Jutranji pogled na s soncem obsijane hribe, vonj po borovcih sredi gozda, bučanje puščavskega vetra, žvrgolenje ptic ob robu travnika ali pa šumenje valov oceana. In nikjer žive duše daleč naokrog. Čisti mir in tišina. Ja, divje kampiranje je za mnoge popotnike tisto najlepše in v današnjih modernih časih pravzaprav večji luksuz od nočitve v hotelu s petimi zvezdicami. Vse kar rabite za idilična jutra in večere ob tabornem ognju pod zvezdnatim nebom je nekaj opreme, šotor ali pa avto, v katerem lahko prenočite. Pa seveda malo zdrave kmečke pameti. Tokrat vam, z veliko pomočjo nekaterih slovenskih popotnikov, predstavljam najboljše destinacije za divje kampiranje na različnih kontinentih in verjamem, da bo marsikomu v navdih. Še enkrat najlepša hvala vsem za čas in odziv, vsem skupaj želim še veliko tovrstnih potovanj in noči v divjini.

TURČIJA | divje kampiranje

V Turčijo zahajam že skoraj 20 let in vsakič znova me ta prostrana dežela očara. Kljub turistični popularnosti tamkajšnje južne in zahodne obale pa ima Turčija cel kup skrivnosti in krajev, ki nikakor ne razočarajo pravih avanturistov. Zadnjič smo potovali v Turčijo v sklopu dvomesečnega overland potovanja iz Slovenije z avtom, vse do Gruzije in Armenije, kjer smo v Turčiji skupaj preživeli skoraj cel mesec. Po Turčiji smo veliko divje kampirali (v avtu smo imeli zato narejeno posteljo), a zaradi neljubega dogodka, smo zadnji del poti raje spali v lokalnih hotelčkih. Ne vem sicer, če je divje kampiranje po Turčiji povsem legalno, a je zelo sprejemljivo. Tudi domačini se tega veliko poslužujejo. Nisva pa pomislila, da v času begunske krize, ni pametno iskati skritega kotička na turški obali, kjer se blizu nahajajo grški otoki. Ponoči sva dvakrat dobila kontrolo policajev v civilu in medtem ko so pregledovali naše dokumente in merili s pištolo v nas, občutek res ni bil prijeten. Prav zato, sva se nato odločila, da preostalih nekaj dni prenočujemo v hotelčkih.

V Turčiji je tudi zelo pogosto divje kampiranje na parkirišču restavracij. V zameno, da se tam pusti kakšno turško liro, vam bo večina lastnikov z veseljem odstopila prosto parkirno mesto. Nam so pustili nekje celo odklenjeno stranišče. Zaradi velikosti Turčije je le-ta zelo geografsko pestra, kar pomeni tudi zelo raznoliko temperaturo in vremenske razmere. Visoko v hribih se temperatura hitro spusti tudi poleti okoli ničle, medtem ko je centralni in obalni del lahko izjemno vroč. Preden se je začela begunska kriza, je bilo v Turčiji veliko overland popotnikov, a ravno tisto leto, ko smo tja potovali mi, so se domačini, ki se preživljajo s turizmom, pritoževali, da jim je obisk iz Evrope padel skoraj v celoti. Poleg pripetljaja, ko smo spali na begunjski tihotapski poti, smo se vedno počutili varne in bi brez oklevanja divje kampiranje svetovali vsem, ki vam je takšen način potovanja in spanja všeč.

IRAN | divje kampiranje

Na najinem 10-mesečnem overland potovanju v Centralno Azijo sva prečkala tudi državo, ki bi se ji teoretično lahko izognila s prečkanjem Kaspijskega morja. A najina velika želja je bila prevoziti to ogromno puščavsko državo z izjemno bogato zgodovino, misterioznostjo in neponovljivo gostoljubnostjo domačinov. Iran je potrjeno raj za overlandarje. V času enega meseca v Iranu sva približno 50 % noči prekampirala divje, torej v strešnem šotoru najinega Landrover Defenderja. Večinoma sva si pomagala z aplikacijo iOverlander. Spala sva v puščavi, v starih caravansarayih, med grmički, pri vhodu v park, itd. Nepozabno je bilo divje kampiranje skupaj z domačini sredi sipin blizu kraja Varzaneh. Pa divje kampiranje skupaj z nizozemsko Toyoto Landcruiser v zavetju pred soncem in vetrom v opuščeni postojank za karavane. Overlanderjev je izjemno malo, zato sva bila popotniške družbe zelo vesela.

