41 dni, okrog 8000 kilometrov, 8 držav, dva poleta z letalom, ena mami, en fotr, 4-letnica in 1-letnik. Pa seveda naš zvesti Land Rover Defender. Veliko divjega kampiranja. Krasnih plaž. Sočnih melon in hrustljavega kruha. Pisanih balonov nad dramatičnimi pokrajinami. Najprijaznejših domačinov. Umazanih rok in strganih hlač. Iz Kranjske Gore v Istanbul, polet v Egipt in nazaj, nadaljevanje poti v čudovito Kapadokijo, raziskovanje turške mediteranske in egejske obale, za konec pa še grški polotok Halkidiki. Takšne epske poti, kot je bila ta je vedno težko ubesediti, zato bo tudi tokrat potopis res dolg. Za nas so to nepozabni spomini, za nekoga izmed vas pa, verjamem da, pomoč pri planiranju podobnih podvigov oziroma overland road trip potovanja po Turčiji.
Kraji: Istanbul, Egipt, Burj al Babas, Nallihan, Tuz Golu, Kapadokija, Mersin, Barbaros, Gazipasa, Alanya, Side, Denizkent, Aspendos, Antalya, Kargili Dere, Kas, Patara, Kaputas, Gerenlik, Ölüdeniz, Kayakoy, Kidrak, Fethiye, Dalyan, Marmaris, Datca, Akyaka, Pamukkale, Pamucak, Ayvalik, Tavaku, Canakkale, Nea Karvali, polotoka Sitonija in Kasandra (Halkidiki).
Kako: naš LR Defender kamper
Prenočišča: kamp, divje kampiranje, hotel, apartma
PO TURČIJI IN GRČIJI SMO POTOVALI, KO JE IMELA MILA 4 LETA, LEO PA 1 LETO. PREBERI VEČ O TURČIJI IN GRČIJI Z OTROKI ZNOTRAJ TEGA PRISPEVKA.
IZ KRANJSKE GORE PROTI VZHODU | Hrvaška, Srbija in Bolgarija
Končno gremo! Letošnje poletje je bilo ekstra dolgo in delavno, zato smo res komaj čakali, da pride naš čas za zaslužen dopust. Odrinili smo konec prvega oktobrskega tedna, po tem ko smo se na Vršiču že metali v sneg in prvo noč prespali NA DOLENJSKEM, pri Sandri in Bojanu V SOTESKI, tako kot že lansko leto, ko smo jo mahnili proti Gruziji in Armeniji. Če ste v teh koncih se obvezno ustavite v njunem Vagabund kafe baru zraven lepo prenovljenega gradu.
Noč je bila precej mrzla in zgodaj smo nadaljevali v SRBIJO. Ker se nam ni preveč mudilo, smo se odločili prespati v manjšem družinskem KAMPU PLUM, ki ima odlično lokacijo blizu avtoceste na obobju mesta ĆUPRIJA, pa še cena je ugodna. Priporočam!
Naslednji dan smo prispeli v nam že znani KAMP SAKAR HILLS v BOLGARIJI, malo pred mejo s Turčijo. Tu smo bili namreč že lansko leto in prav gotovo se ustavimo tudi naslednjič, ko nas pot zanese v ta del Evrope. Pričakalo nas je krasno toplo sončno vreme in z navdušenjem smo čakali jutro, ko končno spet zadihamo nam tako ljubi turški zrak.
IZ BOLGARIJE V TURČIJO | mejni prehod Kapitan Andreewo / Kapikule
Še zadnji dan daljše vožnje za nekaj časa. Tale avtocesta do Turčije se res kar malo vleče, ampak uspelo nam je. Postopek na meji nam je bil tokrat tudi že poznan, smo se pa kar načakali, pa še grozno je deževalo. HGS nalepko za turške cestnine smo imeli še od lani. Nekako smo se prebili in nadaljevali proti Istanbulu. Slednjega si tokrat nismo imeli namena turistično ogledati, a popolnoma ognit se mu vseeno nismo mogli.
KARABURUN IN ISTANBUL | obala Črnega morja in hiter skok v Istanbul
Čeprav smo se veselili prvega divjega kampiranja nekje ob obali, smo se na koncu dejansko spntano odločili za, cenovno kar ugoden, hotel tik ob plaži Črnega morja v ribiškem mestecu KARABURUN, severno od Istanbula. Čakala nas je namreč posebne sorte dogodivščina, saj smo znotraj tega road trip potovanja po Turčiji vmes odleteli še v Egipt. Popoldne smo preživeli na plaži in se spet navdušili nad čudovitimi turškimi otroškimi igrišči. Med daljšim sprehodom smo našli še odlično ribjo RESTAVRACIJO ESKERE, kjer smo si dali malo (preveč?) duška.
V hotelu smo imeli dve nočitvi, naslednji dan smo tako v sobi pustili le stvari za v Egipt, ostalo pa smo v Defenderju odpeljali v Istanbul, k prijateljem. Emre in Hande, katera smo v Turčiji spoznali lansko leto, sta nam prijazno odstopila njuno garažo, s čimer smo se izognili dragemu parkirišču na letališču. In ker smo bili že v mestu, smo se za par urc ustavili še v bližnjem, ogromnem nakupovalnem centru VADISTANBUL. Nazaj grede smo si naročili uber in utrujeni popadali v postelje.
O Istanbulu imam na blogu že veliko napisanega v tem prispevku na spodnji povezavi. Vsekakor je čudovito in prav posebno mesto, nam je všeč in kljub večim obiskom se tja zagotovo še kdaj odpravimo.
ISTANBUL | TOP 25 ZNAMENITOSTIEGIPT | 10-dnevno potovanje od Kaira do puščav in Sharm el-Sheikha
Zjutraj nas je čakal še uber do bližnjega letališča in za 10 dni smo odleteli proti jugu, v Egipt, na obisk k moji teti in stricu. Letalske karte za polete direktno iz Istanbula so res ugodne. Pridružil se nam je tudi Lukas, tako da smo imeli res mini družinsko srečanje. Začeli smo v Kairu, vmes z najetim avtom raziskovali NP Wadi Hitan in Zahodno puščavo, obiskali zanimivo lončarsko vasico Tunis, in za konec še kampirali v šotorih na plaži v NP Ras Mohamed blizu Sharm el-Sheikha, od koder smo potem poleteli nazaj v Istanbul. Super avantura! Če vas zanima več, sem na blogu že objavila potopis, preberite ga s klikom na spodnjo povezavo.
