Severo-vzhodna Brazilija. 3 tedni. 2 sonca-željna popotnika. Nobenega plana. Resnično, do samega odhoda nisva točno vedela kam sploh greva, na pot sva šla brez predhodnih rezervacij (z izjemo prvih dveh noči), brez znanja portugalščine in brez vodiča v obliki knjige. Tudi kajtava ne. Sva pa zato prinesla dobro voljo, kakšno knjigo, kopalke in seveda kreditno kartico. Je bilo dovolj za eno super umirjeno dogodivščino.

Ta del Brazilije je nekako poseben. In ni za kljukice delat. No, razen če štejete obiskane države. Tu ne najdete nekih svetovno znanih atrakcij, niti ne prizorošč Unescove dediščine in podobnega. Kvečjem kak narodni park. Predvsem pa veliiiiko peska, norih sipin, morja in plaž, tropskega rastja, njami kulinarike, vetra, sončnih dni in se česa. Posledično se tu ne znajde veliko turistov, razen tistih, ki pridejo kajtat. Prvič sva bila v južni Ameriki in čeprav sva o teh koncih pred potovanjem slišala mešana mnenja (predvsem glede vsesplošne varnosti) sva se imela prav fajn in nelagodnih občutkov ni bilo nič kaj več kot kje drugje. Več o tem kaj sva v treh tednih doživela in videla ter nekaj splošnih nasvetov o transportu, prenočiščih, kulinariki in še čem pa v temle novem prispevku.

TRANSPORT IN NAJINA POT PO SEVERU BRAZILIJE

Preko AMSTERDAMA sva z letalsko druzbo KLM poletela v FORTALEZO v PROVINCI CEARA in se pozno popoldne s taksijem peljala v 90km oddaljeno vas URUAU. Tu sva si prve 3 dni privoščila fajn počitek in par izletov v okolici BEBERIBE, potem pa naprej v malo bolj turističen kraj CANOA QUEBRADA. Ta nama je bila še posebno všeč, ne prevelik in ne premajhen obmorski kraj, kjer smo se dobili s francoskomi prijatelji in skupaj raziskovali okolico s štirikolesniki in beach buggyi. Po 5 dneh smo se premaknili v PONTAL DE MACEIO, kjer smo se 5 dni zabavali v še večji francoski družbi, povabljeni na poroko. Od tu smo skočili na zahodno stran od Fortaleze, v kajterski paradiž CUMBUCO. Midva sva nato pot nadaljevala v približno 300km oddaljeno JERICOACOARO, najina prijatelja pa sta odletela v Rio. Tu je bilo eno prav posebno vzdušje, zato sva ostala dlje kot sva sprva mislila, zadnje 4 dni potovanja pa sva uživala v kraju PARACURU in LAGOINHA. Potovala sva res počasi in si povsod vzela veliko časa, da sva kraje kar se da najbolje doživela. Celotno pot bi sicer lahko z veliko hitenja opravila tudi v 10-14 dneh.

Tokrat sva se JAVNIM PREVOZNIM SREDSTVOM izognila in se med kraji prevažala kar s taksiji oziroma organiziranimi prevozi. Sploh 4×4 AVTI, ki peljejo v Jericoacoaro z letališča v Fortalezi imajo fiksne cene na avto, TAKSI se še posebno splača če vas je več. Na ŽELEZNICO in vlak lahko kar pozabite, so pa AVTOBUSI (npr Fretcar), ki vsaj na zunaj izgledajo udobni, ampak pot zaradi velikega števila postaj traja veliko dlje, kot z avtom. Skoraj v vseh krajih se je dalo najeti ŠTIRIKOLESNIKE, BEACH BUGGY ali pa KOLESA. Če NAJAMETE AVTO se pripravite na CESTNE KONTROLE, ponekod so ceste res luknjaste, vožnja ponoči ni priporočljiva, predvsem pa dobro preberite pogoje zavarovanja.

OKUSNA BRAZILSKA KULINARIKA

Že prve dni sva opazila, da brazilci radi jedo. In pojedo veliiiko. Porcije so ponavadi res ogromne in pri glavni jedi velikokrat postrežejo tako krompir kot tudi riž za prilogo. Hkrati. In prav nič ne šparajo. Veliko je tudi ocvrte hrane, a se najde tudi kaj manj mastnega. Dostikrat so na meniju le jedi za 2 osebi. Na ulici se vedno dobi cenovno ugodne slastne prigrizke, cene v restavracijah pa niso kaj dosti drugačne kot pri nas. Kaj sva torej jedla?