Divje kampiranje v Iranu je po najinih izkušnjah povsem varno in izjemno lepo, mirne noči so posejane z milijoni zvezd. Niti enkrat samkrat nisva imela problema z oblastmi zaradi spanja na prostem. Problemi nastanejo le, če zapeljete na kakšno vojaško območje, saj ta niso posebej označena. Nedaven je primer overlanderjev, ki sta se (nevede) na vojnem območju kampirala in spuščala drona, za kar sta pristala v zaporu. Uporaba dronov v Iranu je prepovedana. Ostale noči sva bila v guesthousih ali hostlih, nekajkrat tudi v ecolodgih, ki so imeli vedno ogromno pokazati. Rezervirala nisva vnaprej, vedno sva samo pripeljala, preverila ali imajo varovan parkirni prostor in se dogovorila za ceno. Morda uporabna stran je homestay.com, če želite najti in rezervirati namestitve vnaprej, namreč Booking, Airbnb in ostale nam poznane strani so v Iranu prepovedane.

MAROKO | divje kampiranje

Aprila 2018 smo se z našim avtom družinsko odpravili na overland potovanje po Maroku. V dveh dneh smo iz Genove s trajektom prispeli v Tangier in po nekaj manj prijetnih zapletih pot počasi nadaljevali proti Fesu, gorovju Atlas, (v Tounfitu smo tudi prvič postavili bivak in spali v strešnem šotoru), v sotesko Todra, čez prelaz Tizi Tigdan, do Merzouge in sipin Erg Chebbi. Po prečkanju delte reke Ziz do Tafraoute Sidi Ali in krajev Ouzine, Taguanite, Icht, obmorskega La Plage Blanche ter Agadirja v Marrakesh in Casablanco, od tu pa počasi nazaj v Tangier in proti domu. Doživeli smo ogromno, med vožnjo po puščavskih pistah, polnih peščenih zased, pa ni manjkal tudi manjkal kakšen obisk mehanika. Na poti, ki nas je vodila po mehkih puščavkskih sipinah, peščenih plažah Atlantika, vrtoglavih prelazih Atlasa in še kje, smo kombinirali divje kampiranje, prenočevanje v kampih in ostalih prenočiščih.

V Maroku je divje kampiranje prepovedano, vendar moraš imeti verjetno neverjetno smolo, da se kdo obregne v to. Še posebej, če izbiraš prostore, ki so odmaknjeni od glavnih prometnih poti. Varnost tudi ni ne vem kako vprašljiva, še najbolj so »problematični« nomadi in domačini, ki pridejo vohljati naokoli iz radovednosti. Sicer nas na takšnih potovanjih vodi logika, da raje spimo v organiziranih prenočiščih oz. t.i. »Auberg«, kjer dobiš za nekaj evrov tuš, večerjo, povečini pa tudi sobo. Kar pomeni, da na takšen način pustiš vsaj nekaj denarja domačinom, hkrati pa je to pristno doživetje tamkajšne kulture.

OMAN | divje kampiranje

Potovanje v Oman, sva imela že kar nekaj časa na ”to do” listi željenih destinacij. V novembru 2019, sva tako odkljukala še eno odlično destinacijo. Po Omanu sva potovala 13 dni, za celotni čas potovanja pa sva najela avto s 4×4 pogonom, ki je po najinem mnenju vsekakor obvezen. V Omanu sva večinoma divje kampirala (šotor), le v glavnem mestu, sva spala v hotelu. Za kampiranje sva potrebovala le osnovno kamp opremo, ki sva jo prinesla s seboj. Osnovno kamp opremo, je za ugodno ceno možno kupiti tudi v večjih supermarketih.

Divje kampiranje je v Omanu dovoljeno (skoraj) povsod, če le niste na privat posestvu in ne preblizu naselja. Tako sva prespala v puščavi Wahiba, na čudovitih plažah ter visoko v gorah, tik nad mogočnim kanjonom Grand Canyon of Oman. Prav tako je država zelo varna, tudi domačini so izjemno prijazni, zato ni nobenega strahu glede varnosti pri divjem kampiranju. Odsvetujeva edino kampirane v wadijih (rečnih soteskah), slednja znajo biti nevarna ob dežju, saj se zelo hitro napolnijo z vodo. Idealen čas za obisk Omana, je med novembrom in marcem. V tem času so podnevi znosne temperature za potovanje, preostale dni v letu je enostavno prevroče. Ena od dobrih stvari je tudi, da v Omanu, kljub popularnosti destinacije, nisva srečala veliko turistov. Lahko bi rekla, da je divje kampiranje kar pogosta praksa med popotniki. K sreči je Oman ogromna dežela, ki ponuja veliko skritih kotičkov in se brez težav najdejo mesta za kampiranje, kjer si popolnoma sam.

