Za letošnje pozno poletje smo si zadali nekaj prav posebnega. 5-6 tedenski road trip do Gruzije in Armenije ter nazaj do Slovenije. Z našim, v kamper predelanim Defenderjem, s 3-letno Milo in takrat 6-mesečnim Leom. Za nekatere nočna mora, za nas pa nepozabna dogodivščina. Iz Slovenije nas je pot vodila čez Hrvaško, Srbijo in Bolgarijo do Turčije, kjer smo končno malo upočasnili tempo. V gruzijski Batumi smo prispeli enajsti dan odkar smo štartali iz Kranjske Gore. Ta del Turčije nas je navdušil z divjimi, žal sicer velikokrat tudi umazanimi, plažami in noro hribovito pokrajino, kjer smo našli še popolnoma neturistične planote, osamljene gozdove in enkratne razgledne gorske ceste. Všeč nam je bilo. Zelo. Črno morje namreč sploh ni tako črno, kot se sliši. Daleč od tega. Črno morje je prav privlačnih turkiznih odtenkov, je idealno za poletno kopanje, mesteca ob obali so zanimiva in povečini prav prikupna. Čeprav nismo uspeli videti vsega, bom v prispevku vseeno omenila tudi ostale zanimive lokacije, ki smo jih mi tokrat preskočili. Tule vas torej čaka res izčrpen prispevek o turški obali in zaledju Črnega morja.
Kraji: Sile, Sofular, Agva Merkez, Natural park Akkaya Koyu, Amasra, Yradibi plaji, Amasya, Erbaa, Bayburt, Baksi muzej, Anzer Yaylasi, Rize, Uckardes
Kako: z Defenderjem iz Slovenije
Prenočišča: divje kampiranje, guesthouse, kampi, hoteli
PO OBALI ČRNEGA MORJA (TURČIJA) SMO POTOVALI, KO JE IMELA MILA 3 LETA, LEO PA 6 MESECEV. PREBERI VEČ O TEM DELU TURČIJE Z OTROKI ZNOTRAJ TEGA PRISPEVKA.
Statistična REGIJA ČRNEGA MORJA je najbolj zelena turška regija, hkrati pa to pomeni, da tu pade tudi največ dežja, ozračje je dostikrat vlažno in soparno. Poleg tega so tu razlike v nadmorskih višinah ogromne, od nule pri morju pa do preko 3000m nmv v hribih, kjer je tudi v poletnih mesecih ponoči zelo hladno, pozimi pa pokrajino večkrat pobeli sneg. Morje je bilo takole avgusta še prav prijetne temperature, idealno za kopanje. Kot sem že omenila pa obala z morjem, kjer so tudi zime precej mile, ni edini adut te regije, tu namreč najdemo ogromno drugih naravnih lepot kot so slapovi, reke, jezera, gozdovi in pa seveda mogočni hribi. Poleti lahko pridete na trekinge in pohode, pozimi pridete smučati. Poleg tega so tu še svetovno znane plantaže čajevca, tobaka, citrusov in pa lešnikov. Skratka, ne bo vam dolgčas.
VADI BEACH | prva noč na plaži med krajema Sofular in Sile
Čeprav smo že na obalah Črnega morja, smo uradno še v REGIJI MARMARA. Našo prvo noč v Turčiji smo preživeli na krasni peščeni plaži SOFULAR blizu kraja SILE, severno od ISTANBULA. Tu smo našli prijetno restavracijo, poleg katere je bilo več UREJENIH PROSTOROV ZA PIKNIKE – mize s klopmi in streho, zraven katerih si lahko parkiral in užival v pogledu na morje. Domačini te mize ponavadi najamejo za par ur in si priredijo prave žar pojedine, lahko pa seveda plačate malenkost več in ostanete preko noči. To smo storili tudi mi.
Popoldne smo preživeli na plaži, ki je bila presenetljivo čista, saj se lastnik restavracije zelo trudi s čiščenjem in odnašanjem smeti. Naše prvo kopanje v Črnem morju! Topla voda, prijetni sončni žarki, lahek vetrc in NESKONČNA PEŠČENA PLAŽA. Tisti pravi občutek počitnic. Ni nam bilo hudega. Zlahka bi ostali še eno noč, ampak gnalo nas je naprej.
Šumenje valov, rahlo plapolanje stranic naše spalnice, topli oranžni žarki ob sončnem vzhodu. Prva noč v Turčiji je bila super. Priznam, pred odhodom naju je malo skrbelo, da bo prevroče. Pa sploh ni bilo. Bilo je celo bolj znosno kot doma. In tisto jutro je bilo čudovito. Mirno. Pred nami so bili tedni potovanja in en kup dogodivščin. Po eni strani smo komaj čakali, da vse doživimo, po drugi pa bi najraje ustavila čas in počasi vsrkala vsako sekundo.
