Welcome to our little corner of the Internet. Happy reading!
Fizično še vedno bolj kot ne ujeta v stanovanju, a z mislimi že pri novih overland vanlife dogodivščinah. In končno sem spravila skupaj tudi par prispevkov o naši kamp kuhinji na overland potovanjih in road tripih in o tem, kako in kaj na tovrstnih potovanjih kuhamo. In tukaj je že prvi prispevek – o tem, katere sestavine je smiselno že doma kupiti „na zalogo“ in katere midva kupujeva sproti. Več pa v nadaljevanju.
Selitev v tujino ni kar tako. S tem ne mislim kratkoročnih selitev kot so na primer enoletne študijske izmenjave, dvoletne delovne pogodbe na drugem koncu sveta in podobno. Slednje so namreč večinoma prav super zadeva, saj vam ponudijo enkratno možnost spoznavanja novih kultur, ko je vsega konec se pa mirne duše in s polno vrečo novih doživetij in izkušenj lahko vrnete domov, če želite. Ne, ne, tu govorim o selitvi v tujino – za zmeraj. Tale prispevek mi že dolgo leži na duši. Spisan je na osnovi mojih osebnih izkušenj selitve iz Slovenije v Nemčijo, zato ga morda ne gre kar tako posploševati, pa vseeno sem prepričana, da nas je večina v tujini živečih vsaj enkrat občutila nekaj od spodaj naštetega.
Počitnice v naravi so za marsikoga dobra protiutež hitremu tempu vsakdanjika v mestu. Tudi za nas. Na kampiranju s šotorom smo namreč praktično cel dan na svežem zraku in v stiku z naravo, ki ponuja obilo aktivnosti. Uporaba elektronskih naprav se zmanjša na minimum, poleg tega pa na kampiranju tako vi, kot tudi vaši otroci hitro navežete nova prijateljstva, povežete se kot družina in se naučite uživati v preprostih, nematerialnih stvareh. Tale prispevek je namenjen tako tistim, ki se na kampiranje s šotorom odpravljajo prvič, kot tistim, ki so že izkušeni šotoristi. Morda pa vseeno dobite še kakšno idejo. Vsebinsko sem se dotaknila naslednjih tem: izbira in nakup šotora, oprema za kampiranje (spanje, kuhanje, prosti čas, garderoba in higiena ter ostale malenkosti), kampiranje z otroki, divje kampiranje, izbira destinacije, pakiranje, izbira parcele in postavitev šotora, nevarnosti na kampiranju ter prihod domov.
Tale prispevek sem sicer napisala že nekaj časa nazaj, ko je bil Lu še mlajši, zdaj pa sem ga na osnovi novih izkušenj malenkost obogatila in posodobila. Trenutno veliko potujemo tako v dvoje, kot v troje zato je razlika še bolj opazna, je pa res, da je Lu s sedaj osmimi leti že cel velik fant in prav vzdržljiv popotnik. Pa saj je bil že od malih nog. In tale prispevek je tako ali tako bolj za hec in razvedrilo, kot zares. No, malce resnice se pa vseeno skriva med vrsticami. Ne jemljite ga torej dobesedno, njegov smisel je, da vas nasmeje, morda pa se ob branju tudi sami znajdete v eni izmed naštetih situacij med potovanjem z otroki. Priporočam, da najprej preberete del „brez otrok“ in nato z miško kliknete na desni strani na „z otroki“.
Slovenska obala je poleg moje domače Ljubljane in Kranjske Gore z okolico že dolga leta naše priljubljeno vikend zatočišče in tudi odkar živim v tujini jo redno obiščem, kadar le lahko. Nekaj študentskih let sem na obali preživela ogromno časa in spoznala kar nekaj za marsikoga mogoče malo manj znaih koncev. Moja favorita sicer ostajata Piran in Sečoveljske soline, a je poleg njiju tu naokoli še cel kup zanimivih in prijetnih kotičkov, kljub temu, da je obala dolga le dobrih 40 kilometrov. Seveda je zelo zanimivo in slikovito tudi zaledje slovenske Istre, a o tem namenoma kdaj drugič v posebnem prispevku. Tukaj vam predstavljam kraje in zanimovsti obale med Ankaranskim polotokom in Sečoveljskimi solinami. Morda pa kdo dobi kakšno idejo za izlet.
