DELUJOČ VULKAN na otoku TANNA je bil eden glavnih krivcev najinega obiska otoške države VANUATU. Vulkan je eden NAJLAŽJE DOSTOPNIH VULKANOV NA SVETU. In ali ne bi bilo to nekaj krasnega, če bi lahko z Lu-jem stala na vrhu in opazovala bruhajočo lavo? Seveda. Morava it! In sva šla. Tole je bil EDEN IZMED VRHUNCEV POTOVANJA po južnem Pacifiku.
Vulkan je GLAVNA ATRAKCIJA na otoku Tanna in večina obiskovalcev prileti na otok le z namenom videti vulkan. V veliki večini po enem ali dveh dneh oddidejo. Midva sva ostala kar 5 DNI in uživala v DIVJINI tega norega otoka, ki je prav zares nekaj posebnega. BRUHAJOČ VULKAN, DŽUNGLA, HIŠE NA DREVESIH, POZABLJENA PLEMENA – moram še kaj dodat? Vse skupaj na srečo še vedno odmaknjeno od masovnega turizma. Če se le da, namenite otoku več kot le dan ali dva, se splača.
Ker je območje vulkana SVETA ZEMLJA za lokalna plemena, se morajo vsi obiskovalci po plačilu VSTOPNINE najprej udeležiti POSEBNEGA OBREDA. Šele ko GLAVNI POGLAVAR odobri obisk in vam vodiči razložijo navodila, katerih se je treba obvezno držati, greste naprej. Za srečo smo dobili še VENCE ROŽ in po krajšem PLESNEM OBREDU smo bili pripravljeni na vzpon.
Na dan vzpona nas je bilo le 10 OBISKOVALCEV. To je bilo res super. Po pravici povedano, sem pričakovala večji obisk. Pa ne da se pritožujem, manjša skupina je pravo olajšanje in poskrbi za bolj intimno izkušnjo. Individualen vzpon na vulkan je absolutno prepovedan in ne gre drugače kot vzpon v sklopu ORGANIZIRANEGA OGLEDA. Z vodiči. Po približno 10 minutni vožnji s terenci po rez razriti „cesti“ smo parkirali dokaj blizu vrha. Še kakih 20 minute LAHKEGA VZPONA in prilezli smo do ROBA VULKANA.
Prvi RAZGLEDI so bili dokaj SPEKTAKULARNI. Polja črne lave in bujna zelena džungla v ozadju. Noro. Nad nami so se sicer zbirali temni oblaki in do konca večera so nas ujele tudi dežne kaplje, pa nič ne de.
Hmmm POŠTNI NABIRALNIK na vulkanu? Zakaj pa ne. Vsepovsod na južnem Pacifiku se najdejo najbolj nora mesta za poštne nabiralnike. Pod vodo na primer. Ali pa na vulkanu očitno.
Na vrhu. In ja, JAPONKE imava obute. Sva imela sicer superge v nahrbtniku, ampak se nama ni zdelo, da bi jih morala obuti. Pravzaprav sva večino poti kasneje PREHODILA KAR BOSA. Po drsečem pesku sva imela bosih nog nekako boljši grip.
Že prvi pogled na ta mogočni 400m ŠIROKI KRATER so bili obetajoči, a za najlepši razgled je bilo treba PO GREBENU NA DRUGO STRAN KRATERJA.
Uspelo nam je vse na drugo stran in moram priznat, čeprav tale POHOD NE ZAHTEVA VISOKE STOPNJE FIZIČNE PRIPRAVLJENOSTI, je treba res vsak trenutek PAZITI KAM STOPIŠ. Na 361m višine namreč ni prav NOBENE VARNOSTNE OGRAJE, padec pa bi bil kar globok. Res ni hec in obisk se je za nekaj nesrečnežev tule že KONČAL S SMRTNIM IZZIDOM. Zato res nikakor ni pametno skreniti s poti. Udobno smo se namestili na tla in POČAKALI SONČNI ZAHOD.
