Welcome to our little corner of the Internet. Happy reading!
Par let nazaj smo v sklopu krajšega road tripa po severni Nemčiji obiskali čudoviti Schwerin, kraja Kühlungsborn in Heiligendamm na nemški Baltski obali, na poti domov pa se ustavili še v manjšem kraju Ludwigslust. Schwerin je naravnost čudovit in še vedno skrit množicam turistov, čeprav se nahaja le uro in pol vožnje iz Hamburga proti vzhodu. Najbližji večji kraj, ob obali je Wismar, prav tako vreden ogleda. Več o omenjenih krajih pa v nadaljevanju.
Torej, prejšnji teden sem zmagoslavno objavila prispevek o tem kaj početi doma v času epidemije. In moram rečt, da ste pridno klikali. Hvala, mimogrede. Verjemte mi, v (sicer nenamerni) samoizolaciji sem že dlje kot vi, ker sva res praktično od 12.januarja samo doma v 55m² stanovanju (nimava rednih služb) in z izjemo februarskega izleta v Slovenijo (kjer sem jaz po dveh dneh intenzivnega druženja obležala z gripo v postelji), od takrat nisva šla ne na večerjo, na pivo, na kavo, v hribe, smučat, NIČ. Čeprav je slednje kompletno kontradiktorno z najinimi karakterji, željami in cilji, sva ta čas namenila urejanju vsega možnega, šparanju €€€ in pripravah na daljše potovanje, ki naj bi se začelo, hm, zdaj. Pa se ne bo. Zato, verjamite, mi smo že totalno asimilirani na domačo karanteno. In ja, na živce nam gre, vornk. Vsem, ne samo meni. Saj znam bit sama s sabo, sploh po vseh letih kot samska mama v tujini mi introvertiranost ni tuja, ampak vse ima svoje meje hudiča. V bistvu se prav rada družim s kom haha. In ja, prvi teden z veseljem malo pospravljaš pa kuhaš pa knjige bereš, potem pa… Tukaj torej še mojih 10 nasvetov za preživet karanteno in ne znoret medtem. No, al pa vsaj kako preživet, brez da se pobijete med sabo.
Saj sem že tako vedela, ampak tale domača karantena me je še enkrat spomnila, da nikakor ne pusti moškega doma s praznim hladilnikom. Se mi zdi, da se počuti kot škorpijon, ujet pod kozarcem, in se zna pičit sam sebe, iz obupa. To ni čas za diete, štetje kalorij in štetje evrov. Pa naj poje tistih 10 tablic Milke v enem tednu če mora. Mojga recimo en drek briga za WC papir, saj gre lahko pod tuš! Ampak prazen hadilnik, ne, to pa ne gre.
Folk, to ni tekmovanje! To je preživetje. Vsak ima svoje težave, stiske, probleme, eni večje, eni manjše, saj ni važno. Važno je, da svojim domačim in prijateljem nudite mentalno podporo. Če se nekdo pritožuje da je ujet med 4 stenami, mu lahko nekdo, ki je zares bolan zabrusi „bodi vesel, da si zdrav“. Joka nekdo, da mora delat od doma, mu spet nekdo drugi zabrusi „ja kaj pa naj jaz, ki sem brez službe in ne morem plačat položnic“. Spet ena nosečnica bo rekla, ja hudiča kako naj grem rodit v tem obsedenem stanju, pa ji bo ena druga zabrusila „bod vesela, da maš lahko otroke, jaz se že 10 let trudim zanosit, pa ne morem“. Bo rekla ena mama, da se ji bo zmešalo doma s tremi otroci v samokaranteni, pa se bo našla ena medicinska sestra, ki svojega otroka več tednov ni videla, ker ga noče okužit. Bom rekla jaz, da ne morem več bit zaprta v tem stanovanju, pa bo reku en begunec „bodi vesela, da imaš dom“. In tako naprej. Še enkrat, vsi smo v tem dreku zdajle in nobenmu ne pomaga da primerjamo naše težave. Pika.