ISTANBUL | z letališča po avto in v kamp Otto Karavan
Za nami je kratka noč in po pristanku v Istanbulu še nismo vedeli, kje bomo prespali. Najprej smo itak morali prit do Defenderja, ki nas je čakal v garaži v predelu Maslak. Uber z letališča nam je vzel nekaj več časa kot zadnjič, ampak do tu je še nekako šlo. Problem je bil bolj iz Maslaka potem ven v smeri vzhoda, še posebno zato ker smo bili tam res v najhujšem času dneva. Z Defenderjem se vsekakor še nikoli nismo tako zataknili v prometni zamašek kot smo se tu. Pešci so nas prehitevali za šalo. Na enem križišču sem imela občutek da je to to. Da bomo kar cel teden tam viseli. In še zdaj mi ni jasno, kako smo jo odnesli brez praske na avtu, ker je šlo cel čas bolj na milimetre kot centimetre in seveda brez upoštevanja pravil. Bravo šofer. No, vsaj otrokoma se je konstantno hupanje zdelo sila smešno.
Na koncu smo za 30km porabili 3 ure vožnje. Da ne omenjam, da je padla tudi že tema in še vedno nismo vedeli, kje bomo prespali. Potem sem le našla nek kamp, blizu starega letališča Sabiha, OTTO KARAVAN KÖYÜ. Na cilj smo prispeli dobesedno uničeni, ampak tudi to je del takšnih potovanj in včasih pride tak dan.
BURJ AL BABAS IN NALLIHAN | zanimivi postanki na poti v Kapadokijo
Zjutraj smo si vzeli čas za dve skodelici kave in reorganizacijo stvari po avtu, izkoristili smo pralni stroj v kampu in se znebili še zadnjih drobcev egipčanskega peska z oblek, tekali po otroškem igrišču in naštudirali pot za naslednje dni, potem pa odrinili naprej. Se mi zdi, da se je tisti dan šele zares začel naš turški road trip, čeprav smo do tu prevozili že skoraj 2000km in je bil skupno to že 16. dan potovanja.
Ustavili smo se še v bližnji večji trgovini in se opremili s sadjem, zelenjavo, kruhom in ostalimi turškimi dobrotami za naslednje dni potem pa mimo Izmita do manjšega kraja po imenu MUDURNU v okolici katerega smo si želeli ogledat eno prav posebno ZAPUŠČENO MESTO. In res, praktično sredi ničesar smo zagledali na desetine nenaseljenih vil, ki so spominjale na gradove iz Disney-evih pravljic. Zloglasna, nikoli dokončana, soseska BURJ AL BABAS je sicer ograjena, ampak če si res želite notri so kljub varnostniku pri rampi možnosti odprte. Mi smo si vse skupaj ogledali kar s ceste in ene razgledne točke.
Še malo naprej smo se na odseku Beypazari – Nallihan prvič v življenju peljali tudi po t.i. POJOČI AVTOCESTI. Gre za v asfalt natančno vrezane številne utore in če po njih vozite skladno z omejitvami vibracije pnevmatik ustvarjajo melodijo. V tem primeru je bila to Mozartova Rondo Alla Turca. Melodije naj bi služile preprečevanju zaspanosti med vožnjo ter vzdrževanju enakomernega tempa vožnje. Vsekakor je bilo zabavno.
Pokrajina je sicer postajala vedno bolj zanimiva in po skupno 4 urah vožnje smo le prispeli v NARAVNI REZERVAT NALLIHAN, ki je znan po barvitih hribih in kot pomembno zavetišče za ptice. Tule smo si sprva sicer želeli ostati malo dlje in se mogoče podati še na kakšen daljši pohod, a smo si potem na račun bolj mokrega in hladnega vremena premislili. Prespali smo pri eni izmed restavracij nad jezerom Sariyar Bajari, kjer smo si privoščili precej drago večerjo. Na splošno se nam je Turčija spet zdela kar draga, res se pozna inflacija zadnjih par let.
TUZ GOLU | eno največjih slanih jezer na svetu
Zbudili smo se v mokro in deževno jutro in se hitro podali naprej v smeri Kapadokije. Na poti smo prečkali DRUGO NAJVEČJE TURŠKO JEZERO, ki je hkrati eno največjih slanih jezer na svetu. TUZ GOLU nam je postregel s soncem in lepimi razgledi. Namesto po glavni cesti, kjer vas sicer čakajo tupični turški foto spoti in razgledne točke, smo se zapeljali po ozki makadamski cestici med krajema Bozan in Sereflikochisar. Dobri dve uri kasneje pa smo se že sprehajali po mestu GÖREME v Kapadokiji.
KAPADOKIJA | 9 dni “oh in sploh” momentov
Poznate tisti občutek, ko si nekam res dolgo želiš, in potem prideš tja, in nisi razočaran, ampak je vse skupaj še lepše, kot si si predstavljal? No, zame je bila to Kapadokija. Ja, je turistično. Ja, deloma je posledično tudi skomerzializirano. Ampak ja, še vedno se najdejo čudoviti skriti kotički. In prav zato smo tu ostali kar 9 dni!
Najraje bi vam tule pripopala vseh 839202 fotk, ki sem jih tam poškljocala, ampak to seveda ne gre. Zato si je Kapadokija tudi zaslužila prav poseben potopis, ki je na blogu že nekaj časa objavljen. Vseeno pa je tule ne morem čisto spustiti, ker je bil tole definitivno naš highlight tega overland potovanja.
Prispeli smo pozno popoldan in se po hitrem postenku v krasnem mestecu GÖREME, kjer je mimogrede res veliko enkratnih JAMSKIH HOTELOV in restavracij z razglednimi terasami, odpeljali na večji plato nad znamenito dolino RED VALLEY. Bila je ljubezen na prvi pogled. Ta večerna sončna svetloba, tisti mir, fantastični razgledi na tisto nenormalno lepo pokrajino. Top mesto za divje kampiranje. In ogromno prostora za tekanje naokoli, brez da bi koga motili.
Naslednje jutro so nas res zgodaj zbudili zvoki napihovanja balonov in izstrelili smo se ven, kjer so nas čakali prvi nepozabni prizori. Wow! Temu se upravičeno lahko reče zajtrk z razgledom.
