampak če iščete kakšen lep dekorativen SPOMINEK, je ta del mesta blizu tržnice odlična točka za zapravljanje.
Za konec smo se za pol urce morali ustaviti še v MESTNEM PARKU 9. APRILA, kjer smo že prej opazili OTROŠKO IGRIŠČE. Senca nam je prijala, Mila je prišla na svoj račun, domačini pa so bili spet bogatejši za vsaj petdeset fotk z Leotom. V neposredni bližini smo si pogledali še zanimiv zid SPOMENIKA 2.SVET.VOJNI.
Tokrat smo spet izkoristili možnost prenočevanja v avtu na parkirišču restavracije, zato smo se odpeljali malce ven iz mesta Signagi in si v bližini SAMOSTANA SV. NINO privoščili odlično pozno KOSILO in počitek na krasnem vrtu posestva LOST RIDGE. Tu imajo sicer tudi prenočitvene kapacitete. Za spremembo sva si namesto vina tukaj privoščila DOMAČE PIVO, ki je bilo, tako kot hrana, res odlično. Račun je bil sicer malenkost višji, pa nič ne de. Brbončice smo si razvajali s tradicionalno jedjo BADRIJANI (pečeni jajčevci z gosto orehovo kremo), mešano pečeno zelenjavo z zelišči ter pečenim svinjskim mesom s čebulo.
Naslednji dan nas je čakala prava dogodivščina, zato nismo ponočevali, zjutraj pa smo se po obvezni skodelici kave hitro odpravili naprej proti skrajnemu vzhodu države.
DEDOPLITSKARO | zadnje večje mesto na skrajnem vzhodu Gruzije
Ko pomislite na Gruzijo se vam mogoče malo sanja o pojmih Kavkaz, Kazbegi, Mestia, Svaneti, Tbilisi. Ampak, a ste že kdaj slišali za VASHLOVANI? No, jaz tudi dolgo nisem. Med raziskovanjem gruzijskih naravnih znamenitosti, parkov in manj znanih območij pa me je nekaj poklicalo prav semle. Vedno gremo radi “kr nekam” in takle park je vsekakor “kr nekje”. Odlično, ne smemo ga izpustit.
Za OBISK PARKA PA POTREBUJEMO REGISTRACIJO in eventuelno še dodatno DOVOLJENJE ZA OBISK. Oboje dobimo v kraju DEDOPLITSKARO, zadnjem večjem mestu preden zapeljemo v divjino. V tamkajšnjem VISITORS CENTRU oziroma Centru za obiskovalce smo se torej navsezgodaj zjutraj prijavili, popisali so naše podatke in skopirali potne liste ter nam predstavili park in pravila za obisk. Po krajšem premisleku smo se odločili, da v parku ne bomo prespali, na zemljevidu pa smo si označili okvirno, srednje dolgo krožno pot, ki smo jo nameravali prevoziti. Če bi želeli narediti večji krog, bi se tudi povsem približali AZERBAIJANSKI MEJI in bi za to potrebovali še dodatno dovoljenje, katerega bi morali pridobili na tukajšnji POLICIJSKI POSTAJI. Za vstop v park smo sicer odšteli le slaba 2eur po osebi ter slaba 2eur za avto. V mestu smo poiskali še PEKARNO ter BENCINSKO ČRPALKO. Tja kamor gremo, namreč ni ne ene ne druge.
SHIRAKI MILITARY AIRFIELD | zapuščeno vojaško letališče
Na poti do parka VASHLOVANI smo naredili še en nepričakovano dolg ovinek do ZAPUŠČENE VOJAŠKE LETALIŠKE BAZE SHIRAKI. “Cesta”, če ji sploh lahko tako rečemo, do tu je bila res v katastrofalnem stanju, zato smo večino časa vozili kar po polju vzporedno ob njej. A na koncu se je vseeno splačalo, vožnja med zapuščenimi sovjetskimi HANGERJI in LABIRINTU NEKDANJIH LETALIŠKIH STEZ je bila res nekaj posebnega. Baje se nekje na območju nahaja tudi ZAPUŠČENO LETALO, a ga mi žal nismo našli.
Po razpadajočih cestah smo nadaljevali pot proti PARKU VASHLOVANI, spotoma mi je v manjšem kraju ZEMO KEDI padla v oči tale barvita bencinska črpalka.