Medtem ko se je kuhala prva kava (hvala mož) sva z Leom že prehodila lep kos obale. Še zajtrk smo si privoščili. Za naju to namreč ni ravno samoumevno. Otroke seveda nahraniva, nama pa je zjutraj ponavadi dovolj le skodelica vroče kave. In ker smo se tako fino najedli, smo si lenobno privoščili še malo kopanja in uživanja na plaži. Potem pa konkreten tuš in pot pod noge. Oziroma kolesa.
AGVA MERKEZ | očarljiv turističen kraj ob vodnih kanalih
Cesta nas je peljala mimo malo večjega obalnega kraja SILE, do očarljive vasice AGVA MERKEZ. Tu smo bili res presenečeni nad urejenostjo in številom HOTELOV in RESTAVRACIJ višjega ranga, vse skupaj je delovalo precej prestižno in res lepo. Večina nastanitev je lociranih ob VODNIH KANALIH in zgledalo je res romantično. Kasneje smo ugotovili, da je iz Istanbula možno rezervirati dnevne izlete v ta kraj, tole pa je očitno priljubljena lokacija tudi za vikend pobeg iz mesta. Če ne bi potovali s kamperjem, bi bilo prav luštno prespati v enem izmed butičnih hotelov.
NASADI LEŠNIKOV | številne plantaže ob obali Črnega morja
Ste vedli, da je TURČIJA NAJVEČJI PROIZVAJALEC LEŠNIKOV NA SVETU? No, jaz vsekakor nisem. Na leto pridelajo kar 700.000 ton lešnikov, na drugem mestu je na primer Italija s slabimi 100.000 tonami. Ta dan smo se vozili po pokrajini posuti z nasadi lešnikovih grmov in dreves.
Veliko je domače produkcije in družinskih plantaž, ob katerih na vsakih par sto metrov ob cesti domačini na preprostih lesenih stojnicah prodajajo vrečke slastnih ležnikov. Veliko pa je seveda tudi plantaž zadrug in koorporacij, na katerih delajo priseljenci iz revnejših držav. Slednji spijo kar na bližnjih travnikih v šotorih in živijo res zelo preprosto, če se lepo izrazim. Največ plantaž vidimo ravno tu v regiji Črnega morja, v provincah ORDU, SAMSUN, ARTVIN, GIRESUN, KOCAELI, SAKARYA in DUZCE.
AKKAYA KOYU | naravni park s piknik prostori
Tisti dan smo se odločili obiskati naravni park AKKAYA KOYU in prenočiti na enem izmed t.i. “PIKNIK ALANI” piknik prostorov, ki jih tu v Turčiji res ne manjka. Ponavadi so to urejena območja v gozdovih, parkih, ob glavnih cestah, blizu plaž in na podobnih privlačnih lokacijah, kjer so postavljene mize s klopmi ter prostori za žar. UPORABA MIZ je včasih plačljiva, včasih ne, prav povsod pa se brez problema lahko tudi prespi. Za nočitev bo morda potrebno odšteti še kakšen euro več, ampak še vedno so to minimalni zneski. Tule smo imeli res krasno mesto ob vodi, mize so bile celo postavljene dobesedno v reki, tako da smo si med kosilom hkrati še ohladili noge, Mila se je kopala in Leo je navdušeno čofotal. Z izjemo tistih nekaj komarjev zvečer, je bilo tule res idealno, še WC pri bližnji restavraciji smo lahko uporabljali. Toalete v Turčiji so sicer v 95% primerih “na štrbunk”, ampak se navadiš.
Večinoma smo tekom potovanja KOSILA oziroma VEČERJE kuhali takole, na našem prenosnem bencinskem kuhalniku. Ob cesti je bilo skoraj povsod možno kupiti raznorazno svežo zelenjavo, največkrat smo zato jedli solate iz paradižnika in kumar (na srečo Mila ni zbirčna, sploh pa ne kadar povrh dobi še eno pest zlatih kroglic), zelenjavne “one pot” jedi s krompirjem, testenine in rižote s papriko, melancani, paradižnikom itd. Zraven pa še svež kruh iz PEKARNE, ki so res na vsakem koraku. V Turčiji smo v TRGOVINAH vedno našli še kakšen dober sir in oreščke, mleko in navaden jogurt, za MALICE in SLADICE pa je bilo najlažje kupiti manjšo lubenico ali melono.
Če vam na kampiranju manjka kulinarične inspiracije, si preberite še moj prispevek s KULINARIČNIMI IDEJAMI s klikom na tale gumb:
KULINARIČNE IDEJEAMASRA | privlačno obalno mestece ob Črnem morju
Prejšnji dan je piknik prostore poleg nas koristilo še kar nekaj turških družin, a mi smo bili tokrat edini, ki smo prespali in ostali do jutra. Topla kava, kratek sprehod in igranje, potem pa hitro vse pospravit in naprej. Bili smo ekstra zgodnji in odpeljali smo se že okrog sedmih zjutraj. Tako smo malo pred enajsto že parkirali v priljubljenem obmorskem kraju AMASRA. Tu smo se res želeli ustavit, saj je mestece že na fotografijah na spletu delovalo sila privlačno. In res nas ni razočaralo.
