Tedni minevajo, tule pa še vedno nobenega novega prispevka. Kaj tedni, meseci! Ups. Ravno danes sem z grozo ugotovila, da je že od oktobra vse tiho. Zato je mogoče res čas za en kratek, ali pa ne tako kratek, življenjski updejt. Takšni prispevki le redkokdaj pridejo na vrsto, ampak zdajle se mi zdi da je dobra prilika. Kaj se, se je in se še bo dogajalo pri nas pa v nadaljevanju.
Mogoče bo najlažje če začnem tam, kjer smo tule oktobra kočnali. Pri našem, zdaj že lanskem, road trip potovanju proti vzhodu, s katerega smo se vrnili nekje v drugi polovici novembra 2025. Sicer smo bili z datumom povratka precej fleksibilni a snežna vremenska napoved nas je premamila in prvo jutro ko smo se spet zbudili v toplih domačih posteljah nas je zunaj pričakala snežna odeja. December je nekako zletel mimo, imeli smo obiske iz Francije, po dolgem času smo stopili na smučke, cel mesec je dišalo po kuhanem vinu in piškotih, v novo leto smo vstopili skupaj s prijatelji in 2025 smo zaključili polnih src. Končno eno dobro leto brez pogrebov in podobnih žalostnih dogodkov. Kot opažam, je januar za mnoge težek mesec. Če že ni težek, je pa vsaj brezvezen. No, za nas ni ne eno ne drugo. Januarja imam rojstni dan jaz, ima ga tudi Leo. Dry January v našem slovarju torej ne obstaja. Poleg tega imamo vsi doma radi zimo in dejansko živimo nekje, kjer nas narava razvaja s snegom in ostalimi zimskimi radostmi. Prvi letošnji mesec je bil posledično zelo lep. Pa še zdravi smo ostali. Kar pa tudi ni samoumevno, sploh ko imaš majhne otroke.
Ostalo mi je še kar nekaj blogerskih grehov iz 2025.
Še vedno mi ni uspelo prav nič objaviti o našem oktobrskem potovanju v Egipt, niti ne o našem ceotnem 6-tedenskem roadtripu po Turčiji in Grčiji. Zaostajam tudi z objavami na Instagramu, da o Facebooku raje niti ne začnem, ker se tja kar bojim pogledat. Ravnokar se bliža podaljšanje spletnega gostovanja na strežniku in včasih se resno vprašam, če mi je res treba plačevati tistih skoraj 200eur letno za vzdrževanje bloga s katerim pravzaprav direktno nič ne zaslužim. Pa si potem rečem, ah ne bodi smešna, ta blog je praktično tvoj četrti otrok, že tako dolgo (skoraj 11 let!) je del tebe in včasih je pisanje dejansko tudi terapevtskega pomena. Če že ne hodim k frizerju, na nohte in trepalnice, pa naj mu bo. Očitno bom tudi letos plačala tisto položnico in predvidoma nekje do konca aprila spisala vsaj pet novih prispevkov o naših preteklih potovalnih dogodivščinah.
Za pisanje bo zdaj namreč spet več časa.
Leo je pred kratkim praznoval 2. rojstni dan in s tem se je zaključilo eno najlepših a hkrati tudi najbolj napornih obdobij mojega življenja. Prejšnji teden je prvič odšel v vrtec. In jaz imam kakšen dan toliko prostih ur, da več ne vem kaj naj sama s sabo. Prvič po petih letih nisem a) noseča b) doma z dojenčkom, c) noseča in doma s todlerjem, c) doma z dojenčkom in todlerjem (omg ta je bla res huda), d) doma z dojenčkom in ob popoldnevih še s todlerjem. V petih letih tudi še nisem uspela prespat noči. In čeprav jih imam najrajši na svetu, se res zelo veselim te nove svobode.
Drugi del letošnje zime bo torej bolj v znamenju prostega časa, zimskih športov (yay uspelo mi je že parkrat na smučke po dveh letih pavze), po spontanih dopoldanskih druženjih, po osvežitvi bloga, po kulinaričnih razvajanjih v dvoje, po stiskanju v postelji ob Netflixu. Paše malo miru in tišine, čeprav je na trenutke kar malo čudno.
Moja to-do lista je sicer dooolga.