VASHLOVANI PARK | divjina na meji z Azerbaijanom
VASHLOVANI PARK zaznamuje SUHA STEPSKA POLPUŠČAVSKA POKRAJINA, kjer najdemo tudi zanimive KANJONE, in strme SKALNATE STENE, (suhe) REČNE STRUGE, listopadne nizke GOZDOVE. Prizori dejansko spominjajo bolj na kakšno Afriko kot na Gruzijo. Poleg naravnih lepot s preko 600 različnimi rastlinskimi vrstami, lahko tu srečamo še celo vrsto DIVJIH ŽIVALI. Med njimi so morda najbolj prikupne GAZELE, sicer pa se na območju nahajajo še HIJENE, VOLKOVI, RISI, ŠAKALI, KAVKAZIJSKI LEOPARD in RJAVI MEDVED. Potem je tu še ogromno PTIC (tudi ptic plenivk) in plazilcev, med njimi tudi zelo STRUPENE KAČE. Del parka je za potrebe ohranjanja narave in biodiverzitete urejen tudi kot NARODNI PARK.
Priznam, cesta do parka se je sprva vlekla kot jara kača in pokrajina je bila milo rečeno dolgočasna. Tu in tam kakšna krava na polju, sicer pa obupna cesta, ki nas je dodobra prerukala. Vmes je zmanjkalo še signala in počutili smo se res nekako na koncu sveta. Saj po eni strani je to super občutek, ampak po drugi pa spet ne. A čim smo končno prilezli do prvih hribčkov na katerih je plapolala suha nežna trava nam je zaigralo srce. VSTOP V PARK je povsem nespektakularen. V bistvu sploh ne veš, kdaj si dejansko v parku. In potem se kar naenkrat tračnice malo porazgubijo in najti moraš svojo pot. V parku namreč NI OZNAČENIH POTI, mi smo večino časa vozili po suhi rečni strugi v kanjonu, za neko približno orientacijo služijo miniaturni rumeni smerokazi in pa TOČKE RANGERJEVIH HIŠIC.
V primeru, da bi v parku želeli prespati, nam je bilo rečeno, da naj se držimo točk RANGERJEVIH HIŠIC. Ker v parku ni signala je to najbolj varna opcija. Poleg tega so v parku strupene živali, večinoma so tu mišljene kače, zato previdnost res ni odveč.
Enkratna pokrajina nas je sicer res naravnost navdušila in na trenutke nam je bilo tudi malo žal, da se nismo odločili za tisti daljši krog, ali pa celo nočitev. Kljub temu smo preživeli krasen dan v neokrnjeni naravi, v celem dnevu pa sta nam nasproti pripeljala le dva avtomobila.
Obisk parka smo sicer končali malce manj glamurozno, saj nam je med obračanjem na res ozkem predelu v enem izmed kanjonov uspelo sesuti zadnje vetrobransko steklo. Koncentracija je bila namreč usmerjena bolj v skalnat teren rečne struge, kot v tisto eno in edino suho štrlečo drevesno vejo. Ker je bilo steklo sicer razbito na tisoč koščkov, ampak še vedno v okvirju, sva ga začasno prelepila s širokim lepilnim trakom in upala, da vse ostane na mestu.
SIGNAGI | še zadnja “luksuzna” nočitev v Gruziji
Po celodnevnem drvenju po prašnih in razritih odročnih cestah in tistem nesrečnem dogodku z zadnjim steklom smo si šli lizat rane nazaj v Signagi, ki je bil tako ali tako približno na naši poti do meje z Armenijo. Za spremembo smo si privoščili sobo v HOTELU BELLEVUE, ki je poleg lepega razgleda aka belle vue ponujal tudi BAZEN in PRIVATNO PARKIRIŠČE. Po skoku v vodo ob sončnem zahodu pa smo si privoščili še okusno VEČERJO v bližnji restavraciji z razgledno teraso. Prenočišče smo rezervirali par ur pred prihodom in dobili odlično znižano ceno. Spet nam ni bilo nič hudega tule.
