Kot že naslov namiguje, tole ne bo nek nadpozitiven post. Če je januar minil kot bi mignil, se februar vleče kot jara kača in res že komaj čakam da ga je konec. Začel se je sicer kar obetavno, na predzadnji januarski dan nama je čisto spontano uspelo Defenderja spravit skozi tehnični pregled in takoj naslednji dan sva jo mahnila na road trip do Slovenije – preko Češke in Avstrije. Takoj čez nemško mejo naju je pričakal sneg in vsa vesela sva se brezciljno sprehajala po čudovitih ulicah zdraviliškega mesteca Karlovy Vary. Slednjega sem si že res dolgo želela obiskati, vsekakor je bil tole vrhunec tega meseca. Če še koga vleče v te konce, klik klik na gumb pod fotko za potopis.
In ker sva bila ravno v bližini, se nama je končno posrečil tudi obisk slovenskih prijateljev v Gradcu – čeprav res na hitro, a boljše kot nič. Spet v Sloveniji, v pričakovanju francoskega obiska sva prvih par dni uživala predvsem v ljubljanskih kulinarični sceni. A res le prvih par dni. Prav nesramno se me je po xy letih ta tretji dan obiska polastila teta gripa. Ne vem odkod se je vzela, a očitno sem ji bila zelo všeč. Ostala je namreč kar 2 tedna. Drek pa takšen obisk, ko cele dneve preležiš z vročino v otroški sobi medtem ko ti mama nosi čaj. Francoski obisk je prišel, nekako sem se za dva dni vseeno zvlekla na svež zrak v Piranu in se malo boljše počutila. Je še koga letos takole zdelala gripa? Evo par utrinkov iz Ljubljane, Pirana in Gorenjske. P.s. Prvič smo šli na kosilo v gostilno Mahorčič v Rodik. Noro dobr.
In ravno ko sem se povsem pozdravila, je bil čas za it nazaj v Nemčijo. In zdaj sva tu. Za spremembo sva bolj doma kot kje drugje. 24ur na dan skupaj v 55m² velikem stanovanju. Pa se še nisva požrla. To je pa tud nekaj a ni? Pa da ne bo kdo mislil, da sva pokupila pol trgovine in se zdaj z maskami na obrazu doma skrivava pred virusi. Neee, razlog je čisto drugje. Pripravlja se namreč nekaj novega. Več o tem kmalu. Sej sva kar pridna no. Poleg reševanja raznoraznih birokratskih zadev (fuj) tudi vestno urejam blog – čeprav je trenutno bolj tiho z novimi blog prispevki, ampak ne skrbet, so v nastajanju in prihajajo kmalu.
Mimogrede, a sem že povedala, da smo kupili letalske karte za Afriko? Jaaaa, avgusta gremo v Kenijo in Tanzanijo. Z Lu-jem, na safari. Ampak do tja je še daleč. Zdajle nas bolj zanima (skrbi?) če in kako bomo prišli v Švico konec marca – imamo namreč let v Milano, kjer nas poberejo in z avtom nadaljujemo v Saas Fe. No, vsaj takšen je plan. Verjetno Coronavirusa ni treba posebej omenjat v tej povezavi. Pa niti ga nočem, ker se že čisto preveč govori samo o tem. Do takrat pa morava med drugim vsaj okvirno splanirati prihajajoče spomladansko – poletne overland pustolovščine. In držat pesti, da bo marec bolj zdrav, kot je bil februar :).