In moj trenutni izziv je vzpostaviti neko prioritetno lestvico, ker jaz bi najraje vse naenkrat in vse takoj. Ampak to seveda, kljub temu, da imam zdaj večinoma proste dopoldneve enostavno ne gre. Je pa glava polna idej in to mi je všeč.
Verjetno vas tudi zanima, kdaj spet kam gremo?
Kaj naj rečem, res sva upala, da bomo aprila ležali nekje pod palmo, ampak sva se po sili razmer odločila še malo počakati in se na pot odpraviti spet jeseni, kot že zadnjih nekaj let. A tokrat za spremembo ne z Defenderjem. Ker bomo zdaj ostali doma, se bo do oktobra šparovček pridno napolnil in bomo kasneje lahko šli malo dlje. In komaj že čakamo, ker če se uresniči, kot sva si zamislila bo res epsko. Sploh ker gre Mila jeseni 2027 v šolo in imamo v bistvu le še dobro leto časa za večje potovalne podvige izven šolskih počitnic. Do jeseni nam sicer mogoče uspe en spomladanski skok v Francijo na družinski obisk in en poletni morski oddih v Piranu ali kaj podobnega. Nič spektakularnega torej, ampak polagava vse upe v jesen :).
Za konec pa navržem še par novosti.
Vsak ponedeljek bom na Instagramu posvetila določeni tematiki in izjemoma pisala / govorila (?) v slovenščini. Po štirih letih nazaj doma v Sloveniji nekako čutim potrebo po komuniciranju v maternem jeziku, četudi v bolj sproščeni, pogovorni obliki. Pa naj bo en dan na teden namenjen temu. Prvo temo ste izbrali vi, najbolj vas je zanimalo življenje v tujini oziroma primerjava le-tega z življenjem v Sloveniji, zato sem za prvi “slovenski IG ponedeljek” izbrala prav to. Ste mi pa dali še par zanimivih idej, tako da materiala za debato očitno ne bo zmanjkalo.
Mogoče bom odprla Buy me a coffee profil. Nekateri ste mi že večkrat pisali, naj ga. Ampak po pravici povedano, sem rabila kar nekaj časa, da sem sama sebe prepričala. Pa še zdaj ne vem, če sem tam, ali ne. Če kdo še ne pozna te platforme, gre za stran, kjer s prostovoljnimi prispevki podprete delo različnih kreatorjev, med drugim tudi blogerjev. To niso neki bajni zneski, mišljeno je res kot ena malenkost. Če bi si s tem v celem letu pokrila del stroška za vzdrževanje tega bloga na katerem se nahaja ogromno uporabnih brezplačnih vsebin, bi bila vesela. Če bi slučajno ostalo še za kakšno kavo ali pa pivo pod palmo, pa sploh. Ampak kot rečeno, še vedno sem pri “mogoče”.
Enkrat na mesec se bom potrudila tule na blogu nekaj spontanega napisat. No, boljše rečeno, ne samo napisat, ampak tudi objavit. Ker jaz večkrat kaj napišem, pa ne objavim. A sem že omenila, da je pisanje terapevtsko? Če smo zdaj februarja, pričakujte enkrat marca spet en podoben življenjski updejt v obliki kratkega prispevka na blogu.
Leta nazaj sem pisala newsletter aka mesečne novičke, na katere ste se pridno prijavljali in imela sem res res res dobro bazo bralcev, ki so / ste enkrat mesečno dobili na mail ekskluzivne novice z moje strani. No in potem sem imela tisto daljšo pavzo od socialnih omrežij, ki je nepričakovano trajala več kot eno leto, in takrat sem med drugim dejansko tudi zbrisala kompletno mailing listo. Stupid me. Mogoče mogoče se zdaj spet spravim. A sploh kdo še bere te newsletterje? Res ne vem, če se mi da začeti iz nule, ampak je pa ena izmed idej. Dajte mi malo feedbacka na to temo prosim.
Toliko zaenkrat z moje strani. Upam, da se javim kmalu s potopisi o naših jesenskih dogodivščinah. Do takrat bom pa še naprej dobro jedla (hvala Charlie!) in uživala v zimski pravljici (hvala mati narava!). Če bi kdo prišel v naše konce pa vedno dobrodošli v Maison Lenka. Samo ne mi pisat za Planico, takrat smo že polni, valda.
Se beremo!
