Tole pišem res s težkim srcem. Ampak življenje ni potica in nekako je treba gledati naprej. Kam je šel marec, se sprašujem in res nimam odgovora. Če smo že polovico februarja preždeli tule v Nemčiji in se pripravljali na dolgo pričakovano spomladansko nadaljevanje potovanj, smo marca trepetali, če se bo kaj od slednjega sploh uresničilo ali ne. In namesto da bi zdajle smučali v Švici, smo še vedno v Nemčiji. V istem majhnem stanovanju kot že sredi februarja. Čakamo na boljše čase in po pravici povedano, se nam že malo meša. In namesto, da bi že čez 2 tedna štartala predviden road trip po Balkanu, bomo očitno tudi takrat še tule v Nemčiji preganjali čas z gledanjem Netflixa, branjem knjig in kuhanjem. Ah ja, tudi poroko sva prestavila za nedoločen čas. Pa še kaj neugodnega bi se našlo. Sej vem, sej vem, nismo edini. Vsem so se podrli plani. Takšni ali drugačni. In seveda vsi razumemo, da je zdravje na prvem mestu in da nimamo druge izbire. Zavedam se tudi, da smo lahko srečni, da imamo poln hladilnik in streho nad glavo. Pa vseeno se je kar težko sprijaznit z nastalo situacijo.
Tole nesrečno tole 2020 je precej neugodno tudi za vse nas, ki smo si ga izbrali za „rednih služb fraj leto“. Tako finančno kot psihično. Takšno fraj leto se zagotovo ne zgodi kar tako. In tudi ne vem, če nam ga bo uspelo kdaj ponoviti, ampak kjer je volja, tam je pot. Verjamem, da so to neprimerljivi problemi z marsikatero situacijo. Pa vseeno. Kako bodo izgledali prihajajoči meseci je torej velika uganka in po pravici povedano, me je minilo planirat. Zadnje čase gre tako ali tako bore malo po planu.
Sicer vse tele posledice takoj zamenjam za uresničitev naših planov, pa vseeno se je tudi nekaj pozitivnega izcimilo iz vsega skupaj. Po dolgem času sem prebrala knjigo. Malo smo pospravili stanovanje. Dodobra smo očistili kopalnico. Kuhamo do onemoglosti in dejansko jemo kot kralji. Ni da ni. Mimogrede, se je še kdo zredil? Pognala sem tudi šivalni stroj in sešila par torbic, par denarnic in nekaj ovitkov za potne liste. Uredila sem stare fotke na računalniku in končno naredila back up vseh datotek. Ponovno ugotavlajm, da mi raznorazne materialne dobrine ne pomenijo kaj dosti in ne prinesejo absolutno nobenega zadovoljstva, zato bom tudi v prihodnje veliko raje investirala v dogodivščine. Ugotavljam tudi, da ni važno kolikokrat se skregamo, ampak kolikokrat se dejansko pobotamo. Še bolj kot prej cenim svobodo odločanja kam, kako in kdaj.
Na račun odvečnega časa sem spisala tudi cel kup nedokončanih in novih prispevkov.
Predvsem sem vesela, da mi je uspelo zbrati par SLOVENSKIH SAMSKIH MAMIC, ki so za moj blog delile svoje izkušnje O POTOVANJIH Z OTROKI. Tale prispevek je vsekakor eden mojih najljubših – če ga še niste prebrali, kliknite na fotko in ga preberite v novem zavihku.
Razpisala sem se tudi o tem, KAJ POČETI DOMA V ČASU KARANTENE IN KAKO OB VSEM SKUPAJ NE ZNORET. Klinki na fotko za link do prispevka.
Poleg omenjenih, sem objavila tudi nove prispevke o NEMŠKEM NARODNEM PARKU BAVARSKI GOZD, o krajšem road tripu po severu Nemčije (kraj SCHWERIN Z OKOLICO) in pa našem lanskoletnem obisku NEMŠKEGA NARODNEGA PARKA KELLERWALD – EDERSEE. Klik na fotke za potopise.
Ko smo še pozitivno verjeli, da bo šlo vse po planu sem uspela spisat še en fajn INTERVJU ZA REVIJO SVET IN LJUDJE. Za tole sem res vesela, ker revijo z veseljem berem že okrog 10 let. Izdan je v marčevski številki revije, možno pa ga je prebrati tudi online na njhovi strani.