Mesto je precej razgibano, sestavlja ga POLOTOK, ki štrli v Črno morje z dvema otočkoma. Otok BOZTEPE je s celino povezan z mostom KEMERE, na obeh straneh mostu pa lahko obiščemo tudi MESTNI GRAD, ki se na eni strani imenuje Sormagir Kalesi, na drugi pa Zindan Kalesi. Poleg tega je tu že od nekdaj tudi pomembno PRISTANIŠČE, tokrat je bila prav tu zasidrana tudi večja križarka.
Raziskovanje tega luštnega kraja s skoraj 3000 letno zgodovino smo začeli s sprehodom mimo mestne PLAŽE po PROMENADI, kjer smo se ustavili na lepo urejenem OTROŠKEM IGRIŠČU. Sledil je obisk starega mestnega jedra. Tu smo največ časa posvetili predelu CEKICILER CARSISI z znanim BAZARJEM, kjer se nahajajo številne trgovinice z lokalnimi produkti in ročnimi izdelki. Potem pa smo si privoščili še okusno MORSKO POJEDINO v eni izmed številnih restavracij tik ob morju. Ustavili smo se še v lokalni PEKARNI, kjer so nam prijazno ponudili čaj, na poti nazaj do parkirišča smo vzeli še kepico sladoleda in počohali 376 psov in mačk.
SAFRANBOLU | historična prestolnica žafrana
Z obale pri Amasri bi se lahko zapeljali še v 100 kilometrov oddaljeni SAFRANBOLU, ki slovi po čudovitem starem mestnem jedru s številnimi HISTORIČNIMI ZGRADBAMI iz časa Otomanskega kraljestva (mošejami, grobnicami, mostovi, fontanami, turškimi kopelmi in stanovanjskimi hišami), zaščitenimi tudi pod okriljem UNESCA. Mesto je razdeljeno na stari del in novi del, znano pa je po, prav ste ugotovili, ŽAFRANU. Tu je bil namreč pomemben center pridelave in trgovanja z žafranom, še danes pa ga gojijo okrog vasi DAVUTOBASI, nedaleč stran. Safranbolu smo preskočili, ker bi to pomenilo dodatne 3 ure vožnje sem in tja.
YARDIBI PLAJI | čudovita plaža in zaliv z borovim gozdičkom
Namesto v Safranbolu smo iz Amasre nadaljevali še slabo uro naprej proti vzhodu, kjer smo našli prekrasen kotiček v BOROVEM GOZDU NAD SANJSKO PLAŽO. V mestih je namreč malo težje prespati z našim avtom, še posebno zato ker nimamo kopalnice oziroma vsaj stranišča. Tisti z večjimi avtodomi sicer lahko proti plačilu prespijo na teh javnih parkiriščih, a nam je itak vedno lepše nekje v naravi.
Naj na tej točki povem še, da smo večino LOKACIJ ZA PRENOČEVANJE našli na aplikacijah p4n in iOverlander. Parkrat so nam koordinate prijazno prišepnili dobri znanci. Seveda pa smo kdaj kakšno lokacijo našli tudi kar tako, brez pomoči. Z malo iznajdljivosti torej, se lahko najdejo krasna mesta in tole je bilo vsekakor eno izmed najlepših v Turčiji. Eno takšnih, kjer bi z lahkoto ostali več dni in si privoščili nekakšen mini dopust z veliko poležavanja na plaži.
Ob zvokih šumenja morja pa smo žal ostali le eno noč, saj smo večino našega časa na poti res želeli posvetiti Gruziji. Popoldne smo izkoristili za kopanje in martinčkanje na soncu. Mila je takoj našla družbo, saj je bilo na plaži še par turških DRUŽIN Z OTROKI. Kasneje smo si ob idiličnem sončnem zahodu z družinami razdelili še sladko melono, turški sir in sardelce na žaru, vsak je nekomu nekaj prinesel, prav luštno. Nismo bili edini, ki smo tu prespali, pa vseeno smo imeli svoj mir. Zjutraj smo seveda kot običajno prvi vstali in nismo se mogli upret še enemu skoku v toplo turkizno morje, preden smo, zdaj že popolnoma rutinirano, pospravili stvari in se odpeljali naprej.
OBALA MED AMASRO IN RIZE | Inebolu, Sinop, Samsun, Ordu, Trabzon, Sumela, Uzungol
Vožnjo po obalni cesti med mestoma CIDE (blizu plaže Yardibi) in IYIDERE (blizu mesta Rize) smo sicer zamenjali za vožnjo po hitrejši cesti na drugi strani gorske verige. V tem poglavju pa vseeno na hitro omenim KRAJE IN ZNAMENITOSTI, KI BI SI JIH TUKAJ LAHKO OGLEDALI, če bi se držali teh obalnih cest.