CENTRALNA AZIJA | divje kampiranje

Dežele Centralne Azije sem raziskoval dvakrat, obakrat z lastnim 4×4 vozilom, in sicer leta 2016 ter 2019. Prvič smo potovali iz Kirgizije preko Pamir Highway v Tajikistanu in nato v Uzbekistan. Od tam je zelo slaba pot narekovala počasen tempo preko zahodnega Kazahstana do Astrahana v Rusiji. Pred koncem avanture smo imeli še prijeten postanek v Ukrajini, pot pa smo zaključili čez Madžarsko in domov. Drugič sem pot pričel v Iranu; pot me je vodila od Turkmenistana v Uzbekistan ter v južne dele Kazahstana vse tja do Kirgizije.

Sliši se, kot da me avti čakajo povsod, vendar temu seveda ni tako. Res pa je, da včasih načrtujem pot tako, da avto parkiram za (ne)določen čas v drugi deželi. Še večkrat pa organiziram več skupin na način, da ena ekipa pelje avto do točke X, druga pa pripelje avto nazaj domov. Tako v treh do štirih tednih potovanja geografsko gledano lahko prideš precej daleč. Vozila pripravim tako, da je mogoče spati v ali na njih, na primer v strešnem šotoru, kampiranje pa je vedno del avanture. Nikoli nisem sicer raziskoval, kje je le-to dovoljeno, vendar vseeno nikdar nisem imel večjih težav. Večino časa spimo na prostem, razen kadar raziskujemo mesta. Iran je na primer poln lepih kotičkov za krasna kampiranja, domačini ga sprejemajo, velikokrat pa nas popotnike tudi povabijo, da spimo kar pri njih. V Turkmenistanu je kampiranje dovoljeno, je pa potrebno ob prošnji za tranzitno vizo napisati, kdaj in kje boste spali. Ker je 70 % države puščava, primernega prostora za prenočitev na prostem ni težko najti. Tudi v Uzbekistanu je narave na pretek, zato kampiranje ne predstavlja izzivov. Kazahstanske stepe so več kot vabljive za spanje pod zvezdami, z dovoljenjem rangerjev pa je kampiranje možno tudi v narodnih parkih. Prava paša za oči pa so razgledi, ki jih ponujajo kirgizijske gore skupaj s številnimi rekami in jezerci. V Tajikistanu s kampiranjem nisem imel težav, z izjemo mraza. Pamir Highway je namreč druga najvišje ležeča mednarodna cesta na svetu, kar pomeni izredno hladne noči tudi v poletnih mesecih. Tam priporočam kakšno izmed številnih »homestay« nastanitev.

TUNIZIJA | divje kampiranje

Obožujemo divje kampiranje. Mir, samota, tišina, odmaknjenost in sproščenost… tisti čaroben občutek , ko se po dolgem dnevu na poti bliža večer in si najdeš svoj prostorček za bivak, zgolj za tisto noč, večerja se kuha, postelja že čaka… ti pa še malo iztegneš podplate proti ognju, se zazreš v zvezde nad sabo in od ugodja zadovoljno zabrundaš… divje kampiranje je eden poglavitnih čarov potovanja. Zato vsakič, ko v »svobodnih« državah, kjer smeš svobodno le še na delo in na potrošnjo, mukoma iščemo prostorček za bivak, nostalgično pomislimo na Tunizijo. Tunizija je za divje kampiranje raj. Južno polovico Tunizije pokriva Sahara. Kaj je lepšega kot bivakirati pod milijardami zvezd sredi sipin? Izbire pravzaprav ni – organizirane oblike prenočevanja izginejo skupaj s civilizacijo nekje daleč za rumeno ognjenim obzorjem. V Sahari je dovolj prostora, da ne motiš nikogar, dovolj drv, da na večernem ognju skuhaš čaj, dovolj peska, da vanj zagrebeš bose noge in se zaveš, da uživaš pod drugačnimi obzorji kot doma.

