Po dobrih petih tednih na poti po Turčiji z našim, v kamper predelanim LR Defenderjem, smo si pred povratkom domov privoščili še raziskovanje grškega polotoka Halkidiki, ki je znan predvsem po treh “prstih”, ki segajo v Egejsko morje, Atos, Sitoniji in Kasandri. Halkidiki se nahaja na severnem delu države, najbližje veliko mesto je Solun (Thessaloniki). Potovali smo s 4-letno Milo in 1-letnim Leom, nekajkrat smo prenočili v apartmajih, ki smo jih rezervirali kar sproti, nekajkrat pa smo, kljub mrazu, na divje kampirali in spali v avtu. Takole sredi novembra je bil popoln mir in čista mrtva sezona, zato s tem res ni bilo problema. Najbolj so nas navdušile čudovite divje plaže na zeleni in manj urbani Sitoniji, srednjem prstu, a tudi na Kasandri se je našlo kaj lepega in zanimivega. V nadaljevanju prispevka lahko torej preberete vse o našem road tripu po peninsuli Halkidiki.
Kraji: Nea Karvali, “3 prsti” (Atos, Sitonija, Kasandra)
Kako: naš LR Defender kamper
Prenočišča: apartma, divje kampiranje
PO GRČIJI SMO POTOVALI, KO JE IMELA MILA 4 LETA, LEO PA 1 LETO. PREBERI VEČ O GRČIJI Z OTROKI ZNOTRAJ TEGA PRISPEVKA.
IZ TURČIJE V GRČIJO | mejni prehod Ipsala / kipi in prva nočitev v Nea Karvali
Zadnje dni smo po Turčiji naredili res veliko kilometrov in nujno smo rabili malce pavze od hitrih premikov, a smo kljub temu morali stisniti še tale dolg dan na cesti. Ogledali smo si še znamenitega TROJANSKEGA KONJA v turškem mestu CANAKKALE, nakupili še zadnje slastne baklave in odbrzeli do MEJNEGA PREHODA IPSALA / KIPI. Tu smo bili prvič in če prehod meje primerjam s tistim, kjer smo v zadnjih dveh letih že trikrat prečkali bolgarsko / turško mejo (Andreevo / Kapikule), torej prav tako mejo z EU, je bil tu celoten postopek mala malica. Brez problema in brez posebnih pregledov smo bili kar hitro čez, potem pa se je začel LOV ZA PRENOČIŠČEM. Čeprav so v Grčiji ravno tisto poletno sezono baje močno poostrili nadzor in zakone o divjem kampiranju, smo se na račun izjav sopotnikov odločili poskusiti. Nenazadnje smo bili že sredi novembra in glavna turistična sezona je bila že zdavnaj končana, s tem pa so bili prav vsi KAMPI ZAPRTI.
Kljub temu smo potem tisto pozno popoldne pristali v res luštnem, čeprav malce zastarelem, studiu direkt na plaži v počitniškem kraju NEA KARVALI. Parkrat se je pošteno vlil dež in po nekaj neuspelih poskusit najt kakšno lepo mesto za kampiranje, smo se vdali in si privoščili večerjo na balkonu, vroč tuš in sveže oprano posteljnino. Že kar 21 dni nismo spali drugje kot v avtu in tale luksuz je kar pasal! S kuhinjo in štirimi ležišči na top lokaciji smo plačali le 60 eur, kar se nam je zdelo res ugodno.
Plus točke prištejemo še za čudovito dvojno mavrico in sanjski sončni zahod s kuliso OTOKA TASOS v ozadnju. Že tu pa smo dobili malo predokusa v to, kar nas je čakalo naslednje dni. Namreč večina restavracij, barčkov in na naše začudenje tudi večjih trgovin, je bilo že permanentno zaprtih do pomladi. Po eni strani je to super, ker je pomenilo, da ne bo nikjer gneče turistov in izletnikov, po drugi strani pa se je kasneje večkrat izkazalo za sila nepraktično.
PRVI VTISI GRČIJE v tem delu države so bili malo mešani. Verjetno smo jo doživeli čisto drugače, ker smo prihajali iz Turčije, kot če bi sem prileteli od doma. Nam so se ljudje zdeli nekako mrki, zadržani, mogoče utrujeni od poletne sezone, kar sicer res dobro razumem. Pa vseeno, v Turčiji smo imeli že dve zaporednji sezoni čudovite izkušnje z domačini, ki se nam tam zdijo res gostoljubni in nadvse prijazni. Se nam je pa v Grčiji zdelo veliko izdelkov v trgovinah občutno cenejših kot v Turčiji! Vem, da še par let nazaj temu zagotovo ni bilo tako, ampak v Turčiji je trenutno tako visoka inflacija, da se je stanje zdaj obrnilo. Le za dizel smo plačevali več. Hitro smo tudi ugotovili, da je tu veliiiiiko manj smeti. Predvsem na plažah, ki so res čiste. V Turčiji je to večkrat kar problem. Na splošno so se nam plaže zdele res lepe.