Ta dan smo šli malo po ogledih, malo pa tudi po opravkih. Najprej v ORTAHISAR, do mehanika in na krasno razgledno točko ter malo po centru mesta, kjer smo odkrili super otroško igrišče, nekaj dni kasneje pa še najboljši pide. Sledilo je še par naključnih ogledov in novo mesto za DIVJE KAMPIRANJE. Približno na istem območju kot prvo noč, ampak na drugi strani kanjona. Mimo nas so se sprehajale kolone kamel, ki so tovorile turiste, videli smo tudi par srednje kičastih scen za zaroke in fotografiranja, ampak od vsega nas je najbolj navdušil brutalen sončni zahod.
Naslednji dan baloni zjutraj niso poleteli. In tako je bilo še naslednjih nekaj dni. Ja, je vseeno treba imeti kar srečo da se poklopijo vse vremenske spemenljivke. Šli smo raziskovat “dolino ljubezni” LOVE VALLEY, ki je super tudi za pohode z otroki. Peljali smo se tudi do dolin RABBIT VALLEY, WHITE VALLEY in do par muzejev na prostem in mesta AVANOS.
Na koncu pa našli naaaaajboljše mesto za kampiranje, kjer smo ostali več noči. Tu nam je bilo tako všeč, mislim da smo res našli tisti raj za vse, ki radi potujejo na tak način kot mi. Parkirali smo se v zavetrje skalnatih pobočij, kjer smo imeli čisti mir. Nedaleč stran sta otroka odkrila krasne jame in rove, v katerih sta se z navdušenjem igrala skrivalnice in “hišo” in še in še. Domišljija res ne pozna meja in velikokrat res ne rabimo fizičnih igrač.
V naslednjih dneh smo si ogledali še GRAD UCHISAR, parkrat zavili v Ortahisar na otroško igrišče in po najboljši kruh v Göreme, se sprehajali po dolinah SWORD VALLEY, ROSE VALLEY in RED VALLEY. Dali oprat prašne obleke. Se dobili s super slovensko družino, ki so s petimi otroki z avtom potovali v Gruzijo (kapo dol!).
Predzadnjo noč smo šli v kamp PANORAMA CAMPING, ker smo že res rabili pošten tuš. Imajo tudi bazen, ki pa je bil zdaj seveda že zaprt. Priporočam, če niste za spanje na divje, je tole super izhodišče za raziskovanje Kapadokije.
Predzadnji dan nas je čakalo še snidenje z Diegom, ki smo ga spoznali lani v Armeniji. Diego iz Francije z vanom potuje na Japonsko in avgusta se je že ustavil pri nas v Sloveniji, zdaj pa smo se ponovno dobili v Kapadokiji. Seveda smo ga peljali na naš skriti spot in skupaj smo preživeli super popoldne in večer, ob dobri hrani in kozarcu vina in zanimivih popotniških zgodbah.
Naslednje jutro, bam! Končno so se baloni spet dvignili v nebo. Ne bi moglo bit lepše, saj so nekateri vzleteli prav z “našega dvorišča”. Ne pozabit, če divje kampirate na večjih odprti ravnih površinah se vedno parkirajte čim bolj ob rob. Drugače je bilo pa res res mrzlo, ponoči smo imeli okrog nule in vzlet balonom smo opazovali oblečeni v vse kar smo imeli toplega pa še zaviti v deke. Ampak ja, ob takšnih razgledih zlahka pozabiš na mrzel nos.
Prišel je čas za grenko slovo. Nismo nameravali ostati tako dolgo, ampak iskreno, tu je toliko za počet, da dober teden mine še prehitro. Definitivno HIGHLIGHT TEGA POTOVANJA in prepričana sem, da se enkrat vrnemo.
Celoten POTOPIS O KAPADOKIJI, kjer sem bolj obširno opisala vse znamenitosti, kraje in doline, naše pohode in vtise itd pa si prosim preberite na spodnji povezani. Seveda je tam tudi več fotk.
POTOPIS KAPADOKIJAPLAŽA BARBAROS / EGRIBÜK KOYU | Iz Kapadokije na jug do Mersina in Mediteranske obale
Čas za plažo! Iz Kapadokije smo po 3 urah vožnje prispeli do vročega MERSINA in se ob obali peljali še malo naprej, do zaliva BARBAROS oziroma EGRIBÜK. Pričakovali smo sicer malenkost manj gneče, ker še zdaleč nismo bili edini, pa vseeno je tole top lokacija za divje kampiranje. Hitro smo se razkomotili in ven zložili mizo, stole, igrače, brisače in ostalo kramo.
Čeprav smo se nedolgo nazaj v Egiptu dodobra naplavali je tale skok v morje še kako pasal. Mila si je takoj našla turško prijateljico s katero sta si najprej izmenjali melono za mandarine, potem pa skupaj ustvarjali peščene gradove. Medtem so z vseh strani prihajale omamne dišave z žara in tudi mi smo si pripravili večerjo. Še en brutalno lep sončni zahod s pogledom na otok Ciper, le 50km južno, in uspavanje otrok ob zvokih valov. To je to zaradi česar se zlahka odpovem udobju hotelske sobe.
BARBAROS – GAZIPASA | ob obali med plantažami banan do plaže Koru
Naš plan je bil prevoziti celotno obalo do meje z Grčijo, zato smo se v naslednjih dobrih dveh tednih z izjemo ovinka do Pamukkal zadrževali ob morju. Časa smo imeli več kot dovolj in postanke smo kot ponavadi planirali spontano, glede na vreme in trenutno počutje. In čeprav nam je bil tale zaliv kar všeč, smo se naslednje jutro po čudovitem sončnem vzhodu in ležernem zajtrku odločili nadaljevati pot proti zahodu.
Na poti do Gazipase so nas je na naše presenečenje spremljale neskončne površine BANANINIH PLANTAŽ in ogromnih RASTLINJAKOV, svetleče bele strehe katerih so dominirale pokrajino. V iskanju naslednjega zaliva za kampiranje smo se znašli v labirintu ozkih cestic med bananovci in otroka sta bila navdušena, saj sta prvič zares takole od blizu videla, kako rastejo banane.
No, ker nismo našli nobenega zaliva, ki bi nam bil dovolj všeč, smo popoldne pristali na PLAŽI KORU, na obrobju mesta GAZIPASA. Sicer se tokrat nismo smeli parkirati direktno na plažo, ker je le-ta pomemben habitat za GNEZDENJE ŽELV, zato smo se namestili povsem na robu bližnje travnate površine. Dobra stran te lokacije, poleg plaže seveda, je bila bližnja RESTAVRACIJA, kjer smo si privoščili ležerno pozno kosilo in pa čez noč odprt JAVNI WC.
