Po skoraj dveh mesecih potovanja od SINGAPURJA, preko COOKOVIH OTOKOV, krasnega otočja YASAWA na FIJI-ju in vulkanskega otoka TANNA v VANUATU, sva zadnji teden te dolge poti preživela na zame enem najlepših kotičkov tega planeta. Povsem nepreičakovano najlepšem.
Kraji: Luganville, Million dollar point, Port Olry, Champagne beach, Nanda blue hole
Kako: letalo, čoln, taxi
Prenočišče: šotor na plaži v Port Olry
ESPIRITU SANTO SVA OBISKALA, KO JE IMEL LU 6 LET. VEČ O VANUATU Z OTROKI PA KMALU NA BLOGU.
KORISTNE INFORMACIJE ZA POTOVANJE NA ESPIRITU SANTO
TRANSPORT IN PREVOZI PO OTOKU
Priletela sva iz PORT VILE na glavnem otoku EFATE. Z AIR VANUATU, ki so mimogrede odlični. Let sva rezervirala par mesecev vnaprej. Najini gostitelji so nama organizirali TAXI, ki naju je pobral v kraju LUGANVILLE, sva pa morala par ur čakati na prevoz, drugače bi bil prevoz dražji. JAVNEGA PROMETA takorekoč ni, zatorej je taxi ponavadi najlažja izbira, razen če najamete avto oziroma skuter.
PRENOČIŠČA NA OTOKU
Ob koncu potovanja je denarnica že malo trpela. Ampak tule tudi če bi si želela v fensi resort, ga ne bi dobila. Niti ga nisva želela. ŠOTOR NA PLAŽI. Po domače. Za samo 19€ na noč, z zajtrkom. Je to sploh možno na južnem Pacifiku? Ja. Verjetno je še v Ankaranu v kampu dražje. Ker je bila sezona ciklonov, nama je prijazen lastnik ponudil edini šotor, ki ga je varovala lesena konstrukcija. Kot nekakšen kozolec. No ja, ne bova rekla ne. Ker ko tukaj dežuje, lije kot pri norcih. To že veva. Jutanji pogled je tule vreden milijon dolarjev. Tega noben resort ne zmore, no vsaj v mojih očeh ne. Čista pravljica.
KAJ VIDETI IN POČETI NA ESPIRITU SANTO
LUGANVILLE & MILLION DOLLAR POINT | glavno mesto in ostanki iz 2. svet. vojne
LUGANVILLE. Res mu nočem krivice delat, ampak za naju le odskočna deska, kamor sva priletela. Sicer sva tule preživela kar nekaj ur, ker sva pridno čakala TAXI do najinega prenočišča. Sva našla lokalno OTROŠKO IGRIŠČE, ogromno TRGOVINIC, kar nekaj BAROV, kjer se je zbiralo presenetljivo veliko ekspatov (beri: tujcev, ki tam živijo). Šla sva na KOSILO in sladoled. Potem pa veselo naprej.
Nedaleč stran od mesta Luganville se nahaja tale del obale, imenovan MILLION DOLLAR POINT, kjer vsepovsod ležijo OSTANKI IZ 2.SVET.VOJNE. Če se POTAPLJATE, vidite sigurno še kaj bolj zanimivega, kot sva midva na plaži. No pa vseeno se je bilo zanimivo na hitro sprehoditi okrog. Sicer je treba kar malo pazit kam stopate.
Končno smo bili NA POTI V PORT OLRY, na severu otoka. Prav tam naj bi bile najlepše plaže. No, pa da vidimo. Že vožnja po prazni cesti med gozdovi palm je bila obetajoča. Tu in tam vasice. Ene so ANGLEŠKO GOVOREČE, spet druge FRANCOSKO. Otroci mahajo od vsepovsod. Vroče je. V avtu seveda ni klime. Niti varnostnega pasu. Čeprav se mi zdi, da bo zdaj zdaj kaj odpadlo z odbijača, naju razpadajoč rdeč ford s ponosnim napisom „taxi“ varno pripelje na cilj.
PORT OLRY | najin mali tropski raj na severu otoka
Ko sva že mislila, da sva na otoku Tanna doživela vrhunec potovanja, naju je zadelo tole. Otok ESPIRITU SANTO. Na internetu ni bilo ravno veliko informacij. Brala sem o krasnih plažah. Ampak rajskih plaž sva imela na tem potovanju že vrh glave. No, skoraj. Rajskih plaž pač res ni nikoli dovolj. Nama je bilo res treba leteti na še en otok, da bova „spet“ uživala na plaži? Ja. Prav morala sva. Če ne zaradi drugega pa že zato, ker sva želela potovanje zaključiti prav na eni rajski plaži.
Res ne vem kaj naj napišem, že sama sebi se slišim osladno do konca. Ampak kaj naj, tule je bilo prav zares pravljično. Ne samo zaradi te RAJSKE PLAŽE, fluorescentnega MORJA in pozibavajočih se PALM. Predvsem zato, ker tule ni bilo prav NOBENEGA HOTELA. Le par bungalovov in naši šotorčki. Presrečna sem, da še obstajajo takšni kraji. Ki ne trpijo za posledicami MASOVNEGA TURIZMA. Kjer ni buffet restavracij. In all inclusive hotelov. In smeti vsepovsod. Kjer si zares čisto sam na plaži. In kjer ni mobitel signala, wifi pa le v restavraciji, pa še to ekstremno počasen. Kako malo je treba včasih.
