Fiji je bil TRETJA DRŽAVA na najinem skoraj 2-mesečnem potovanju po JUŽNEM PACIFIKU. Ena mami in en šestletnik. Potem ko sva obiskala družino v soparnem SINGAPURJU in prijatelje na sanjski RAROTONGI, na Cookovih otokih, sva kr sama poletela na Fiji. Po nekaj dneh v živahnem NADI-ju sva se premaknila na bolj odmaknjeno OTOČJE YASAWA in za prvi postanek izbrala otok DRAWAQA. Otočje Yasawa je res krasno in potovanje med otočki je najlažje s t.i. YASAWA FLYER ladjo. Tokrat naju je pripeljala na otok MATACAWALEVU.
Kraji: otok Matacawalevu, otok Nanuya Lailai (otočje Yasawa, Fiji)
Kako: ladja Yasawa Flyer, čolni, peš
Prenočišče: šotor v Waitui Base Camp
OTOK MATACAWALEVU SVA OBISKALA, KO JE IMEL LU 6 LET. VEČ O FIJI-JU Z OTROKI PA KMALU NA BLOGU.
OTOK MATACAWALEVU leži nekako na sredini razpotegnjenega otočja Yasawa in čeprav fotke na internetu niso obljubljale sanjske bele peščene plaže, naju je nekaj vleklo sem. Mogoče ugodna cena prenočišča, za velik ŠOTOR v intimnem ECO-RESORTU sva s prehrano vred plačala 50€ na noč, kar je za ta del Fiji-ja zelo ugodno.
Prvi pogledi na MIREN ZALIV so bili pozitivni. Znašla sva se res sredi pristne NARAVE, vse zeleno in nikjer žive duše, razen tega majhnega „resorta“ in nekaj lokalnih ribičev. Lu je sicer takoj pripomnil, da v tejle rjavi vode pa ne bo plaval. Nič hudega, bova pa kaj drugega počela. Pred nama so bili kar 4 DNEVI in čeprav se je na prvi pogled zdelo, da tu ni nič za počet, je čas minil kot bi mignil.
Najino prenočišče. ŠOTOR. Veeeelik šotor. Precej večji od tistega, ki ga imava doma. Tule sva komot stala, se preobačila itd. Zvečer je bilo treba malo pazit, da ni preveč komarjev priletelo. In pa zlato pravilo kampiranja – NAGLAVNA LUČKA. Brez tega res ne gre. Zaspala sva ob zvokih regljanja ŽAB in zjutraj vstala z enkratnim pogledom na ZELENO DŽUNGLO.
KOPALNICA. Nič ji ni manjkalo. TUŠ NA PROSTEM, kaj češ lepšega. Umivalnik in WC. Ok ogledalo je bilo bolj provizorično, ampak saj res ni važno kako zgledaš tkole, sredi džungle.
Že med kratkim JUTRANJIM SPREHODOM do „recepcije“ in terase, kjer naju je čakal ZAJTRK, mi je igralo srce. Vse tako noro zeleno in bujno, zvoki ptic in ja tudi kak pajek sem in tja, pa rak in še kaj. Tole mi je postajalo vedno bolj všeč. Še Lu se ni več pritoževal nad tem, da plaža za spremembo ni sanjska. Prav pasalo je malo kontrasta, malo ZELENE DIVJINE.
Lu se je spoprijateljil z otroki naših gostiteljev in en dan so naju peljali NA POHOD do RAZGLEDNE TOČKE na drugi strani zaliva. Mokre noge. Opraskane roke. Nikjer nobenega. Še označene poti ne. Mobitel signala itak nisem imela na prav nobenem južnopacifiškem otoku. Na koncu pa ORGANSKA FARMA in KRASEN RAZGLED.
Fantje, ki so delali v resortu, so se en dan ponudili, da naju peljejo na SOSEDNJI OTOK, po imenu NANUYA LAILAI. Tam naj bi bile lepe plaže in polno ribic. No, pa pejmo. Otrok je kar zažarel. Spet bova tauhala. Brisača, maske in nekaj dinarčkov za kosilo. Z nama je šel še en nizozemsko – ameriški par.
