Kam gremo jeseni 2026?

September je tu, šolskih počitnic je konec in za večino izmed vas je letošnji glavni dopust že mimo. Za nas pa šele prihaja! Otroka sta praktično celo poletje hodila v vrtec, midva sva bila zadnje mesece tudi zelo delavno, poleg tega pa od lanske jeseni dejansko sploh nismo šli družinsko na izlet oziroma potovanje ven iz Slovenije. In zato gremo zdaj res (zasluženo) all in. Eno zanimivo in oddaljeno destinacijo smo si zbrali. In ne, tokrat za spremembo ne gremo z Defenderjem. Kam torej šibamo, za koliko časa, kako bomo potovali, zakaj ravno ta del sveta in zakaj ravno zdaj? Preberite več v nadaljevanju.

Po dolgem času gremo z letalom nekam res daleč. Od pandemije 2020 smo se nekako navadili na road tripe, (divje) kampiranje ter občasne krajše poti z letalom in moram priznat, da nam je to res ustrezalo. No, saj nam še vedno. In v bistvu, če sem čisto iskrena, nam bo letos en takšen daljši road trip kar malo manjkal. Pa vseeno, navdušenja nad tokratno destinacijo res ne moremo skriti.

Zakaj ravno letos?

Mila naslednje leto prestopi šolski prag. In midva sva imela vse odkar se je rodila ogromno planov, kam vse bomo šli preden gre v prvi razred. Mnogo izmed njih je ostalo neuresničenih in jih bomo, upava, vseeno nekako izpeljali tekom šolanja. Pa vendar se zdi, da je letos nekako zadnja dobra šansa za tiste malo bolj posebne poti. S tem mislim predvsem na časovno daljša potovanja, ker kasneje pač ne bo veliko počitnic izven poletnega termina. In poleti mi ravno največ delamo, tako da…. Si bomo to jesen brez slabe vesti še zadnjič tradicionalno privoščili skoraj 7 tednov na off. 48 dni če sem natančna.

Kam torej gremo?

Kot rečeno, idej sva imela več. Spoiler alert, na koncu sva izbrala čisto nekaj drugega. Ampak trenutno imamo nekako končno vse “pošlihtano” (prenova hiše je gotova, biznis laufa, jaz nisem noseča itd.) in je zdaj dejansko marsikaj lažje uresničljivo, kot je bilo zadnjih par let.

Prva želja je bila Nova Zelandija. Jaz sem sicer že dvakrat bila na severnem otoku, na južnem pa še ne in zdelo se nama je idealno za en res hud road trip. Več kot en mesec sem precej intenzivno spremljala letalske karte, primerjala cene najema vana, se odločila, da moramo nujno za kakšen teden dodat še kakšen južno-pacifiški otoček in potem na koncu – rahlo razočarana opustila ta celoten plan. Ker, ko sem seštela vse okvirne stroške je naneslo še pa još. Preveč. Bomo enkrat drugič torej. Imela sva še par drugih zamisli, ampak pri vsaki destinaciji je bilo nekaj “narobe”. Ali ni štimala deževna doba (Karibi recimo), ali ne letni čas (Japonska recimo), ali se nama ni zdelo izvedljivo s tako majhnimi otroki (Patagonija recimo), ali pa naju tokrat enostavno ni zares dovolj vleklo tja (JV Azija recimo).

Nakar je Charlie tam enkrat junija prišel na plan z enim dokaj norim predlogom. Že to, da je samoiniciativno dal idejo je noro samo po sebi, ker sem ponavadi jaz tista, ki nekaj predlaga 😀 Sedimo pri kosilu en dan in meni nič tebi nič izstreli “Kaj pa če gremo na Tahiti?”

T A H I T I !

Prisežem, skoraj sem se zadavila s tistim špagetom. Najprej sem se potiho vprašala, če on sploh ve, kje to je. Ma valda ve, sej je francoz in Francoska Polinezija paše pod Francijo.