Mislim, to, čemur smo zadnje tedne priča po forumih je enostavno preseglo vse meje. A niso forumi za to, da si pomagamo med sabo? Zakaj je treba vsakega najprej javno blatit, kritizirat in mu celo grozit, se posmehovat pa še kaj, preden se med 100 komentarji končno najde eden, ki poda konstruktiven odgovor. Kaj imamo od tega? Oseba, ki sprašuje prav gotovo nič. A se lahko vsi malo vzdržimo raznoraznih nepotrebnih komentarjev, za voljo naroda, prosim.
Ja, vsekakor se boste skregali. Pa če se imate še tako radi, se boste skregali. Ker to ni človeško, da si z nekom non stop zaprt doma in ne moreš nikamor pobegnit“. Zdaj, če imate veliko hišo z vrtom ali pa kakšen gozd v bližini, potem vam mogoče uspe, drugače pa. Ni šans. Midva sva se že parkrat. Seveda vsakič zaradi totalno nepomembnih stvari. Pomembno se je zavedat, da je to normalno in se zgodi pač na račun izredne situacije. Smešno na primer, da se nikoli takole ne skregava na potovanju, tudi če spiva, jeva, se voziva v avtu po več tednov skupaj. Ampak takrat ni izredne situacije! Zdaj pa je. Ne vem zakaj krožijo po spletu šale, kako bo čez 9 mesecev babyboom, meni se zdi da zna bit kvečjemu vse več ločitev haha! Uglavnem, pejte vsak v svoj kot za par ur in se potem opravičite drug drugemu.
Zdej tko je. Jaz sem ločena in nad Lu-jem imam z njegovim očetom deljeno skrbništvo, kar je v Nemčiji običajna praksa. Še vse do januarja je bil vedno pri meni, slednje se je zdaj spremenilo in stalno prebivališče ima pri fotru. Jaz ga smem legalno videt vsak drugi vikend in 1 dan med tednom. To je seveda za bruhat in verjamite, ne štejem več prejokanih ur in neprespanih noči na račun te res bedne situacije. In zdajle bi najraje vsem mamam, ki se pritožujejo kako je težko doma z otroki, zabrusla da naj bojo tiho in naj bojo vesele, da vidijo svoje otroke vsak dan. Ampak ne bom, ker ne bi bilo v skladu s točko št. 2 iz tega prispevka. Lahko pa rečem, da kakor se grozno sliši, sem vesela, da Lu ni tu vsak dan z mano. Ker, če takole nesebično pomislim (sebično gledano, bi bilo seveda optimalno da je vedno tu), ampak tam ima hišo, ima vrt, ima celo nadstropje zase. In ima mir, ki ga tu pri meni v malem stanovanju ne bi imel v tem trenutku. Torej, očitno je vsaka situacija za nekaj dobra. Vsi tisti, ki bi zdajle svoje otroke najraje zabrisali skozi okno (no, no, noben vam ne zameri, niso lahko časi), zdržite in mislite na boljše čase. Poslušajte jih. Njim tudi ni lahko. Resda nismo sredi vojne, ampak če otroku odvzameš vrtec, šolo, igrišče, babice in dedke pa še kaj in dodaš še eno dozo strahu in negotovosti postane vse skupaj nevdržno tudi za njih. Zdaj res ni čas, za se sekirat o nepospravljenih sobah, razmetanih igračah in politem mleku. Raje jim nekam obesite staro blazino pa naj jo boksajo kadar so jezni in naveličani.
Če že ne moremo biti z njimi (mi recimo sploh ne, ker smo v tujini), pa se na srečo z današnjo tehnologijo da rešit marsikaj. Group chat-i pa video konference nas povežejo, bolj kot bi si mislili. Dejte poklicat kdaj koga, grem stavit da bodo veseli. Al pa vsaj pošljite kakšno fotko, naredite kakšen trapast selfie. Mi smo tako par dni nazaj s familijo naredili „virtualni nazdravje“ preko video chata z različnih lokacij. Malo razvedrila nobenmu ne škodi trenutno.
