Lofoti, Norveška. Ponavadi, kadar jaz odločam, gremo v tople kraje. Ampak me mrzli sever vedno znova preseneti. Po Skandinaviji sem s šotorom potovala še kot najstnica, tokrat pa sva tole enkratno otočje obiskala z našim Defenderjem, ki sva ga letos preuredila v neke vrste offroad camper. Lepo je na severu. Mirno in spokojno. In ti vzame dih. V dobrem tednu sicer nisva lovila le kljukic najbolj znanih točk na seznamu, ampak sva dostikrat kar malo zanalašč zašla s turističnih poti. In splačalo se je. Tule pa en dolg potopis z veliko fotkami – zame za spomin, za vas pa za inspiracijo.

Tokrat sva se (za spremembo v dvoje) za kar 5 tednov podala na skandinavsko – baltski road trip. Po Lofotih sva se mudila 1 teden, potem pa pot nadaljevala preko Švedske na Finsko in naprej.

Kdaj: julij 2019

Kraji: A i Lofoten, Reine, Kvalvika, Ramberg, Flakstad, Nusfjord, Napp, Haukland, Uttakleiv, Unstad, Borg, Rorvik, Henningsvaer, Svolvaer, Laukvik, Grunnfor, Andenes

Kako: najin LR Defender

Koliko časa: 1 teden

Prenočišča: kampiranje na divje, kamp

Začela sva na jugo-zahodu, v MOSKENES sva se s TRAJEKTOM pripeljala iz kraja BODO na celini. Prav posebnega plana nisva imela. Na poti sva bila že dobra 2 tedna in najin ritem potovanja se je umirjal. Od hitenja in želje da vidiva čimveč sva se vse bolj obračala v bolj umirjen tempo.

S sabo sva imela vodič v papirnati obliki iz leta 1997, sproti sva se znašla seveda tudi s pomočjo interneta. Obiskala sva nekaj najbolj znanih točk, pa tudi nekaj tistih skritih. Pot po Lofotih sva čisto nepričakovano sklenila v kraju Andenes, kjer sva doživela celo vrhunec celotnega road tripa. SPALA SVA NA DIVJE, v avtu, zadnjo noč sva preživela v KAMPU.

TOP PLAŽE NA LOFOTIH: Haukland, Uttakleiv, Kvalvika, Unstad, Bunes, Horseid, Skagsanden, Flakstad, Vikten, Rorvik, Eggum.

TOP POHODI NA LOFOTIH: Reinebringen, Kvalvika, Horseid, Festvagtind, Floya, Munkebu, Bunes, Glomtinden, Justadtinden, Stokkavika, Ryten, Volandstind, Tjeldbergtind, Nusfjord to Nesland, Helvetestind, Mannen, Munken, Offersoykammen, Nubben, Himmeltinden, Flakstadtind, Hoven, Eggum, Hellostinden, Tonsasheia.

*Seznam je povzet iz vodičev in raziskovanja po internetu – ne glede nanj, se prav povsod najdejo lepi zalivi s peščenimi plažami, katerih imena niti ne vem. Za pohode se je smiselno ustrezno pripravit, saj se vreme na Lofotih lahko zelo hitro obrne na slabše.

KAJ VIDETI & POČETI NA LOFOTIH

REINE | idilična turistična prestolnica Lofotov

REINE. Eden tistih krajev s seznama. Za kljukico. Ampak sem pač res moraš it, tudi če nočeš delat samo kljukic. Pokrajina okoli tega obmorskega kraja, s svojimi ŠTRLEČIMI HRIBI na eni in MORJEM na drugi strani je pač res nekaj posebnega. Ni čudno da se znajde na naslovnicah večine prospektov o Lofotih. Seveda so tu še TIPIČNE RDEČE LESENE HIŠKE, na zraku sušene POLENOVKE NA STOJALIH, mistične MEGLICE, ki se vijejo okoli vrhov in še kaj.