ZA ZAJTRKE ponavadi SVEŽE SADJE, slano palačinko TAPIOCA (iz moke manioka, njami), UMEŠANA JAJCA, njihov KUSKUS z naribanim sirom in brazilske bele napihnjene KRUHKE. Med obroki sva si večkrat privoščila kaj na ulici. Najin favorit je vsekakor ACAI BOWL – mrzla zmes podobna sladoledu iz nadvse zdravih brazilskih acai jagod, ki jo po želji posujete z različnimi dodatki in sadjem, plačate pa po gramih. Še en odličen prigrizek je PASTEL – ocvrt žepek, poljnjen s piščancem, rakci ali pa sirom. Za KOSILA in VEČERJE smo si največkrat privoščili kaj ribjega. Bolj preproste restavracije ob glavnih cestah ali pa na plaži se imenujejo BARRACA. Od odličnih RAKCEV in GAMBEROV, KALAMAROV, CEVICHE, RIB do JASTOGOV. Poizkusila sva tudi tradicionalno fižolovo čorbo FEIJOADA, večkrat sva si privoščila ocvrte kroglice BOLINHAS (z ribjim, mesnim ali pa sirnim nadevom), SOLATE, BURGERJE, MACAXEIRA (ocvrt maniok), seveda pa občasno nisva mogla mimo dobrega kosa MESA Z ŽARA. Ponavadi poleg postrežejo skodelico pražene maniok moke, FAROFA. Smiselno se je naučiti osnovne sestavine v portugalščini, ker ponavadi ni angleških menijev. Poleg odličnih SVEŽIH SADNIH SOKOV, sva se hladila z lokalnim PIVOM (ponavadi v 600ml steklenicah,) opojnimi CAIPIRINHAMI in CAIPIROSKAMI.

PRENOČIŠČA V BRAZILIJI

Tipična brazilska prenočišča se imenujejo POUSADA, lahko jih primerjamo z azijskimi guest housi na primer. Ponavadi so to manjši hotelčki, večkrat z BAZENOM, domačim ZAJTRKOM in prijetnim vzdušjem. V večjih mestih so seveda tudi ogromni HOTELI, ob obali sva opazila celo nekaj KAMPOV (ki se sicer vsaj z zunanjim izgledom ne morejo promerjat z našimi).

V POVPREČJU SVA NA NOČ za dvojno sobo z zajtrkom PLAČALA OKROG 50€. NAJDRAŽJA NOČITEV (88€) je bila v Jericoacoari v GLAMPING šotorčku, ampak bolj na račun državnega praznika ko so se vse cene izstrelile v nebo. NAJCENEJŠE PRENOČIŠČE je bilo prav tako v Jericoacoari, prijetna pousada za 30€ NA NOČ, z bazenom in zajtrkom. V kraju Pontal de Maceio sva si delila fensi OBALNO VILO vilo za 12 oseb skupaj z znanci iz Francije. Vsa prenočišča, razen prvega, sva rezervirala sproti in kot rečeno, z izjemo omenjenega državnega praznika, nikoli nisva imela problema najti proste sobe.

VARNOST V BRAZILIJI

Priznam, pred odhodom sva vse živo prebrala na internetu. Ker je bil to najin prvi obisk južne Amerike, sva seveda želela biti pripravljena na raznorazne možne situacije. Tenutna politična situacija v Braziliji je tudi bolj napeta in nikoli ne veš. Ker se tokrat na temo varnosti lahko malce bolj razpišem, pripravljam poseben prispevek, ki bo kmalu objavljen. Nama se v 3 tednih ni zgodilo prav nič in resnično se v splošnem nisva počutila nič kaj neprijetno. Ljudje super prijazni in dejansko nimava slabih izkušenj, sva se pa držala nekaterih zlatih pravil. Več na to temo si lahko preberete v blog prispevku s klikom na spodnji gumb:

KAKO (NE)VARNA JE BRAZILIJA?

FORTALEZA | eno največjih mest na severu države in hkrati eno statistično najbolj nevarnih na svetu

---

Fortaleza je največje mesto daleč naokoli in če se odpravljate v ta del Brazilije, boste verjetno najprej pristali tu. Ali se odločite mesto tudi obiskati je vaša odločitev, naju tokrat ni zamikalo. Lepše plaže sva našla drugod, do velikih nakupovalnih centrov nama ni bilo, namesto v ogromnih hotelih sva raje spala v mirnih pousadah, žur do jutranjih ur pa tudi tokrat ni bil bistvo potovanja.