TBILISI | hiter tehnični postanek v prestolnici
V lovu za novo zadnje vetrobransko steklo smo se ponovno ustavili v gruzijski prestolnici, a žal zaman. Na aplikaciji iOVERLANDER smo sicer našli par lokacij, kjer naj bi prodajali Land Rover rezervne dele, ampak nismo imeli sreče. Smo se pa zato peljali po povsem drugih delih mesta, ko med prvim obiskom in po slabi uri kolovratenja po ozkih uličicah in iskanju raznoraznih trgovin z avtomobilsko opremo pristali v ogroooomnem tehničnem SUPERMARKETU DOMINO. Če ste v Tbilisiju z avtom in potrebujete karkoli za ali avto ali pa kampiranje, je tole definitivno the place to be, ker imajo res vse mogoče. Opremili smo se z novim širokim lepilnim trakom in samolepilno izolacijsko peno, s katero smo potem od znotraj prelepili razbito steklo, vse skupaj pa potem še enkrat z obeh strani prelepili z lepilnim trakom. Še enkrat hvala vsem, ki ste nam preko sporočil zagotovili, da se delčki stekla ne raztreščijo po tleh kar tako, res smo naredili še ogromno kilometrov vse do doma in razbito steklo je le lepo zdržalo na mesrtu.
RESTAVRACIJA ZEJEBE | zadnja noč pred Armenijo
Noč pred vstopom v Armenijo smo preživeli v zadnjem večjem kraju MARNEULI, kakšnih 30 kilometrov od meje. Ker nismo želeli spet spati v Tbilisiju, za prestop meje pa je bilo že prepozno nam je nekako ostala le še ta opcija. Na p4n sva našla AZERBAIJANSKO RESTAVRACIJO, ki je poleg okusne kulinarike in večjega vrta s pavilijoni in mizami za pojedine nudila tudi opcijo prenočevanja v kamperju na njihovem parkiirišču. In čeprav se je čutilo, da smo blizu meje, in četudi je bilo mesto manj urejeno kot številna poprej, in kljub temu, da je bila okolica restavracije malo sumljiva v smislu razpadajočih zapuščenih stavb, smeti in nekako drugačnega vsesplošnega vzdušja, je bila tale restavracija prava oaza. Po okusnem kosilu (za slabih 20eur vključujoč dve veliki pivi) smo malo pospravili po avtu zaradi jutrišnjega prehoda meje in se precej zgodaj odpravili spat.
Spali sicer nismo prav dosti, saj se je po sončnem zahodu taprava akcija šele začela. Prihajali so novi in novi avtomobili, vsi z glasno glasbo in kmalu nam je postalo jasno da bo večer namenjen ali poroki ali pa pač nekem velikem slavju. Kaj takega smo na parkiriščih restavracij že doživeli, tako da nas ni preveč presenetilo, le naslednji dan smo posledično zaštartali malenkost bolj utrujeni.
GREMO V ARMENIJO | mejni prehod Sadakhlo
Hitro sva popila kavo in izkoristila WC, ki so nam ga lastniki restavracije prijazno pustili odprtega preko noči, potem pa brž proti ARMENSKI MEJI. Ob poti so nas za spremembo namesto stojnic z zelenjavo začuda spremljale stojnice z različnimi kozmetičnimi produkti, pralnimi praški, plenicami in podobnim – predvidevam, se v Gruziji te zadeve dobi lažje oziroma cenovno bolj ugodno kot v Armeniji. Res smo bili zgodnji in na meji je vse skupaj potekalo še kar hitro, kljub nočno / jutranji izmeni, ki se je zgodila ravno sredi našega prehajanja meje in poskrbela za malo zmede. V Armeniji smo morali poleg ZAVAROVANJA ZA AVTO urediti še ZAČASEN UVOZ AVTA, jaz pa sem z otrokoma seveda mejo zopet prečkala kot peš potnik. Več o naših dogodivščinah v Armeniji si preberite v naslednjem blogu.
Čestitke vsem, ki ste prišli do konca tega maratonskega potopisa! Res sem želela zajeti čim več informacij in vtisov, tako za tiste, ki se kmlau odpravljate v te konce sveta, kot za naše spomine. Ker tole je bilo eno res enkratno potovanje. Kmalu prihaja še potopis o Armeniji, za čisti konec pa še potopis o naši celotni poti.