Kraj je sicer majhen, a tu najdete vse od ŠPORTNE CAMPING TGOVINE, RESTAVRACIJ, BAROV, BENCINSKE ČRPALKE, PARKIRIŠČA ZA AVTODOME, TURISTIČNEGA CENTRA in tako naprej. Resda sva pričakovala več TURISTOV, kot sva jih srečevala zadnje dni, a sva bila vseeno kar malce šokirana. Avtobusi azijcev, skupine starejših nemških turistov, vsepovsod avtomobili in skoraj zastoji na cesti. Iz NORVEŠKE DIVJINE preteklih dni sva več kot očitno prišla v TURISTIČNO MEKO.

Popoldne sva pobegnila od množic in prosti čas izkoristila za RIBARJENJE, ki je tule res VRHUNSKO. Na Norveškem je dovoljeno loviti ribe V MORJU BREZ DOVOLILNICE in prav Lofoti naj bi bili ena najboljših lokacij. Preverjeno drži. Hladilnik sva napolnila do vrha, in to v samo dobri uri.

Vseskozi so naju spremljale preproge LESENIH STOJAL ZA SUŠENJE RIB (ki jim tule pravijo “hjell”) in seveda sva se tu in tam ustavila in si pobližje ogledala posušene pošasti. Nekatere so namreč res kar malce strašljive takole od blizu. VONJ je pa tudi nekaj posebnega.

NA SLANEM ZRAKU SUŠENE RIBE, večinoma POLENOVKE, so narodni ponos in eden izmed zaščitnih znakov Lofotov, pa tudi Norveške. TORRFISK, kot jim pravijo tu, igrajo pomembno vlogo v prehrani že iz VIKINŠKIH ČASOV, ko so jih jemali s sabo na dolge poti. Danes pa so pomemben izvozni izdelek in VIR PRIHODKA za marsikaterega domačina.

V POLETNIH MESECIH je v Skandinavskih deželah DAN ZELO DOLG, kar je super za potovanje, saj si je mogoče res veliko ogledati. Midva sva tokrat dan za spremembo zaključila V RESTAVRACIJI. Očitno sva nehote vseeno padla v tole turistično sceno in zaluštalo se nama je socialnosti in drugačne kulinarike. Pa sva oblekla tanajlepše majice in ob 6 popoldne sedela ob vrčku lokalnega piva in čakala predjed.

Norvežani VEČERJAJO ZELO ZGODAJ, večina restavracij se ob 9 zvečer že zapre, kar je sploh mojemu francozu nadvse tuje, ampak sva preživela. Tudi račun sva preživela, sicer s cmokom v grlu, 140€ za večerjo si pač trenutno ne moreva kar vsak dan privoščit. No pa saj sva imela poln hladilnik rib za naslednje dni.

RAZGLED ZA DOBRO JUTRO. Ni slabo, ne? Boljše kot hotel, vsekakor. Sicer ni vsak dan vročega tuša, svežih brisač, dišeče posteljnine, čokoladice na vzglavniku in televizije, ampak roko na srce – a to res rabimo? No, midva ne. Pa čeprav priznam da včasih seveda paše malo razvajanja, tega dejansko ne rabiš za to da se imaš fajn. Samo komplicirat ne smeš.

Najin hladilnik je večji od kateregakoli minibara v hotelu, razgled je ponavadi neprecenljiv. Ker z avtom prideva skoraj povsod, imava svoj mir in svobodo. In ja, NA NORVEŠKEM JE DIVJE KAMPIRANJE DOVOLJENO. Na Lofotih sva šla samo 1x v KAMP, pa še to bolj zato, ker sva imela slučajno velik kup umazanega perila, pa tudi avto je bil po treh tednih potovanja za očistit od znotraj. Kampi na Norveškem za 2 osebi in avto sicer stanejo nekje med 20 in 25€.