GAZIPASA – ALANYA – SIDE – DENIZKENT | raziskovanje turške riviere
Živjo november! Jutra so bila že precej hladna zato smo zajtrkovali ponavadi še v bundah, kakšno uro kasneje pa je bilo sonce že dovolj močno za japonke in kratke rokave. Če se slučajno kdo sprašuje kako spakirati za takšno jesensko pot – vzeti je treba res vse od kopalk do puhovk, pohodnih čevljev in japonk torej.
Dan se je nepričakovano razvil v izredno pestrega in po slabi uri vožnje smo prvi postanek naredili v priljubljenem turističnem mestu ALANYA. Izborili smo si še zadnje prosto parkirno mesto pri pristanišču in s tem imeli odlično izhodišče za raziskovanje in dolg sprehod po promenadi in ulicah v sterem delu mesta, kjer se je že dopoldne na polno dogajalo.
Otrokoma so bile najbolj všeč številne GUSARSKE LADJE, ki vas peljejo na različne izlete ob obali, nama pa prikupni barčki v labirintu uličic nedaleč stran, kjer je bilo mimogrede tudi ogromno najrazličnejših trgovin. Če ste za šoping vam bo tu definitivno všeč.
Na hitro smo si ogledali tudi RDEČI STOLP KIZILKULE, s pripadajočo TRDNJAVO IN OBZIDJEM, sicer pa je na tem skrajno južnem delu še veliko zgodovinskih zanimivosti in panoramskih razglednih točk.
Tu smo res začutili močno prezenco turistov, ki niso bili domačini in niso potovali tako kot mi, ampak so semle na TURŠKO RIVIERO prišli v AI resorte oziroma večje hotele, verjetno vsaj za en teden ali dva. Hotelov ob glavni cesti je nešteto in mesto je pravzaprav zelo razpotegnjeno. Nas to vzdušje res ne pritegne in ne vem če bi zdržala več kot dva dni, ampak takole za hiter postanek je bilo pa čisto luštno.
Ko smo se spentljali ven iz mesta smo ob morju našli še eno krasno otroško igrišče in nakupili sveže sadje na eni izled številnih obcestnih stojnic, potem pa pristali v čudovitem borovem gozdu na obrobju vasi DENIZKENT. Tu sicer ni prav nič turističnega, zato semle zavijejo predsvem tisti, ki tako kot mi, iščejo fajn prostor za DIVJE KAMPIRANJE. Na tem odseku bolj divje (in žal malo nasmetene) obale je ogromno krasnih kotičkov. Ker je bilo precej vroče smo namesto kampiranja direktno na plaži izbrali prostor med borovci.
Kopalke gor, visečo mrežo ven, knjigo v roke in odspat eno kitico. Ah malo se hecam, z dvemi otroki smo prišli samo do tega, da smo oblekli kopalke in obesili mrežo v kateri sta se potem onadva afnala, midva pa niti nisva prišla na vrsto. Kljub temu smo se tule imeli super! Po lovljenju v dišečem gozdu smo se okrepčali še z eno okusno svežo solato, skočili v morje in na plaži nabrali en kup naplavljenih palic, ki smo jih začasno skrbno spravili v avto, potem pa na skrivaj vrgli stran preden smo se zjutraj odpeljali.
DENIZKENT – ASPENDOS – ANTALYA – KARGILI DERE | raziskovanje turške riviere
Zvoki ptic so me zbudili ravno za sončni vzhod, ki je bil tokrat še posebno spektakularen. Posebna sreča potovanja v času jeseni je tudi to, da sonce vzide šele takole okrog sedme ure zjutraj in tega trenutka dejansko nismo zamudili niti enkrat. Če bi bila plaža čistejša bi z veseljem ostali še eno noč, tako pa smo, v lovu za bolj kristalnim morjem pot nadaljevali v smeri Antalye.
V tem delu Turčije vas čaka res veliko arhitekturno in zgodovinsko zanimivih OSTANKOV RIMSKEGA IMPERIJA. Večina teh lokacij ima trenutno precej visoko vstopnino, pa tudi s tako majhnimi otroki se je težko poglobiti v ogled, zato smo mi od vseh obiskali le ASPENDOS TEATER. Eden izmed najlepše ohranjenih tovrstnih teatrov na svetu se je nahajal le pol ure vožnje od našega prenočišča in bili smo dovolj zgodnji, da še ni bilo trum turistov.
Po ogledu teatra, ki je bil mimogrede Mili in Leu neznansko všeč zaradi možnosti plezanja po številnih stopnicah, smo se odpravili še na sprehod po celotnem kompleksu. Tu smo videli še AKVEDUKT, AGORO, BAZILIKO in številna nekdanja VHODNA VRATA.
Pot nas je vodila skozi obmorski turistični kraj SIDE, a naslednji postanek smo naredili šele v znameniti ANTALYI. Antalya je znana tudi kot PRESTOLNICA TURIZMA V TURČIJI, poleg plaž in raznovrstnih možnosti za oddih na turški rivieri pa ponuja še marsikaj. Tu je tudi večje letališče z dobrimi mednarodnimi povezavami in če dopustujete v tem delu Turčije boste verjetno prileteli prav semle. Nas je velikost samega mesta kar malo presenetila, res je ogromno in ker smo se ta dan že naužili malo zgodovine in arheoloških ostankov smo si tule na zemljevidu označili le eno naravno znamenitost.
Med prihodom v mesto smo nepričakovano naleteli na Ironman dogodek, zaradi katerega so bile številne ceste zaprte in komaj smo našli pot do znamenitega PARKA DÜDEN. Tu smo si z vrha najprej ogledali res zanimiv SLAP, ki pada v morje, potem pa pretegnili noge na velikem igrišču. V barčku poleg igrišča smo si privoščili še pregrešno drago ledeno kavo in rogljiček, potem pa hitro ven iz tega kaotičnega mesta.
Naš končni cilj ta dan je bila PLAŽA MAVIKENT, do katere smo imeli iz Antalye sicer še skoraj dve uri vožnje. Prispeli smo pozno popoldne, ampak na naše presenečenje in razočaranje nismo več dobili niti enega prostega mesta za kampiranje. Očitno plaža ni priljubljena brez razloga, res pa je, da je bil ravno vikend. Čez teden je morda kaj manj lokalnih obiskovalcev.
Nedaleč stran smo imeli na aplikaciji p4n označeno še eno offroad mesto v borovem gozdičku, ki nam ga je priporočil tudi Diego in hitro smo se zapeljali tja. Do zaliva KARGILI DERE smo prispeli že skoraj v temi, našli super mesto in se razkomotili kolikor se je dalo. Parkirali smo nekaj deset metrov od obale, saj do slednje ni bil mogoč dostop z vozilom in tu nam je bilo tako všeč, da smo ostali več noči.