Saj ni res, pa je. Konec aprila. Kam je šel, ne vem. Prav čudno je vsak dan skoraj enak prejšnjemu, ure se vlečejo a čas hkrati hiti neznano kam. Če bi šlo vse po planu, bi se prav zdajle potepala nekje po Balkanu, vse do Grčije, Turčije, do kamor bi pač prišla. Za vse skupaj sva imela slaba 2 meseca časa, tam nekje do začetka junija. Nemsto tega smo seveda še vedno v Nemčiji. V karanteni. Domačem zaporu. Ali kakorkoli se že temu reče. Upoštevamo navodila in se držimo pravil, ampak po pravici povedano se, še posebno meni, na trenutke že malo meša. Počasi si res že želimo spit tisto pivo s prijatelji, pozdravit domače in it hodit v kakšen hrib. Tole 55m² veliko stanovanje postaja vedno bolj pretesnoza naš osebni prostor. Tukaj sicer nismo omejeni na gibanje znotraj občin, a obisk turističnih točk, kjer bi se potencialno lahko zbralo večje število ljudi, tudi ni dovoljen. 27. Januarja sem nič hudega sluteč napisala tole: „2020 mi je zaenkrat kar všeč. Sicer še vedno pod vplivom bolj negativnih dogodkov iz konca 2019, ampak se ne damo in ni druge kot gledati naprej.“ Hah! Brez komentarja.
Po pravici povedano, res sploh ne vem točno kaj smo ta mesec vse počeli. Dnevi, datumi in ure so se mi že pošteno pomešale. V osnovi je veliko stvari na isti stopnji kot konec marca – šola je zaprta, služb seveda še vedno nimava, še naprej se pridno redimo in prav zagotovo spijemo kak kozarec vina preveč. Vmes se je narava dodobra prebudila in cela okolica je prav lepo zacvetela. Med vsem kuhanjem, pisanjem in pospravljanjem smo šli seveda tudi malo ven. V mesto, na polje, v park. Pa saj niti ni tako grozno tu pri nas. Jaz sicer vedno dodam, da ni enako če tu živiš, kot če prideš samo na obisk. Kolaž je pa lep, ne?
Sicer sem pa res več kot vesela, da imam tale blog in zadnje tedne sem se še bolj zagriženo vrgla v obsesivno pisanje prispevkov. Verjetno zato, ker je prav to edina oblika inteligentnega početja, ki je v tej situaciji možna. In ker mi v teh tednih, ko ne potujemo, res manjka neka službena rutina, na račun mojega kratkega spanca pa zna biti dan prekleto dolg. Nažalost mi teh ur za računalnikom nihče ne plača, me pa vseeno izredno veseli, da vas veliko pridno bere. To mi daje zagon za naprej. V APRILU SEM NA SLOVENSKI STRANI BLOGA OBJAVILA KAR 8 PRISPEVKOV. Pa poglejmo kateri to so, mogoče še niste vseh prebrali.
Veseli me, da sta mi s pomočjo nekaterih ostalih slovenskih popotnikov uspela 2 res super prispevka. Eden na temo POTOVANJ V ČASU KARANTENE in drugi na temo DIVJEGA KAMPIRANJA. Kliknite na fotke in preberite.
Objavila sem tudi en prav poseben prispevek o SVETOVNI KULINARIKI in NAJBOLJŠIH JEDEH, ki sem jih jedla po svetu. Mimogrede, že sledite na INSTAGRAMU? Pokukajte tja pod @placesandnotes v highlight “cooking” če vam zmanjkuje idej za kuhanje. Za cleotni prispevek pa kliknite na fotko.
Po 9 letih življenja v Nemčiji mi je tudi končno uspelo skupaj sestaviti en ČUDOVIT PRISPEVEK O NAJLEPŠIH SKRITIH KOTIČKIH V NEMČIJI. Res se ga splača prebrati, če ga seveda še niste. Ker se moj čas v Nemčiji počasi izteka sem si vsekakor zadala prihajajoče dni objaviti še kaj o moji trenutni domovini. Tako je nastal tudi prispevek o NARODNEM PARKU HARZ, nedaleč od našega doma. Dobro ga poznamo in res je zanimiv. Preberite oba prispevka s klikom na fotko.
Za dobro dozo POTOVALNE INSPIRACIJE je nastal tudi poseben prispevek o TOP KRAJIH ZA NAJLEPŠA JUTRANJA DOŽIVETJA PO SVETU.Od USA do Avstralije in še veliko vmes. Preberite ga s klikom na fotko.
In ker še vedno nihče zagotovo ne ve kam vse bomo lahko potovali v poletnih mesecih, jaz sicer upam da čimdlje, a sem vseeno pripravila še 2 PRISPEVKA O BLIŽNJIH DESTINACIJAH. V prvem sem zbrala ideje in osebna razmišljanja o naši južni sosedi ter predstavila 10+ RAZLOGOV ZAKAJ IMAMO RADI HRVAŠKO TER KAJ LAHKO TAM VIDITE IN POČNETE. V drugem pa 20+ IDEJ IN AKTIVNOSTI KAJ LAHKO VIDITE IN POČNETE V KRANJSKI GORI & OKOLICI. Klik na fotke za celotne prispevke.