Sicer ni govora o špičaku na fotki, je pa podoben – REINEBRINGEN, famozna gora v zaledju kraja Reine je pač eden tistih vzponov, ki jih ne smeš izpustiti, ko si na Lofotih. Razen če šerpe iz Nepala ravno prenavljajo pot in je vse skupaj zaprto. Se sliši kot hec, ne? No, pa je res. Ozka pot, ki vodi na vrh je pod težo na tisoče turistov vsako leto utrpela prevelike posledice in očitno po mnenju strokovnjakov ni bila več varna. Zato so jo v času obiska prenavljali. Tako sva „zamudila“ enega najbolj kultnih razgledov, ja tistega iz katalogov o Lofotih. Pa kaj, včasih je pač tako. Mogoče pa prideva naslednjič pozimi gledat severni sij prav s tega vrha? Kdo ve.

Sva se pač morala zadovoljiti z razgledi s ceste. Pa saj niso tako slabi, ne? Lahko bi bilo slabše haha. Počasi sva ZAPUŠČALA REINE in se odpeljala še proti najbolj južnem kraju na Lofotih, s prav posebnim imenom, Å.

Å i LOFOTEN | muzej tradicionalnega sušenja polenovk in okusne pekarne

V tejle sicer res IDILIČNI VASICI je bilo začuda še več turistov, kot v Reine. Resnično, na trenutke že kar malce moteče. Postojnska jama na poletni vikend, tako nekako. Jaz še nekako preživim, medtem ko bi se moj dragi pri prvem snidenju z avtobusno skupino najraje takoj obrnil proti avtu.

Nekako sem ga vseeno prepričala, da greva v MUZEJ SUŠENIH RIB. Prav prijetno je bilo tule, nič kaj preveč oblegano in zelo zgovoren in prijazen lastnik, za katerega se je zdelo da govori vsaj 7 jezikov. Lepo. Malo sva se podučila in za spremembo je obisk muzeja prav pasal, saj do sedaj na temle skandinavskem road tripu nisva kaj dosti hodila v slednje.

Ne vem kako se je to zgodilo, ampak med sprehodom po kraju po obisku muzeja (slednje sem kakopak s prijaznim nasmehom predlagala jaz) sva na pobudo dragega zavila v lokalno PEKARNO S TRADICIJO, pred katero se je vila vrsta turistov. Sigurno je bil na smrt lačen. Kakorkoli že, končala sva na leseni klopi s krasnim razgledom in dvemi okusnimi cimetovimi kolački.

PLAŽA KVALVIKA | skrita plaža do katere se pride le peš čez prelaz

Juhuhu, čas za PRVI POHOD NA LOFOTIH. Če nama že Reinebringen ni uspel, sva pa imela vsaj tukaj sonce. NA LOFOTIH ZNA BITI VREME ZELO MUHASTO in se tudi večkrat na dan spremeni. Dež, sonce, veter, megla, ni da ni. Po bolj deževnem pozdravu prvi dan, sva imela cel teden sonca. Včasih imaš pač srečo.

Nazaj k tejle PLAŽI, DO KATERE SE PRIDE SAMO PEŠ. Obstajajo 3 POTI, z različnih parkirišč. Parkirišča so relativno majhna in hitro zasedena tako da ni nujno da dobite mesto. KVALVIKA slovi kot ena najboljših plaž za DIVJE KAMPIRANJE S ŠOTOROM in veliko obiskovalcev tu parkira čez noč. Midva sva ubrala SREDNJO POT, čez prelaz. Ta je sicer najkrajša, a hkrati najbolj strma.

Ja, sva kar malo zašvicala po poti, a že NA VRHU PRELAZA je bilo vse poplačano. Sicer moram rečt, da me je bolj kot plaža sama, prevzel tisti občutek, da si nekje kamor se z avtom ne pride, pa vseeno. Plaža je lepa. Verjetno mora biti še lepše, če se zjutraj tule zbudiš in pokukaš iz ŠOTORA. Tudi OVCE pridejo pozdravit. Midva na žalost tokrat nisva imela šotora s sabo, mogoče pa kdaj drugič.