Dišeči borovci, šum morja, slani lasje in bose noge. Slab signal. Kamenčki. In onadva. Ki se res nikoli ne pritožujeta nad spanjem v avtu, nad preprostimi večerjami, nad omejeno količino igrač. Da ne bo pomote, saj se znata seveda tudi skregat in tu in tam je malo slabe volje, ampak v splošnem je pa res luštno in zdaj ko je Leo že malo večji sta res vedno večja prijatelja in zaveznika.
Sicer so čez dan občasno prišli tudi redki dnevni obiskovalci, ki so si priredili piknik ali pa se na hitro vrgli v morje, drugače pa smo imeli zaliv popolnoma zase. No, skoraj. Tik ob plaži je namreč v šotoru živel (predvidevamo?) en prijazen mladenič, ki nas je vsak dan zalagal s svežo zelenjavo, mandarinami in granatnimi jabolki. Meni je bilo že kar nerodno hodit dol do obale, ker nam je vsakič nekaj potisnil v roke, češ da “ne bojo otroci lačni”. Turško gostoljubje res ne pozna meja. V glavnem, top lokacija za se dat malo na off.
KARGILI DERE – KAS – PATARA | prikupno mestece, čudoviti zalivi in impresivne sipine
Večdnevni postanek smo izkoristili tudi za organiziranje in sortiranje stvari po avtu, pranje oblek in podobnega za kar drugače ob vsakodnevnem premikanju in menjavi lokacij nimamo časa. Te dni smo se torej malo odpočili od vožnje, ampak nas ponavadi kaj kmalu zasrbijo pete in nam ni bilo preveč hudo, ko smo ta zaliv pustili za sabo.
Po slabih dveh urah vožnje, ki nam je ponudila krasne razglede, smo prispeli v mestece KAS. Zanj pred tem potovanjem še nikoli nisem slišala, ampak prav vesela sva bila, da smo se ustavili. Čudovit obmorski kraj, ki močno spominja na Grčijo nas je navdušil z arhitekturo, številnimi prijetnimi lokali in trgovinicami. Ko smo ugotovili, da je možen celo ENODNEVNI IZLET NA GRŠKI OTOK KASTELLORIZO smo se skoraj odločili še za to, a žal so bile povezave bolj okrnjene takole izven sezone in bi morali tu ostati še dodatna dva dni.
Obvozili smo še manjši polotok, ki v morje štrli na JZ strani mesta, ampak hitro ugotovili, da ne pašemo sem. Številne vile z bazeni in hoteli višjega cenovnega ranga, plaže in beach klubi z vstopninami ter seveda nobenega primernega mesta za divje kampiranje. Dan je bil vroč in skok v morje bi res pasal, zato smo se hitro peljali naprej.
Ob glavni cesti smo se poskušali ustaviti na znameniti PLAŽI KAPUTAS, ki je od zgoraj izgledala res fenomenalna, ampak smo bili seveda povsem prepozni in ni bilo več prostega parkirnega mesta. Mimo kraja KALKAN smo spontano zavili levo na manj poseljeno, bolj divje območje z neštetimi makadamskimi cesticami in po slabi uri precej razrite ceste, ko nam je še navigacija odpovedala smo našli raj! Zaliv oziroma PLAŽA GERENLIK je odkljukala vse naše zahteve. Mesto za kampiranje v senci borovcev na klifu nad plažo s kristalno čistim morjem, majhnimi kamenčki in čisti mir. Bil je le en “problem”, in sicer, nismo prišli dovolj zgodaj. Na vrhu je bil že parkiran en kamper, na plaži sta se kopala dva nagca, ki ju nismo hoteli motiti z našo (bolj glasno) družinsko dinamiko.
Zdaj smo bili že čisto blizu SIPIN V PATARI in odločili smo se poskusit srečo s kampiranjem na enem izmed tamkajšnjih parkingov. Ko smo se vozili skozi glavni kraj nas je sicer malo stisnilo, ker je vse prilagojeno turistom, veliko hotelov in ponudbe privatnih sob, v glavnem vidi se, da so sipine res ena izmed tistih večjih atrakcij, ki privabijo številne obiskovalce.
Ponavadi neradi spimo na takšnih točkah, ampak začuda smo potem našli izjemno mesto v borovem gozdu, tik nad sipinami, od koder smo se po mehkem pesku takoj sprehodili do, za turške razmere presenetljivo čiste plaže s toplim morjem. Le tu in tam je mimo prišel kakšen sprehajalec, drugače pa je plaža tako dolga, da se vsi porazgubijo in je res mir. Edini minus, ki nas izven sezone novembra sicer ni motil, je to, da na plaži in sipinah nikjer ni sence.
V morje smo se sicer vrgli z namenom, da se osvežimo, a kaj ko smo na poti nazaj gor do avta spet na polno zašvicali. Hoja v hrib po pesku ni kar tako. Nekako smo le prilezli na vrh, se nahitro umili z našim prenosnim tušem, pojedli solato in že je bil čas za brutalen sončni zahod. Zdaj je bilo kar nekaj obiskovalcev, ki so se prišli slikat, ampak ko je sonce zašlo smo ostali le še mi, en nemški par v sosednjem kombiju in en argentinski kolesar, ki je spal v šotoru.
PATARA – ÖLÜDENIZ – KAYAKOY – KIDRAK – FETHIYE | najlepša plaža in težave z iskanjem prenočišča
Verjetno eden najbolj napornih dni na tem overland potovanju, se je začel precej nedolžno. Odločali smo se celo, če bi tule še enkrat prespali, ampak na račun malce slabše vremenske napovedi v naslednjih dneh smo se vseeno odločili za premik naprej. Slabi dve urci vožnje do turističnega kraja ÖLÜDENIZ, kjer smo se ustavili le toliko, da smo v pralnici pustili kupe naših umazanih oblek, in še malce naprej do mističnega zapuščenega mesteca KAYAKOY.
Nismo se preveč obremenjevali s tem, kje bomo spali, saj je bilo na zemljevidu videti kar nekaj kampov, na p4n pa tudi nekaj mest za divje kampiranje. Tako smo večino dneva preživeli na, verjetno res najlepši plaži tega tripa, PLAŽI KIDRAK. Za vstop smo sicer morali plačati manjšo VSTOPNINO, ampak se je absolutno splačalo. Prijazno smo šli vratarja vprašati, če bi lahko na parkingu tudi prespali, ampak se žal ni pustil prepričat.