Imate v bloku, soseski starejše osebe? Nosečnice, samske mamice, osebe s posebnimi potrebami? Vprašajte jih, če rabijo kaj iz trgovine. Ne razumem zakaj je še vedno toliko upokojencev v trgovinah. Po možnosti takšnih brez avta, nosijo pa lahko samo po eno vrečko hrane hkrati. Zato morajo v trgovino vsak drugi dan. Po možnosti imajo doma še kakšno lačno mačko, veste, konzerve hrane za živali so težke. Dajte jih povprašat, če kaj rabijo, pa jim prinesite. Pri nas v Nemčiji imamo posebne nabiralnike v ta namen. In posebne listke, kjer starejši iz soseske izpolnijo kaj jim manjka in jim mi tamladi prinesemo.
Zaboga poslušajte navodila in jih spoštujte. Ostat doma ne pomeni, da je čas za izlet na Jasno pa tm kofetkat v družbi, pozvat širše sorodstvo na skupni pohod na Šmarno Goro in organizirat piknik na Rožniku. Pejte v gozd sami, na kakšno bližnjo njivo na sprehod, mogoče celo v hribe no, ampak po možnosti ne v Tamar in Krnico, temveč v kake manj poznane kraje. Sami! Z izjemo nujnih izhodov (nakup hrane, obisk zdravnika ali lekarne) bodite doma, umivajte si roke in dejte mir nekaj časa.
Vem, da je težko ostat pozitiven v teh časih. Sploh če imate svoje podjetje in gre biznis v danerečmkaj zdajle. Ali pa so se vam podrli vsi možni plani. Evo me. Meni tudi. Pa vem, da nisem edina in vem, da so izredne razmere. Poskusimo najt neke pozitivne strani vsega skupaj. In ponavljam, vsi smo v istem dreku, dejte se izpovedat komu, ne zadržujte vsega v sebi, ker vam to res ne pomaga. Sej najprej se fajn sliši uuuuu končno imamo čas, da smo z družino, kot v nekem pravljičnem scenariju, kr naenkrat vsi delajo od doma in otroci so pridni, delajo za šolo, skupaj kuhamo in pečemo, stanovanje je pospravljeno, igramo se namize igre, perilo je oprano, mož je razumevajoč, žena eksperimentira v kuhinji od dolgčasa, poleg vsega pa vsak mesec prileti enaka vsota evrov na bančni račun. Pa je res tko? Al mogoče fotr cele dneve igra računalniške igrice v postlji, mami spije kak kozarec vina preveč, otroc pa vsi popraskani od medsebojnih spopadov tičijo vsak pred svojo tablico 10 ur na dan? Verjetno sta oba scenarija ekstremna, ampak you get the picture. Vseeno, ne se sekirat, tole ni čas za bit popolna družina. Tole je čas za preživetje. Aja pa še to – ne se sekirat za popolno poletno postavo. Se mi zdi, da zdejle vsi žremo kot pujsi – poln hladilnik in cel dan doma, ja kako pa naj bo?! Uglavnem, jz sem že najavla da grem na poletni dopust v Bahrajn, kjer se moram itak oblečena kopat v morju. Vi pa kokr čte.
Mentalno zdravje je pomembno. Mislim res, situacije ne gre podcenjevati. Eno je, da se malo pritožuješ, ampak včasih to res mimogrede preraste v depresijo. Najdite ljudi, ki vas razumejo, poslušajo ali pa vsaj eno od obojega. Meni pomaga, da se osredotočam na prihodnost in upam da bo še dovolj € na računu za vse plane, ki smo jih zdaj preložili. Pa da bomo zdravi seveda. Be nice. Uglavnem resno, mejmo se radi, stopimo skupaj v teh časih, ne se medsebojno obtoževat, ne bit agresivni, pomagajmo si in ne pozabit, vsi smo v istem zosu in vsi bomo slej kot prej prišli vn iz tega. Mamo to. Al kako že.