Ta dan je resda sijalo sonce, a prejšnje dni je močno deževalo in pot je bila precej BLATNA IN SPOLZKA.Vsekakor ne priporočam pohoda v deževnem in meglenem vremenu, ker je predvsem zadnji del spusta do plaže večinoma po skalnatem predelu, kjer kar drsi.

MORJE pa ja, wow, ampak zelooo mrzlooo. Nekako kot naša Soča recimo. Nekateri so se sicer pogumno vrgli noter. Ampak so tudi zelo hitro prilezli ven.

RAMBERG | prekrasna bela peščena plaža in miren zaliv

Nazaj pri avtu, sva naredila plan kam naprej. Res sva bila kar malo zmatrana, zato sva složno glasovala za obisk trgovine – mrzlo pivo in nekaj za pod zob bo pasalo. Bridko sva ugotovila, da na Norveškem OB NEDELJAH NI MOŽNO KUPITI ALKOHOLA, čeprav so vse trgovine odprte. Nič ne bo s hladnim pivom torej, najedla sva se pa vseeno. In se spotoma še ustavila na tejle PREKRASNI PLAŽI, čisto ob cesti.

Nekdo se je pikro pohecal, češ zakaj bi človek hodil 3 ure po blatu da vidi plažo, ki ni niti slučajno tako lepa kot tista, do katere se pride z avtom, ampak sem ga enostavno preslišala haha. Saj mu dam kr malo prav no, tale je bila res sanjska.

FLAKSTAD | med mogočnimi hribi in sanjskimi plažami

Malce sva oživela in se odločila zapeljati še v ribiško vasico NUSFJORD. Pot do tja je enostavno SPEKTAKULARNA, Lofoti so RAJ ZA FOTOGRAFIRANJE in LJUBITELJE NARAVE. Mislim, da bi se lahko kar cel mesec tule gor in dol vozila in vzdihovala nad temi motivi. Na trenutke se zdi, kot da sva v Kanadi, spet 5 minut kasneje kot da sva sredi Južnega Pacifika. Noro lepo.

Tole laguno se res splača obvozit, je prava PAŠA ZA OČI, še posebno če imate radi TURKIZNO MORJE in BELE PEŠČENE PLAŽE. Škoda le, da je MORJE LEDENO MRZLO.

NUSFJORD | historična ribiška vas lofotskega otočja

NUSFJORD je mala HISTORIČNA RIBIŠKA VASICA v istoimenskem fjordu. Tule je na sončen dan prav prijetno, ogledate si lahko nekaj MUZEJEV, tako notri kot na prostem. Tudi prespite lahko v TRADICIONALNIH RIBIŠKIH HIŠKAH, ki jim tu pravijo RORBUER.

Ker sva si še vedno želela tisto mrzlo pivo sva ga pač tule spila z razgledom. Za 20€ za dve mali steklenici iz lokalne mikro pivovarne. Ja, Norveška je lahko drag špas, lahko pa je tudi poceni. Kakor si narediš. Midva sva sicer tendirala k cenejši varianti, a sva si tu in takm tudi kaj privoščila.

Še kratek sprehod naokoli, tehle LESENIH HIŠK NA VODI se je težko naveličati in po približno dveh urah sva šla naprej. Za nosom iskat današnji prostor za divje kampiranje.

NEZNANA PLAŽA NA KONCU CESTE vF804 | biser na poti v Haukland in Uttakleiv

Včasih sva PROSTOR ZA PRENOČEVANJE našla kar hitro, včasih pa sva ga kar nekaj časa iskala. Odvisno tudi koliko sva bila zmatrana, včasih se nama je dalo dlje vozit, včasih sva se počila na prvo prosto parkirišče. Čeprav sva vedno raje spala v čisti naravi in ne ob cesti. Včasih sva seveda pristala tudi v slepi ulici, tako kot tule, ko se je cesta naenkrat končala, pa še kar nisva nič našla.