Prvo večje mesto v smeri vzhoda je INEBOLU, ki je znano po velikem številu starih otomanskih hiš in po tem, da je igralo pomembno vlogo v času turške osamosvojitvene vojne kot točka za tihotapljenje orožja v Anatolijo. Naslednje, še večje mesto, je SINOP. Le-ta leži na strateški poziciji na polotoku in ima kar dolgo zgodovino, zato si je tu moč ogledati številne zanimive zgradbe, obzidje in celo podvodni tunel. V bližini mesta sem na p4n našla tudi par na prvi pogled lepih lokacij za divje kampiranje. Še dve večji mesti z bogato zgodovino sta SAMSUN in ORDU. Iz TRABZONA, zgodovinsko izjemno pomembnega pristaniškega mesta, se v eni uri lahko pripeljete do svetovno znanega grškega ortodoksnega SAMOSTANA SUMELA, ki je vklesan v mogočno skalo nad rečno dolino. Samostan je star okrog 1600 let, od leta 1923 pa v njem ne živijo več menihi. Skozi čas je bil tudi večkrat uničen in poškodovan, a danes zgleda lepo urejen, vzdrževan zgodovinski turistični objekt. Priznam, obisk me je mikal, ampak nam je bilo res preveč s poti. Poleg tega smo na spletu prebrali, da je vse skupaj malo instant varianta – ogromno turistov, najprej je s parkirišča treba 4 kilometre peš ali pa s turističnim minibusom, ki se ga spet plača (poleg že plačane parkirnine in vstopnine v park ter samostan). Z majhnimi otroki morda ne najboljši scenarij, pa še dodatni kilometri vožnje. JEZERO UZUNGOL je še ena zelo znana turistična točka južno od obalnega mesta OF, ki smo jo zlahka preskočili predvsem na račun dejstva, da je okolica res zelo razvita. Ogromno hotelov, restavracij, trgovinic. Okoliška pokrajina sicer zgleda lepa, pa tudi jezero samo je sigurno zanimivo – če ne bi imeli možnosti spati v avtu bi bila morda dobra ideja prit prespat za eno noč, tako pa nas nekako ni premamilo.
AMASYA | historično mesto ob reki
S plaže YARDIBI smo tisto jutro kot ponavadi brez pravega plana krenili proti vzhodu. A kot rečeno, se je obalna cesta vlekla kot jara kača in odločili smo se prevoziti malce več kilometrov in pohiteti v smeri gruzijskie meje, zato smo pri kraju CIDE zavili desno na ovinkasto cesto D759, ki nas je vodila čez čudovito hribovito pokrajino z dišečimi borovci. Po par urah vožnje smo prispeli do kraja TOSYA, kjer smo zavili na avtocesto E80 proti znanemu kraju AMASYA, kjer si lahko ogledate znmenite GROBNICE, VKLESANE V SKALO. Provinca, katere glavno mesto je prav Amasya, slovi tudi po sladkih JABOLKIH, ki jih lahko kupite na obcestnih stojnicah. Spotoma smo se ustavili še v eni izmed številnih mesnih restavracij, znanih po koftah, in kupili meso za s sabo.
ERBAA | nočitev v mestnem parku Vadi
Ker smo imeli še malo časa pred večerom, smo se odločili peljati še malo dlje in prenočili smo v sicer manj spektakularnem kraju ERBAA. Verjetno semle ne zaide ravno veliko turistov, ampak našli smo res velik in lepo urejen PARK VADI, z otroškim igriščem, parkiriščem povsem zraven piknik prostorov in javnim WC-jem. Na hitro smo si pripravili piknik z zelenjavno kuskus solato, a če bi imeli prave sestavine, bi si lahko pripravili tudi žar pojedino v enem izmed lesenih pavilijonov z mizami in klopmi. Slednji so bili tam nekje do sedmih zvečer že popolnoma zasedeni – takšni PIKNIK PROSTORI so med lokalci res priljubljeni in park je bil v večernih urah dobesedno poplavljen z družinami, kot bi bila kakšna mestna fešta in ne le navaden četrtkov večer.
Tole sicer ni bilo najbolj romantično mesto za prespat, priznam, ampak včasih je pač tako. Kljub temu, da smo vsaj do polnoči poslušali glasno glasbo in pogovarjanje domačinov, pa seveda nešteto avtov, ki so prihajali in odhajali, se nismo niti slučajno počutili ogrožene. V Turčiji res ni problem in tudi ni nič nenavadnega, če takole prespiš na parkirišču. Nedaleč stran od nas je turška družina z otroki na tem istem parkirišču prespala v počitniški prikolici. SPANJE V MESTU sicer poleg lajajočih psov pomeni tudi zvok mujezinovih klicev iz mošej, ampak tudi tega se da navaditi.
BAYBURT | nekoč pomembno mesto na svilni poti
Ker smo prejšnji dan našopali lepo število kilometrov in se konkretno premaknili proti vzhodu, je bil zdaj čas, da se vrnemo proti obali in zadnji kos poti nadaljujemo ob morju. Spet sicer nismo bili odločeni, katera cesta bo najboljša, zato smo se odločali spontano. Najprej smo pri res lepo urejenem univerzitetnem kraju BAYBURT naredili krajši postanek. Tule bi do obale lahko nadaljevali po cesti D915, ampak zaradi zloglasnega predela Derebasi Turns na račun katerega je to baje NAJBOLJ NEVARNA CESTA V TURČIJI in celo ena najbolj nevarnih na svetu, smo si hitro premislili. Tej cesti smo torej zlahka rekli ne hvala in se raje odpeljali na D050. Ta nas je pripeljala do nadvse zanimivega MUZEJA BAKSI.