Čeprav že nekaj časa nisem več samska mama in se moja vloga oziroma situacija v zadnjem letu ali dveh ne bi mogla obrnit v bolj nepričakovano smer, mi je ta tema še vedno zelo blizu. Priznam, večinoma se z veseljem spominjam tega obdobja, na trenutke pa mi je tudi hudo in se težko razpišem o vsem skupaj. Kakorkoli že, dejstvo je, da sem za ta čas neizmerno hvaležna. Mislim, da sva ga z Lu-jem dobro izkoristila. In ne, ni bilo vedno lahko, ampak sem vesela, da sva smela toliko vsega skupaj doživeti, samo midva, kr sama. Kr sama sva skupaj jokala, se smejala, kr sama živela v tujini brez družine. Kr sama sva se preselila in šla v prvi razred OŠ. Kr sama sva v tem času tudi veliko potovala. In ne, zaradi tega se nimam za nekakšno izjemno supermamo. Vsaka samska mama je po svoje supermama, medtem ko hodi v službo, sama skrbi za otroke, kuha, pospravlja, prenavlja stanovanje, zamenja motorno olje avtomobila pa še kaj – in si ob vsem tem komaj kdaj vzame svojih pet minut. In ne, še zdaleč tudi nisem edina, ki si je upala z otrokom na drug konec sveta, takole kr sama. In prav zato tudi tale prispevek. Mini intervjuji z enajstimi slovenskimi samskimi mamicami, ki potujejo kr same z otroki. Blizu ali daleč, saj ni važno. Ker včasih vsi rabimo malo inspiracije in inekcijo poguma. Mogoče pa še kakšnega samskega starša navdušimo.
Z vsem kar se trenutno dogaja po svetu je pa že skoraj nemogoče ostati tiho, še posebno ko leta in leta pišeš potovalni blog in ti aktualna situacija dodobra pomeša vse letošnje plane. Pisanju o coronavirusu sem se sicer resnično želela ogniti, saj se niti slučajno ne počutim pristojno deliti kakršnekoli zdravstvene nasvete (za to imamo zdravnike, medicinske sestre, infektologe in nenazadnje vlado) in jih tudi tukaj ne bom. Sem se pa malo razpisala o idejah kaj početi, da ne znorimo med štirimi stenami, med tem ko čakamo, da se vse skupaj poleže. Zavoljo sonarodnjakov torej ostanimo doma, stisnimo zobe in počakajmo na boljše čase – ob tem pa še vedno lahko vsaj malo uživamo!
Zavedam se, da še zdaleč nismo edini, ki smo v zadnjih tednih morali odpovedat potovanja, so se nam podrli dolgoročni plani, smo morda celo izgubili večje vsote denarja ali pa se je naše podjetje znašlo v brezizhodni situaciji. Še zdaleč tudi trenutno nismo v popolni karanteni, a slednja je morda resnično neizogibna. Kakorkoli že, ne obupajmo, poslušajmo smernice in upoštevajmo pravila. Ob vsem skupaj pa pokušajmo živeti in ne izgubiti upanja. Zato tudi tale prispevek, morda dobite kakšno idejo, kkao kar najbolj izkoristiti nastalo situacijo.Read More
Smučarske počitnice v Nemčiji? Je to sploh možno? Seveda je. Sicer je verjetno najbolj znano smučarsko središče v Nemčiji prav bavarski Garmisch-Partenkirchen, ampak to še zdaleč ne pomeni, da je edino. Celo v bližini našega doma na severu Nemčije je nekaj smučišč v narodnem parku Harz, že dvakrat v zadnjih devetih letih odkar živim tu pa smo se znašli v NARODNEM PARKU BAVARSKI GOZD, nazadnje prav pred kratkim, na poti v Slovenijo. Za bazo v času prvega obiska smo si izbrali kraj Bodenmais in 4 dni smučali na pobočjih gore Großer Arber. Več o tem krasnem narodnem parku pa v spodnjih vrsticah.