Divje kampiranje je v Tuniziji mogoče praktično povsod izven naselij, ne samo v puščavi. Prostor, kjer nisi na očeh, najdeš zlahka, med nasadi oljk, na odmaknjeni obali, v gorati notranjosti, tudi relativno blizu glavnih prometnic. Težav s policijo nismo imeli nikoli, tudi na otočju Kerkennah, kjer naj bi bilo prenočevanje na divje prepovedano. Če bivakiraš bliže civilizaciji, si lahko prislužiš obisk žandarjev. A ne pridejo zato, a bi te pregnali, pač pa jih le zanima, kateri nebodigatreba se potika po njihovem okolišu. Ko se prepričajo, da nisi pretirano nevaren, ti le zaželijo lahko noč in nasvidenje. Dejansko skrbijo za tvojo varnost. Odkar je arabska pomlad odnesla prepoved alkohola, so lahko skupine razočarane brezposelne mladine v večjih mestih težava za osamljene popotnike. Če pa se vam zjutraj približajo domačini, brez strahu – prej kot zmerjanja boste deležni povabila na zajtrk. A tudi raj za divje kampiranje skriva svoje pasti – če boste v puščavi bivakirali v peščenem viharju, peska nekaj časa niti narisanega ne boste mogli videti. Temperaturni ekstremi, razdalje in odmaknjenost puščave zahtevajo veliko znanja, izkušenj, dobre priprave in ustrezno opremo. Brez primernega 4×4 vozila ne bo šlo, razen če imate dovolj časa za odkrivanje Sahare na kameljem hrbtu.

SKANDINAVIJA | divje kampiranje

Poleti 2019 sva se z našim v kamper predelanim Defenderjem več tednov potepala po Skandinavskih deželah. Iz Nemčije naju je pot vodila preko Danske vse do norveških Lofotov in naprej po severu Švedske vse do Helsinkov na jugu Finske. Skandinavske dežele so (z izjemo Danske, kjer prenočevanje izven kampov načeloma ni dovoljeno) pravi raj z divje kampiranje. V prvi vrsti zato, ker je slednje pod določenimi pogoji legalno in povsem varno, pa tudi zato, ker s takšnim načinoma potovanja odpade sicer visok strošek prenočitve in rednih obedov v restavracijah. Na Norveškem, Švedskem in Finskem sva skupno le dvakrat prespala v kampu – bolj zato, da sva dodobra oprala oblačila in si privoščila vroč tuš.

Pomagala sva si z aplikacijama iOverlander in Park4Night, a v visoki sezoni (julij, avgust) še zdaleč nisva bila edina s to idejo, zato sva velikokrat raje kar sama poiskala kak odmanjen prostor za prenočevanje. Predvsem Norveška je zelo dobro obiskana in skrite kotičke sva našla le z dobro mero iznajdljivosti in avanturističnega duha, tudi po zaslugi 4×4 vozila. Največ turistov namreč potuje z avtodomi, ki pa ne zmorejo tistih bolj divjih poti. Sicer se je z noro norveško pokrajino težko kosati, a pravo idilo za divje kampiranje sva vsekakor našla tudi v finskih gozdovih ob neštetih jezerih, kjer cele dneve nisva srečala žive duše.

BALTSKE DEŽELE | divje kampiranje

V sklopu lanskoletnega daljšega potovanja po severu Evrope sva iz finskih Helsinkov priplula v estonski Talin, od tu pa z najinim v kamper predelanim Defenderjem pot nadaljevala proti jugu države, naprej čez Latvijo, Litvo in Poljsko nazaj v Nemčijo. Z izjemo Poljske je divje kampiranje dovoljeno, seveda pod določenimi pogoji. Slednje sva dodobra izkoristila in vse do prihoda v poljski Gdansk prenočevala izključno na divje. Tudi tu sva velikokrat pokukala v aplikaciji iOverlander in Park4Night.

Najboljše sva se počutila in najlepše se nama je sicer zdelo v Estoniji, kjer sva, tako kot na Finskem, našla tudi cel kup presenetljivo lepo urejenih mest za kampiranje z brezplačnimi poleni za ogenj, WC-ji in urejenimi prostori za žar. Sicer pa sva se tudi povsod drugod počutila povsem varno. V primerjavi s Skandinavijo sva na poti skozi Baltske države srečevala občutno manj turistov, sploh mednarodnih, zato nisva imela problemov najti osamljenega prostora za spanje. Več dogajanja in gneče v visoki poletni sezoni je seveda tik ob baltski obali, a če se zapeljete le par kilometrov v notranjost vas čaka ogromno prostranih gozdov in samotnih travnikov posutih z jezerci. V splošnem nama je ta del Evrope ostal v res lepem spominu – zanimiva pokrajina, krasna mesta in po vrhu vsega še cenovno zelo dostopno. Še prideva :).

