Ker se nas je v zadnjih tednih na račun epidemije veliko znašlo v takšni ali drugačni neugodni situaciji, z vami tokrat delim aktualne zgodbe nekaterih slovenskih popotnikov. Namen tega prispevka vsekakor ni tekmovanje, kdo je v večji zagati, bolj se gre za dejstvo, da bi se vsak izmed nas, ki radi potujemo lahko znašel v podobni godlji. Morda pa je zdaj res čas, da se povežemo, stopimo skupaj, drug drugemo prisluhnemo in se iz vsega skupaj kaj naučimo. In ker se je Davor tako fajn razpisal, poleg tega pa se absolutno strinjam z njegovimi besedami, ne bom preveč dolgovezila in začenjam kar z njim.
DAVOR | BRAČKOTI NA POTOVANJU
Za kaj si pri organizaciji in izvedbi potovanj v lastni režiji najbolj prizadevamo? Tako popotniki, ki imamo za seboj že nekaj kilometrine, kot novinci? Največkrat za to, da načrtovano potovanje uspešno izvedemo. Seveda uspešnost potovanja zaznamuje ogromno parametrov, a to, da so nam na poletu čez Atlantik za večerjo namesto Cordon bleu, postregli hladne testenine, ni eden izmed njih. Gre za to, da nam uspe izpeljati vsaj dobršen del poti, ki smo si jo zamislili ter da se brez resnih zapletov vrnemo živi in zdravi domov. Temu lahko rečemo uspešno izpeljano potovanje. Vsi odkloni od naših načrtov in vse, kar se je zgodilo na samem potovanju, so del same dogodivščine. A zgodi se tudi, da načrti padejo v vodo. To je menda edini primer, ko je potovanje v celoti neuspešno. Sam moram priznati, da smo imeli mi, glede na število obiskanih držav v več kot dvajsetletni popotniški karieri, bore malo odpovedi. Česar ni mogoče reči za obdobje, ki ga pravkar preživljamo, ko je odpovedano takorekoč vse.
Če bi bilo po mojih načrtih, bi pravkar pešačil po Jordaniji. Kakšnih 350 kilometrov po sledeh Lawrencea Arabskega sem nameraval prehoditi sam z nahrbtnikom. A nekaj dni pred odhodom se je Jordanija začela zapirati in let je bil odpovedan. Sprva sem še iskal alternative, a na koncu sem s spakiranim nahrbtnikom ostal doma. Po dveh mesecih skrbnih logističnih priprav! A kljub temu ne bi mogel reči, da je načrtovani podvig po Jordaniji propadel, le odložil sem ga do nedorečene prihodnosti. Pri nas doma smo v tem mesecu odpovedali že dvoje potovanj, raje ne razmišljamo o tem ali bomo morali odpovedati še tista, ki jih načrtujemo, za katera imamo že kupljene letalske vozovnice. Negotov čas, v katerem smo se znašli, ni pravšnji za načrtovanje prihodnjih potovanj.
Davor na enotedenskem samooskrbnem pohodu čez Velebit
Motivacija za te čase? Vsi poznamo rek, ki pravi, da je povsod lepo, a doma je najlepše. Sedaj smo se znašli v situaciji, da sebi in drugim dokažemo, da v to tudi dejansko verjamemo. V času prepovedi gibanja in zbiranja na prostem, imamo idealno priložnost, da se angažiramo in zase ter svoje najbližje ustvarimo pogoje za to, da se bomo dejansko počutili tako, da nam bo doma najlepše. Pri nas se za dobro vzdušje v teh dneh trudimo tudi tako, da pripravljamo jedi, ki smo jih spoznali širom sveta.
Bračkote spremljam že od leta 2009, ko so s hčerkama za eno leto odpotovali okrog sveta in glede na njihov wanderlust tudi ne dvomim, da je pred njimi še veliko lepega. Če ne letos, pa takoj, ko bo možno. Davor, držim pesti, da bomo kmalu spremljali tudi pešačenje po Jordaniji. Do takrat pa beremo vaše starejše objave in potopise, za inspiracijo.