MUZEJ BAKSI | edinstven muzej pri vasi Bayraktar
Tale enkraten muzej sva odkrila povsem slučajno in njegova zgodba naju je tako pritegnila, da smo se takoj odločili za ogled. V najbližji vasi BAYRAKTAR, staro ime katere se glasi BAKSI, stoji danes le še okrog 80 hiš. Pobudo za gradnjo muzeja, praktično res sredi ničesar, je dal gospod Hüsamettin Koçan, umetnik in akademik rojen v teh krajih, ki si je na vso moč želel v to pokrajino vrniti življenje, medtem ko se je zadnja desetletja toliko domačinov izselilo v druge dele države in tudi čez mejo. S pomočjo različnih fundacij, umetnikov, ustvarjalcev in drugih prostovoljcev mu je leta 2010 tudi uspelo in tako nas danes sredi prečudovite divje pokrajine preseneti tale arhitekturni biser, v katerem lahko obiščete prostorne UMETNIŠKE RAZSTAVNE HALE, MUZEJ, sobe za različne DELAVNICE, BIBLIOTEKO in tudi RESTAVRACIJO ter GUESTHOUSE.
Poleg historičnih ročnih del in drugih umetnin so obiskovalcem na ogled gostujoče modernejše razstave različnih umetnikov, KULTURNI TURIZEM, ki se je tu razvil s postavitvijo muzeja pa pomaga okoliškim prebivalcem z novimi delovnimi mesti in različnimi projekti, v katere je tesno vključena lokalna skupnost. Prav zato Baksi muzej ni le navaden muzej, ampak veliko več – je kraj, ki ohranja stare tradicije in običaje, kraj, ki nazaj na deželo privablja mlajše generacije iz večjih mest, kraj, ki izstopa po svoji edinstvenosti in poslanstvu.
YONCALI | adrenalinska pot do planote Anzer Yaylasi
Prvotna ideja je bila, da bomo tu pri muzeju prespali. Ali na parkirišču, ali pa pač nekje okoli. Ampak tu nekako res ni bilo nič kaj za početi, razen muzeja, ki smo si ga itak že ogledali. Zato sva sklenila, da imamo še malo časa za premik in gremo naprej. Mene je vleklo na planoto ANZER YAYLASI, ki se nahaja na polovici poti do obale, do tja pa vodi tanka siva cesta brez oznake na zemljevidu. Alternativa bi bila nadaljevati po D050 skoraj do kraja ISPIR, in se tam odcepiti na D925, ki pelje v obmorski kraj IYIDERE. V muzeju sem se na vso moč trudila pridobiti informacije o „moji“ planoti, ampak žal tudi s pomočjo Google Translate nismo prišli ravno daleč. Z interneta sem imela le podatke o dostopu z druge strani, se pravi z obale. Tam je cesta baje super in skoraj do vrha asfaltirana. Ampak z naše strani pa… kdo ve. A že ta krajša pot z glavne ceste do muzeja je bila naravnost spektakularna in res sva si želela še več takšnih gorskih razgledov.
Ker pa nisva več sama in sva odgovorna še za dve mali bitji na zadnjih sedežih, seveda nisva želela po nepotrebnem rinit v kakšno kočljivo situacijo. Najbolj racionalna odločitev je bila, da gremo po preverjeni cesti proti Ispirju in spotoma prespimo na eni izmed lokacij na p4n aplikaciji. Za območje „moje“ planote namreč ni bilo označene niti ene lokacije. Meni se sicer to zdi odličen znak, ker to pomeni, da zadeva ni turistična. Tule sva imela torej res en tak notranji boj med odgovornostjo in željo po avanturi.
Od muzeja se torej peljemo nazaj proti glavni, lepo asfaltirani cesti. Zavijemo desno proti vzhodu, že odločeni, da nadaljujemo po preverjeni poti. Par sto metrov kasneje vidim tablo za neko ribjo restavracijo v vasi YONCALI, za katero vem, da se nahaja na poti do „moje“ planote. Peljemo se še kakšen kilometer, dva. In Charlie reče „ja kaj zdej, a gremo nazaj in poskusimo, al kaj?“ Nakar jaz odgovorim „ja ne vem, jaz bi, ampak..“ In pravi on „ma gremo, sej se lahko vedno obrnemo“. To je res. Ok, obrnemo avto.