Tule nam je bilo še precej vseeno, ker je bil ta zaliv res tako krasen, poleg tega smo bili skorajda sami in kar nismo mogli verjet tej naši sreči. Poleti se zagotovo na polno dogaja, zdaj pa so bili tudi vsi barčki in restavracije zaprti in je bilo res mirno. Ura je kazala četrto popoldne in počasi smo šli v lov za prenočiščem. Slednjega smo morali najti nekje v bližini, saj smo se naslednji dan morali vrniti v Ölüdeniz po perilo. To verjetno ni bila najboljša odločitev, ampak včasih se tako zgodi.
Prevozili smo ozke ceste na klifih v smeri krajev UZUNYURT in KABAK, a žal razen krasnih razgledov nismo našli nobenega mesta za kampiranje. Vsi uradni kampi v širši okolici so bili ali popolnoma zapuščeni, ali zaprti ali pa so sprejemali le popotnike s šotori. Plaže so bile tu ali nedostopne z avtom ali pa je bilo na njih prepovedano kampiranje.
Tako nam ni preostalo drugega, kot da se peljemo še v naslednji turistični kraj na zemljevidu, FETHIYE. Seveda smo padli še v prometni zamašek in že malo obupani končno našli en mini kamp ob morju LEON BEACH CAMPING, v katerem so v prikolicah permanentno živeli ekstra prijazni lastniki, mlada ruska družina ter turški mladenič. Tudi tukaj je bila namreč podobna situacija in so bili vsi ostali kampi zaprti. Ravno smo še ujeli sončni zahod in v temi pojedli večerjo.
FETHIYE – DALYAN – MARMARIS – DATCA | želve, prestižne vile, mini trajekti in nov kamp
Zjutraj smo kar hitro štartali po opravkih. Pekarna, pralnica, bencinska, pa še po plenice v trgovino. Peljali smo se mimo mesta DALAMAN, kjer se nahaja tudi večje mednarodno letališče, in se po dobri uri vožnje ustavili v zalivu IZTUZU. Tokrat nas, sicer lepa plaža, ni zanimala, obiskali smo namreč tamkajšnjo bolnico oziroma CENTER ZA RAZISKOVANJE, REŠEVANJE IN REHABILITACIJO POŠKODOVANIH MORSKIH ŽELV (DEKAMER). Nazorni prikazi posledic onesnaževanja naših oceanov in želve z različnimi poškodbami so se še posebno dotaknili naše Mile. Priporočam, če ste v bližini.
Bližnji kraj DALYAN nas je popolnoma presenetil. Že sama pot do tja po ozkih cesticah naravnost čudovita, spominjala je na kakšno eksotično pokrajino v Vietnamu ali kje drugje v tistem delu Azije, spremljala so nas polja granatnih jabolk, vodni kanali, jezera in bujna vegetacija. Iz tega pa smo zapeljali v naravnost čudovito mestece, kjer so se bohotile krasne vile, butični hoteli, fensi restavracije in hip barčki. Vse je bilo izjemno čisto in nekako povsem drugačno od vseh krajev, ki smo jih do sedaj srečali v tem delu Turčije.
Na drugo stran vodnega kanala REKE DALYAN smo morali z mini “trajektom”, kjer je bilo prostora le za 2-3 avtomobile, kar je bila spet enkratna izkušnja. Sicer so tule baje možni zanimivi izleti z ladjo, ampak nam se je mudilo naprej. Preskočili smo tudi obisk SKALNEGA MESTA KAUNOS, ki je sicer prav gotovo zanimivo. Tudi ta dan pa nismo imeli sreče z divjim kampiranjem. Ob JEZERU DALYAN je bilo na p4n sicer označenih kar nekaj točk, ampak 10m2 med cesto in klifom pač ni idealno za dva energična otroka in na koncu smo spet prevozili več, kot smo si želeli.
Odbrzeli smo do mesta MARMARIS, kjer smo spontano zavili na POLOTOK DATCA. Tudi tu smo se najprej trudili najti mesto za divje kampiranje, ampak na naše razočaranje slednje enostavno ni bilo možno. Prav vse, sicer krasne, plaže in zalivi so bili zavarovani z rampami, ali pa so bile v tleh namerno narejene prevelike luknje oziroma kanali, ki so preprečevale dostop. Zato smo že malo naveličani pristali v KAMPU CUBUCAK, kjer nas je nočitev tik ob morju stala le 12 eur. V nizki sezoni je bil kamp skoraj prazen in pravzaprav je bilo čisto okej. Tople vode sicer ni bilo, sanitarije so tudi že videle boljše čase, ampak dobro, otroško igrišče in lep sončni zahod sta odtehtala sve ostalo.
POLOTOK DATCA – ESKI DATCA – AKYAKA | najbolj kjut vasica in zaliv Gokova
Preden smo se poslovili od tega polotoka, smo morali obiskati še staro mestece ESKI DATCA, ki je brez dvoma eno najbolj simpatičnih daleč naokrog. Pot do tja je sicer trajala dlje, kot se je zdelo, saj je polotok kar hribovit, ceste pa zvite in ponekod strašljivo prepadne. Tudi vreme nam je nagajalo, bilo je namreč muhasto in deževno, v daljavi so švigale strele in 2/3 barčkov, restavracij in trgovinic v mestecu je bilo zaprtih. Na koncu je bil torej tale postanek bolj hiter kot sprva mišljeno, pa vseeno, res luštno!
Ta dan se nam nekako ni dalo veliko vozit, pa vseeno smo se morali premaknit naprej. Najprej nazaj do Marmarisa, potem pa še kakšne pol urce do kraja AKYAKA. Tu smo sklenili, da bo dovolj za ta dan in se spet odločili prespati v kampu. Za nočitev v AKYAKA ORMAN KAMPI smo plačali 30eur, kar je res preveč, za to, kar smo dobili. Lokacija in parcela sta bili sicer okej, sicer pa ponovno brez tople vode, fotko sanitarij pa prilagam spodaj le za to, da boste razumeli, zakaj raje kampiramo na divje, kot v takšnem kampu. Mogoče je tako le izven sezone, ampak potem je pa cena absolutno neupravičena.
Kakorkoli že, mesto za katerega poprej še nikoli nismo slišali, nam je bilo zelo všeč! Sami turški gostje, zato je bilo luštno, ne preveč skomercializirano vzdušje, kljub raznorazni turistični ponudbi. Tudi mi smo se tule šli tipične turiste. Najprej na sprehod po promenadi. Na sladoled. Gledat ladje v marini. Na pivo in večerjo. Pa še počakat sončni zahod na plaži. Tudi takšen dan paše tu in tam.