Uspešno prežvečim in pogoltnem tisti grižljaj. In v naslednjem momentu iz mene zleti “Omg yessss, let’s do it!”

A moram posebej omenit, da sem slabih 15 minut za tem že besno guglala in našla vsaj ene 5 povezav iz različnih evropskih letališč v Pepeete, preverila okvirne cene prenočišč, pogledala na Home Exchange, če kaj ponujajo in si na laptopu naštimala enih 15 zavihkov z blogi, potopisi in youtube videi, ai je to samoumevno? Po tem kratkem researchu sem zmagoslavno razglasila, ok to se nam dejansko lahko izzide!

Francoska Polinezija res nikoli ni bila na seznamu destinacij, ki sva si jih nujno želela obiskati preden gredo otroci v šolo. Nekako sem se tam videla šele ko bom upokojena, na kakšni jadrnici, ampak evo, očitno je zdaj pravi čas.

Zakaj ravno Francoska polinezija?

Tropsko podnebje, sonce, morje, sanjske plaže. To sezono se sploh še nismo vrgli v morje. No, Mila se je edina. Mogoče nam uspe zdajle septembra za par dni v “naš” Piran, ampak sej razumete kaj hočem povedat. Manjka nam. Sploh otrokoma bi res rada privoščila ene doooolge morske počitnice, ker sva jih malo prikrajšala za tisto klasično poletje na obali.

Francoščina. Doma smo trojezični. Govorimo slovensko, angleško in francosko. In zadnji dve leti smo bili na račun različnih obveznosti in finiširanja prenove hiše z Milo in Leom res bolj malo v Franciji, v primerjavi s prejšnjimi leti. Otroka bosta tam torej dnevno v stiku z njunim drugim maternim jezikom, kar se nama zdi res pomembno.

118 otokov in atolov. Seveda je nemogoče obiskati vseh, ampak izbira je pa kar pestra. In ker smo mi radi aktivni nam je super, da lahko spoznamo več otokov in nismo cel čas na enem mestu. Obiskali jih bomo torej kar 7. In verjamem, da so si različni, zato nam ne bi smelo biti (preveč) dolgčas. No, malo nam pa tudi mora bit, saj si gremo tja tudi spočit um in telo.

Odlične možnosti najema hiš preko Home Exchange platforme. Bom realna. Če ne bi imeli možnosti večjega dela prenočišč rezervirati preko Home Exchange platforme, bi si veliko težje privoščili teh skoraj 7 tednov v Francoski Polineziji. Več o tem kako Home Exchange deluje spišem kmalu v posebnem prispevku. So pa v splošnem na skoraj vseh otokih, ki jih bomo obiskali odlične možnosti za najem hiš, saj ima tu sekundarne rezidence veliko francozev. Žal smo letalske karte kupili relativno pozno (3 mesece pred odhodom) in je bila izbira že malo okrnjena, a smo vseeno dobili par super nastanitev.

Bora Bora. Kdo še ni slišal za ta “luksuzni” otok? No, ko se malo poglobiš hitro ugotoviš, da pravzaprav niti ni tako grozno luksuzen in da se brez problema dobijo tudi luštne, bolj preproste nastanitve na dobri lokaciji za relativno normalno ceno. In ja, čeprav potihem slutim, da nas bo kakšen drug otok bolj navdušil kot ravno Bora Bora, je vseeno ena tistih bolj ekskluzivnih once in a lifetime oziroma moram it enktrat preden umrem destinacij, kamor pač ne greš kar tako zlahka.

Južno pacifiški vajb. Na Vanuatu (otokih Tanna, Efate, Espiritu Santo) sem enkrat že preživela dva tedna. Tudi Fiji (otoke Viti Levu, Kuata, Drawaqa in Matacawalevu) sem že obiskala. Prav tako sem na Cookovih otokih (Rarotonga in Aitutaki) bila že celo dvakrat. In čeprav so si vsi omenjeni otoki kulturno in pokrajinsko različni, imajo nekaj skupnega – sproščeno vzdušje. Island time. Približno torej vem, kaj nas tam čaka in mislim da ravno to zdajle res rabimo.