ISLANDIJA | divje kampiranje

Divje kampiranje na Islandiji? Ne. Pa tudi nobene potrebe ni po tem. Ne trkanje po čelu, ne brskanje po zapiskih z našega skoraj enomesečnega potovanja po Islandiji z lastnimi terenci v letu 2013 ni pomagalo – divjega kampiranja se ne spomnim, ker do njega v vseh 10.000 kilometrih tega potovanja enostavno ni prišlo. Divje kampiranje na Islandiji sicer ni popolnoma prepovedano, je pa postalo zaradi navala turistov nezaželeno. Svojega bivaka ne smeš postaviti v nacionalnih parkih (kjer je prepovedano že zapeljati izven ceste, da ne poškoduješ krhkega okolja), na vaški ali zasebni posesti (izjemoma z dovoljenjem lastnika) in ne na obdelanih zemljiščih. Ob upoštevanju teh omejitev bi prostora za šotor kar hitro zmanjkalo, če ne bi bilo na Islandiji več kot 200 organiziranih kampov. Ti so večinoma odlično urejeni, prostrani ter sorazmerno poceni (zlasti za islandske cenovne razmere – plačevali smo med 5 in 10€ po osebi na), najdeš pa jih praktično povsod. Zlasti v turistično manj obiskanih krajih so popolnoma urejeni kampi (topla voda, ogrevane sanitarije, skupni prostori in opremljene kuhinje, vse redno vzdrževano in čiščeno) celo zastonj. Precej kampov ima za oddajo na voljo tudi lično opremljene hišice.

Razen na najbolj turistično razvpitih krajih ob vrhuncu poletne sezone je gostov le za vzorec. Kampiranje je za popotnike v lastni režiji praktično edini sprejemljiv način prenočevanja, če se ne držiš le večjih mest. Prenočišča pod trdno streho so dosti redkejša od kampov, draga in v glavni poletni sezoni rezervirana tudi več mesecev vnaprej. Popolnoma običajno je zato sredi divjine v Landmannalaugarju, ki je “must go” destinacija, preklinjati ob zabijanju šotorskih klinov skozi vulkanske kamne v družbi popotnikov iz vsega sveta. A tudi navadno, nedivje kampiranje na Islandiji ni prav za vsakogar. Pogoste padavine, veter, vlaga in nizke temperature zahtevajo dobro opremo ter trdo kožo, vulkanska tla pa dobro ležalno podlogo. Daleč najboljše pa je spanje v avtu. Mi smo kljub lastnim terencem spali v šotorih, zato nam včasih ob mrzlih večerih ni preostalo drugega kot namakanje v toplih vrelcih in potem bežanje v spalno vrečo… ali pa viski v komunskih kuhinjah.

UKRAJINA | divje kampiranje

Moje prvo čisto zaresno overland potovanje je bilo z lastnim vozilom v Ukrajino. To potovanje sem izkotistil predvsem zato, da sem se naučil, kaj kampiranje na prostem sploh pomeni in seveda, kaj vse je potrebno imeti s seboj, da je takšno kampiranje sploh lahko prijetno :). Glede na to, da smo po ukrajinskih Karpatih kampirali večinoma zunaj, sem si v avtomobilu omislil mini posteljo, škatlo v katero sem spravil pripomočke za kuhinjo in hrano ter kompresorski hladilnik.

Kampiranje po celotni državi ni noben problem, smo si pa zaradi lažje izvedbe prvi in zadnji dan rezervirali majhne lesene koče, kjer smo si privoščili še zadni tuš pred divjino in seveda prvi tuš po 8 dneh kampiranja v naravi, kjer smo si poslužili zgolj umivanja iz mrzlih Karpatskih rek. Kampiranje v Karpatih ima posebno noto, saj so dnevi povečinoma prijetno topli, noči in jutra pa zelo hladna. Prav zato je spanje v avtomobilu prednost. Tudi z občutka varnosti. Čeprav te nihče ne nadljeguje, saj so Ukrajinci praviloma prijazni ljudje, pa je vseeno dobro vedeti, da se ti ponoči ne bo v tvoj šotor prikradel kak »Volk-ec«, ali druga, manjša žival :).