Gremo tisti kilometer ali dva nazaj do odcepa in zavijemo v hrib. Cesta se spremeni v makadam, ampak je dovolj široka in zaenkrat še povsem normalna. Peljemo mimo prve ribje restavracije, pa mimo druge, pa mimo tretje. Tu očitno radi gojijo postrvi. Wikipedia pravi, da v teh krajih živi le okrog 200 ljudi. Nekatere izmed njih vprašamo po Anzer Yaylasi. Nekaj nama govorijo in mahajo, ampak jih ne razumeva, ker nihče ne govori angleško. Vprašava spet par sto metrov naprej. V čisto zadnji gruči hiš srečamo skupino mladih, ki fotografijo pašnike. Ustavimo se in na naše veselje eden izmed njih govori perfektno angleško. Charlie se z njim meni o dostopu do planote, okoli našega Defenderja pa se nagnete pet deklet, ki hihitajoč se mahajo Mili in Leu. Ugotovimo, da smo na pravi poti. Opozorijo nas na mraz, na slabšo cesto, na območje brez signala. Sicer je bil lep sončen dan, ampak baje gremo nad 3000m nmv, v oblake megle. Hkrati nam z zagotovostjo zatrdijo da z našim avtom vse skupaj ne bo problem. Pa pejmo!
Dokler se je še kaj videlo smo imeli enkratne razglede. Noro lepo. Čeprav tam še nismo bili, se nam zdi, kot da smo v Kirgiziji. Varno smo prispeli do prelaza, potem se je cesta začela spet močno spuščati. Bilo je res mrzlo, pihal je veter, srečali nismo žive duše, niti kakšne ovce ali koze ne. Samo mi in tista nora pokrajina. Zaigralo nama je srce, res. Takšni trenutki so zlata vredni. Tu si res živ. In hvaležen za majhne stvari.
ANZER YAYLASI | neturistična gorska planota z vasico Ballikoy
Bolj kot smo se spuščali, več hišk se je pojavljalo. Očitno smo prispeli na cilj, na tole krasno neturistično gorsko planoto, katerim se v turščini reče “yaylasi”. Poleg osamljenih kmetij, smo srečali cel kup ČEBELJNJAKOV – tukaj pridelujejo SVETOVNO ZNAN MED, po imenu ANZER BALI, kila medu stane kar okrog 80eur. Na okoliških pobočjih namreč raste ogromno ENDEMIČNIH CVETLIC, se pravi rastejo samo tukaj, poleg tega pa tukaj ni drevesnih rastlin. Ta visokokakovosten med ima zatorej res poseben okus, uživati ga je potrebno previdno in v majhnih dozah.
Dan se je prevešal v večer in naše edino poslanstvo je bilo najti PROSTOR ZA KAMPIRANJE. Seveda nismo želeli biti preblizu hiš ali pa na privatni zemlji, zato smo pri edinem hotelu v vasi vljudno vprašali, če bi lahko prespali na njihovem travniku. Lastnikova hčerka nas je sprejela odprtih rok in seveda ni imela nič proti, dokler pri njih naročimo večerjo in s tem malo prispevamo v družinsko blagajno. Odlično, po napornem dnevu se nama itak ni dalo kuhati.
Ta dan smo bili edini gostje. Povsem verjento tudi edini tujci na celotni planoti. Parkirali smo avto in se razkomotili, do nas so pritekle sosedove punčke in se lovile z Milo, oblekli smo si dobesedno vse plasti oblek kar smo jih premogli, ker je bilo res mrzlo in uživali v pogledih na okoliške hribe, zavite v meglice. Ko sva srkala prvo rundo sladkega turškega čaja, sta se pripeljala lastnika hotela, prijetna ženica in njen mož. Par minut kasneje je do nas pritekla hči in nama pred nos navdušeno pomolila telefon.
Prevod na Google Translate se je glasil nekako takole: „Dragi prijatelji, ker imate majhne otroke, vam ne morem dovoliti, da spite v mrzlem avtu. Dobrodošli na naši planoti, prosim vzamite eno naših hotelskih sob, seveda brez plačila. Večerja bo nared čez pol ure, jutri pa dobite še zajtrk.“ Najprej nama ni bilo nič jasno. Nam res ponujajo sobo v hotelu? Kar tako? Tega, da smo kdaj v kakšni pekarni dobili štručko za otroke smo že navajeni. Pa kakšno sladkarijo. Pa tudi kakšen popust pri nakupu česarkoli že. Ampak brezplačna hotelska soba? There’s always a first, ali kako že.
Najprej sva seveda rekla, da to res ni potrebno in da smo navajeni spati v avtu, kljub temu da nimamo gretja, bomo že preživeli. Ampak tetka se ni dala, zato smo se vdali in stvari odnesli eno izmed treh prostornih dvoposteljnih sob s kopalnico. Prvič na tem potovanju smo, po desetih dneh, prespali v pravi postelji in se stuširali z vročo vodo in priznam, pasalo je.
Poleg tega je bila VEČERJA odlična! Fotke ji sicer žal ne delajo usluge. Komaj smo vse pojedli, ampak nekako nam je uspelo. Juhica za Milo, potem pa meso na žaru, solatka, zaprsteobliznit stopljen sir v maslu, sveže kravje mleko in piškoti. Ker smo bili edini gostje so nas stregli z vseh strani, Mila in Leo sta norela oziroma se nosila po rokah družinskih članov in midva sva večerjo dejansko pojedla v čistem miru. Spali smo kot polhi. Vsi štirje na eni dvojni postelji.