ANJA & BARBARA | THE BIKE WANDERERS
Na poti sva že dobrih 17 mesecev. Začeli sva na skrajnem jugu Argentine, v mestu Ushuaia. Pot naju je peljala skozi Argentino, Čile, Bolivijo, Peru in Ekvador, kjer sva trenutno. Za nama je prevoženih 12 000km. Če bi šlo vse po planu, bi trenutno najbrž kolesarili skozi nacionalni park Cotopaxi v Ekvadorju. Pravijo, da je to res takšen raj za vse ljubitelje narave, pohodnike in kolesarje. Sicer je cesta sodeč po besedah ostalih kolesarjev zelo naporna zaradi vzpona, makadama in kamenja tako da ja, mogoče ne bi kolesarili ampak bi zaradi vse teže, ki jo tovoriva, kvečjemu potiskali najini kolesi (smeh). Midve sva se odločili, da ostaneva kjer sva (Ekvador), zaradi varnostnih razlogov. Odločitev ni bila lahka, a sva upoštevali ogromno enih faktorjev, ki so za naju bili ključni. Nihče ne ve kaj se bo dogajalo v prihodnosti in kaj nas čaka. Čas je tisti, ki bo pokazal kako in kaj. Če se stanje res izboljša do te mere, da bo potovati naprej možno in varno potem se zna zgoditi, da nadaljujeva, v nasprotnem primeru pa bo žal najinega potovanja konec.
Anja in Barbara The Bike Wanderers v Ekvadorju
V takšni situaciji, ko vsi samo norijo in je panika na vseh koncih na vrhuncu je težko ostati fokusiran in se motivirati pa vendar, misliva, da je najina motivacija trenutno ta, da sva zdravi in da kljub temu, da sva na drugem koncu sveta, daleč od družine in prijateljev veva, da so tudi oni zdravi. Drugače pa včasih za motivacijo pomaga kakšen dober potovalni film ali pa dokumentarec. Pa seveda čokolada, na to ne smeva pozabiti (smeh). Trenutna situacija tukaj v Ekvadorju ni najboljša, kot najbrž tudi ni na drugih koncih sveta. Prvi primer koronavirusa se je tukaj pojavil v začetku marca na obalnem mestu Guayaquil, trenutno pa je v celotni državi okoli 1300 primerov, od tega kar 900 v Guayaquilu. Meje znotraj samih provinc v državi so zaprte tako da ni možno potovati izven tiste province, v kateri se nahajaš. Midve se kot rečeno trenutno nahajava v glavnem mestu Ekvadorja, Quitu. Tukaj imamo trenutno karanteno, ki bo najbrž trajala še lep čas. Ravno zadnjič so poostrili uro gibanja zunaj, tako da je trenutno dovoljeno biti zunaj le med 6h in 14h uro. Pa še to zaradi kakšnih res nujnih opravkov. Če te dobijo zunaj po tej uri te čaka prvič denarna kazen in če te še drugič dobijo sledi zapor tako da ni heca. Je pa pozitivno to, da se ljudje, kljub temu, da sva v mestu, ki šteje skoraj 3 miljone ljudi, resnično držijo te karantene. Ulice glavnega mesta so tako popolnoma prazne in za domačine zagotovo čisto nevsakdanje. Upajmo, da bodo tovrstni ukrepi pomagali in da se bodo zadeve kmalu izboljšale.
Anji in Barbari poguma vsekakor ne manjka, pa vseeno včasih kakšna spodbudna beseda pride prav tudi tistim najbolj hrabrim. Sploh pa v takšni situaciji. Mi smo z vama in upam, da ostaneta fizično in psihično zdravi in fit za nadaljevanje poti.
NINA & DARJO | DALEČ.SI
Darjo, Nina in najin Defender smo na poti že od marca 2019. Z nekaj okvarami, a uspešno, smo v 10 mesecih na poti premagali 28.000 kilometrov od Slovenije do Biškeka v Kirgiziji. Tam sva ob prihajajoči zimi novembra 2019 s težkim srcem avto parkirala na varnem in odletela na toplo v južno Azijo, tik pred božičem pa prišla na zimski oddih v Slovenijo. Pred nekaj dnevi bi morala leteti najinemu Defenderju naproti in nadaljevati pot proti Kazahstanu, čez rusko pokrajino Altai v Mongolijo. Letalske kupljene, ruska viza urejena, rezervni deli spakirani, misel na približno 4 mesece dolgo pot je dvigala adrenalin.