Mesto sicer slovi kot ENO NAJNEVARNEJŠIH NA SVETU, na lestvici po številu umorov ga najdemo na kar sedmem mestu, znano pa je tudi kot središče preprodaje drog. Seveda se večina kriminalnih dejanj odvija predvsem v favelah, a previdnost ni odveč tudi v turističnem delu mesta, sploh po sončnem zahodu in v osamljenih ulicah.

URUAU | mirna obmorska vasica dobrih 100km izven Fortaleze

---

Namesto v Fortalezi sva se torej odločila prve dni preživeti V UMIRJENI VASICI URUAU, kjer se takorekoč ne dogaja nič. Dolga peščena plaža z dvemi restavracijami, več manjših pousad, od tega ena bolj za KAJTSURFERJE, par kioskov in manjših trgovinic in to je to. Čisti mir.

Mir, katerega sva sicer našla čisto po naključju, saj nama je pri iskanju prenočišča v oči padel prekrasen nov BUTIČNI HOTEL, ki se nama je zdel ravno prav za prve dni. In res, težko bi si želela boljši štart prvega obiska južne Amerike! Če gre kdo kdaj v te konce toplo priporočam CASTELO PINK BOUTIQUE HOTEL. Pa ponavadi res ne delam reklame, ampak tule jo pač moram ker je bilo vse od A do Ž totalno nadstandardno. In to za okrog 50€ na noč. Attila, še enkrat hvala.

Že takoj prvi dan sicer nisva dolgo zdržala pri miru in po kratki vožnji z BEACH BUGGY-JEM sva prispela do osvežilnega JEZERCA, kjer sva v VISEČI VODNI MREŽI privoščila vsak en svež kokos. Tovrstna jezerca so sicer kar pogosta tule in so vedno fajn za počitek, osvežilno pijačo, sprostitev v vodi ali pa samo za hiter foto postanek.

BEBERIBE & MORRO BRANCO | čudoviti rdeče-beli klifi in neskončne bele peščene plaže

---

Daleč najlepši izlet tule naokoli sva en dan naredila z beach buggy-jem v smeri proti malo večjemu kraju BEBERIBE, kjer sva mimogrede srečala cel kup brazilskih turistov. Obala na tem odseku je naravnost fantastična, POKRAJINA SPOMINJA NA LUNO in resnično se nama je zdelo, kot da sva na drugem planetu. Z vetrom v laseh smo se podili po plažah okoli PRAIA DAS FONTES in se tu in tam osvežili pod naravnim SLAPOM, katerega voda se zbira v jezercih med klifi. Ustavili smo se tudi pri par JAMAH, največja in najbolj znana nosi ime THE CAVE OF MOTHER WATER.

Iz kraja BEBERIBE sva se podala tudi peš po labirintu LABIRINTO DE FALESIAS, med rdeče-belimi klifi MORRO BRANCO. Čudovito! Predvsem pa nepričakovano, res si nisva predstavljala, da je obala tu tako barvita in obdana z BARVITIMI KLIFI.

CANOA QUEBRADA | turistično živahno obmorsko mestece

---

Po bolj umirjenih prvih dneh, sva se premaknila kakšnih 50km vzhodneje, v šarmantno živahno mestece CANOA QUEBRADA, ki je nekoč slovelo kot ena izmed priljubljenih točk HIPI POPOTNIKOV. Še danes lahko začutimo eno posebno sproščeno vzdušje, na voljo je cel kup TRGOVINIC, krasnih POUSAD, dobrih RESTAVRACIJ in BAROV (tudi takšnih z bolj glasno glasbo), v mestu in na plaži. GLAVNA ULICA, kjer se največ dogaja, je v celoti PEŠ CONA, imenuje pa se BROADWAY. Čez vikend kraj poplavijo domačini iz Fortaleze, zato se splača prenočišče rezervirati par dni vnaprej.

Kot večina krajev tu naokoli, so nas poleg oceana in neskončnih PEŠČENIH PLAŽ spremljali KLIFI in PEŠČENE SIPINE s katerih smo vsak večer opazovali sončni zahod. Poleg KAJTANJA, ki je v tem delu Brazilije ponavadi glavni razlog za turistični obisk, smo se tule nagledali PARAGLAJDERJEV, ki so skakali s klifa pri glavni mestni plaži.