ATOS, Halkidiki | omejen dostop in samostanska skupnost gore Atos
Velik del tega najbolj vzhodnega kraka polotoka Halkidiki z mogočnim, istoimenskim dvatisočakom, sveto GORO ATOS, upravlja tamkajšnja SAMOSTANSKA SKUPNOST GORE ATOS. Le-ta je na račun preko tisočletne tradicije, katera sega še v bizantinsko dobo, uvrščena celo na UNESCOv seznam svetovne dediščine. Na območju te samoupravne regije najdemo 20 SAMOSTANOV, v katerih aktivno delujejo grški, srbski in bolgarski ortodoksni menihi. Skupano naj bi jih bilo kar okoli 2000. ŽENSKAM je na ta del VSTOP PREPOVEDAN, MOŠKI pa ga preko posebnega postopka prijave lahko obiščejo. Na dan je izdanih sicer le okrog 100 dovolilnic, velika večina slednjih je namenjnih pripadnikom ortodoksne vere.
Najlažji način, da si pobliže ogledate ta del prsta Atos je torej z morja. Zato se lahko udeležite posebnega IZLETA Z LADJO, ki pluje po zahodni obali polotoka. Štart je v krajih Ouranoupolis in pa Ormos Panagias. Mi smo ta izlet izpustili, saj se nama večurno pozibavanje po morju z otrokoma ni zdelo preveč smiselno. Misteriozno goro Atos smo tako opazovali le od daleč, lepo se jo vidi namreč tudi s sredinskega prsta Sitonije, kamor smo bili namenjeni tisti dan.
SITONIJA, Halkidiki | najlepše plaže in umirjeno vzdušje
SITONIJA slovi po številnih čudovitih peščenih zalivih, ki jih obdajajo dišeči borovi gozdički. Na celotnem prstu naj bi bilo kar okrog 100 takšnih plaž, vseh je seveda nemogoče obiskati. Sem si pa že par dni prej, ko smo se dokončno odločili za obisk Grčije, na zemljevidu označila tistih nekaj, ki jih res nismo želeli izpustiti. In prva izmed njih je bila prekrasna PLAŽA KARYDI.
12. november in mi bosi skačemo po mehkem belem pesku, poslušamo valove z vetrom v laseh in se nastavljamo toplemu soncu. Ni slabo! Zaliv smo imeli popolnoma zase. V sezoni je tu prav gotovo večja gneča, na kar je nakazovala že velikost parkirišča, zdaj pa čista milina.Če pogledam za nazaj, je bila tole vsekakor ena izmed top 3 najlepših plaž ba polotoku Halkidiki.
Znak “kampiranje prepovedano” nas je sicer malo prestrašil in tukaj nismo prespali, smo si pa zato dodobra pretegnili noge in se po zaobljenih skalah sprehodili na vse konce zaliva, si pripravili piknik za kosilo, nahranili potepuške muce in skoraj tudi malo zaplavali. Priznam, meni osebno je bilo kristalno čisto morje že čisto premrzlo takle čas, čeprav se je res vabljivo lesketalo.
Otroka sta uživala sto na uro in komaj sva ju spravila s plaže nazaj v avto. Ampak ker se je že okrog šestih popoldne stemnilo smo morali naprej in najti prostor za kampiranje še pred večerom. Kljub temu smo se enostavno morali ustavit še na “rajski plaži” oziroma PARADISE BEACH. Avto smo pustili na vrhu pečine in se peš odpravili po ozki potki proti morju. Občutek je bil kar malo čuden, ker smo bili spet popolnoma sami, a čim smo prispeli do prekrasnega zaliva smo bili še toliko bolj hvaležni za ta naš “off season” obisk polotoka Halkidiki. Poglejte to lepoto v čistem miru in spokojnosti!
Za trenutek me je spomnilo na Sejšele. Res res res lepo. Tukaj sicer ni bilo nobenega znaka za prepovedano kampiranje, pa vseeno smo se prestavili še čisto malo naprej do ZALIVA KAVOUROTRIPES malo pred krajem Platanitsi. Še dobro da smo imeli še malo zalog hrane in pijače, saj na poti dejansko nismo našli niti ene odprte trgovine, niti kakšne stojnice z zelenjavo in podobnega ne.
Tudi ta zaliv je naravnost čudovit in zadnjih par sončnih ur dneva pred temo smo izkoristili za sprehod in igranje na plaži.