Daleč.si ob jezeru Song-Kul v Kirgiziji
Leto 2020 se je za naju v enem tednu popolnoma obrnilo. Darjo se je sprijaznil že pred kakšnimi 14 dnevi, jaz morda šele na dan predvidenega poleta, ko sva bila midva še kar doma v karanteni. Nadaljevanje potovanja sva morala prestaviti za nedoločen čas. Pojma nimava, kdaj se bova lahko vrnila po avto in ga varno pripeljala domov. Vem, sprememba potovalnih načrtov ni najhujše, kar se lahko zgodi v danih okoliščinah, a vseeno se soočava z občutki tesnobe, nemoči, apatije. Ker sva bila v čakanju na pomlad doma že zadnje 3 mesece, bo nadaljnje čakanje na odprtje meja brez ljubega Defenderja tako še večji psihični in finančni izziv. Morda se bova zato lotila iskanja začasne zaposlitve. Nek notranji občutek (ali morda zdrava pamet?) pa nama govori, da najino dolgo in zahtevno overland potovanje (vsaj letos) žal še ne bo izvedljivo. Zaenkrat sva hvaležna, da sva doma, blizu najdražjih, čeprav se nama ob vseh videoklicih zdi, da sva kje v Centralni Aziji, ne pa le 15 km stran.
Draga Nina in Darjo, kaj naj rečem drugega kot – držim pesti, da vama uspe čim prej po avto in izvedeta pot tako, kot sta si jo zastavila. In komaj čakam, da se naslednjič vidimo z našimi Defenderji, čeprav tudi tisti naš februarski večer brez štirikolesnih članov družine ni bil slab :).
DRUŽINA COREL
Trenutno smo doma, smo se pa v času zimskih počitnic nahajali v Centralni Aziji, v načrtu pa smo imeli tritedensko potovanje po Uzbekistanu, Kazahstanu in Kirgistanu. Potovanje po Uzbekistanu je sprva potekalo brez problemov. Merjenje temperature že takoj ob pihodu na letališče v Taskhent nam je bilo na začetku še smešno, zapletlo pa se je 10 dni kasneje, ob prečkanju meje s Kazahstanom. Mejo smo prečkali na nočnem vlaku, kjer je bilo polno kašljanja, smrkanja ipd., vendar je zdravstvena kontrola doletela samo nas, edine zahodnjake na vlaku. Temeljito so nas izprašali kje smo bili, kam gremo, zakaj, kdaj … Ko pa je Ana od vseprisotnega prahu v zraku kihnila, pa je zavladala panika, še enkrat so nas vse izprašali, tekli po termometer, čez pol ure pa so celotno kontrolo izvedli še enkrat. Seveda le pri nas. Situacija je bila zelo neprijetna, počutili smo se kot, da smo kužni. V Kazahstanu so se stvari spreminjale praktično iz ure v uro. Če je bilo stanje pred našim odhodom za nekaj dni v puščavo še kolikor toliko OK, pa so ob naši vrnitvi v civilizacijo vladale že skoraj izredne razmere. Tik preden bi morali leteti v Kirgizstan, pa je Kazahstanska vlada praktično v enem dnevu zagrozila vsem potnikom, da jih v primeru potrtjenega koronavirusa v izvorni državi čaka 14 dnevna karantena. Ker je bila situacija iz ure v ure bolj hektična, smo se v nekaj urah odločili za predčasen odhod domov. Karantena nam nekako ni dišala.
Ana, Matjaž in Jaka v regiji Mangystau, Kazahstan
Načrtov za potovanja je bilo kar nekaj a verjetno bo treba počakati na čase, ko se stvari malo umirijo. Na začetku maja je bil v planu tritedenski road trip po Balkanu in kajakiranje po Grčiji, jeseni pa smo planirali mesec in pol dolgo pot po Aziji. Sedaj upamo, da bi lahko izvedli vsaj slednjo.
No, kaj takega, saj bi se skoraj srečali spomladi nekje na Balkanu oziroma v Grčiji. Verjetno se tokrat res ne bo izšlo, pa kdaj drugič :). Naj vam uspe jesenska dogodivščina!