ZDA | divje kampiranje

Najino potepanje po ZDA sega v lansko poletje, ko sva za 5 tednov najela avto in raziskovala zahod države. Prevozila sva malo več kot 10.000 km po devetih zveznih državah, si ogledala 13 narodnih parkov, 3 state parke in neskončno skritih kotičkov vmes. Rdeča nit potovanja je bilo kampiranje s šotorom. Tako sva vse noči (razen prve) prespala v šotoru. V večini sva kombinirala kampiranje v preprostih državnih kampih in divje kampiranje.

ZDA so super za divje kampiranje, saj je le-to dovoljeno v vseh državnih gozdovih. Prepoved velja samo za območja, kjer so že postavljeni državni kampi. Nekatere lokacije za divje kampiranje sva našla kar na Google mapsu označene kot »dispersed camping«, v bližini je bilo pogosto tudi brezplačno stranišče. Ko sva našla kotiček, ki nama je bil všeč, sva pripravila ognjišče, nabrala les in zakurila ogenj. Gozdovi v Ameriki so ogromni, tako da težko koga srečaš. O tem, da je nekdo tam kampiral pred tabo, veš samo po že postavljenem ognjišču ali pa nabranem lesu. Nikoli se nisva spraševala glede varnosti, saj se že na splošno bolje počutiva sredi gozda kot sredi mesta. Pazila sva le, da sva hrano ponoči postavila v avto, ker naj bi po gozdovih mrgolelo medvedov (midva nisva srečala niti enega :)).

AVSTRALIJA | divje kampiranje

Avstralija je za mnoge popotnike visoko na seznamu popotniških želja, a na žalost zaradi ne najcenejših opcij potovanja za marsikoga tudi težje dosegljiva. Največji strošek so zagotovo letalske karte in prevoz na potovanju. Zato je možnost divjega kampiranja po velikem delu »rdeče celine« zagotovo zelo privlačna možnost, iz več vidikov. Skoraj dve leti je, odkar smo se odpravili na 4 tedensko potovanje po Avstraliji. Prevozili smo cca 8000 km po večinoma divjih avstralskih prostranstvih vse od Melbourna do severnega Top Enda, kjer smo v Darwinu potovanje zaključili. Večinoma se v Avstraliji popotniki odločamo za potovanje z avtodomom ali 4WD terencem z bivalno kabino. To omogoči lastno pripravo hrane, kar se nam zdi zelo pomembno, saj so cene obrokov v restavracijah noro visoke. Prav tako je izbira avtodoma ali terenca z bivalno kabino najboljša tudi zaradi velikokrat ekstremnih vremenskih razmer (huda vročina čez dan, nizke temperature ponoči) in ima zagotovo veliko prednost pred izbiro šotora kot možnostjo sicer še cenejšega prenočevanja (zaradi nižje cene izposoje navadnega avtomobila). Divje kampiranje je možno v večini dežele, s posameznimi izjemami. Le to ni dovoljeno v večjih nacionalnih parkih (npr Uluru/Kata Tjuta NP, Purnululu NP, Kakadu NP…) in uradno tudi ne na mestnih javnih površinah. Mi smo tako v Kununurri plačali 100 AUD kazni zaradi nočitve na velikem parkirišču ob parku znotraj mesta, prav tako je kazen plačal kolesar, ki je spal v šotoru v zelo urejenem parku. A izven mesta, tako na počivališčih ob cesti ali v kakšnem bolj samotnem in divjem kotičku je divje kampiranje popolnoma običajno in resnično super opcija.

Naše najlepše divje kampiranje je bilo zagotovo ob noro fotogeničnih Devils Marbles (Karlu Karlu), kjer so se lepota, tišina, divjina in milijone zvezd nad nami pokazali v vsej svojem sijaju. Ja, divje kampiranje v Avstraliji je zagotovo must do in pri nas se je le to, v kombinaciji z nočitvami v na srečo ne preveč dragih kampih nacionalnih parkov, izkazalo za super izbiro na našem najdaljšem, pa tudi najbolj divjem in odbitem roadtripu do sedaj.

