Tale post se spravljam pisat že par tednov. Pred kratkim je namreč minilo že eno leto, kar sva se dokaj brezbrižno odpeljala proti Danski. Z naloženim avtom, okvirnim načrtom poti in dobrimi 5 tedni časa. Z mešanimi občutki neizmerne svobode, pa tudi s ščepcem krivde. Kar malo ponosna nase, da sem si upala pustit službo in si vzeti čas zase. Zase, za naju, za nas. Za daljši obisk Slovenije. Za šport. Za bolj zdravo življenje. Ja, in seveda tudi za kakšno potovanje več. In nenazadnje tudi za blog. Za stvari, za katere zadnja leta nisem imela časa oziroma možnosti. Čas, ki se mi je takrat zdel, in se mi še vedno zdi, nujno potreben po vsem kar se je zgodilo v zadnjih letih. Ker včasih enostavno ne gre več. Mogoče marsikdo tega še danes ne razume, ampak marsikdo nikoli ni živel v tujini, si nikoli ni delil skrbništva nad potomci, nikoli ni mesece spal le po 3-4 ure pa še kaj bi se našlo. Po kar obetavnem začetku in prvih mesecih je v začetku 2020 vse skupaj nekako ekpslodiralo. In če sem še do konca 2019 mislila, da sem v precej nezavidljivi situaciji in da je slabše že težko, se je že marca 2020 izkazalo, da je očitno lahko vedno še slabše. Zdaj se s tem tolažim, no, takrat mi ta misel vseeno ni dosti pomagala. S prihodom famoznega virusa se je namreč spet vse podrlo. Mislim, da se vsi tisti, ki živimo zdoma strinjamo, da je tole eno najhujših obdobij zadnjih let. Je pač res čuden občutek, ko enostavno ne moreš domov. In se počutiš ujet. In v mojem primeru ravno na to prekleto leto, ko sem končno zbrala pogum, da si vzamem malo več časa zase. Prav ironično sem skoraj polovico tega leta preživela prav tam od koder sem lansko leto junija “bežala”. Na severu Nemčije. V stanovanju, ki ni dom. Je le 55m² velika nepremičnina, kjer stojijo moje stvari. Ker dom je nekaj drugega.
V plus si štejem to, da se je vse skupaj izkazalo kot pomemben test za zvezo. Test, ki sva ga, mislim da, prestala z oceno recimo 4+. Ko si 12+ tednov z nekom „zaprt“ praktično v eni in isti sobi, pa si ne spraskaš oči, je že kar dosežek. Seveda si greš včasih na živce. Kot si greš tudi na potovanju kdaj na živce. Pravzaprav je v Defenderju še manj prostora, pa sva tudi to zmogla. Iz vse situacije pa se je izcimila ena druga zelo pomembna odločitev. In sicer ta, da se kmalu nepreklicno selim nazaj domov, v Slovenijo. Dost mam. Skoraj 10 let Nemčije je zahtevalo svoj davek. In tudi tole leto, ki še zdaleč ni bilo takšno, kot sem si ga zamislila, ni pripomoglo k temu, da bi se tu boljše počutila. Prav nasprotno. Seveda pa vse skupaj ni tako enostavno, ko imaš enkrat otroka. In v takšnih situacijah nikoli ni zmagovalca, so sami poraženci. Ker je za vse hudo. Za nekatere pač malo bolj, za druge manj. Ampak nekako bomo vsi preživeli. Jaz obračam nov list. Spet. Od zdaj naprej bo spet vse drugače in čez par let bo mogoče spet vse drugače. To je pač življenje. Ampak ta blog ni in nikoli ni bil namenjen pretežnemu jambranju nad osebnimi problemi, zato tule raje še par vrstic o zadnjem letu s potovalnega vidika.