*Pa še tole dodam: prosim, ne pričakujte, da se kaj podobnega tukaj ali pa kje drugje zgodi tudi vam. Tudi nam se je samo tu in seveda smo plačali tako večerjo kot tudi zajtrk, pa še malo smo navzgor zaokrožili in kupili lokalne produkte.
Ne vem, če ni bilo zjutraj zunaj še bolj mrzlo, kot zvečer, ampak čim je sonce vzšlo izza gora nas je prijetno žgalo in četudi drugače za ZAJTRK ponavadi spijeva le kavo, sva tisto jutro komaj čakala na tole, z dobrotami obloženo mizo. Težko bi bilo še bolj idilično, najedli smo se kot kralji, se s težkim srcem poslovili od te srčne družine in odpeljali naprej. Tako prijetni ljudje. Z veseljem bi še kdaj prišli. Pot proti obali je bila čisto drugačna kot tista prejšnji dan. Vidi se, da kljub temu, da je planota ANZER YAYLASI še vedno precej nepoznana, že obstajajo vodeni dnevni izleti sem gor z obalnih krajev. Povsod so table, veliko domačinov ob cesti prodaja med, pot je tudi asfaltirana skoraj do vasi.
RIZE | turška prestolnica čaja
Naš cilj je bilo mesto RIZE, ki slovi kot TURŠKA PRESTOLNICA ČAJA. Mesto je delovalo res lepo urejeno, tudi presenetljivo čisto za turške standarde. Najprej smo obiskali BAZAR ČAJA, s številnimi trgovinicami, potem pa smo se zapeljali še po okoliških hribčkih posuti s PLANTAŽAMI ČAJA. V mestu bi si sicer lahko ogledali še par lokacij, vključno z mestnim gradom, ampak bilo je že precej vroče in podmladek je bil utrujen.
BREZ ČAJA V TURČIJI NE GRE. Turki baje popijejo največ čaja per capita na svetu. In glede na to, kar smo uspeli v tem dobrem tednu videti, nas ta podatek ne preseneča. Čaj je res ena izmed tistih stalnic v Turčiji, sigurno smo vsak dan spili vsaj enega. Po obedu v restavracijah vam ga velikokrat kar avtomatsko prinesejo. Ob bolj prometnih cestah so vsepovsod posebna postajališča, kjer si lahko odpočijete in popijete čaj (mimogrede, po turško se čaju reče cay, izgovori pa se popolnoma enako kot v slovenščini), že na daleč se vidi dim iz kurišč. Ponavadi postrežejo dva vrča, zložena en na vrh drugega, ki se jim reče caydanlik in majhne steklene kozarčke v tipičnih zaobljenih oblikah. V spodnjem vrču se nahaja vrela voda, v zgornjem pa močen vrel čaj, tako da si vsak lahko poljubno nameša v kozarček glede na to, koliko močen čaj si želi. In zdaj smo se znašli prav v tistem delu Turčije, kjer ga pridelujejo! V moji potovalni zgodovini sem plantaže čaja občudovala že marsikje, od Indije, Šri Lanke, Malezije, Vietnama, Ugande, Sejšelov pa še kje, zato tile razgledi zame sicer niso bili nič novega, a vseeno me je presenetilo, kako eksotično je vse skupaj delovalo.
Naš plan je bil obiskati eno izmed ČAJNIH HIŠ, kjer ponujajo POKUŠINO ČAJA in kosila na krasnih razglednih terasah, a ker sta otroka med vožnjo po zvitih strmih cestah tako lepo sinhrono zaspala, sva se na koncu sprijazlila le s PANORAMSKO VOŽNJO MED NASADI ČAJA brez otroške zvočne zpremljave. Že to je bilo kar luštno. Za obisk čajnih hiš sicer priporočam rezervacijo, ker smo na poti srečali ogromno minibusov s turisti. Omeniti moram še to, da so cestice tukaj reeees ozke in zvite zato odsvetujem obisk z večjim (daljšim) kamperjem. Že mi smo morali parkrat vzvratno, ko smo se na ovinkih izogibali nasproti prihajajočim vozilom.
ZALEDJE MESTA RIZE | slapovi, gradovi in gorske planote
V zaledju mesta RIZE se nahaja še nekaj točk, si bi znale bit vredne obiska, a smo jih mi spustili. Omenim lahko GRAD ZILKALE (se mi sicer zdi, da imamo v Sloveniji en kup podobnih oziroma lepših gradov), SLAPOVE AGARAN, PALOVIT, GELIN TULU, MENCUNA in drugi (a spet, tudi pri nas imamo lepe slapove in škoda se nam je zdelo delati toliko ekstra kilometrov), predvsem pa je tu verjetno najbolj znana gorska planota v tem delu Turčije, AYDER YAYLASI. O slednji smo veliko prebrali na spletu in nekako nas ni pritegnilo, sploh zato, ker smo že imeli eno res nepozabno pristno izkušnjo z obiskom planote Anzer Yaylasi in nekako se nam je zdelo, da tale te izkušnje še zdaleč ne bi presegla. Ta planota je namreč reeees turistična. Trgovinice, hoteli, ni da ni. Ni ravno po našem okusu. Pokrajina je gotovo lepa, ampak izkušnja je pa popolnoma drugačna. Tu naokrog je sicer še veliko planot in zagotovo se najde tudi kakšna bolj osamljena. Najlažje jih je poiskati kar na zemljevidu pod imenom “yaylasi”.