Najbolj priljubljena stvar tule je vožnja z ladjo po rokavih globokega POTOKA AZMAK, ki se ravno v kraju Akyaka zliva v morje. Lahko se pridružite organiziranim plovbam, ali pa najamete svoj čolniček. Pokrajina je res čudovita, sploh ob sončnem zahodu.
AKYAKA – PAMUKKALE | ovinek do znamenitega apnenčastega “bombažnega gradu”
Zraven nas je v šotoru tisto noč prespal še en kolesar, s katerim smo se zvečer ob kozarcu vina zapletli v zanimive popotniške pogovore, zjutraj pa smo družno res zgodaj odrinili naprej. 3 ure vožnje po cesti D330 do znamenitih PAMUKKAL. To čudo sem si res želela ogledati, čeprav sem dan zaključila z mešanimi občutki. Ampak gremo lepo po vrsti. V nič kaj spektakularni kraj Pamukkale, ki se nahaja tik ob znamenitih BELIH APNENČASTIH TERASAH, smo prispeli ravno v času kosila, zato smo takoj zavili v tipično turško restavracijo in si privoščili pide, ajran in vroči čaj. Vedno njam! Za razliko od zadnjih nekaj dni smo imeli tule krasno sončno vreme, kar smo seveda izkoristili in obisk t.i. “BOMBAŽNEGA GRADU” izvedli takoj po kosilu.
Kakorkoli že, TERASASTI BAZENI in OKAMENELI SLAPOVI so vseeno fantastični! Začuda tudi ni bilo preveč obiskovalcev. Vse skupaj sem si sicer predstavljala malenkost večje, pa vseeno. Tudi vode v bazenčkih ni vedno enako veliko, del območja je bil v času našega obiska tudi zaprt. Otroka sta sicer neznansko uživala, midva pa konec koncev tudi.
Ker se ne sme hoditi v čevljih vam ostaneta le dve varianti. Lahko greste bosi tako kot midva, če pa imate bolj občutljiva stopala pa priporočam nogavice, katerih vam ni škoda, saj se bodo morda strgale. Odsvetujem dolge hlače oziroma krila, ker boste mokri vsaj do kolen in priporočam sončna očala, ker se ob sončnem vremeni bel kamen res noro blešči in bode v oči.
VSTOPNIH TOČK je sicer več, mi smo vstopili na t.i. MESTNEM VHODU, sicer pa je še SEVERNI VHOD in pa JUŽNI VHOD. Če vstopite na vhodu pri mestu, tako kot mi, začnete spodaj in hodite navzgor. Na vrhu vas čaka potem še veliko ARHEOLOŠKO NAJDIŠČE oziroma ANTIČNO MESTO HIERAPOLIS. Tule smo se mi res na hitro sprehodili le po enem delu, saj je bil podmladek že vidno utrujen, poleg tega pa smo morali najti še mesto za prenočit.
Sprva smo nameravali prespati nekje na JV območju Pamukkal, v ta namen smo po številnih hribčkih malo offroad prevozili en košček zanimive pokrajine, na koncu pa se vseeno odločili preverit še en spot v dolini od koder naj bi vzletali baloni. Tudi tukaj je namreč zelo popularen jutranji POLET Z BALONOM, pa še ceneje je kot v Kapadokiji. Tukaj je okrog 55 eur, medtem ko se v Kapadokiji začne pri 150 eur. Namestili smo se torej na SZ delu teras, ob robu malo večje travnate površine. Sprehod in plezanje po skalah, hiter hladen tuš, večerja in spat v upanju da nas zgodaj zjutraj zbudi zvok napihovanja balonov.
PAMUKKALE – PAMUCAK | še eno enkratno jutro med vzletajočimi baloni
In res! Kakšna sreča, nad nami je vzletelo okrog 35 balonov. Malo zaspani, a vidno navdušeni nad dogajanjem, smo še v temi skuhali kavo, si oblekli bunde oziroma flise in opazovali dogajanje od tega ko so na dolgih prikolicah na “naš travnik” vozili balonske plahte do momenta ko so baloni pristali nazaj na tleh. Ne, nič manj spektakularno ni bilo kot v Kapadokiji, mogoče se takšnih prizorov zares nikoli ne naveličaš. Res wow.
Pamukkale smo zapuščali navdušeni, a vseeno z res majhnim kančkom razočaranja. Smo jih pospravili v “smo enkrat videli / doživeli in ne čutimo potrebe, da se še kdaj vrnemo” predalček. Odločili smo se, da gremo še malo na obalo, saj je bilo spet stabilno sončno vreme in po dobrih dveh urah vožnje smo pristali na krasni PLAŽI PAMUCAK, južno od mesta IZMIR.
Toliko kamperjev in lokalcev, ki so veselo piknikirali že nekaj časa nismo videli na enem mestu in zdelo se nam je super za prespat. Ker smo prišli relativno zgodaj smo imeli skoraj cel dan časa za uživanje na plaži, ki sicer spet ni bila najčistejša, ampak morje je bilo še prijetno toplo in obdajal nas je en takšen prijeten občutek, zato smo malo zatisnili oči pred raznoraznimi papirčki in koščki plastike. Kot vedno, smo tudi tukaj nabrali par vrečk smeti in jih naslednje jutro odnesli v kante. Ne bomo rešili globalne problematike, ampak vseeno boljše kot nič.
Popoldan se je prevesil v večer in popoln sončni zahod nam je skalil le roj lačnih komarjev. V tistem trenutku sem si zaželela, da bi tudi mi potovali s kakšnim ogromnim vozilom v katerem lahko dejansko bivaš (da je notri miza s stoli, pa ventilator / klima / gretje / pa hladilnik in vse kar rabiš za preživet par ur ali pa kar cel dan, če pač moraš) in z zavidanjem sem pogledovala k sosednjemu Unimogu z Nizozemske. Ampak kljub vsem pikom sem se spomnila, da je ravno to, da smo cele dneve zunaj poanta teh naših potovanj. Če potuješ z avtom si pač prisiljen bit zunaj ne glede na vreme in ostale okoliščine. Včasih tudi malo trpiš, ampak vzameš v zakup.