Kot že naslov namiguje, tole ne bo nek nadpozitiven post. Če je januar minil kot bi mignil, se februar vleče kot jara kača in res že komaj čakam da ga je konec. Začel se je sicer kar obetavno, na predzadnji januarski dan nama je čisto spontano uspelo Defenderja spravit skozi tehnični pregled in takoj naslednji dan sva jo mahnila na road trip do Slovenije – preko Češke in Avstrije. Takoj čez nemško mejo naju je pričakal sneg in vsa vesela sva se brezciljno sprehajala po čudovitih ulicah zdraviliškega mesteca Karlovy Vary. Slednjega sem si že res dolgo želela obiskati, vsekakor je bil tole vrhunec tega meseca. Če še koga vleče v te konce, klik klik na gumb pod fotko za potopis.
In ker sva bila ravno v bližini, se nama je končno posrečil tudi obisk slovenskih prijateljev v Gradcu – čeprav res na hitro, a boljše kot nič. Spet v Sloveniji, v pričakovanju francoskega obiska sva prvih par dni uživala predvsem v ljubljanskih kulinarični sceni. A res le prvih par dni. Prav nesramno se me je po xy letih ta tretji dan obiska polastila teta gripa. Ne vem odkod se je vzela, a očitno sem ji bila zelo všeč. Ostala je namreč kar 2 tedna. Drek pa takšen obisk, ko cele dneve preležiš z vročino v otroški sobi medtem ko ti mama nosi čaj. Francoski obisk je prišel, nekako sem se za dva dni vseeno zvlekla na svež zrak v Piranu in se malo boljše počutila. Je še koga letos takole zdelala gripa? Evo par utrinkov iz Ljubljane, Pirana in Gorenjske. P.s. Prvič smo šli na kosilo v gostilno Mahorčič v Rodik. Noro dobr.
In ravno ko sem se povsem pozdravila, je bil čas za it nazaj v Nemčijo. In zdaj sva tu. Za spremembo sva bolj doma kot kje drugje. 24ur na dan skupaj v 55m² velikem stanovanju. Pa se še nisva požrla. To je pa tud nekaj a ni? Pa da ne bo kdo mislil, da sva pokupila pol trgovine in se zdaj z maskami na obrazu doma skrivava pred virusi. Neee, razlog je čisto drugje. Pripravlja se namreč nekaj novega. Več o tem kmalu. Sej sva kar pridna no. Poleg reševanja raznoraznih birokratskih zadev (fuj) tudi vestno urejam blog – čeprav je trenutno bolj tiho z novimi blog prispevki, ampak ne skrbet, so v nastajanju in prihajajo kmalu.
Mimogrede, a sem že povedala, da smo kupili letalske karte za Afriko? Jaaaa, avgusta gremo v Kenijo in Tanzanijo. Z Lu-jem, na safari. Ampak do tja je še daleč. Zdajle nas bolj zanima (skrbi?) če in kako bomo prišli v Švico konec marca – imamo namreč let v Milano, kjer nas poberejo in z avtom nadaljujemo v Saas Fe. No, vsaj takšen je plan. Verjetno Coronavirusa ni treba posebej omenjat v tej povezavi. Pa niti ga nočem, ker se že čisto preveč govori samo o tem. Do takrat pa morava med drugim vsaj okvirno splanirati prihajajoče spomladansko – poletne overland pustolovščine. In držat pesti, da bo marec bolj zdrav, kot je bil februar :).