UCKARDES | zadnja postojanka pred Gruzijo
V zadnjem tednu potepanja po Turčiji smo doživeli veliko lepega in tule smo bili res pripravljeni na novo državo. Ker smo zjutraj iz vasice Ballikoy štartali relativno zgodaj, smo imeli še par ur popoldneva pred nočjo in za zadnjo noč v Turčiji pred prehodom meje smo si izbrali parkirišče RESTAVRACIJE AKASYA v kraju UCKARDES, tik pred mejo. Na terasi omenjene restavracije smo si najprej privoščili morsko kosilo in še zadnje ledeno mrzlo pivo. Prijazno smo vprašali, če lahko na njihovem parkirišču tudi prespimo. Seveda, ni problema. A do sončnega zahoda nas je ločilo še par ur, zato smo hitro pograbili kopalne brisače in se sprehodili do plaže tik pod restavracijo.
Še zadnje kopanje v Turčiji za nekaj časa. Ob čudovitem sončnem zahodu so nas kar malo nepričakovano preplavila čustva. Hvaležni za vse, kar smo doživeli v Turčiji, navdušeni nad vsem kar še prihaja in res veseli, da nam je uspelo vse do tu. Skoraj smo že v Gruziji. V Gruziji! Z našim avtom. Vsi štirje.
ZA KONEC PA NA HITRO ŠE NEKAJ STATISTIKE IN SPLOŠNIH UPORABNIH INFORMACIJ ZA (DRUŽINSKO) POTOVANJE Z AVTOM PO TEM DELU TURČIJE.
Za pot iz Bolgarije do gruzijskega Batumija smo porabili točno 7 DNI. V enem tednu smo torej po najboljših močeh spoznali turško obalo Črnega morja, prevozili smo dobrih 2000 KILOMETROV, porabili pa pa 500 EUR.
Tik za mejo z Bulgarijo smo kupili t.i. HGS TAG in naložili 30eur. S tem smo plačevali CESTNINE na avtocestah. Na spletu smo si predhodno uredili še eSIM pri ponudniku Saily, tako da smo imeli takoj dostop do interneta. Ko je zmanjkalo podatkov, smo enostavno dokupili preko spleta. CENA DIZLA na liter je bila malenkost čez 1EUR.
Enkrat smo spali v hotelu (brezplačno), dvakrat smo kampirali povsem na divje (1x na plaži in 1x v mestnem parku), dvakrat smo kampirali na piknik prostorih (1x na plaži in 1x v naravnem parku v gozdu), kjer smo plačali nekaj malega za uporabo piknik miz, enkrat smo spali na parkirišču restavracije, kjer smo jedli kosilo. DIVJE KAMPIRANJE je v Turčiji dovoljeno in kakršna koli oblika kampiranja je med domačini izredno priljubljena. Nihče vas ne bo preganjal, ali pa postrani gledal.
Nekajkrat smo jedli zunaj, večinoma pa smo kuhali sami. CENE ŽIVIL v trgovinah so trenutno precej podobne našim, sveža zelenjava, sadje in prigrizki na obcestnih stojnicah pa so precej bolj ugodni. V večjih supermarketih se dobi vse, od hrane do kozmetike, plenic in zdravil. Alkoholnih pijač ni mogoče dobiti povsod. Se pa najdejo naravni izviri vode, kjer lahko napolnite rezervoarje, če potujete s kamperjem.
Vsepovsod smo se počutili povsem VARNO. POTOVANJE Z OTROKI po tem delu Turčije je enkratno, turki so izredno gostoljubni in prav povsod smo bili več kot dobrodošli. Res nimamo niti ene slabe izkušnje. Morda velja poudariti le to, da v Turčiji ni nič čudnega, če želijo popolni neznanci vašega malčka (še posebno dojenčke) dobronamerno vzeti v naročje, se z njimi fotografirati in podobno. Če vas to moti to jasno skomunicirate vnaprej in bo vse ok.
Prav tako smo se vedno zmenili po angleško, ali pa s pomočjo Google Translate aplikacije, kadar ni bilo signala pa z rokami. Če radi hodite bosi ali pa imate majhne otroke, ki so veliko na tleh pevidnost ni odveč, saj je velikokrat precej (nevarnih) SMETI, tudi na plažah. Veliko je tudi neagresivnih a lajajočih POTEPUŠKIH PSOV, s katerimi mi nismo imeli slabih izkušenj.
Skratka, prvi del našega popotovanja iz Slovenije do Gruzije in Armenije ter nazaj se je super končal in vse se nam je izšlo brez problemov. V naslednjem potopisu pa vas peljem v Gruzijo!