ŠPELA & JERNEJ | PLANET ZA DOŽIVET
Na poti sva bila točno 100 dni, torej dobre tri mesece, ko sva morala potovanje zaradi hitrega širjenja coronavirusa prekiniti. Tako sva svoje polletno potovanje zaključila še enkrat prej, kot sva načrtovala. Situacija se je začela slabšati, ko sva bila na severnem delu Argentine. Tam sva želela ostati še teden dni, nato pa se odpraviti najprej v Bolivijo, nato pa naprej v Peru, Ekvador, potovanje pa zaključiti v Kolumbiji, kjer bi tudi prodala avto. Ne glede na to, kako težko je bilo prekiniti potovanje in se hitro pobrati domov, sva zdaj vesela, da se to ni zgodilo en teden pozneje, ko bi bila v Boliviji, kjer je zdravstveni sistem zelo slab, pa tudi ljudje v takšnih kriznih situacijah niso nič kaj prijazni do turistov.
Špela in Jernej v Patagoniji
Za povratek domov sva se odločila zelo hitro. Še zvečer sva po internetu gledala, kaj se dogaja po svetu zaradi pandemije, tudi od doma so naju obveščali, kakšno je stanje v Sloveniji in v Evropi. Veliko ljudi nama je svetovalo, da naj počakava, kjer sva, saj je stanje doma zelo resno. Vendar sva hitro ugotovila, kako so se ljudje v Južni Ameriki začeli obnašati do tujcev, saj so mislili, da smo mi krivi za virus pri njih. Zdrava kmečka pamet nama je dejala, naj greva domov, saj bi zaradi revščine in slabega zdravstva lahko zavladalo resno stanje strahu in panike, ki bi negativno vplivalo na najino pot naprej. Poleg tega so zelo hitro zaprli vse nacionalne parke in postavili blokade na ceste, tako, da se v nobenem primeru sploh ne bi mogla premikati po državi. Odločitev, da greva domov, sva sprejela takoj zjutraj in se odpravila na 20 ur dolgo pot do letališča.
Definitivno želiva s potovanjem nadaljevati, ko se razmere izboljšajo in bo to varno. Zaenkrat sva prepotovala Čile, Urugvaj in Argentino, čakajo pa naju še že prej omenjene države. Kdaj pa bo to, pa trenutno žal nihče ne ve. V Argentini sva pustila tudi svoj avto, tako, da se morava v vsakem primeru vrniti. Vsak zase najbolj ve, kaj naj počne v takšni situaciji, na katero nihče ni bil pripravljen. Midva zaenkrat ne delava potovalnih načrtov, saj to povzroči le slabo voljo, ker ne veva, ne kdaj, ne kam bova lahko potovala v prihodnosti. Dneve preživljava podobno kot vsi – doma, s kratkim sprehodom v naravi.
Špela in Jernej, naj se kmalu vse poklopi, da se vrneta po avto in nadaljujeta pot. Verjamem, da nas bo veliko z veseljem še naprej spremljalo vajine overland dogodivščine skozi krasne zapise in fotografije.
SANDRA & BOJAN | BLUEMARBLE VAGABONDS
K sreči se midva nisva znašla v tako zoprni situaciji kot marsikateri drug popotnik – nisva bila primorana prekiniti potovanja in se po hitrem postopku vrniti v zavetje naše kokoške, “le” precej planov se nama je podrlo. V bistvu sva najprej kar malce sanjarila kako super bi bilo, če bi se nahajala točno tam kjer lani takle čas – s svojim kombijem nekje sredi odročne Patagonije, kjer se moraš izven turističnih krajev že precej potruditi, da sploh koga srečaš. No ja, pa se je v roku tedna, dveh tudi tam nekje na koncu sveta vse spremenilo – province so začele zapirati meje, trgovine so pričele zapirati svoja vrata in popotnike iz Evrope so pričeli vsi “postrani” gledat. Res se ni luštno znajti sredi vsega tega in zaskrbljeno spremljava, kaj se sedaj dogaja z najino bivšo potujočo hiško in njenimi novimi lastniki.