Poleg nas sta zgoraj na “parkirišču” med borovci prespala še dva poljaka v kombiju. Če smo v Turčiji konstantno srečevali policijske avtomobile in so večkrat prišli tudi sredi noči na plaže (v Turčiji je divje kampiranje sicer dovoljeno in vse skupaj so bile bolj kontrole iz varnostnih razlogov kot pa preganjanje kampistov), pa tukaj v Grčiji nismo srečali niti enega. Je pa bila ta noč že reeees mrzla in dobro smo se morali zaviti. Še vedno ni bilo tako hudo kot par tednov nazaj v Kapadokiji, pa vseeno. Ker smo na račun zgodnjega sončnega zahoda zdaj hodili bolj zgodaj spat, smo zjutraj tudi precej zgodaj vstajali. Po kavi in zajtrku smo se tisti dan odpeljali naprej do najjužnejše točke in zahodne obale prsta Sitonija.
Prvi postanek smo narediči že po nekaj minutah vožnje, in sicer na eni izmed naključnih razglednih točk ob glanvi cesti, od koder se je res lepo videli mogočno GORO ATOS v ozadju. v bližnjem kraju SARTI smo celo našli odprto TRGOVINO s pekarno, tako da smo si na plaži privoščili še drugi zajtrk, potem pa proti PLAŽI TIGANIA.
Slednjo je bilo zelo težko najti, saj se nahaja na koncu konfuznega labirinta cestic, ki se dostikrat končajo brezciljno in ne vodijo nikamor. Izgleda, da so tukaj želeli zgraditi povsem novo počitniško naselje, a se je projekt ustavil le pri gradnji teh cestic. GPS je bil zmeden kot še nikoli in na koncu smo se komaj komaj sploh spentljali ven iz tega klobčiča ulic na glavno cesto.
Na zemljevidu sem imela z ikono srčka označen še en kraj, in sicer SITHONIA CAPE. S srčkom označim res kakšne posebne kraje, ki si jih res želim obiskati. No, na koncu se tule vendarle ni izšlo. Do te, res idilične najjužnejše točke prsta Sitonija namreč vodi obupna cesta, večji del katere je možen le z dobrim terencem. Recimo, da ga mi sicer imamo, ampak ker je pretekle dni tudi veliko deževalo, je bila “cesta” baje še v slabšem stanju kot sicer in domačini so nam svetovali naj gremo tisti zadnji del poti raje peš. In ker bi bil to vseeno kar dolg pohod, smo potem vse skupaj izpustili in sklenili, da se enkrat vrnemo.
Smo se pa zato na kratko ustavili in pretegnili noge na veliko manj spektakularni plaži v kraju PORTO KOUFO. Kasneje sta oba otroka v avtu zaspala in ker se nama je zdelo da ta zahodna obala nekako ni postregla z najlepšimi plažami, sva se odločila za premik na naslednji prst, KASANDRO.
KASANDRA, Halkidiki | najbolj turistično razvit “prst” z veliko ponudbe in dogajanja
Čim smo zavili na t.i. “prvi prst” sva opazila, da bo tule morda malo več življenja in dogajanja kot na Sitoniji. Prvi vtis je sicer malo varal, ker je bilo tudi tukaj konec koncev precej mirno, pa vseeno. Ne gre zanikati, da je tu veliko več turistične infrastrukture v smislu restavracij, barov, hotelov itd. V grobem je bilo nam malo manj všeč, ker imamo radi več narave, pa vseeno smo potem v naslednjih treh dneh našli nekaj lepih kotičkov. Otroka sta se zbudila in prvi postanek smo naredili na PLAŽI AFYTOS. Sicer čisto okej, res pa da ni bil noben presežek. Ravno prav za kratek sprehod in piknik kosilo na soncu.
Za spremembo smo si privoščili APARTMA, najprej sva rezervirala za dve noči, potem pa smo še za eno podaljšali. Od tu smo potem delali izlete po otoku, pred odhodov domov smo še oprali vse umazane obleke, malo počistili po avtu in se tudi dobro naspali v toplih posteljah. Ker je bilo veliko nastanitvenih enot že zaprtih, je bil naš izbor malo omejen in kar hitro sva se odločila za simpatično nastanitev tik na plaži v manjšem kraju NEA SKIONI na zahodni obali.
Tudi tu je bilo veliko stavri že zaprtih, pa vseeno smo imeli vsaj par ur na dan odprti dve trgovini, nekaj življenja pa se je slišalo tudi tudi iz par barov. Prvi večer smo odkrili tudi res luštno RESTAVRACIJO NA PLAŽI, nedaleč od apartmaja, ki smo jo v nasledjih dneh tudi večkrat obiskali. Končno smo uspeli okusiti čare GRŠKE KULINARIKE.