Seveda smo doberšenj del dneva vedno preživeli na plaži. Na sobotni večer je bila na plaži prava žurka, sicer pa se je tudi čez dan na polno dogajalo. Muzika z vseh strani, cel kup preprostih restavracij in barov, zgrajenih na lesenih kolih. Ja, ni nam bilo hudega. Proti večeru pa še obvezen sprehod v najlepši svetlobi.

Če smo sprva nameravali tu ostati le 3 noči, smo se kasneje odločili obisk podaljšati in ostali smo še 3 dodatne dni, čas pa izkoristili za še par izletov. Pa tudi fajn smo se naspali, nasončili in naplavali. Ena takšna super mešanica “na off” in aktivnega dopusta.

SIPINE DUNAS DE CANOA QUEBRADA

V Canoi Quebradi smo se dobili z najinimi francoskimi prijatelji in skupaj potovali približno 10 dni, tule smo si torej privoščili par skupnih izletov. Za prvega smo si izbrali VOŽNJO S ŠTIRIKOLESNIKI po peščenih sipinah v zalednju kraja. Sicer smo imeli vodiča, ki je vozil pred nami, ker drugače sredi peska težko veš kam.

Po nekaj kilometrih vožnje PO PLAŽI smo zavili na mehke SIPINE v zalednju, že par minut kasneje pa smo imeli občutek, da smo sredi mogočne puščave nekje v Afriki. Brzeli smo mimo manjših JEZERC in PRVI POSTANEK naredili na vrhu sipine, kjer nas je čakalo presenečenje. Recimo mu PUŠČAVSKI ZIPLINE, ki se konča s skokom v jezero. Nazaj gor vam ni treba peš (mimogrede hoja po pesku te res utrudi), pripeljete se v mini vagončku na tirnici. Vsekakor so obvezna oprema kopalke.

DRUGI POSTANEK smo naredili ob manjšem JEZERCU, kjer nas je pričakal krasen BEACH BAR in restavracija in pa seveda obvezne VISEČE MREŽE V VODI, ki jih v tem delu države najdemo prav povsod.

Malo smo si odpočili potem pa tik pred sončnim zahodom (smo blizu ekvatorja in sonce zaide že malo čez 5 popoldan) hitro NA VRH SIPIN, od koder je bil najlepši razgled. Obožujem SONČNE ZAHODE v puščavi, ker se barve peska spreminjajo iz minute v minuto.

PONTA GROSSA & PRAIA REDONDA | enodnevni izlet s štirikolesniki po plaži mimo zanimivih klifov

---

Naslednji dan smo se podali še na eno res super vožnjo, naredili smo kakšnih 40km PROTI VZHODU in celotno pot prevozili PO PLAŽI. Tudi tu smo imeli vodiča, ki je pred nami vozil z motorjem, mi pa zadaj na ŠTIRIKOLESNIKIH. Zame osebno eden lepših dni na celotnem potovanju, ker smo bili popolnoma sami, plaže tule pa wow, divje, neokrnjene in vsakih 10km drugačne. Enkrat rumenkasti klifi, kmalu zatem rdeče sipine, potem spet termitnjakom podobne ogromne skale. Zaradi plimovanja morja smo nazaj grede deloma vozili tudi po vodi, vmes pa smo se dvignili še na vrh sipin za krasen razgled. Pa naj tule fotke govorijo same zase.

FORTIM & PONTAL DE MACEIO | lokalne restavracije, raj za kajtanje in par dni “na off” v eni izmed mnogih vil

---

Če smo bili zadnje dni bolj aktivno razpoloženi, sva vsaj midva v temle paradižu v Pontal de Maceio zabušavala do konca. Kako tudi ne bi, poleg kajtanja kaj dosti ni bilo za počet, stanovali smo v za brazilske razmere nadstandardni RAZKOŠNI VILI NA PLAŽI, z bazenom, strešno teraso, krasnim vrtom, brezhibnim internetom, pa še kuharico smo imeli. Vse to za 80€ na noč, ni slabo.

Tule smo pravzaprav pristali zaradi ogromne FRANCOSKE POROKE na katero sta bila povabljena naša prijatelja, na račun slednje pa smo tu ostali kar 5 dni. In medtem ko so bili svatje večino časa na raznorazdnih izletih, večerjah in podobno, sva imela midva tole ogromnno vilo za 12 oseb med tem kar zase haha. V kraju Pontal de Maceio je sicer med lastniki vil in prenočišč veliko francozev, tu smo našli tudi čisto pravo francosko pekarno, manjšo francosko govorečo turistično agencijo in podobno.

