Drugi mesec na poti je bil pravo nasprotje prvega. No, skoraj. Veliko manj sva vozila in veliko več počivala. Pa ne ravno po svoji volji. Ampak včasih se plani pač podrejo, spremenijo in prestavijo. Sploh kadar zdravje ni tako, kot bi moralo bit. Nič bat, vse bo ok, samo nekaj časa bo trajalo. Kaj zdaj in kako naprej pa v naslednjih vrsticah.
A kako se imava? Tako-tako. Trenutno že cel teden lenariva v Piranu. Saj ni slabo. Še vedno je poletje in še je vroče. Jeva, bereva knjige in gledava filme. Čas imam za blog. Pišem kadar mi paše. Tu in tam skočim na plažo, v trgovino in kar tako na sprehod. Tudi to je ene svoje vrste luksuz. Ne delati nič. Ampak je tudi umetnost. Ena takšna posebna umetnost, ki je nisem nikoli čisto osvojila. Ker me po dnevu ali dveh “ne delati nič” vedno začnejo stopala srbet in moram nujno nekaj počet. Je še kdo tak?
Najboljši trenutek tega meseca?
Uživancija na Pagu. Tisti vsakoletni taprav dopust, pa čeprav se je letos (za naju celo par dni predčasno) končal z grenkim priokusom. Fajn smo jedli in še boljše pili. Lu se je naplaval za celo leto vnaprej. Nič kaj hudega nam ni bilo. In spet sem se prepričala, da je Hrvaška čisto OK. Tole je bila tudi edina daljša pot z Defenderjem ta mesec.
Najslabši trenutek?
Ko mi je postalo jasno kako resna je situacija in da letos ne bo nič s planiranim road tripom do Grčije. Ker, tako kot rada sanjarim in planiram, tako sovražim kadar se vse podre. Priznam, v prvem trenutku težko ostanem pozitivna in me kar malo vse mine po domače povedano. Ko imaš kar naenkrat ves čas na svetu, pa ne moreš “nikamor” it. In nekako ne veš kaj bi sam s sabo. Prav ironično, glede na to da mi končno ni treba šteti dnevov dopusta. Ampak ko se glava zbistri ugotoviš, da je že marsikakšen plan padel v vodo, pa smo še zmeraj tu. Se trudiva najboljše ven potegnit iz nastale situacije. Grčija bo pa menda tudi še počakala do spomladi. Važno je, da smo zdravi. Na račun vsega tega preživljava res veliko časa doma v Sloveniji – nekaj kar pogrešam že že 8 let (odkar sem se odselila v tujino) in zdaj lahko končno uživam doma. Pa čeprav to ni bil ravno plan, se nimam kaj za pritoževat.
Pa zdaj?
V jok pa na drevo. Ah ne, hec, seveda imava nov plan. Avto počiva. Par stvari morava še zrihtat in dat pregledat. Ampak zdajle se nama nikamor ne mudi. Pred decembrom očitno ne bova šla na nobeno daljšo pot z avtom. Nekam bova pa seveda šla. V zelo optimističnem trenutku sva namreč kupila letalski karti za Brazilijo. Konec oktobra. Do takrat bo menda že vse v redu. Za 3 tedne! Malo kompenzacije za Grčijo. Še pred tem pa skočiva v Nemčijo po Lu-ja in v Francijo na obisk. Do takrat pa tule v Sloveniji počivava in nabirava energijo. Držte pesti :).
