Juhuuuu, pustila sem službo! Samo še točno 25x se odpeljem v pisarno. Ja, štejem dneve. Odločitev mi je švigala po glavi sem tja že od lanskega poletja. Kako bom živela? In kje? Bo dovolj denarja? Si lahko plačujem sama zdravstveno zavarovanje? Kaj pa davki? Kaj pa Lu? A naj čisto zares pustim službo, eno redkih stvari, ki mi zadnjih par let nudi stabilnost? Si ta korak resnično upam? Milijon vprašanj.
Rada sem hodila v službo, še danes grem rada. Ko sem 8 let nazaj prišla v Nemčijo z otrokom na poti, se sčasoma naučila jezika, brezplačno delala prakse v birojih, vedno zadnja pobrala otroka iz vrtca in po dolgi borbi končno uspela dobiti pogodbo za nedoločen čas v poklicu katerega diplomo imam v žepu, sem se počutila več kot zmagoslavno. Uspelo mi je, preselila sem se, se veliko naučila, se vključila v družbo, spoznala nove prijatelje, dobila službo in se potopila v novo kulturo kolikor mi je srce dovolilo. Stalo me je kar nekaj živcev in predvsem časa, da sem prišla do tu, kjer sem danes.
A bom res vse to težko prisluženo iz danes na jutri zavrgla? En sam odgovor. Ja, definitivno ja.
Letošnja zima je bila prelomna. Naenkrat sem prišla do točke, ko vse skupaj ni imelo več smisla. Vedno bolj me vleče iz Nemčije, vedno bolj me daje domotožje in z jamranjem se pač ne pride daleč. Čas za še eno spremembo torej. Slednjih je bilo v zadnjih letih že kar nekaj, zatorej zakaj ne še ena. Brez službe bom imela več svobode početi tisto kar me veseli.
Vem, da si večina misli, da živim nekakšno luksuzno sanjsko življenje. En vikend tu, en vikend tam, vsak petek na letališču ali pa vsaj v avtu oziroma vlaku, na poti v katero izmed evropskih prestolnic in podobno. A socialni mediji niso vse. Tam ponavadi pokažemo tiste najlepše drobce življenja. Veliko tistih bolj deževnih dni ostane javnosti skritih. Kar ostane skrito je tudi cena vsega tega „laufanja“ za vikende. Povratna letalska karta iz Hanovra v Ljubljano me žal stane med 300 in 400€. Ker ni nizkocenovnih povezav in ker sem omejena na čas petek-nedelja je pač to edina opcija. Ko kdaj vidim, da nekdo sprašuje, če je 280€ v redu cena za Bangkok se samo kislo nasmehnem. Vstajanje ob treh ponoči na petek, prihod domov sredi noči na nedeljo, zgodnja budilka za službo v ponedeljek – saj se morda smešno sliši, ampak je naporno in to definitivno ni dopust, kjer se spočiješ. Vmes se seveda zabavaš, ampak vse ima svojo ceno. Zadnji dve leti večino plače zapravim za letalske karte, letališke garaže in hotele. Saj sama tako hočem, to je že res. Natakar na hanovrskem letališču me pozna po imenu in že ve kateri sendvič bom za zajtrk. Potujem le z ročno prtljago in spakiram se v 5 minutah. Redko si kupim kaj novega za obleč in ko si, je to ponavadi na minhenskem letališču. Je pa še en plus iz te potovalne mrzlice – pri Lufthansi imam lep status in uživam v loungih pa tudi milje pridno koristim za kak upgrade in podobno.
Problem je v tem, da takole skačem po Evropi iz napačnih razlogov. Enostavno ne morem bit „doma“ ker se „doma“ ne počutim doma.
Raje vstanem sredi noči in odštejem par sto evrov samo da malo pobegnem iz Nemčije. Domotožje je je*a. Pa s tem mogoče niti ne mislim Slovenije, le tisti občutek da nekam pripadaš. Da si nekje zares doma.
Bom pogrešala vso to akcijo?
Ja sigurno, vsaj malo. To, da si popolnoma neodvisen, da ne gledaš na vsak evro ko si v trgovini, da brezbrižno vzameš taksi, ker se ti ne da na avtobus, drage večerje, gor in dol po Evropi – je zabavno. Je udobno. Je ene vrste neprecenljiva svoboda. In ja, je luksuz. Ampak mislim, da se bom počutila veliko bolj svobodno z umazanimi nogami v najinem Land Roverju nekje na severu Norveške ali pa na jugu Albanije. Z mojim najljubšim odraslim fantom. In občasno tudi z mojim najljubšim malim fantom. V tej potrebi po spremembi sem tako že februarja dala odpoved, zadnjo plačo dobim junija.
Kaj pa potem? Plani, plani, plani. Ljubim planiranje in vedno imam plan. No, razen tokrat.
Je kar malo strašljivo, kajne? Življenje me je naučilo, da ne gre vedno vse po planu, zakaj bi torej vedno imela enega. Seveda pa so ideje. Preživeti več časa v Sloveniji in se morda na dolgi rok preseliti nazaj. Več časa preživeti v Franciji in se naučiti francosko. Še vedno se bom vračala tudi v Nemčijo. Več narave, več športa, več branja, več pisanja, več miru in manj stresa. Več časa in tišine za razmislek kako in kaj naprej, predvsem pa enostavno odmor in malo več mislit nase in na svoje zdravje oziroma počutje. In ja, imam srečo, da mi trenutna finančna situacija slednje omogoča, vsaj za nekaj časa.
Kljub vsemu pa ni bila lahka odločitev. In ja, malo me je strah. Ampak, a ni lepo živeti življenje kot nam narekuje srce in za spremembo narediti nekaj zase?
Evo, kratek update s tokrat bolj osebno vsebino. Kmalu po zadnjem delovnem dnevu jo mahneva proti Skandinaviji in se preko Baltskih držav in Poljske vračava v Nemčijo, potem pa proti jugu. Land Rover je skoraj končan in srce mi skače ko pomislim da je odhod takorekoč pred vrati. No, skoraj – urediti je treba še cel kup papirjev, par prispevkov napisat, do odhoda je še nekaj praznikov ki jih bomo sigurno izkoristili za kratke izlete. Se beremo!