Sezona kitov. Za las jo bomo še ujeli. Med julijem in novembrom je tu namreč glavna sezona za opazovanje grbastih kitov, ki se v tople južno pacifiške vode selijo pariti in kotiti mladiče.

Ker je daaaaaleč. In ker imamo zdaj čas. Seveda se tja lahko gre tudi samo za dva tedna, ampak glede na to koliko časa traja pot v vsako smer plus morebitni brutalni jetlag (časovna razlika s Slovenijo je kar 12 ur, potovanje v eno smer pa traja okrog 30 ur) – ne hvala. Za tista 2-3 tedne gremo zlahka nekam v Azijo, na Karibe, centralno Ameriko, tudi v Afriko seveda. Ampak semle se nam pa res zdi super it za dlje.

Kako in iz kje letimo v Papeete?

Pri nakupu letalskih kart mi je bilo predvsem pomembno, da je časovno gledano dobra povezava brez nekih ultra dolgih postankov, da je seveda cenovno sprejemljivo, da letimo z bližnjega letališča in imamo povezan let ter da ne letimo z Boeing 737 Max (iykyk).

Letimo torej z Air France / Delta Air Lines iz Benetk v NYC, kjer imamo 2h za prestop, potem naprej v LA, kjer imamo spet 2h za prestop in potem še let v Papeete na otoku Tahiti. Skupno 28 ur brez poti do Benetk in čakanja na vzlet prvega letala. Nazaj grede letimo Papeete – LA – Pariz (23 ur vključno z 2-urnim tehničnim postankom za gorivo – wish us luck haha), 4h prestop in potem še zadnji let v Benetke. Skupno 27 ur plus pot domov z letališča. Ja, ne bo ravno najbolj zabavno s 5-letnico in 2-letnikom, ampak če greš na drugi konec sveta je pač treba malo potrpet.

Lahko bi sicer vzeli letalske karte z daljšim postankom (čez noč) v katerem izmed ameriških mest kjer prestopamo, ampak ker bomo kot vedno tudi tokrat potovali le z ročno prtljago (ja, čisto zares) nam ni do tega, da bi s sabo tovorili še debelejša oblačila. Plus takšnega layoverja je sicer, da si malo pretegneš noge med poleti, spiš v normalni postelji, morda vidiš kakšno novo mesto (sama sem sicer in v NYC in v LA že bila in me ne vleče z otroki). Minus je seveda dodatni strošek za hotel / prevoz do tja z letališča, pa tudi vprašanje koliko imaš sploh energije za kakršnokoli pohajkovanje po mestu v tistem kratkem času. Tokrat se torej nismo odločili za to.

Katere vse otoke bomo obiskali?

Kot sem rekla, je otokov ogromno in mi smo se tokrat odločili da obiščemo tiste najbolj znane, v skupini t.i. SOCIETY ISLANDS. Predvsem zato, ker jih je nekako najlažje in posledično tudi najceneje obiskati.

Začnemo torej na glavnem otoku Francoske polinezije, otoku TAHITI. Ker Tahiti je dejansko le en otok, čeprav nekateri radi ime uporabljajo kar za celotno otoško regijo. Večina turistov si ga ogleda precej na hitrov (ali pa si ga sploh ne), no, nam se ne bo nikamor mudilo, zato si bomo zanj vzeli 10 dni. Spimo na treh različnih lokacijah, enkrat v hotelu, dvakrat v HE hiškah. Potem šibamo na otok HUAHINE, kjer ni resortov, ker jih domačini ne želijo. Že vidim, da nam bo všeč. Tu smo slab teden v Airbnb hiški 200m od plaže. Naslednja je že BORA BORA. Tudi tu smo slab teden, spimo na glavnem otoku v malo bolj tradicionalnem bungalovu direkt na plaži. Keeerrr tiste oh in sploh hiške nad vodo so za nas štiri preko 1000 eur na noč in pač nismo toliko bogati. Naprej na MAUPITI, ki je najmanjši od vseh. Tu nekaj noči spimo v šotoru na plaži. Čisto po našem okusu 🙂 Maupiti je tudi najbolj zahodni otoček te skupine. Od tu se vračamo nazaj proti vzhodu in par dni raziskujemo divji “vanilijev otok”, otok TAHAA, kjer spet spimo v tradicionalnem bungalovu. Od tu še skok na sosednji otok RAIATEA, kjer smo slab teden v čudoviti HE hiški z neposrednim dostopom do morja. Ostane nam le še MOOREA. Ta je najbližji glavnemu otoku Tahiti in tu ostanemo kar 14 dni, nastanjeni bomo v dveh različnih HE hiškah. Za zadnjo noč smo si vzeli hotel na otoku Tahiti, ker imamo jutranji let nazaj v Evropo.