NOVA ZELANDIJA | divje kampiranje

Po štirih mesecih in pol potovanja preko Rusije, Mongolije, Kitajske in Malezije sva prispela na Novo Zelandijo, kjer sva v treh mesecih s kombijem prevozila to čudovito državo. Takoj po prihodu sva kupila predelan kombi in ga na koncu potovanja prodala, za zraven pa sva si omislila še gorski kolesi, kar je bila odlična kombinacija. Nakup kombija je na Novi Zelandiji nekaj povsem običajnega. Obstaja kar nekaj Facebook skupin, trade.me (kot slovenska bolha) in avtomobilskih sejmov, kjer je izbor vozil kar pester. Je pa zaradi velikega trga tudi dosti pasti, zato sva bila ob nakupu kar se da previdna, saj sva prebrala in slišala preveč zgodb popotnikov, ki so namesto kilometrov nabirali ure in odštevali denar pri mehanikih. Odločila sva se za nakup “self-contained” kombija, kar nama je omogočalo veliko več možnosti za kampiranje na prostem. Za pridobitev tega certifikata mora imeti vozilo prenosno wc školjko (ki je nihče ne uporablja), koš za smeti in pa dve 20 literski kanti, eno čisto in eno za odpadno vodo.

Nova Zelandija je odlična država za take vrste potovanje, saj je zelo varna, lepih, skritih kotičkov v naravi neomejeno in turistična infrastruktura zelo prilagojena. Prosto kampiranje je zaradi množičnega turizma zelo regulirano in rangerji redno kontrolirajo svoje rajone in brez pardona pišejo kazni. Obstaja pa ogromno kampov, plaž in parkirišč, kjer je se lahko kampira zastonj. Občine imajo na svojih spletnih straneh objavljeno, kje je zastonj prenočevanje dovoljeno. Obstajajo pa tudi aplikacije, kjer so zbrani podatki o kampih, poleg tega pa so označene tudi vse dodatne točke, ki bi popotnike na štirih kolesih zanimale – od javnih stranišč, točk z wifijem, tuši, pohodi, kampi, lepimi razglednimi … Midva sva od prve do zadnje noči prespala v kombiju in za kampe plačala le, če res nisva našla nobenega zastonj mesta. To pa se je zgodilo res redko, kar je naredilo pot po Novi Zelandiji veliko bolj cenovno ugodno, kot sva si pred obiskom predstavljala.

ZAHODNA AFRIKA | divje kampiranje

S Fakulteto za arhitekturo smo mentorji skupaj s študenti sodelovali pri gradnji izobraževalnega centra v Gambiji. Ker Gambija ni daleč in ker je Zahodna Afrika za overland potovanja zelo priljubljena, sem se odločil, da tja potujem s svojim avtom. Našel sem si star Mercedesov kombi, ki je že imel vgrajeno posteljo, dodal sem mu predalnik s kuhinjo in tuš. Vse skupaj je bilo zelo racionalno zastavljeno. Avto sem na koncu poti prodal. Potovanje do Gambije je trajalo dobra dva meseca. Večinoma se je divje kampiralo, hostlov oz hotelov sva se poslužila samo v mestih. Te oddihe v mestih se je izkoristilo za obnavljanje zalog, pranje perila in razvajanju v lokalni kulinariki. Namreč, običajna kulinarika pri divjem kampiranju so bile testanine z eno izmed lokalnih zelenjav, ki so se sproti kupovale ob cesti.

Afrika je ogromna in ponuja ogromno prostora, kjer lahko kampiraš. Neko splošno pravilo je, da si neviden s ceste, zato sva zmeraj iskala pot ali kolovoz, po katerem sva lahko cesto zapustila s svojim kombijem. Iskanje lokacij za divje kampiranje močno olajša app iOverlander. Overland popotniki s svojimi vozili skozi Zahodno Afriko največ potujejo ob obali in tam jih ni težko srečati. Celo veliki klasični avtodomi so nek vsakdanji prizor. Ko greš malo v notranjost, si pa hitro edini, ki potuje skozi nekatera območja. V celotni Afriki pa najdemo spote, kjer se overland popotniki že tradicionalno ustavljajo. V Zahodni Afriki je tako eden najbolj znanih placov verjetno Sleeping camel v Bamaku, ki pa ga žal po desetletjih selijo na novo lokacijo.