Čim je sonce zašlo so tudi komarji omagali, noč pa je bila pestra zaradi konstantnih policijskih patrulj, ki so nadzorovale plažo. To smo prvič doživeli v takšnem obsegu in čeprav nimam nič proti, ker je pač neko zagotovilo za večjo varnost, je bilo vseeno malo nevšečno zaradi močnih žarometov , modro-rdečih lučk in občasno tudi zvoka. Nas so pustili čisto na miru, verjetno so preverjali bolj domačine. Kot rečeno, kampiranjje izven kampov, tudi na plažah, je v Turčiji vsesplošno tolerirano, če le ni posebnega znaka, da je prepovedano.
PAMUCAK – AYVALIK – TAVAKU | še zadja noč v Turčiji
Ko smo zjutraj pili kavo z razgledom na pozibavajoče se morje si nismo mislili da bomo že čez dobrih 30 ur v Grčiji. Ta dan smo namreč spet malo nepričakovano prevozili veliko kilometrov. Na hitro smo se ustavili v sicer zanimivem mestecu AYVALIK, ki je z mostom povezan z majhnim otočkom, na katerem se nahaja NARAVNI PARK AYVALIK. Videli smo flaminge in res lepo pokrajino, ampak nekako nismo našli ustreznega mesta za prenočevanje, zato smo vozili naprej.
In vozili in vozili in vozili. Res je bil že dolg dan, vreme se je občutno poslabšalo in zato smo že malo zmatrani pristali v KAMPU AGORA v majhnem kraju TAVAKU, nekje dobro uro južno od mesta Canakkale. Nadprijazna lastnica nam je ponudila še večerjo in ker je začelo deževati smo se z veseljem pogreli ob ognju in se res okusno najdeli. Tule je res že dišalo po jeseni in nekako smo začutili, da je bilo to tokrat to od naše letošnje Turčije.
TAVAKU – CANAKKALE – NEA KARVALI | trojanski konj in dolga pot v Grčijo
Pred nami je bil spet dolg dan na poti, praktično z le enim pravim postankom, v prijetnem mestu CANAKKALE. Čeprav gre za večje mesto, nam je bilo prav všečno. Glavni razlog za obisk je bil seveda znameniti TROJANSKI KONJ, katerega so uporabili v hollywoodski filmski uspešnici Troja. Ostanki nekdanje TROJE se sicer nahajajo na arheološkem najdišču v bližini morskega preliva Dardanele, 30km južno od mesta Canakkale na obrobju vasi TEVFIKIYE, kjer je urejen tudi muzej.
Nadaljevali smo v smeri grške meje, čez božjastno drag most Canakkale in ker se nam ni bilo nikjer za ustavit, smo se odločili za slovo od Turčije. Na MEJNEM PREHODU IPSALA / KIPI smo začuda porabili le eno uro, kar je res ekspresno glede na to, da se gre za vstop v EU. Sledilo je še malo neuspešnega iskanja mesta za divje kampiranje, vožnja po zareeees blatnih cesticah, kjer smo na enem klancu skoraj obtičali in nenazadnje večer v studiu v obmorskem mestecu NEA KARVALI. Živjo Grčija! Prvič smo tu vsi skupaj, tudi prvič z Defenderjem.
POLOTOK HALKIDIKI | večdnevno raziskovanje “treh” prstov: Atos, Sitonija, Kasandra
Tale potopis je že zelooo dolg, zato vam spodaj puščam krajši opis in foto kolaže vtisov s popotovanja po POLOTOKU HALKIDIKI ter dodajam link do potopisa o tem delu potovanja, ki je že nekaj časa objavljen na blogu. Super je bilo za prvič in vsekakor se v Grčijo še kdaj vrnemo takole z avtom. Tokrat smo raziskali SITONIJO in KASANDRO, mistični ATOS, na večji del katerega vstop navadnim smrtnikom tako ali tako ni dovoljen, pa smo opazovali le od daleč.
Na SITONIJI so se nam plaže zdele daleč najlepše in če bi se odločili za dopust v tem delu Grčije, bi se vsekakor vrnili sem. Takole novembra je bilo sicer res vse mrtvo, komajda smo našli kakšno odprto trgovino, tako da smo imeli res mir. Smo tudi na DIVJE KAMPIRALI in prav nihče nas ni nikjer preganjal. Obiskali smo plaže oziroma zalive KARYDI, PARADISE BEACH, KAVOUROTRIPES, TIGANIA in PORTO KOUFO.
Na KASANDRI smo obiskali plaže oziroma zalive AFYTOS, GLAROKAVOS, POSSIDI in SANI. Na splošno nam je bila Kasandra malo manj všeč, ker je precej razvita oziroma pozidana. V prijetnem obmorskem mestecu NEA SKIONI smo si sicer privoščili apartma ob morju in se poleg raziskovanja okolice še malo kulinarično razvajali v še edini odprti restavraciji v mestu.
Kot rečeno je na blogu o grškem polotoku Halkidiki že objavljen daljši potopis ki si ga lahko preberete tukaj:
HALKIDIKI, GRČIJAIZ GRČIJE V SLOVENIJO | pot domov z eno nočitvijo v Srbiji
Zapuščamo Grčijo, prečkamo dve meji in 7 UR VOŽNJE kasneje smo ponovno parkirani v srbskem KAMPU PLUM, kot točno 40 dni nazaj, ko smo začenjali tole epsko overland potovanje. Za 14eur na noč je tole top izbira za tranzitno nočitev. Teoretično bi na poti lahko ostali še malo dlje, ampak kratki dnevi in vse nižje temperature, plus snežna napoved za domače Rateče pri Kranjski Gori so nas pregnale oziroma zvabile domov.
Za zadnji dan sta nam ostali še dve meji in 8 UR VOŽNJE in polni novih spominov smo popadali v tople, mehke in dišeče domače postelje. In veste kaj? Zbudili smo se v čudovito zasneženo jutro in se seveda takoj odpravili na prvi mini zimski izlet te sezone.
Kaj pravite? Precej dober road trip, ne? Mi se v Turčiji zagotovo še vrnemo, nas pa seveda že dlje časa mika tudi Grčija, ki smo jo tokrat le za silo okusili. Oh, ogromno je še lepih krajev!
Related Posts
TURČIJA & GRČIJA OVERLAND 3,2,1 gremo proti vzhodu!
potopis | družinsko overland potovanje: KAPADOKIJA, Turčija
potopis | družinsko potovanje OBALA ČRNEGA MORJA, Turčija: divje kampiranje z Defenderjem
potopis KAVKAZ | družinsko overland potovanje Turčija, Gruzija, Armenija: divje kampiranje z Defenderjem