Sandra, Bojan in njun kombi Pisco v narodnem parku Torres del Paine, Čile
Se pa vseeno na trenutke kislo drživa, ko se spomniva, da je bilo za to pomlad planiranih kar nekaj potepanj. V igri je bilo kar nekaj evropskih mest, pa aktivne počitnice (s kolesi!), nekaj-tedensko potovanje na drug kontinent in celo morda moje (Sandra) solo potepanje. Večina teh načrtov je sedaj padla v vodo, za “glavnega” pa upava, da se ga bo vseeno zgodaj jeseni dalo realizirati. Če ne pač ne – bomo pa letos #ostalidoma in obujali spomine. A ne le, da so se podrli takšni prijetni načrti, nastala situacija vpliva tudi na prihodke, ki so deloma povezani s turistično industrijo. A vendar se zavedava, da nisva edina – v takšni godlji se je znašlo veliko ljudi, zato pač poskušava ostati pozitivna in drživa pesti, da se situacija kmalu obrne na bolje. No ja, konec koncev pa se kdaj »v krizi« porodijo tudi najboljše ideje – nikoli ne veš. Izgleda, da se je Zemlja dala na pavzo, zato nič ne škodi, če se damo za kakšen trenutek ali dva še mi. Potem pa hop v akcijo in izdelati nove načrte – takšne in drugačne. Pa prijetna potepanja vsem! (trenutno virtualna, enkrat kasneje pa ta zaresna).
Močno stiskam pesti, da se uresniči vsaj letošnji “glavni plan” in da med tem tale čas doma izkoristimo za kakšno dobro idejo. P.s. za vse ostale – za eno veliko dozo popotniške inspiracije preberite še TALE SUPER POST o njunem (skoraj) enoletnem poročnem potovanju.
SONJA, JERRY & NILS | MYHAMMOCKTIME
Najina situacija je verjetno trenutno malo drugačna od povprečja, saj sva pred kratkim (10.03.2020) dobila prvega otroka, sina Nilsa. Že nekaj let živimo v Švici, v bližini Züricha, in zaenkrat nam gre, glede na okoliščine, super. Če začnemo pri pozitivnih stvareh, sva imela najprej srečo, da je porodnišnica ravno do našega odhoda še dovolila obiske očetov, trenutno je popolnoma zaprta. Prav tako je bilo nemogoče planirati kakšno daljše potovanje, saj za nerojenega otroka ni mogoče kupiti letalske karte, torej odpovedanih večjih potovanj pri nama ni. Na srečo Jernej-u služba trenutno še omogoča delo od doma, tako da dneve preživljamo v stanovanju in okolici, ki nama nudi veliko možnosti za sprehajanje in rekreacijo po poljih ali gozdovih. Ker živiva na vasi, ni preveč ljudi, kar olajša gibanje in pripomore k občutku svobode. Tudi trgovine so dobro založene, neke stiske z WC papirjem nimava :).
Sonja & Jerry na zadnjem potovanju v dvoje, Lanzarote
Negativna plat vsega je vsekakor dejstvo, da novega člana družine še nisva uspela predstaviti niti sorodnikom, ki tudi živijo v Švici, kaj šele staršem in ostali družini v Sloveniji. Ampak, imamo srečo, da živimo v času, kjer nam tehnologija omogoča videokonference, tako da lahko vsak dan pokaževa »tamauga«. Verjetno bo treba tudi malce prilagoditi vse na pol izdelane načrte potovanj, razmišljala sva namreč o Novi Zelandiji, Juznoafriski republiki (ponovno), La Reunionu, otoku St. Lucia in ZDA. Situacija vsekakor ni idealna (tudi Švica, kot država, bi verjetno lahko hitreje in bolj odločno odreagirala), a z zelo malo domišljije si lahko predstavljava še veliko hujše, tako, da ne preostane drugega, kot malenkost potrpeti in bo kmalu (upajmo) spet vse boljše in bomo spet veselo planirali naslednje pustolovščine, tokrat prvič v troje.
Ker sem tudi sama pred 8 leti rodila Lu-ja v tujini, daleč od družine, se vsaj malo lahko poistovetim s situacijo, zato Sonji in Jerryju želim predvsem, da čimprej uspe eno veliko družinsko srečanje z novim članom tudi v živo, potem pa čim več krasnih popotniških dogodivščinah v troje.