Poleg tega da sem prebrala vse knjige, ki sem jih imela s sabo, sva tule predvsem dobro jedla in se sprehajala po plaži, en čisto malo sva šla pa seveda tudi naokrog – med drugim tudi z beach buggy-jem do ZAPUŠČENEGA SVETILNIKA, kjer je vsekakor najboljši SPOT ZA KAJTANJE, če vas ta šport pripelje v te kraje.

CUMBUCO | večje turistično mesto nedaleč od Fortaleze in svetovno znane plaže za kajtanje

---

Zadnje dni preden smo šli vsak svojo pot, smo s prijatelji preživeli v tem znanem KAJTARSKEM PARADIŽU le slabih 30km oddaljenem od Fortaleze proti zahodu. Midva sva kasneje pot nadaljevala še bolj v smeri zahoda, onadva pa sta odletela v Rio, zato smo iskali kraj, ki ni bil predaleč od letališča.

Cumbuco nas nekako ni prepričal. Za tiste, ki kajtajo je sigurno fajn, za nas je bilo za tistih par dni OK, ampak noben presežek. Še najlepša je bila plaža, mesto samo pa v primerjavi z ostalimi, ki smo jih obiskali relativno umazano, glasno in nasplošno manj urejeno. Sicer kar nekaj trgovin, barov in restavracij, za vikende se tule sigurno veliko dogaja, sploh ker je blizu Fortaleze. Predvsem pa tudi kar nekaj evropskih turistov, ki so prišli kajtat.

JERICOACOARA | odmaknjeno hipi letovišče in eden najinih najljubših krajev v Braziliji

---

Osamljen kraj, na eni strani obdan z oceanom, na drugi z narodnim parkom in peščenimi sipinami, kjer ni asfaltiranih cest in celo mesto lahko prehodiš peš po pesku, kjer je cel kup prikupnih barov in restavracij, kjer lahko surfaš, kajtaš, plavaš, jezdiš konje in filozofiraš o življenju med opazovanjem sončnega zahoda s sipine. A takšna oaza sploh še obstaja kje na tem planetu? O ja, in imenuje se Jericoacoara.

Nekdanje priljubljeno HIPIJEVSKO LETOVIŠČE je danes sicer že malenkost skomercializirano in pravzaprav je bilo tu kljub odročnosti največ turistov. Pa še vedno daleč od tega, a bi jih bilo preveč. Do kraja se namreč lahko pripeljete le s 4×4 vozilom, saj zadnji kos poti poteka po sipinah. Ob prihodu se plača turistična taksa, izdajo vam posebno dovoljenje za točno določeno število dni (kasneje ga lahko podaljšate), poskenirajo tudi potni list.

Poleg KAJTANJA je tukajšnji zaliv super tudi za SURFANJE (tudi za začetnike) in WINDSURFING. Četudi še niste ničesar od naštetega poskusili, je tu krasna priložnost. V kateri izmed ŠOL VODNIH ŠPORTOV so na voljo inštruktorji, opremo pa si lahko sposodite tudi na uro.

Tudi tu se pozno popoldne na bližnjo sipino steka reka ljudi, ki pridejo gledat SONČNI ZAHOD. Tradicionalno domačini ob trenutku, ko sonce zaide tudi BUČNO ZAPLOSKAJO in se z močnim aplavzom zahvalijo za ta dan. Lepa gesta. Lahko še povem, da je prav povsod po plažah (in na sipinah ob sončnem zahodu) v tem delu Brazilije vedno prisotna policija.

Razgled na ocean z vrha sipine pa je tukaj tudi krasen. En večer se je tik pred sipino s svojimi sposobnostmi debelo uro važil en lokalni kajter, na račun katerega tele fotke.

Če se naveličate hipi vzdušja v samem kraju, si seveda tudi tukaj lahko privoščite dnevni izlet in si ogledate na primer NARODNI PARK JERICOACOARA. Midva sva tako spet najela ŠTIRIKOLESNIK in se z vodičem na motorju pred nama najprej peljala čez sipine v smeri kraja PREIA.

Prvi postanek pri temle od vetra zvitem drevesu, TREE SLOTH. Če prevedem, bi bilo po slovensko nekako „drevesni lenivec“. Ob tej priložnosti še en zanimiv podatek o brazilcih – vsi, tko ženske kot moški se radi slikajo. Fotka tu, fotka tam, na vsaki lokaciji vsaj 10 poz, klobuk gor, dol, očala, od spredaj, od zadaj, ni da ni. Zato so pri takihle „atrakcijah“ povsod doooolge vrste. In ker mam jaz raje sliko drevesa brez najinih glav, sem uspela enkrat med menjavo pozerjev na hitro škljocnit.

