Za nama je prvi mesec na poti. Prvi mesec brez službe, prvi mesec brez vsakodnevne dolge vožnje v pisarno. Prečesala sva velik del Skandinavije in Baltskih držav, trenutno uživava zadnje dni na Poljskem. Daleč od tega da sva tale mesec preživela lenobno, a zbujanje brez budilke vseeno paše.
Kako se imava?
Fajn. Čas sicer res beži in kar ne dojameva, da je mesec že mimo. Na začetku sva (predvsem Katja) sicer rabila kaksen teden, da sva se otepla različnih skrbi. Bo vse ok doma, se bo pošta preusmerila na pravi naslov, sem pozabila na kakšen dokument, kje so ključi, sva ugasnila kuhalno ploščo (še dobro, da ne likam – ena skrb manj haha), sva res vse uredila, tako da ne bo problemov ko naju ni? Nekako sem z možgani še vedno tičala v tisti običajni vsakodnevni hektiki, ko ni časa za nič in se vedno nekam mudi. Potem pa mine teden, dva in kar kmalu pozabiš kateri dan v tednu je pravzaprav. In prav ta lahkotnost, ki preverjeno pride šele po par tednih dopusta oziroma potovanja, je zdajle nekaj najlepšega.
Non stop sva skupaj, dan in noč. Si greva kaj na živce? Se kdaj skregava?
Ja seveda se skregava haha. Ampak nič resnega, malenkosti. In to je normalno. Se mi zdi da sploh ni važno kolikokrat se spričkaš, bolj važno je kolikokrat se zares pobotaš. Ko rabiva vsak svojih 5 minut se pa tudi najde rešitev. Saj ni treba da prav vse počneva skupaj. Včasih gre eden sam na krajši pohod, medtem ko drugi lovi ribe (hmm le kdo je kdo v tem primeru). Jaz se zjutraj ponavadi veliko prej zbudim, pisšem potovalni dnevnik in berem knjige. Tako ima vsak svoj mir kadar nama paše. Na živce si pa res ne greva, zato se mava ubistvu prav luštno. In sva čisto happy da bova še nekaj časa takole na poti. In ja, takšnale potovanja so najboljši test za zvezo. Kdo se strinja?
Najboljši trenutek?
Veliko jih je bilo, ampak sva složna o zmagovalcu – orke na Norveškem! Ko greš na Whalewatching izlet in nič ne pričakujes, potem pa vidiš 4 kite in skupino cirka 50 ork ki veselo skačejo iz vode poleg barke kakšnih 15minut je pač wow. Noro in nepozabno.
Najhujši trenutek?
Uh, zadnje jutro na Finskem. Po res super dnevu v Helsinkih (kjer sva si za zaključek skandinavskega dela potovanja po dolgem času privoščila kosilo, večerjo in celo kino) sva prespala na plačljivem parkirišču v pristanišču (6€ na uro btw). Od tu se je dalo super peš v center, naslednji dan sva šla pa tule itak na trajekt. In ker sva si zvečer kak kozarec vina več privoščila sva preslišala budilko. Posledica: kljub temu da sva že plačala preko 30€ parkirnine, sva fasala kazen 60€ za 30minutno prekoračitev. Poleg tega sem vsaj jaz trpela za hujšo obliko mačka, da ne omenjam pritiska v mehurju, WC-ja pa seveda nikjer. Potovanja niso vedno sonce in smeh, včasih pride tudi bolj mračna ura haha. Ja, drag špas so bili Helsinki, ampak včasih je pač tako. Pa malo pojambraš, pozabiš in greš dalje.
Kako se obnese avto?
Avto je top! Trkava na les, ampak zaenkrat res nisva imela prav nobenih večjih problemov. Sicer sva seveda sproti začela ugotavljat, da bi se dalo glede opreme še kaj izboljšat, spremenit, dodelat in dokupit. To sva tudi pričakovala – ko si enkrat dlje na poti in dejansko živiš v avtu šele res dobro ves kaj rabiš in česa ne. Tako bova počasi spet malo zavihala rokave.
Kaj pa Lu?
To se verjetno vsi sprašujete. Tisti, ki na novo sledite blogu sicer morda sploh ne veste, da smo v bistvu trije v družini. Življenje gre svoja pota in trenutno živimo tako, da bo volk sit in koza cela. Malo v dvoje in malo v troje. Lu je uspešno končal prvi razred kmalu zatem, ko sva šla na pot. V Nemčiji je otroka skoraj nemogoče vzeti iz šole v času pouka. Niti za en dan, kaj šele za teden, dva. Zato na žalost trenutno ni variante, da bi šel z nama za tako dolgo. Zadnje dni šole in prvi del poletnih počitnic je tako preživel pri svojem očetu, s katerim si deliva skrbništvo (v Nemčiji je po ločitvi skrbništvo avtomatsko deljeno, ampak to je že druga zgodba bolj privatne narave). Drugi del počitnic in začetek šole pa bo z nama.
Kam pa zdaj?
Zaenkrat sva še po Baltskih državah, a že kmalu se vračava v Nemčijo, kjer drugače trenutno uradno živiva. Ostaneva le eno noč, pobereva Lu-ja in gremo proti jugu. Že pol leta je minilo odkar sem bila nazadnje v Sloveniji in po 8 letih življenja v tujini se je vedno lepo vrnit domov. Naslednji mesec bo tako bolj družinsko obarvan. Končno bo tudi več časa za prijatelje, kak dan v hribih in na slovenski obali. Gremo tudi na morje, na tisti tapravi dopust ko ne delaš nič, kot vsako leto na Hrvaško. Sicer vsakič izberemo drug otok, tokrat smo Pag. Babi, dedi, ribice, sladoled, plavanje do sončnega zahoda, kartanje in še kaj. Ja, tud to mora bit. Takrat bomo bolj na off. Mogoče nama uspe še kak hiter pobeg na lepše, ta tretji mesec (nekje konec avgusta) pa bo spet bolj avanturističen – z avtom jo popihava cez Balkan do Grčije in mogoče še dlje.
Kaj pa dolgoročno?
Ne veva. Zaenkrat cikcakava po Evropi in to nama paše in zadostuje. Čas imava, finance zaenkrat tudi še. Vsak trenutek lahko sicer pride kaj vmes, zato tudi nočeva za dlje časa na drugo celino. Tudi po Evropi se najdejo krasni konci. Po skoraj desetletju tujine bi rada več časa preživela tudi doma v Sloveniji in odkrila še kak nepoznan kotiček. Tu in tam bomo pa sigurno tudi na letalo skočili, v to ne dvomim.
Pa še kratka statistika:
V prvem mesecu sva obiskala 7 držav. Dansko, Norveško, Švedsko, Finsko, Estonijo, Latvijo in Litvo. Od tega zadnje 3 prvič. Števec prevoženih kilometrov se je ustavil pri skoraj 8000km. Kar 20x sva dala avto na trajekt, največkrat na Norveškem. Zapravila sva veliko, ampak sva to tudi pričakovala. Le 3x sva spala v kampih, 27x pa na divje. Zbolel ni nihče, avto se ni pokvaril, ničesar nisva izgubila, nič nama niso ukradli. Razen kakih 10 zaporednih mrzlih deževnih dni po norveških fjordih sva imela krasno sončno vreme s poletnimi temperaturami. Največ turistov sva srečala na Danskem in Norveškem. Najceneje je bilo v Litvi. Za dvije kampiranje se nama je najbolj dopadla Finska in presenetljivo tudi Estonija.