Mogoče najprej omenim le prvo polovico leta, ker druga polovica je bolj klavrna. Po dobrih 5 tednih Skandinavije in Baltika smo z Lu-jem 3 tedne uživali doma v Sloveniji in na hrvaškem Pagu. Na račun bolezni nama je potem odpadlo daljše jesensko potovanje po Balkanu in okrevala sva doma v Sloveniji. Sva si pa na račun tega privoščila letalsko karto za Brazilijo, kamor sva za 3 tedne poletela novembra. Še pred tem smo 3 tedne z Lu-jem oktobra uživali na Charlijevem domačem otoku Ile de Re v Franciji in kasneje še malo v Sloveniji. Po prihodu iz Brazilije sva poletela proti Sloveniji z večdnevnim stop overjem v Istanbulu in si decembra privoščila še čisto pravi zimski road trip z Defenderjem – čez Dolomite, Avstrijo in po nemški Romantični cesti. Praznike smo z Lu-jem spet preživeli v Sloveniji in januarja moj rojstni dan praznovali v Dublinu. Konec januarja sva na hitro skočila v Ljubljano, s postankom na Češkem in v Avstriji, vmes in potem pa praktično čakala na spomladanske dogodivčine. Ki smo jih kasneje seveda eno za drugo po vrsti na račun Coronavirusa odpovedali. Najprej družinsko smučanje v Švici marca. Potem najin večtedenski spomladanski balkanski road trip, ki bi se načeloma moral zgodit že jeseni. Potem par poletov med Ljubljano in Berlinom. Podaljšan vikend v Tropical Islands pri Berlinu z Lu-jem, road trip preko Italije, Provanse in Andore do Ile de Re. Prejšnji teden je priletel e-mail, da je naš let avgustovski v Nairobi prav tako odpovedan. Na žalost smo tudi to dolgo pričakovano safari potovanje v Kenijo in Tanzanijo že skoraj v celoti plačali in se ga predvsem neizmerno veselili. Ves čas epidemije je najin Defender pridno čakal v Ljubljani, tako da razen vikenda v Hamburgu pred kratkim res nismo šli nikamor. Posledično je avto še vedno v stanju, ki ne odgovarja ravno optimalnim pogojem za kampiranje. Ampak bomo že nekako. Uglavnem, veliko stvari je šlo narobe. Pa seveda nismo edini. Nobenemu ne privoščim nič slabega, ampak vseneo se počutim boljše, če vem, da smo vsi nekako v podobnem dreku.Kljub temu, pa je bilo seveda tudi veliko highlightov.
In kako zdaj naprej? Sej vem, vse vas to zanima. Ker eno leto je mimo. Eno leto je ponavadi nekako tipična dolžina za t.i. gap year oziroma dela prosto leto. No. Glede na situacijo, ga bom še malo podaljšala. Trenutno ne delam planov. Nimam pojma kje bova septembra. In tudi nočem vedet. Naj me raje kaj pozitivnega preseneti, kot da se spet kaj podre. Verjetno bova v Sloveniji, ampak kdo ve kaj še pride do takrat. Najprej naju zdajle čakajo 2-3 tedni road tripa po severu Nemčije. Z Defenderjem. Precej spontano. In tudi precej špartansko, nič pretiranega luksuza. Potem pobereva Lu-ja in čaka nas 3 tedni Slovenije. Namesto omenjenega safarija. In potem? Ne vem.
Mogoče sem si tale post ob prvi obletnici lansko leto junija zamislila povsem drugače, ampak tako pač je. Včasih se zgodi cela vrsta nepredvidljivih dogodkov na katere nimamo vpliva. Ali kaj obžalujem? Ne. Kdo je pa takrat vedel, kaj nas čaka? Za tisti čas je bila to najboljša odločitev in prav je tako. No risk no fun. Tako, en kratek updejt. Tisti, ki vas zanima sever Nemčije ne pozabite slediti fotkam in storyjem na socialnim omrežjih, predvsem na Instagramu in Facebooku, čez par tednov pa seveda o vsem skupaj spišem kakšen obširnejši potopis ali dva. O vseh letošnjih dogodivščinah si lahko preberete v meniju pod zavihkom “aktivnosti” ->”eno leto po svetu”, kjer so tudi povezave do vseh potopisov in ostalih prispevkov tega leta.