ARGENTINA & ČILE | divje kampiranje

Po Čilu in Argentini sva se s svojim predelanim kombijem potepala v lanskem letu, ko sva v dobrih štirih mesecih kar fino prečesala ti južno-ameriški državi. Južna Amerika je predstavljala dobršen kos najinega enoletnega poročnega potovanja in ker raziskovanje z lastnim prevoznim sredstvom ponuja več svobode, poleg tega pa sva že pred potovanjem doma imela kombi, sva ob prihodu v Čile kupila predelan Mitsubishi L300 in ga poimenovala Pisco – po čilskem žganju, ki sva ga dobila v dar od prejšnjih lastnikov :). Čile in Argentina sta idealni državi za divje kampiranje, ki je dovoljeno povsod. V kolikor bo na vrata potujoče hiške potrkala policija, bo to le zato, da te malce pozdravijo in ti morda svetujejo kakšen bolj varen kotiček, sploh če si v mestu.

Takšen način potovanja je v Argentini in Čilu izredno popularen in vsepovsod srečaš popotnike s kombiji (od kultnih T2 pa do modernih 4×4 Sprinterjev), terenci, avtodomi ali pa starimi razpadajočimi avtomobili – teren je primeren za vse in le za tiste res offroad poti in odročne kraje nujno potrebuješ 4×4 pogon. Glavne ceste so moderne, široke in asfaltne, ko zaviješ na stransko cesto pa si hitro na makadamu – ampak tudi to ima svoj čar. Več kot 1000km dolga Carretera Austral v Čilu je najverjetneje eden lepših road tripov na svetu! V mislih je potrebno imeti to, da sredi zime vse ceste v Patagoniji ne bodo prevozne, že od aprila dalje pa temperature okoli ničle ponoči niso nič nenavadnega – ampak slednje se seveda da čisto lepo preživeti s kuhanjem čaja in toplo spalko. V Patagoniji od jeseni naprej tudi pogosto dežuje, kar doprinese k mrazu, tako da sva zato v teh koncih včasih spala tudi v hostlih oz. kočah, da sva se dobro pogrela – in počakala nekaj dni, da je prenehalo deževati. Sicer pa sta Čile in Argentina izredno varni državi za divje kampiranje, njuna lepota in geografska raznolikost pa ju uvršča v sam vrh izbire za overland potovanja. Midva sva se zaljubila v obe državi in še se imava namen vrnit tja!

BRAZILIJA | divje kampiranje

Po tem ko sva se divjega kampiranja v Patagoniji dodobra navadila, sva vstopila v Brazilijo, za katero marsikdo meni, da je izredno nevarna država. Če sva v Patagoniji lahko prespala kjerkoli, saj je pokrajina res prostrana, pa sva bila v Braziliji bolj previdna. Sprva sva prenočevala na bencinskih črpalkah. Na brazilskih cestah je ogromno tovornjakov in za te voznike je dobro poskrbljeno: bencinske imajo restavracije, wifi, čista stranišča in tuše ter parkirišče za prenočevanje. Varovana parkirišča sva izkoričala tudi v mestih, npr. v São Paulu sva tako spala v samem centru mesta. Kadar sva potovala po podeželju, pa sva poskušala prenočevati na lokacijah z lepim razgledom. Npr. ob koči oskrbnikov parka ali pa na posesti kakšnega domačina (seveda sva prej prosila za dovoljenje).

Čeprav sva bila ob vstopu v Brazilijo zaskrbljena glede varnosti, nisva imela niti ene slabe izkušnje. Bila sva previdna, ne pa panična. Po Južni Ameriki potuje res veliko ljudi takole s svojimi avtomobili, a navadno se držijo le zahodnega dela kontinenta, zato Brazilija ni preveč obljudena z overlanderji. Najboljša stvar divjega kampiranja v Braziliji je bil zato stik z domačini, ki so najbolj prijazen narod. Izredno gostoljubni in vedno pripravljeni pomagati. Najslabša pa je bila vročina. Ampak v Braziliji je itak za vsakim vogalom plaža ali pa slap s tolmunom za ohladitev.

---

Za konec še ena opomba – naj bo tale prispevek za orientacijo, a pred odhodom vseeno sami preverite aktualne zakone o divjem kampiranju na želeni destinaciji. Slednji se namreč vseskozi spreminjajo, največkrat s tendenco zaostrovanja. Če se med bralci najde še kdo, ki bi rad delil svoje izkušnje na temo divjega kampiranja pa mi prosim pišite – z veseljem dodam še kakšno destinacijo v tale prispevek.