Kranjska Gora. Kraj, kjer sta se spoznala moja starša. Kraj, kjer sem se naučila smučat. Kraj, kjer smo mnogo let nazaj kupili družinsko počitniško stanovanje. Kraj, kjer sem torej preživela vse zimske počitnice in doberšenj del poletnih. Kraj, kjer sem se kot študentka na deki s kavo v termoski učila za izpite pri jezeru Jasna, ko tam še ni bilo vsega tega kar je danes. Kraj, kjer sem z Lujem preživljala njegove vrtčevske in šolske počitnice, medtem ko sem še živela v Nemčiji. In kraj, ki je naš dom od novembra 2021, ko smo se z Milo preselili v Slovenijo. Rada jo imam, to našo Kranjsko Goro. Ob vikendih je sicer res gneča, a čez teden in zgodaj zjutraj jo imam čisto sama zase. V tem obširnem prispevku z vami delim ideje za vikend ali enodnevni izlet, zanimive lokacije, pohode, aktivnosti in naše najljubše kotičke v Kranjski Gori in okolici.
Narodni park Harz je prekrasen košček narave na ozemlju dveh nemških republik, Niedersachsen (kjer živimo tudi mi) in Sachsen-Anhalt. Preko 90% ozemlja pokriva gozd, na ostalih površinah pa najdemo še močvirja, jezera, potoke, reke, in skale iz obdobja ledene dobe. Park spada tudi v območje Nature 2000 in je dobro poznan na račun odličnih možnosti za pohode, (gorsko) kolesarjenje, smučanje, tek na smučeh in še česa. Desetletja nazaj je bil tu tudi pomemben habitat za rise, katere dandanes poskušajo ponovno naseliti na območje parka v sklopu t.i. “Luchsprojekt Harz” projekta. Narodni park je pravzaprav naše vikend igrišče, saj živimo le slabo uro vožnje stran in v vseh 9 letih kar sem tu, sem ga že neštetokrat obiskala. V tem resnično precej ploščatem in ravninskem delu Nemčije so hribovja v prav tem narodnem parku prve vzpetine, katere srečamo, če prihajano z Danske. Park pa ne slovi le po svojih naravnih lepotah, tu se najde tudi veliko očarljivih vasi in mest z bogato zgodovino, historičnimi ostanki, legendami in pripovedkami o čarovnicah. V tem prispevku sem zbrala najbolj znane in najlepše kotičke narodnega parka in naštela kaj vse tam lahko vidite in počnete. Zajela sem širšo okolico, saj nekaj znamenitosti geografsko ne leži znotraj parka, a so res blizu in se jih splača obiskati.
Dopust v Nemčiji? Brezveze! Sem si mislila 10 let nazaj, ko razen Minhna, Berlina in Frankfurta nisem poznala kaj dosti in si niti v sanjah nisem mislila, da je tu toliko zanimivih krajev in raznolike pokrajine. Vmes se je zgodilo marsikaj in življenje me je pripeljalo prav sem, v to „brezvezno“ Nemčijo. Za nameček še nekam na sever, v pusto, zame precej dolgočasno ravnino. A ker se mi pustolovski duh ni pustil kar tako vdati brez boja sem se zadnjih 9 let tu gori na vse pretege trudila videti in doživeti čim več. In mislim, da mi je kar dobro uspelo. S (podaljšanimi) vikend izleti sem pokrila namreč skoraj celo Nemčijo. No, ena peščica krajev je vseeno še ostala na mojem seznamu. Pa tudi te odkljukam kmalu. Potem pa se vračam le še kot turist. Slednje sicer z veseljem, saj zdaj vem, da je tu res veliko lepih koncev. A hkrati res komaj čakam, da se odselim, dovolj je bilo in čas je za premik. Preden dokončno zapustim ta dom, ki pravzaprav ni dom, pa sem dolžna še par prispevkov na blogu. Za spomin. Tukaj torej predstavljam tiste bolj skrite kotičke Nemčije. Nekateri izmed njih so sicer bolj poznani in obiskani, za nekatere pa še nemci sami ne vedo. Grem stavit, da si niste mislili, da je tako lepo, ali pač?
Na Hrvaško hodim že dolga leta. Praktično vse od rojstva. Tudi mi smo bili namreč ena izmed mnogih slovenskih družin, ki je s prikolico več mesecev vsako poletje kampirala na hrvaški obali. In to so resnično moji najlepši spomini na otroštvo. Na račun vojne smo tole tradicijo sicer za par let prekinili in Krk zamenjali z gorenjskim Šobcem, a čim je bilo spet možno, smo se k južnim sosedom vračali vsaj enkrat letno za kak teden ali dva. Najraje vsako leto na drug otok. In tudi če sem prepotovala že res lep del naše krogle, se Hrvaške pač ne naveličam in se vsako leto z veseljem vrnem po zvrhano dozo sonca, morja in vonja po borovcih. Najraje sicer čim bolj južno, v Dalmacijo. Zakaj? Ker je enostavno lepo in se tam zares spočijem, naberem energijo, dobro jem, predvsem pa spim. Ker jo že močno pogrešam, sem v tem prispevku zbrala preko 10+ razlogov, zakaj jo imamo tako radi in kaj vse lahko na Hrvaškem vidite in počnete. Mogoče pa še koga navdušim?
