Blog

Tretji mesec od zadnjega dne v službi. Čeprav sva ga preživela malce drugače, kot sva si sprva zamislila, se je vse srečno končalo. Zdravstveno stanje se je med tem občutno izboljšalo (vreščiva od veselja), tako da nama je v zadnjih tednih uspelo kar nekaj krasnih izletov po Sloveniji in moram priznat, da je prav pasalo. Res se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje tako dolgo doma. Sploh v Ljubljani. In dlje kot sem tu, bolj mi je všeč in manj me vleče nazaj v Nemčijo.

Marsikdo tega sicer ne razume. In za marsikoga je Nemčija še vedno obljubljena dežela, kjer je vse boljše kot doma v Sloveniji. Po dobrih 8 letih tam gori pa še vedno pravim, da je vse odvisno od tega kaj pustiš za sabo. Povsod so minusi in plusi in tudi v Nemčiji se najde ogromno razlogov za pritoževanje nad marsikatero stvarjo. Čeprav nenamerno, ampak dan za dnem avtomatsko primerjam situacijo v Sloveniji s tisto v Nemčiji. In ja, v mojem primeru tehtnica prevaga v dobro domovine. Po tem mesecu doma tako še bolj močno stiskam pesti, da se enkrat zares preselim nazaj. V troje, z Lu-jem. Sanja svinja kukuruz, ampak en cilj je treba imet.

Prva polovica septembra je bila sicer bolj kulinarično obarvana. Mislim, da sva pojedla pol Ljubljane. Resnično, vse hlače me tiščijo čez pas. Od zajtrkov in brunchov, do burgerjev, pic, shushija, bureka, čevapov in bolj fensi poslastic, ni da ni. Če že nisva zmogla prevelike fizične aktivnosti, sva pa vsaj noro dobro jedla in poskusila večino najboljših restavracij v prestolnici. V družbi francoskega vsejedca, ki po vrhu tega še odlično kuha, je že prav tako. Ker je šlo z zdravjem vsak dan malce na bolje in sva bila zmožna izpeljat daljše vožnje, sva drugo polovico meseca preživela v objemu hribov, v Kranjski Gori. Slednjo dobro poznam in glede na to, da sva bila tam skupaj le dvakrat v zimskem času, je bil tokratni poletni obisk še bolj sladek.

Najlepše pri tem, da trenutno nimam redne službe?

Poleg tega, da ni treba vstati vsak dan ob 6 zjutraj haha? To, da si lahko privoščim teden dni dopusta v Kranjski Gori, Piranu pa še kje. Ko delaš in si omejen na tistih 20+ dni dopusta na leto seveda ne boš šel kolesarit po Gorenjskem za cel teden. To počneš pač ob vikendih. Če imaš srečo in živiš v Sloveniji, seveda. Če si vsaj malo popotnika boš ves dopust izkoristil za potovanja kam dlje. Ampak ni isto. Ko si na enem mestu dlje časa je veliko bolj fajn. Poznaš lokalce, najdeš mehanika, ki ti zrihta avto (true story, Landy je kot nov), veš kje imajo najboljši kruh in kje kavo, točno veš za katerim hribom in ob kateri uri zaide sonce, kam se splača na kosilo in h kateremu kmetu greš lahko po domači jogurt in maslo. In ob vsem tem se ti prav nikamor ne mudi. Tudi če kak dan dežuje se ne požreš, ker veš da bo do konca tedna sigurno še kak sončen dan.

Obredla sva vse bolj in manj znane točke v okolici, od Jasne, Zelencev do Planice, še na Vršič sva se zapeljala, šla z rolerji do Mojstrane in s sedežnico na Vitranc. Kakšni daljši pohodi bojo pa še počakali. Šla sva tudi do Belopeških jezer in Rabeljskega jezera, pa v dedkovo vas Valbruna na italijanski strani. Nazaj grede v Ljubljano sva se v družbi krav peljala čez Radovno in se spotoma ustavila še v Blejskem vintgarju, ki je mimogrede res noro lep, ampak na sončno nedeljo me tam več ne srečate. V zadnjih tednih nama je uspel tudi skok v Bohinj in na Bled. Slovenski hribi so pač res lepi. Tudi če jih samo gledaš.