Po urah SNORKLJANJA in POLEŽAVANJA NA PLAŽI, smo se skupaj sprehodili do tamkajšnjega RESORTA. Po dolgem času sem si privoščila en ogromen koktejl. Sej civilizacija in takle fensi resort ni nič slabega in vsake toliko prav paše. Ampak smo bili vseeno srečni, da smo šli nazaj v naše udobno gnezdo sredi divjine.
Otrok je na poti nazaj omagal. Pozibavanje v čolnu po celem dnevu v vodi je naredilo svoje. Nič hudega, je bilo pa več energije za POSLOVILNI VEČER, preden sva naslednji dan odplula na najin naslednji otok.
Nazaj v našem ZALIVU, kjer sva vsak dan naredila krajši PREHOD MED MANGROVAMI, sva se udobno namestila v VISEČE MREŽE in si malo odpočila pred večerno akcijo.
Tokratna večerja je bila namreč malo bolj posebna. Vsake toliko v resortu priredijo malce večjo POJEDINO. Spet smo pridno pomagali NABIRAT ŠKOLJKE. Tokrat smo ujeli še HOBOTNICO. In nekaj RAKOV. Pripravo morskih dobrot sva od blizu opazovala med vrati kuhinje, Lu je smel še malo pomagat pri dekoriranju krožnikov.
Vso ZELENJAVO smo vrgli v luknjo in SKUHALI POD ZEMLJO. Mmmm, podobno kot naša podpeka, njami. Res imam rada takšne manjše resorte, kjer so gostje vpleteni v različna opravila. Se počutiš, kot da greš k babici na obisk.
Ta-daaa, evo rezultat. Ni slabo, ne? Večerjo smo vedno vsi gostje jedli za SKUPNO MIZO. In ker nas ni bilo veliko, smo se z lahkoto vsi hkrati pogovarjali. Lu je bil edini otrok in so ga kar malo posvojili. Sem imela vsake toliko malo miru. In brala knjigo. V mreži. Cel luksuz.
Po večerji smo tokrat PILI KAVO. Pa ne takšno kavo, kot jo mi večinoma pijemo za zajtrk. NAPITEK, kateremu na Fiji-ju dejansko rečejo KAVA je zvarjen iz RASTLINSKIH KORENIN . Pitje kave je OBREDEN POSTOPEK in če sodelujete, pokažete spoštovanje. Treba se je sicer držati več pravil in vsakič glasno vzklikniti “bula”. Sicer naj bi pitje tele kave imelo tudi določene STRANSKE UČINKE, zato sem bila sprva malo skeptična. Ampak po drugi strani pa, bom še kdaj na Fiji-ju in imela možnost probat tole kavo? Ne vem. Dajmo raje kar zdaj poskusit. Za otroke seveda tole ni. Zaradi prej omenjenih stranskih učinkov. Po parih šalcah mi je resnično OTOPEL JEZIK. Kaj hujšega pa ni bilo. Prav smešen občutek. Spala sem tudi ko top to noč.
Naslednje jutro sva POSPRAVILA ŠOTOR in se ob zvokih prijetne glasbe (ko gostje odhajajo jim domačini ponavadi na plaži vedno kaj zapojejo in zaigrajo, za srečno poti) s čolni odpeljala proti ladji YASAWA FLYER, ki čaka sredi večjega zaliva. Še zadnji pogledi na tale miren zaliv, kjer sva imela res edinstveno pristno izkušnjo.
TALE OTOK JE BIL POPOLNOMA DRUGAČEN OD OSTALIH, ki sva jih obiskala na Fiji-ju. V pozitivnem smislu. Sprememba je res pasala. Lu je sicer parkrat izrekel sovražno besedno zvezo „mami, men je dolgčas“. Pa sem mu vsakič odgovorila „ja kar navadi se, v življenju ti bo še velikokrat dolgčas“. Pa je vsakič našel kaj, s čimer se je zamotil. Če bi imela na Fiji-ju časa za obisk le enega otoka, potem, po pravici povedano, verjetno res ne bi izbrala tega. Sanjske plaže so pač sanjske plaže. Ampak midva sva imela teh sanjskih plaž vrh glave na tem potovanju in tole je bila super alternativa. Zdaj pa na še zadnji otok, ki sva ga obiskala na otočju YASAWA, otok KUATA.
SHRANI PIN
