Tale post se spravljam pisat že par tednov. Pred kratkim je namreč minilo že eno leto, kar sva se dokaj brezbrižno odpeljala proti Danski. Z naloženim avtom, okvirnim načrtom poti in dobrimi 5 tedni časa. Z mešanimi občutki neizmerne svobode, pa tudi s ščepcem krivde. Kar malo ponosna nase, da sem si upala pustit službo in si vzeti čas zase. Zase, za naju, za nas. Za daljši obisk Slovenije. Za šport. Za bolj zdravo življenje. Ja, in seveda tudi za kakšno potovanje več. In nenazadnje tudi za blog. Za stvari, za katere zadnja leta nisem imela časa oziroma možnosti. Čas, ki se mi je takrat zdel, in se mi še vedno zdi, nujno potreben po vsem kar se je zgodilo v zadnjih letih. Ker včasih enostavno ne gre več. Mogoče marsikdo tega še danes ne razume, ampak marsikdo nikoli ni živel v tujini, si nikoli ni delil skrbništva nad potomci, nikoli ni mesece spal le po 3-4 ure pa še kaj bi se našlo. Po kar obetavnem začetku in prvih mesecih je v začetku 2020 vse skupaj nekako ekpslodiralo. In če sem še do konca 2019 mislila, da sem v precej nezavidljivi situaciji in da je slabše že težko, se je že marca 2020 izkazalo, da je očitno lahko vedno še slabše. Zdaj se s tem tolažim, no, takrat mi ta misel vseeno ni dosti pomagala. S prihodom famoznega virusa se je namreč spet vse podrlo. Mislim, da se vsi tisti, ki živimo zdoma strinjamo, da je tole eno najhujših obdobij zadnjih let. Je pač res čuden občutek, ko enostavno ne moreš domov. In se počutiš ujet. In v mojem primeru ravno na to prekleto leto, ko sem končno zbrala pogum, da si vzamem malo več časa zase. Prav ironično sem skoraj polovico tega leta preživela prav tam od koder sem lansko leto junija “bežala”. Na severu Nemčije. V stanovanju, ki ni dom. Je le 55m² velika nepremičnina, kjer stojijo moje stvari. Ker dom je nekaj drugega.