Januar se je bližal h koncu in na poti iz Nemčije v Slovenijo sva se tokrat odločila narediti ovinek čez Češko. Tako sva se namesto običajne dolgočasne poti po nemški avtocesti zapeljala do slikovitega zdraviliškega mesta Karlovy Vary in prespala eno noč. Čeprav bolj kratek obisk, se je vsekakor izkazalo za super odločitev, mesto je namreč pravi biser in takole v zimskem času ni bilo prav nič preveč turistično. Kaj torej v Karlovy Vary lahko vidite in počnete? Preberite več v temle novem prispevku.
Hja nekateri si pač vzamejo leto fraj in grejo okrog sveta. To je dandanes sicer še vedno velik privilegij, a mogoče vseeno ni več tako zelo nevsakdanje. Poslati avto s trajektom v Argentino, se odpeljati na neskončni road trip po kopnem do Indonezije ali pa hop nahrbtnik na rame in gremo v svet. Jz bi tuuuudiiii. Ampak trenutno ne gre. Pa čeprav imava ves čas na svetu. Denarja pa tudi še ni čisto zmanjkalo. In ker velikokrat dobim vprašanja, zakaj pa nisva šla takole okrog sveta – za tiste, ki slučajno še ne vedo, je z nama 8-letni Lu, katerega niti stroga nemška šola niti njegov biološki oči ne pustita kar tako. Zato kompromisno skačeva malo sem malo tja, živiva med tremi državami in nekako skušava uskladit družino, želje in vsakodnevne obveznosti. Potegnit najboljše iz nastale situacije. Trenutno sva nekako na polovici tega prostega leta, ki se zna seveda raztegnit ali pa predčasno končat, nikoli ne veš. Več o tem, kaj sva do sedaj doživela in kaj še bova pa v nadaljevanju.
Novo leto! Silvestrovanje je nekako že zdavnaj pozabljeno, čeprav smo še ne mesec zanaj do jutra nazdravljali. Ampak kaj, ko čas kot vedno beži in tale januar je prišel in odšel kot bi mignil. Veliko se je zgodilo, pa čeprav sva ta mesec več časa preživela na našem nemškem domu. 2020 mi je zaenkrat kar všeč. Sicer še vedno pod vplivom bolj negativnih dogodkov iz konca 2019, ampak se ne damo in ni druge kot gledati naprej. No, v temle prispevku vseeno pogledamo še malo nazaj, v januar namreč, ki je mimogrede že 7.mesec odkar nisva vezana na redni službi. V obdobju po praznikih se ponavadi sprejme veliko novih zaobljub, odločitev in planov, in tudi midva sva jih nekaj. Ampak o tem kdaj drugič. Kmalu. Te dni mineva tudi točno 1 leto odkar sem po daljši pavzi spet začela blogat in pod novim imenom & prenovljeno grafično podobo zaštartala na novo. Hvala ker berete!
Ko sva se lansko jesen pripravljala na potovanje v Brazilijo, naju je v bistvu res najbolj zanimala ena tema, in sicer varnost. Ko greš prvič v južnoameriško državo, ne glede na to koliko si prej potoval, je to verjetno precej normalno. In bolj ko bereš novice, zgodbe in izkušnje drugih na raznih forumih in internetu, bolj te je strah. Ampak, ko si enkrat tam, ni prav nič tako hudega – seveda, če slediš določenim pravilom. Zato tudi tale prispevek, ki se v prvi vrsti sicer nanaša na Brazilijo, a prav gotovo velja tudi za kakšno drugo državo v tem delu sveta. Mogoče komu pomaga. Kot kjerkoli drugje, se seveda lahko tudi kaj zgodi. Včasih si pač na napačnem mestu ob napačnem času. Midva res nimava nobene negativne izkušnje, mogoče sva imela samo srečo, malo pa je k temu vsekakor pripomoglo tudi premišljeno obnašanje. Katerih pravil se je torej pametno držati, česa absolutno ne početi in na kaj je pametno biti pozoren?