Med otoki bomo potovali s hitrimi ladjami / trajekti, v ta namen nameravamo kupiti 30-dnevni pass, ki nam omogoča neomejeno število voženj. Ker bomo potovali dlje od 30 dni bomo plačali le za eno povezavo, in sicer nazaj iz Mooree na Tahiti. Med otoki je možno je seveda tudi leteti, kar zna biti praktično za vse, ki so bolj časovno omejeni. Ampak nam se ne mudi in trajekti so občutno cenejši od letal. Pri 4 osebah se potem že kar pozna na končnem znesku.

Kaj bomo tam sploh počeli?

Nič! Eh malo se hecam, ampak malo pa tudi resno mislim. Rabimo odklop. Hkrati upava, da nam ne bo dolgčas? Nismo več navajeni takšne vrste počitnic. Pa vseeno, ne gremo v noben resort (mogooooče si za kakšnega privoščimo t.i. day pass) in na vseh otokih razen na Maupiti nameravamo najeti avto, vsaj za nekaj dni. Tako da bomo otočke vsekakor raziskali po dolgem in počez. Na nekaterih so možni tudi zanimivi pohodi. Našla sem tudi nekaj res unikatnih aktivnosti, ki jih lahko počnemo skupaj z otroki. Seveda pa bodo glavne, vsakodnevne dejavnosti plavanje, snorkljanje, odkrivanje podvodnega sveta in poležavanje na plažah. Pa upam, da bomo tudi kaj dobrega pojedli. Plan je potovati bolj počasi in trajnostno, spoznati lokalno kulturo in klepetati z domačini. In to, da si na vsakem otoku najdemo najljubšo pekarno in tržnico, najljubši “roulotte” (food truck) in najljubšo plažo.

Koliko nas bo vse skupaj stalo?

Ja sej vem, to vas vedno najbolj zanima. Vam vse jasno napišem, ko se vrnemo. Ker trenutno dejansko ne vem. Zaenkrat lahko samo ocenim, da nas bo teh skoraj 7 tednov Francoske Polinezije verjetno prišlo manj kot bi nas skoraj 7 tednov Nove Zelandije, vključujoč enotedenski oddih na, recimo Samoi.

Nekateri ste zdaj ekstra veseli za nas. Eni pa nam boste v naseldnjih tednih mogoče tudi (malo) fouš. Enim ne bo jasno zakaj ne gremo v noben resort, drugi boste pogrešali overland vsebine, eni boste rekli, da smo neodgovorni, češ kam spet vlačimo tako majhne otroke. Dejstvo je, da nikoli ne more bit vsem prav. In to je okej. Vsak živi po svoje in dela tako, kot misli da je prav. Tisti, ki vas zna naša prihajajoča dogodivščina inspirirat vabljeni tudi na moj INSTAGRAM oziroma FACEBOOK profil bloga, kjer se bom s poti kot vedno bolj redno javljala. Drugače pa seveda kot vedno sledijo potopisi in prispevki z uporabnimi informacijami o potovanju na blogu, ko se vrnemo domov. Se beremo 🙂

Katja & co