Če še nikoli niste stali na robu delujočeva vulkana, si je verjetno težko predstavljati, kako GLASNO JE VSE SKUPAJ, še težje pa KAKO SMRDI. Res je glasno, kot da bi se znašla sredi vojnega območja, kjer padajo bombe. Malo me je bilo strah. Priznam. Tamalega pa še bolj. Po eni strani je bilo tole ena res nora izkušnja, ki je nikakor nisva hotela izpustit, po drugi strani pa sem se na trenutke res vprašala, če je vse skupaj RES VARNO? Vroče skale in delci žareče lave so pristajali res blizu nas. Ampak saj tile vodiči so tu vsak dan, bojo že vedeli. In ko si enkrat tam gor itak ni druge, kot da jim zaupaš. Vse ok torej.
V bistvu sva imela kar SREČO, da sva vrh vulkana sploh lahko obiskala. Včasih je AKTIVNOST TAKO VISOKA oziroma močna, da obisk ni mogoč. Obstaja tudi LESTVICA od 0 do 4. Level 0 predstavlja skoraj nično aktivnost. Če naletite ravno v tem času, vas obisk zna razočarati, ker se pač ne dogaja veliko v kraterju. Level 1 je normalna aktivnost, level 2 srednja do močna aktivnost, level 3 in 4 pa že nevarna aktivnost. Takrat obisk ni mogoč, v najhujšem primeru evakuirajo širše območje, dim in pepel pa nese na okoliške otoke. V ČASU NAJINEGA OBISKA je bil vulkan MED 2. IN 3. STOPNJO. Imela sva torej najbolj OPTIMALNO (GLASNO) IZKUŠNJO!
VZPON Z OTROKI? Vodiči so me posvarili, da gre Lu na mojo odgovornost. V skupini je bila sicer tudi ena kitajska punčka, ki je bila še mlajša. Bi rekla, da z mlajšim o 5 let res ne bi šla. Pa še to samo, če res znajo ubogat in razumejo kaj pomeni „ne tekaj okrog po svoje“. Če bi prej vedela, kako glasno bo vse skupaj bi vzela ČEPKE ZA UŠESA. In morda kak ODIŠAVLJEN ROBČEK, ker res močno smrdi po plinih.
Bil je res eden tistih trenutkov, ko več da si doživel nekaj izjemnega in nevsakdanjega. In to kr sama, Lu in jaz. Počutila sva se kot zmagovalca. Takole na vrhu vulkana. V trdi temi. Pod nama bruhajoča lava. In počutila sva se majhne kot mravlje. Tistim par sekundam strahu navkljub, se je tole vsekakor splačalo. In bilo je nepozabno. POT NAZAJ v čisti temi je zahtevala še zadnje delce koncentracije. Imeli smo sicer NAGLAVNE LUČKE, a kljub temu je bilo treba pazit pri korakih. Lu je cel čas zelo zgledno močno držal mojo dlan, očitno ga je bilo res strah haha. Kaj vse mi je obljubil, da ga le ne porinem dol v krater. Pa vsaj ene 100x sem slišala kako me ima rad. Sej pravim, da se je splačalo prilezt sem gor.
Da na hitro povzamem. Se je splačalo? O ja, pa še kako! Tole je bila res ena NAJBOLJŠIH, NAJBOLJ NORIH STVARI, ki sva jih s tamalim skupaj ušpičla. Najprej naju je bilo skupaj malo strah, par ur kasneje sva se temu skupaj smejala. Eden z mrzlim pivom v roki, drugi pa s sladoledom. Mislim da oba z isto mislijo – hvala življenju za tole priložnost.
Comments 2
Korajžna mama. Sinko tudi seveda. Vendar verjamem, da je bilo doživetje enkratno. Neponovljivo.
Author
Res nepozabna izkusnja, nekaj posebnega 🙂