Sva pa zato obiskala tole KRASNO BELO PEŠČENO PLAŽO, kjer ni bilo prav niti enega turista. Ja, včasih se paše malo zgubit, četudi je treba poisti poti nekaj kilometrov nazaj. In ponavadi so takšni kraji na koncu najlepši.

Ker nisva našla ustreznega prostora za spanje, sva se odločila obiskati še 2 IZMED NAJBOLJ ZNANIH PLAŽ NA LOFOTIH – HAUKLAND in UTTAKLEIV. A tudi tu nisva imela sreče. Saj sva našla PARKIRIŠČE, ampak je bilo enostavno polno camperjev in nama nekako ni potegnilo. Pa sva jo popihala v UNSTAD.

UNSTAD | top surf lokacija na Norveškem

Se mi zdi, da sva postajala vedno bolj IZBIRČNA Z IZBIRO PROSTORA ZA PRENOČEVANJE. Ampak enostavno zato, ker sva vedela, da se najdejo prostori, kjer si čisto sam in sva se razvadila. Zato sva na koncu pristala na plaži v kraju UNSTAD. Seveda na samem. Defender pa itak pride vsepovsod brez problema.

Juhu kočno lahko pripraviva VEČERJO, je bil že res čas. Ne vem kako in kaj jeste vi na kampiranju, ampak midva se rada potrudiva in pripraviva kaj dobrega. Si tudi slučajno ne predstavljam, da bi vseh 5 tednov samo špagete jedla. Sva jih seveda tudi, a mislim da le 3x v celem času potovanja. Tule so bile RIBE, ki sva jih ujela dan poprej, KROMPIR & ZELENJAVA, za konec pa še BRESKVIN CRUMBLE in MARSHMELLOWS na palčki.

Ja ŽAR JE NEKAJ NAJLEPŠEGA pri divjem kampiranju. Najprej služi kot kuhinja, potem pa te ohenj greje še dolgo v noč. Les se najde, sicer pa imava tudi manjšo sekiro s sabo. OGNJA včasih ni dovoljeno zakuriti kar povsod, zato raje poiščite že pripravljene, s kamni ograjene prostore, ki jih ne manjka. JUTRANJI RAZGLED pa tudi ni bil slab, kaj pravite?

PLAŽA UNSTAD slovi kot TOP SURF LOKACIJA na Norveškem. Tule je ena super SURF ŠOLA, možno je surfanje TUDI V ZIMSKEM ČASU. To mora biti pač noro. Seveda vedno v neoprenu od pet do glave. Tokrat sva spustila, sva pa obiskala vsaj sedež šole in si za konec privoščila še njihove NORO DOBRE CIMETOVE KOLAČKE. Priporočam.

Tule bi sicer z lahkoto ostala še kak dan več, a nekako nama je zmanjkovalo hrane in sva se odpeljala naprej. Spet naju je spremljala krasna pokrajina. Hribi, jezera, morje, ovce, ja saj je po nekaj dneh že vse podobno, ampak se še kar nisva naveličala.

BORG LOFOTR VIKING MUZEJ | eden najboljših muzejev v Skandinaviji

Kljub nekoliko VIŠJI VSTOPNINI, sva se odločila za obisk tega imenitnega VIKINŠKEGA MUZEJA, ki je res ogromen. Med drugim sva se preizkusila v STRELJANJU Z LOKOM, METANJU SEKIRE, pa tudi čisto pravi PILLOW FIGHT na leseni brvi sva se šla. V notranjem delu muzeja so kuhali pravo VIKINŠKO ČORBO, na različnih postojankah so fantje in punce, oblečeni v vikinške oprave, pletli, kovali, izrezljavali.. In prav radi so poklepetali s tabo, če si jih kaj vprašal. Še film in obisk čisto prave VIKINŠKE LESENE LADJE v vodi. Res krasen muzej, vreden tistih 20€ po osebi.