Ob tej priložnosti še enkrat hura za vse, ki se nam je uspelo v živo videt. Z nekaterimi po zelo dolgem času, z nekaterimi celo čisto prvikrat, z nekaterimi pa kot v starih časih večkrat na teden. Fajn je blo. Čez par dni letiva v Nemčijo. Pobereva Lu-ja in skupaj letimo v Francijo, kjer ostanemo 10 dni. Komaj čakam, že od meseca maja me ni bilo na njihovi obali, kjer je mimogrede še vedno prav prijetno toplo. Za tem pa skočimo še na kratko v Slovenijo, pa nazaj v Nemčijo, potem pa v Brazilijo. Ja, komplicirano usklajevat 3 države pa še potovati vmes, ampak kjer je volja tam je pot. Decembra pa, če bo vse kot mora bit, z avtom na en tak čisto pravi smučarski road trip iz Slovenije do Nemčije. Se beremo.

Drugi mesec na poti je bil pravo nasprotje prvega. No, skoraj. Veliko manj sva vozila in veliko več počivala. Pa ne ravno po svoji volji. Ampak včasih se plani pač podrejo, spremenijo in prestavijo. Sploh kadar zdravje ni tako, kot bi moralo bit. Nič bat, vse bo ok, samo nekaj časa bo trajalo. Kaj zdaj in kako naprej pa v naslednjih vrsticah.

A kako se imava? Tako-tako. Trenutno že cel teden lenariva v Piranu. Saj ni slabo. Še vedno je poletje in še je vroče. Jeva, bereva knjige in gledava filme. Čas imam za blog. Pišem kadar mi paše. Tu in tam skočim na plažo, v trgovino in kar tako na sprehod. Tudi to je ene svoje vrste luksuz. Ne delati nič. Ampak je tudi umetnost. Ena takšna posebna umetnost, ki je nisem nikoli čisto osvojila. Ker me po dnevu ali dveh “ne delati nič” vedno začnejo stopala srbet in moram nujno nekaj počet. Je še kdo tak?

Najboljši trenutek tega meseca?

Uživancija na Pagu. Tisti vsakoletni taprav dopust, pa čeprav se je letos (za naju celo par dni predčasno) končal z grenkim priokusom. Fajn smo jedli in še boljše pili. Lu se je naplaval za celo leto vnaprej. Nič kaj hudega nam ni bilo. In spet sem se prepričala, da je Hrvaška čisto OK. Tole je bila tudi edina daljša pot z Defenderjem ta mesec.

Najslabši trenutek?

Ko mi je postalo jasno kako resna je situacija in da letos ne bo nič s planiranim road tripom do Grčije. Ker, tako kot rada sanjarim in planiram, tako sovražim kadar se vse podre. Priznam, v prvem trenutku težko ostanem pozitivna in me kar malo vse mine po domače povedano. Ko imaš kar naenkrat ves čas na svetu, pa ne moreš “nikamor” it. In nekako ne veš kaj bi sam s sabo. Prav ironično, glede na to da mi končno ni treba šteti dnevov dopusta. Ampak ko se glava zbistri ugotoviš, da je že marsikakšen plan padel v vodo, pa smo še zmeraj tu. Se trudiva najboljše ven potegnit iz nastale situacije. Grčija bo pa menda tudi še počakala do spomladi. Važno je, da smo zdravi. Na račun vsega tega preživljava res veliko časa doma v Sloveniji – nekaj kar pogrešam že že 8 let (odkar sem se odselila v tujino) in zdaj lahko končno uživam doma. Pa čeprav to ni bil ravno plan, se nimam kaj za pritoževat.

Pa zdaj?

V jok pa na drevo. Ah ne, hec, seveda imava nov plan. Avto počiva. Par stvari morava še zrihtat in dat pregledat. Ampak zdajle se nama nikamor ne mudi. Pred decembrom očitno ne bova šla na nobeno daljšo pot z avtom. Nekam bova pa seveda šla. V zelo optimističnem trenutku sva namreč kupila letalski karti za Brazilijo. Konec oktobra. Do takrat bo menda že vse v redu. Za 3 tedne! Malo kompenzacije za Grčijo. Še pred tem pa skočiva v Nemčijo po Lu-ja in v Francijo na obisk. Do takrat pa tule v Sloveniji počivava in nabirava energijo. Držte pesti :).