Tule sva preživela 5 DNI. Noro res, Nisem mogla verjet, da sva našla takšen paradiž, In to kr sama. ZJUTRAJ sva se prebujala z NAJLEPŠIM POGLEDOM. Lu je spanec ponavadi malo potegnil. Kar pri njemu pomeni nekako do 7 zjutraj. Mene pa je sonce ponavadi že ob 5 vrglo pokonci. A nič ne de. PLAŽO sem imela čisto sama zase. MORJE je bilo mirno kot jezero. POPOLN MIR. Nikjer nobenega. Jaz in moj dnevnik. In šalca kave. Mislm da bi tule lahko ostala kar cel mesec. In to je vsekakor eden tistih redkih krajev, kamor bi se z veseljem vrnila še kdaj. Pa čeprav ponavadi vedno silim v nepoznane konce. Ampak tole tukaj pa. Noro lepo.
Vzodlž plaže je posejanih nekaj manjših preprostih GUEST HOUSOV in RESTAVRACIJ. Ponavadi sva jedla kar pri najinih gostiteljih, parkrat pa tudi kje drugje. Kjerkoli že, bolj spokojnega obroka kot na tejle plaži težko dobite kje drugje. Še kakšna ŽELVA priplava mimo in od sreče kar zavzdihneš.
VSAK VEČER so na plažo pritekli OTROCI IZ VASI. Čez dan so bili v šoli, popoldan je bilo še prevroče ali pa so imeli druge obveznosti. Večer, tik pred sončnim zahodom pa je pomenil skos v vodo. Lu pa z njimi. Vsi mokri so se valjali po belem pesku, pa nazaj v vodo in jovo na novo. Niso govorili angleško, Lu pa ne francosko. Pa so se vseeno vsak večer skupaj smejali in se metali v vodo. Simple things.
Ker sva se počutila kar nekako zmagovalno, sva si tule me drugim privoščila tudi JASTOGA za VEČERJO. V kopalkah in kratkih hlačah kakopak. Kar tako, nič fensi, na leseni klopi, med tem ko sva klepetala z lastnikovo 8-letno hčerko. No, če moji polomljeni francoščini in ročni govorici lahko rečemo pogovor. Namesto šampanjca sva pila pivo in vodo. Sva pa zato en dan obiskala famozno plažo CHAMPAGNE BEACH.
CHAMPAGNE BEACH | ena najlepših plaž Južnega Pacifika
Pravijo, da je tole ENA NAJLEPŠIH PLAŽ V JUŽNEM PACIFIKU. Dokler ne obiščem, še kakšnega otočka tega sicer ne morem trditi, ampak definitivno jo lahko uvrstim med najlepše, kar sem jih obiskala do sedaj.
Za vstop na plažo se sicer začuda plača MANJŠA VSTOPNINA, ampak se splača. Tule sva bila ponovno POPOLNOMA SAMA. Nikjer nobenega. Cel zaliv samo za naju. In ker sva bila res zgodnja, je bilo morje popolnoma mirno, barve so se spreminjale iz ure v uro. S sabo sva imela kot vedno dovolj vode in nekaj prigrizkov, brisačo, maske in sončno kremo. Knjigo in fotoapoarat, kaj več pa že nisva rabila.
Zakaj je tu toliko praznih lesenih kolib, kot nekakšnih STOJNIC, nama je razložil taksist na poti nazaj. Tu se vsake toliko namreč zasidra KRIŽARKA in z manjšimi čolni turisti obiščejo tale raj. Takrat pridejo domačini s celega otoka kaj prodajat. Si ne predstavljam kkao vse skupaj zgleda, sem pa bila več kot srečna, da naju je pričakal popolnoma drugačen prizor. V praktično celem dnevu sva bila edina na plaži. Pa tudi senco sva našla. PRAVI MALI RAJ. Spet. Tale otok naju je vsak dan znova vrgel na rit s svojimi čari.
BLUE HOLE #1 | neimenovana sladkovodna kotanja
Za malo spremembe sva en dan raziskovala t.i. BLUE HOLES. Sladkovodne VODNE LUKNJE sredi tropskega gozda, ki jih je tule kar precej. Nekatere so lažje dostopne, nekatere manj. Prve, ki sva jo obiskala, ni bilo niti na googlovem zemljevidu, zato je bila še toliko lepše presenečenje. In spet sva bila čisto sama. OSVEŽUJOČ SKOK V VODO. Kaj češ lepšega. Voda tule je v primerjavi s toplim morjem prav hladna!
NANDA BLUE HOLE | ena bolj znanih vodnjih lukenj na otoku
NANDA BLUE HOLE je ena izmed boj znanih. A glej glej, tudi tukaj sva bila sama. Spet skok v vodo. Tokrat sva plavala med ribami. V nenormalno čisti vodi nepozabno modre barve. Obkrožena s tropsko vegetacijo, krasnim bujnim cvetjem in zvoki ptic. Ni blo slabo, sploh ne,
Po petih dneh tu sva z res težkih srcem ZAPUSTILA OTOK ESPIRITU SANTO in odletela nazaj v PORT VILO na otoku EFATE. Čeprav sva bila na poti ponosnih skoraj 8 tednov, sva bila lačna po še. In ni nama bilo za it domov. Res ne. Zdaj sva imela že čisto utečen ritem in z lahkoto bi namesto proti Novi Zelandiji poletela še malo na Salomonove otoke na primer. Ali pa na Samoo. Novo Kaledonijo, Tongo in še kam. Pa se ne bova pritoževala, se res ne smeva. V Vanuatu sva se imela FENOMENALNO.
Vsak, ki je vsaj malo avanturista in ljubitelj plaž in ima časovno in finančno možnost potovati v te konce, naj gre in se prepriča na lastne oči. Jaz močno upam da se semle še vrnem. In da bo vse skupaj vsaj približno tako, kot je bilo zdaj. Odmaknjeno od množic. MAGIČNO.
SHRANI PIN