Za krajem PREIA in narodnim parkom smo preostanek dneva preživeli na različnih točkah ob velikem jezeru LAGOA DE JIJOCA. Najbolj znana predela sta laguni po imenih LAGOA AZUL in LAGOA PARAISO, kjer vas čakajo viseče mreže, restavracije, beach klubi, koktejli, bel pesek in mirna turkizna voda. No ja, pa glasna glasba. Brazilci so radi glasni in radi se zabavajo.

Zadnji del poti nazaj do Jericoacoare je bil čudovit. Po živahnem vzdušju ob omenjnih lagunah, je prav pasal tale mir in tišina, nikjer nobenega bara in turistov.

PARACURU | še ena super mirna plaža in odlično izhodišče za izlete, surfanje in kajtanje

---

Kot že veliko krajev na temle potovanju, sva tudi Paracuru obiskala bolj po naključju. Zanj sva se v bistvu odločila na račun krasne pousade, ki sva jo našla na internetu, a o slednji malo kasneje. ZADNJE 3 NOČI sva predvsem želela preživeti malce bližje Fortaleze, recimo vsaj nekje na pol poti med letališčem in Jericoacoaro. In Paracuru se je izkazal kot super odločitev. Tule je bilo vsega po malo, fajn hrana, lepa plaža, idealno za surfanje in kajtanje, nič kaj turistično, predvsem pa odlični gostitelji v že omenjenem prenočišču.

Enega najlepših sončnih zahodov v celih treh tednih sva doživela prav tule, na divji neobljudeni plaži PRAIA BARRA DO RIO CURU, nedaleč od kraja Paracuru. Tukaj se reka Curu zliva v morje in območje je res zanimivo, poleg MANGROV najdemo tudi zaplato gozda, kar je pecej nenavadno za te kraje. In ker glavna cesta vodi daleč stran, je tole super mesto za daljše sprehode v tišini.

Če sva torej prve dni potovanja uživala v odličnem butičnem hotelčku v Uruau, sva zadnje dni preživela v krasni pousadi. Res lahko rečem, da sva za začetek in za konec izbrala le najboljše, malo po naključju in malo po pameti. V POUSADA CHILL MANGO, ki je vrata javnosti odprla šele pred kratkim, sva bila deležna izvrstnega zajtrka, čudovite sobe s teraso, tropskega vrta, bazena s slano vodo, prijetnih francoskih gostiteljev in še česa. Če se kdaj znajdete v bližini pa le pridite na obisk. Yann in Capucine, še enkrat hvala za krasne zadnje dni.

Za več informacij klikni tu chillmango

LAGOINHA | še zadnji nori klifi, sipine in samotne plaže

---

Seveda tudi obiska Paracuru nisva mogla izvesti brez vsaj enega izleta. Tako sva se torej zapeljala v sosednji kraj LAGOINHA, si tam sposodila ŠTIRIKOLESNIK in se tokrat za spremembo brez vodiča, za 2 uri še zadnjič zapeljala po plaži in sipinah. In ja, spet nora pokrajina, ni nama bilo žal. V vsem tem času sva resda videla že ogromno podobnih prizorov klifov, palm, peščenih plaž in sipin, pa vseeno je bilo povsod malce drugače in tudi po treh tednih se jih nisva naveličala.

Če povzamem, trije tedni so minili hitro pa čeprav sva potovala res počasi. In kot rečeno, tole je bolj destinacija za tiste, ki iščejo mir in tiste, ki radi odkrijejo kak popolnoma nepoznan kraj. Kraj, ki ga ni v vodičih, o katerem se ne govori na internetu, kraj ki ga nihče doma ne pozna. Nama je bilo prav zaradi tega noro všeč. Verjetno prva destinacija po mojem obisku Vanuatu skoraj 2 leti nazaj, ko lahko rečem, da je bilo nekaj čisto novega, nepoznanega in nevideega. Če bi vse skupaj bolje splanirala že doma, bi iz Fortaleze letela še v SAO LUIS in par dni namenila obisku NARODNEGA PARKA LENCOIS MARANHENSES, drugače pa top. Priporočam vsem, ki kajtate in tistim ki imate radi neturistične dele sveta.

SHRANI PIN