To je to, drugi mesec brez službe juhu! No, nič je še ne pogrešam, ampak sigurno bo prišel kak trenutek slabosti. Lekcija tega meseca – stvari res ne grejo vedno po planu, ampak to je OK. Se pač prilagodiš. Več fotk, storyjev in prispevkov o prihajajočih dogodivščinah pa kot vedno tudi na Facebook strani in Instragram profilu.

Za nama je prvi mesec na poti. Prvi mesec brez službe, prvi mesec brez vsakodnevne dolge vožnje v pisarno. Prečesala sva velik del Skandinavije in Baltskih držav, trenutno uživava zadnje dni na Poljskem. Daleč od tega da sva tale mesec preživela lenobno, a zbujanje brez budilke vseeno paše.

Kako se imava?

Fajn. Čas sicer res beži in kar ne dojameva, da je mesec že mimo. Na začetku sva (predvsem Katja) sicer rabila kaksen teden, da sva se otepla različnih skrbi. Bo vse ok doma, se bo pošta preusmerila na pravi naslov, sem pozabila na kakšen dokument, kje so ključi, sva ugasnila kuhalno ploščo (še dobro, da ne likam – ena skrb manj haha), sva res vse uredila, tako da ne bo problemov ko naju ni? Nekako sem z možgani še vedno tičala v tisti običajni vsakodnevni hektiki, ko ni časa za nič in se vedno nekam mudi. Potem pa mine teden, dva in kar kmalu pozabiš kateri dan v tednu je pravzaprav. In prav ta lahkotnost, ki preverjeno pride šele po par tednih dopusta oziroma potovanja, je zdajle nekaj najlepšega.

Non stop sva skupaj, dan in noč. Si greva kaj na živce? Se kdaj skregava?

Ja seveda se skregava haha. Ampak nič resnega, malenkosti. In to je normalno. Se mi zdi da sploh ni važno kolikokrat se spričkaš, bolj važno je kolikokrat se zares pobotaš. Ko rabiva vsak svojih 5 minut se pa tudi najde rešitev. Saj ni treba da prav vse počneva skupaj. Včasih gre eden sam na krajši pohod, medtem ko drugi lovi ribe (hmm le kdo je kdo v tem primeru). Jaz se zjutraj ponavadi veliko prej zbudim, pisšem potovalni dnevnik in berem knjige. Tako ima vsak svoj mir kadar nama paše. Na živce si pa res ne greva, zato se mava ubistvu prav luštno. In sva čisto happy da bova še nekaj časa takole na poti. In ja, takšnale potovanja so najboljši test za zvezo. Kdo se strinja?

Najboljši trenutek?

Veliko jih je bilo, ampak sva složna o zmagovalcu – orke na Norveškem! Ko greš na Whalewatching izlet in nič ne pričakujes, potem pa vidiš 4 kite in skupino cirka 50 ork ki veselo skačejo iz vode poleg barke kakšnih 15minut je pač wow. Noro in nepozabno.

Najhujši trenutek?

Uh, zadnje jutro na Finskem. Po res super dnevu v Helsinkih (kjer sva si za zaključek skandinavskega dela potovanja po dolgem času privoščila kosilo, večerjo in celo kino) sva prespala na plačljivem parkirišču v pristanišču (6€ na uro btw). Od tu se je dalo super peš v center, naslednji dan sva šla pa tule itak na trajekt. In ker sva si zvečer kak kozarec vina več privoščila sva preslišala budilko. Posledica: kljub temu da sva že plačala preko 30€ parkirnine, sva fasala kazen 60€ za 30minutno prekoračitev. Poleg tega sem vsaj jaz trpela za hujšo obliko mačka, da ne omenjam pritiska v mehurju, WC-ja pa seveda nikjer. Potovanja niso vedno sonce in smeh, včasih pride tudi bolj mračna ura haha. Ja, drag špas so bili Helsinki, ampak včasih je pač tako. Pa malo pojambraš, pozabiš in greš dalje.

Kako se obnese avto?