RORVIK | razgledna cesta na poti v Henningsvaer

Od tu sva se PO CESTI E10, z nekaj zavoji s poti, peljala v smer proti kraju HENNINGSVAER. Mene je predvsem spet prevzela ena PLAŽA, kjer te turkizno morje skorajda zaslepi. Noro. Tule v RORVIK-u so se tudi veselo kopali – sicer resda bolj otroci, pa še to verjento lokalci, ki so navajeni mrzlih temperatur. Kakorkoli že, PAŠA ZA OČI. Cel tale odsek ceste E10 je ZELO PRIVLAČEN. Eden tistih momentov, ko se baterija na telefonu oziroma fotoaparatu sprazni, še preden prideš na cilj. Evo nekaj utrinkov s poti.

HENNINGSVAER | prijetnen kraj z enkratnim nogometnim igriščem

Tale kraj je s svojimi cirka 500 PREBIVALCI res nekaj posebnega. Po eni strani le še ena idilična vasica z malce več TRGOVINICAMIM ZA TURISTE, lepo MARINO in itak krasno ARHITEKTURO. Po drugi strani pa je tu ENA VELIKA ZNAMENITOST. In sicer, NOGOMETNO IGRIŠČE. Zgrajeno za amaterski lokalni klub, obdano s skalovjem, na malem otočku na koncu vasi, kjer drugače ni nič razen STOJAL ZA SUŠENJE POLENOVK. Zanimivo tudi za tiste, ki se navdušujemo nad nogometom.

MIDNATTSOLVEIEN | Austnesfjorden in samotne ceste proti severu

Na poti iz kraja Henningsvaer proti severu, sva se pri AUSTNESFJORDEN odcepila na CESTO MIDNATTSOLVEIEN. Kar tako, brez plana in izključno po občutku. Veliko raje sva bila sama na cesti, kot pa obkrožena z avtodomi, ki jih tu res ne manjka. Že prvi razgledi so kazali, da odločitev ni bila slaba.

Na enem delu se CESTA VIJE MED MORJEM IN JEZEROM, razgledi so fantastični in seveda sva se ustavila.

KAJ JE NAJLEPŠE PRI POTOVANJU Z LAND ROVERJEM? Pozdravljanje ostalih, ki potujejo z njimi. Vsi kot ena velika družina, pa čeprav se prvič vidiš. Voziva izven glavne ceste, se začneva spuščat v to prelepo dolinico, morje, hribi in jezero naju puščajo odprtih ust, tako da parkiranega belega Defenderja sprva skoraj ne opaziva. Upočasniva tempo, se ustaviva za fotkat in naletiva na Martino in Martina. Ona iz Nemčije, on iz Avstrije, na koncu enoletnega road tripa po Panamericani (jaz bi tudiiii) sta si privoščila še skok na Norveško. Čeprav nisva imela v planu tu prespat, sva na koncu storila točno to. V super družbi, večerji, zgodbami s poti in odličnem vinu.

Končno sta se poklopila tudi VREME IN LOKACIJA in tako smo skupaj doživeli še najlepše POLNOČNO SONCE. V začetku julija SONCE NAMREČ TU NE ZAIDE. Okoli polnoči se spusti do horizonta, tam nekaj časa ostane, potem pa se začne spet dvigat. Res en TAK POSEBEN TRENUTEK. Pa še fajn družba, kaj češ lepšega.