SIMONA & JURE | SLOVENIANS TRAVEL
Doma sva. Tako kot vi vsi, upam. Ampak vseeno je občutek drugačen kot pri večini. Midva ne živiva v Sloveniji, temveč v Avstriji. In trenutna situacija nama onemogoča videt domače (seveda ne bi šla na obisk, ampak že kratek pogovor skozi okno ali čez ograjo na vrtu bi nama pomenil ogromno). Prvič v zadnjih 5 letih sva več kot 1 teden na enem mestu. Če so nam prej bile odprte vse meje, smo zdaj pošteno omejeni. Kar je nam je vsem verjetno prekrižalo marsikatere načrte.
Simona in Jure na Filipinih
Midva sva imela za pomlad 2020 v glavi dva scenarija – enega bolj drznega, drugega dosti manj. Ker so že dobra 3 leta minila od najinega enoletnega potovanja okoli sveta, sva si zaželela še eno daljše potovanje. Juretova želja je bila, da po letošnji smučarski sezoni, enkrat sredi marca, spakirava in greva. Z Azijo še nisva opravila in kakih 6 mesecev bi pohajkovala naokoli, od tega kaka 2 meseca po Kitajskem. Ko je konec decembra izbruhnil virus ravno tam, sva te načrte dala malo na stran in se zedinila, da Azija bo še že počakala in da raje odpotujeva le za velikonočne praznike. Izbira je padla: greva v Armenijo in Gruzijo. Malo morgen. Na srečo imava to navado, da karte kupujeva razmeroma pozno, zato sva z nakupom čakala do takrat, ko sva ugotovila, da ne bo nič s tega in bova te praznike preživela doma. In tu sva zdaj. V najinem malem stanovanju v predmestju Gradca (hvala bogu sva se izselila iz centra v naravo), vsak dan nabirava regrat, zaenkrat še delava od doma in se veseliva dneva, ko bova lahko obiskala domače. Tudi to bo minilo. Izkoristite ta čas, ki nam je zdaj bil dan za družino in predvsem zase, za naše odnose, poglabljanje zaupanja in ljubezni. Če pa reees pogrešate potovanja, pa je v Sloveniji toliko potovalnih blogerjev, da imate celo karanteno kaj brati ali gledati na youtubu :).
Draga Simona in Jure, s severa maham in pošiljam en velik virtualni objem s pozitivnimi mislimi, da bomo kmalu vsi lahko šli vsaj na obisk domov. Takoj za tem pa kam dlje. Med tem se pa beremo 🙂
KATJA, CHARLIE & LU | PLACES AND NOTES
Evo, čisto za konec pa še mi. Občasno v troje, večinoma pa zaradi Lujevih šolskih obveznostih vseeno v dvoje, smo na poti že od junija 2019, ko sem pustila službo in eno leto namenila (predvsem overland) potovanjem ter daljšim obiskom najinih domovin, Slovenije in Francije. Po okrog 12.000 prevoženih kilometrih po Evropi, jesenskim enomesečnim skoku v Brazilijo in par vikend pobegov v evropske prestolnice, smo zadnja dva meseca na našem nemškem domu načrtovali prihodnje poti in se veselili težko pričakovanega spomladanskega štarta nadaljevanja overland potovanj. Z našim predelanim Defenderjem, ki nas zdajle čaka dobrih 1000 km južno od naše trenutne lokacije.
divje kampiranje, Finska
Namesto 4-mesečnega road tripa po Balkanu in južni Evropi je zdaj pred nami torej še več čakanja, predvsem pa precejšnja negotovost kako in kam naprej. Takšno fraj leto bo zelo verjetno težko kmalu ponoviti. Ko si takole v tujini, pa čeprav imaš tu streho nad glavo, daleč od družine, brez mesečnih dohodkov in se povrhu tega podre še cela vrsta planov, za katere si se marsičemu odrekel, je res precej neprijeten, čuden občutek. Ker imamo potne liste treh različnih narodnosti in so se stravi spreminjale iz ure v uro, bi bilo tudi zelo težko skupaj “pobegniti” iz Nemčije. Ampak se trudimo ostat dobre volje in videti pozitivne strani vsega skupaj. Če ne drugega, smo veseli, da smo skupaj, da nismo obtičali kje na drugi strani sveta in pa seveda, da smo zdravi.
