A veste kje sem? V moji dragi Ljubljani. Po tem ko sem naredila kakšnih 50 selfijev z Landyjem in se naspala kot polh, zdaj sedim na vrtu, srkam kavo in poslušam pršenje vode, ki zaliva travo. Končno. Ne vem koliko dni je točno minilo od zadnjega obiska, okrog 5 mesecev vsekakor. Najdlje kar me ni bilo domov v Slovenijo je sicer 9 mesecev, a tehle 5 se je bolj vleklo kot kadarkoli prej. Na trenutke se mi zdaj celo zdi, kot da se ni nič zgodilo. Kot da je avgust 2019, ravno sva zaključila daljšo pot po Skandinaviji in z Lu-jem uživamo poletne počitnice pri babi in dediju. Kot da je bilo zadnje pol leta le ena nočna mora. Na žalost je vseeno že 2020, ampak gledamo naprej. Več o tem letu in kako in kaj zdaj naprej kmalu v novem prispevku, tukaj pa še malo o temle dvanajstem mesecu „na poti“.
Ja no malo več pa smo le bili na poti junija. Za otvoritveni vikend smo si izbrali eno mojih nemških najljubših mest, Hamburg. In to povsem spontano, saj smo najprej nameravali s šotorom kampirati, pa kampi za šotoriste še niso bili odprti. V Hamburgu smo bili sicer res že velikokrat ampak tokrat smo si ogledali marsikaj novega, predvsem pa smo neznansko uživali v poletnem vremenu in dobri, v Nemčiji živeči slovenski, družbi. O Hamburgu sem tudi končno napisala en res dolg prispevek – več o tem kaj vse tam lahko vidite in počnete pa preberite s klikom na spodnjo fotko.
Poleg vikenda v Hamburgu smo si privoščili še par enodnevnih izletov po naši bližnji okolici. Slednja me, moram odkrito priznat, po dobrih devetih letih tu sploh ne pritegne več, s par izjemami. Saj ne da ni „lepo“, ampak pač „že stokrat videno“, jaz pa bi kaj novega in nepoznanega. Zato sem zbrskala par krajev v rangu 100km kjer dejansko še nisem bila in nekateri, npr Celle, so naju čisto navdušili. Drugič sem pristala v Lüneburgu, ki si je s tem zaslužil svoj pirspevek – je eno res krasno mesto nedaleč od Hambrga, če se peljete tu mimo se splača ustaviti. Preberite več s klikom na fotko.
V sklopu te nove izletniške svobode sem si res želela it za par dni kampirat in strmeti v borovce nekje ob plaži Baltika. Na žalost je vedno kaj prišlo vmes, ali grdo vreme, ali prepolni kampi, na koncu je pa še Lu zbolel – na srečo ne za zloglasnim virusom, ampak zdaj vsaj vemo kako zgleda test. Ker je bil v petek praznik smo za podaljšani vikend dobili še visoki obisk iz Slovenije, ki me je včeraj vzel s sabo v Ljubljano, Charlie pa je med tem po res dolgem času na obisku doma v Franciji. Kmalu bomo spet združeni, držim pesti, da meje ostanejo odprte in bo šlo vse brez problemov – in da končno odpeljeva Landya na „sprehod“.