Avto je top! Trkava na les, ampak zaenkrat res nisva imela prav nobenih večjih problemov. Sicer sva seveda sproti začela ugotavljat, da bi se dalo glede opreme še kaj izboljšat, spremenit, dodelat in dokupit. To sva tudi pričakovala – ko si enkrat dlje na poti in dejansko živiš v avtu šele res dobro ves kaj rabiš in česa ne. Tako bova počasi spet malo zavihala rokave.

Kaj pa Lu?

To se verjetno vsi sprašujete. Tisti, ki na novo sledite blogu sicer morda sploh ne veste, da smo v bistvu trije v družini. Življenje gre svoja pota in trenutno živimo tako, da bo volk sit in koza cela. Malo v dvoje in malo v troje. Lu je uspešno končal prvi razred kmalu zatem, ko sva šla na pot. V Nemčiji je otroka skoraj nemogoče vzeti iz šole v času pouka. Niti za en dan, kaj šele za teden, dva. Zato na žalost trenutno ni variante, da bi šel z nama za tako dolgo. Zadnje dni šole in prvi del poletnih počitnic je tako preživel pri svojem očetu, s katerim si deliva skrbništvo (v Nemčiji je po ločitvi skrbništvo avtomatsko deljeno, ampak to je že druga zgodba bolj privatne narave). Drugi del počitnic in začetek šole pa bo z nama.

Kam pa zdaj?

Zaenkrat sva še po Baltskih državah, a že kmalu se vračava v Nemčijo, kjer drugače trenutno uradno živiva. Ostaneva le eno noč, pobereva Lu-ja in gremo proti jugu. Že pol leta je minilo odkar sem bila nazadnje v Sloveniji in po 8 letih življenja v tujini se je vedno lepo vrnit domov. Naslednji mesec bo tako bolj družinsko obarvan. Končno bo tudi več časa za prijatelje, kak dan v hribih in na slovenski obali. Gremo tudi na morje, na tisti tapravi dopust ko ne delaš nič, kot vsako leto na Hrvaško. Sicer vsakič izberemo drug otok, tokrat smo Pag. Babi, dedi, ribice, sladoled, plavanje do sončnega zahoda, kartanje in še kaj. Ja, tud to mora bit. Takrat bomo bolj na off. Mogoče nama uspe še kak hiter pobeg na lepše, ta tretji mesec (nekje konec avgusta) pa bo spet bolj avanturističen – z avtom jo popihava cez Balkan do Grčije in mogoče še dlje.

Kaj pa dolgoročno?

Ne veva. Zaenkrat cikcakava po Evropi in to nama paše in zadostuje. Čas imava, finance zaenkrat tudi še. Vsak trenutek lahko sicer pride kaj vmes, zato tudi nočeva za dlje časa na drugo celino. Tudi po Evropi se najdejo krasni konci. Po skoraj desetletju tujine bi rada več časa preživela tudi doma v Sloveniji in odkrila še kak nepoznan kotiček. Tu in tam bomo pa sigurno tudi na letalo skočili, v to ne dvomim.

Pa še kratka statistika:

V prvem mesecu sva obiskala 7 držav. Dansko, Norveško, Švedsko, Finsko, Estonijo, Latvijo in Litvo. Od tega zadnje 3 prvič. Števec prevoženih kilometrov se je ustavil pri skoraj 8000km. Kar 20x sva dala avto na trajekt, največkrat na Norveškem. Zapravila sva veliko, ampak sva to tudi pričakovala. Le 3x sva spala v kampih, 27x pa na divje. Zbolel ni nihče, avto se ni pokvaril, ničesar nisva izgubila, nič nama niso ukradli. Razen kakih 10 zaporednih mrzlih deževnih dni po norveških fjordih sva imela krasno sončno vreme s poletnimi temperaturami. Največ turistov sva srečala na Danskem in Norveškem. Najceneje je bilo v Litvi. Za dvije kampiranje se nama je najbolj dopadla Finska in presenetljivo tudi Estonija.

To je to, prvi mesec juhuuu. Super je bilo in res nama ni niti malo žal. Medtem ko zaključujeva road trip na Poljskem in sva z eno nogo že skoraj nazaj v Nemčiji, se seveda pišejo že tudi prvi potopisi. Veliko je za povedat, predvsem pa je veliko fotk. Se beremo :). In kot vedno, lahko redno spremljate preko Facebook in Instragram strani.