Tretji mesec od zadnjega dne v službi. Čeprav sva ga preživela malce drugače, kot sva si sprva zamislila, se je vse srečno končalo. Zdravstveno stanje se je med tem občutno izboljšalo (vreščiva od veselja), tako da nama je v zadnjih tednih uspelo kar nekaj krasnih izletov po Sloveniji in moram priznat, da je prav pasalo. Res se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje tako dolgo doma. Sploh v Ljubljani. In dlje kot sem tu, bolj mi je všeč in manj me vleče nazaj v Nemčijo.
Marsikdo tega sicer ne razume. In za marsikoga je Nemčija še vedno obljubljena dežela, kjer je vse boljše kot doma v Sloveniji. Po dobrih 8 letih tam gori pa še vedno pravim, da je vse odvisno od tega kaj pustiš za sabo. Povsod so minusi in plusi in tudi v Nemčiji se najde ogromno razlogov za pritoževanje nad marsikatero stvarjo. Čeprav nenamerno, ampak dan za dnem avtomatsko primerjam situacijo v Sloveniji s tisto v Nemčiji. In ja, v mojem primeru tehtnica prevaga v dobro domovine. Po tem mesecu doma tako še bolj močno stiskam pesti, da se enkrat zares preselim nazaj. V troje, z Lu-jem. Sanja svinja kukuruz, ampak en cilj je treba imet.
Prva polovica septembra je bila sicer bolj kulinarično obarvana. Mislim, da sva pojedla pol Ljubljane. Resnično, vse hlače me tiščijo čez pas. Od zajtrkov in brunchov, do burgerjev, pic, shushija, bureka, čevapov in bolj fensi poslastic, ni da ni. Če že nisva zmogla prevelike fizične aktivnosti, sva pa vsaj noro dobro jedla in poskusila večino najboljših restavracij v prestolnici. V družbi francoskega vsejedca, ki po vrhu tega še odlično kuha, je že prav tako. Ker je šlo z zdravjem vsak dan malce na bolje in sva bila zmožna izpeljat daljše vožnje, sva drugo polovico meseca preživela v objemu hribov, v Kranjski Gori. Slednjo dobro poznam in glede na to, da sva bila tam skupaj le dvakrat v zimskem času, je bil tokratni poletni obisk še bolj sladek.
Najlepše pri tem, da trenutno nimam redne službe?
Poleg tega, da ni treba vstati vsak dan ob 6 zjutraj haha? To, da si lahko privoščim teden dni dopusta v Kranjski Gori, Piranu pa še kje. Ko delaš in si omejen na tistih 20+ dni dopusta na leto seveda ne boš šel kolesarit po Gorenjskem za cel teden. To počneš pač ob vikendih. Če imaš srečo in živiš v Sloveniji, seveda. Če si vsaj malo popotnika boš ves dopust izkoristil za potovanja kam dlje. Ampak ni isto. Ko si na enem mestu dlje časa je veliko bolj fajn. Poznaš lokalce, najdeš mehanika, ki ti zrihta avto (true story, Landy je kot nov), veš kje imajo najboljši kruh in kje kavo, točno veš za katerim hribom in ob kateri uri zaide sonce, kam se splača na kosilo in h kateremu kmetu greš lahko po domači jogurt in maslo. In ob vsem tem se ti prav nikamor ne mudi. Tudi če kak dan dežuje se ne požreš, ker veš da bo do konca tedna sigurno še kak sončen dan.
Obredla sva vse bolj in manj znane točke v okolici, od Jasne, Zelencev do Planice, še na Vršič sva se zapeljala, šla z rolerji do Mojstrane in s sedežnico na Vitranc. Kakšni daljši pohodi bojo pa še počakali. Šla sva tudi do Belopeških jezer in Rabeljskega jezera, pa v dedkovo vas Valbruna na italijanski strani. Nazaj grede v Ljubljano sva se v družbi krav peljala čez Radovno in se spotoma ustavila še v Blejskem vintgarju, ki je mimogrede res noro lep, ampak na sončno nedeljo me tam več ne srečate. V zadnjih tednih nama je uspel tudi skok v Bohinj in na Bled. Slovenski hribi so pač res lepi. Tudi če jih samo gledaš.
Ob tej priložnosti še enkrat hura za vse, ki se nam je uspelo v živo videt. Z nekaterimi po zelo dolgem času, z nekaterimi celo čisto prvikrat, z nekaterimi pa kot v starih časih večkrat na teden. Fajn je blo. Čez par dni letiva v Nemčijo. Pobereva Lu-ja in skupaj letimo v Francijo, kjer ostanemo 10 dni. Komaj čakam, že od meseca maja me ni bilo na njihovi obali, kjer je mimogrede še vedno prav prijetno toplo. Za tem pa skočimo še na kratko v Slovenijo, pa nazaj v Nemčijo, potem pa v Brazilijo. Ja, komplicirano usklajevat 3 države pa še potovati vmes, ampak kjer je volja tam je pot. Decembra pa, če bo vse kot mora bit, z avtom na en tak čisto pravi smučarski road trip iz Slovenije do Nemčije. Se beremo.