ANDENES | top lokacija za opazovanje kitov in ork

Ker sva prejšnji večer od novih prijateljev poslušala kako naj bi bilo fajn obiskati ANDENES, ki slovi kot ENA NAJBOLJŠIH LOKACIJ ZA OPAZOVANJE KITOV, sva se zjutraj po skupnem zajtrku odločila da ga obiščeva. To je res najboljše pri tovrstnih road tripih, kjer se ti nikamor ne mudi in si lahko po mili volji fleksibilen.

Prvič na Lofotih in drugič (in zadnjič) na Norveškem sva šla v kamp. KAMPI tu po Skandinaviji sploh niso dragi, odločila sva se pospravit avto, oprat perilo in se dodobra stuširat z vročo vodo. In ker sva našla še IDILIČNO LOKACIJO na vrhu klifa pri peščeni plaži je bila pogodba hitro podpisana.

Nekateri rezervirajo tale WHALEWATCHING IZLET tedne ali pa kar mesece vnaprej. Midva sva poklicala dan vnaprej in imela srečo – bili sta še 2 prosti mesti za dopoldansko turo. Odlično. Vreme se je sicer malenkost poslabšalo, pa nič ne de. Greva. Cena malce čez 100€ po osebi se nama sploh ni zdela pretirana za takšno stvar. Najprej smo imeli VODEN OGLED PO MUZEJU – muzeji so včasih res dolgočasni, ampak tole je bilo nadvse zanimivo. Potem pa smo se po res RAZBURKANEM MORJU vozili kakih 45minut do začetka PODVODNEGA KANJONA, kjer se zadržujejo kiti.

Ja, nekaterim je bilo res slabo. In ja, tudi bruhali so. Ampak v trenutku, ko smo zagledali prvega izmed štirih SPERM WHALE-ov je bilo vse pozabljeno. Sicer sem kite videla že drugod in priznam, najbolj impresivni so bili kiti Humpback v Avstraliji, ampak je vseeno vsakič nepozabno videti te veličastne velikane. Tile se pokažejo le za kratek čas, najlepše pa se vidi prav njihov rep, preden se potopijo za dobre pol ure.

In ko smo že mislili da je to to in smo bili že tako zadovoljni z izkupičkom dneva – 4 kiti so že lepa številka, smo doživeli največje možno presenečenje. Mimo nas je priplavala JATA KAKŠNIH 50 ORK. Noro. Kaj takega si niti v sanjah ne bi upala zaželeti, saj vem kako malo verjetno jih je videti v naravnem okolju. Orke plavajo v formaciji ledene gore – na vrhu jih ne kakšnih 15 skakalo iz morja, ostale pa so plavale pod morako gladino. Spremljali smo jih približno 15 minut in bilo je pač res nekaj najbolj norega in nepredstavljivega.

Ko še kapetan ladje osupljeno gleda okrog sebe veš, da si doživel nekaj nevsakdanjega. Ladjo smo torej zapustili širokih ust in hvaležni za to NEPRIČAKOVANO POSEBNO DOŽIVETJE. Na Facebook strani sem objavila kratek film, lahko si ga pogledate. Ob tej priložnosti si drznem dotaknit še teme TEMATSKIH ŽIVALSKIH PARKOV – živali res ne sodijo v kletke in bazene. Ne vem, če je njihovo trpljenje vredno vaše Instagram fotke, ampak jaz bi rekla da ni. Zato prosim, premislite preden z obiskom podprete tovrstne ustanove. Videti ta velišastna bitja v naravnem okolju je pač nekaj neprecenljivega.

Lofote sva zapuščala z enim smejočim se očesom in enim jokajočim se. Fajn sva se imela. Lahko bi ostala še dlje, a bi potem kasneje morala preveč hiteti skozi ostale države. Doživela sva ogromno, zaključek bi bil pa takoalitako težko boljši. Vsem, ki razmišljajo o POTOVANJU NA LOFOTE oziroma ROAD TRIPU PO NORVEŠKEM lahko le rečem čim prej pot pod noge. Se splača. Midva prideva še kdaj pozimi.