Moj favorit je bila hobotnica z žara in pa ocvrti feta sir z medom in sezamom. Je še kaj boljšega kot okusna večerja na plaži ob sončnem zahodu, medtem ko se otroka presenetljivo mirno igrata z mivko in natakarica prinese še en kozarec vina? Ah malo smo si pa res morali privoščit te zadnje dni potovanja.
Mestece je bilo videti prav simpatično in vsako jutro ter večer smo se podali na sprehod in odkrili kakšen nov kotiček in zanimiv detajl, opazovali ribiške barke, tekali po plaži, se spotikali ob tlakovce in občudovali bujno rastje. Malo nam je sicer manjkala tista tipična grška arhitektura, ki se je tu kazala res le za vzorec, pa vseeno je bilo prijetno.
Naslednji dan smo se podali nazaj na vzhodno stran, naš glavni cilj je bila PLAŽA GLAROKAVOS. Cesta nas je vodila skozi čudovite oljčne nasade in nad bolj hribovito notranjostjo tega prsta smo se res navdušili.
Tule se nam je takoj kolcalo po divjem kampiranju, ker je bila plaža naravnost čudovita, prazna, poleg tega pa je bilo v borovem gozdičku tik ob plaži res veliko idealnih spotov. Sva se malo tolkla po glavi, da smo vzeli apartma, ampak dobro, vse ima svoje prednosti in slabosti.
Na plaži smo se zadržali precejšenj del dneva, vmes naredili okusno solatko in jo poplaknili z grškim pivom, otroka sta nabirala palice, školjke in storže in se po svoje igrala. Zdaj sta bila že prava profesionalca v tej igri z naravnimi materiali. Spet smo se skoraj opogumili za plavanje, ampak nam vseeno ni popolnoma uspelo.
Pred povratkom v našo vasico sva splanirala še vožnjo do skrajne zahodne točke tega prsta, do SAMOSTANA SV. NIKOLAJA, tako da sta otroka malo odspala v avtu. Najti sva morala še obratujočo trgovino, za kar smo morali prevoziti kar 30km ekstra, ampak dobro, našli smo jo pa. Zvečer pa ponovi vajo s sončnim zahodom in vinčkom na “naši” plaži.
Še zadnji polni dan na polotoku Halkidiki smo raziskovali ZAHODNO OBALO. Za prvi postanek smo si zadali PLAŽO POSSIDI, ki nas sicer ni vrgla na rit, smo si pa lahko dali duška z vožnjo po mivki. Tukaj smo opazili tudi nekaj kombijev s tujimi registrskimi tablicami, ki so očitno prenočili.
Še nekaj deset kilometrov naprej smo želeli do PLAŽE SANI, ampak smo se spet čisto zaštrikali v labirint ulic, ki so vodile do privatnih luksuznih vil, dostop do morja pa je bil prav povsod omejen z zapornicami. Le na eni točki bi se do plaže lahko sprehodili peš, če bi avto pustili daleč stran in plačali parkirnino. Pa smo si rekli, da smo videli že dovolj lepih plaž zadnje dni in smo šli raje naprej.
Zgodaj popoldne smo pristali nazaj na plaži pred apartmajem, kar tu pojedli kosilo, pospravili in spakirali naše stvari in se mentalno pripravljali na dolgo pot domov, kamor smo štartali zgodaj zjutraj naslednji dan.
Zadnji večer v Grčiji je bil kar malo emocionalen, po eni strani smo se veselili po dolgem času videt naše prijatelje in družino, spati v domači postelji ter pojesti kakšno domačo dobroto. Veselili smo se tudi vrtca! Ampak po drugi strani bi pa zlahkoto za par tednov, mesecev (?) podaljšala potovanje.
IZ GRČIJE V SLOVENIJO | dolga pot domov
Naš šesttedenski road trip se je s tem končal in čakala nas je le še približno 14-urna vožnja domov, ki nas je tokrat vodila skozi Severno Makedonijo, Srbijo in Hrvaško. Čeprav smo nekaj časa oklevali, ali naj naredimo ta ovinek proti Grčiji ali ne, nam na koncu tudi malo ni bilo žal. Halkidiki smo doživeli v popolnem miru, na trenutke je bilo že kar preveč mirno haha, imeli smo tudi srečo v vremenom, čeprav bi bilo še bolj optimalno s kakšno stopinjo več na termometru. V Grčijo se definitivno še kdaj vrnemo z našim Defenderjem in otroki, a verjetno naslednjič v kakšen drug del države.
