Welcome to our little corner of the Internet. Happy reading!
Severo-vzhodna Brazilija. 3 tedni. 2 sonca-željna popotnika. Nobenega plana. Resnično, do samega odhoda nisva točno vedela kam sploh greva, na pot sva šla brez predhodnih rezervacij (z izjemo prvih dveh noči), brez znanja portugalščine in brez vodiča v obliki knjige. Tudi kajtava ne. Sva pa zato prinesla dobro voljo, kakšno knjigo, kopalke in seveda kreditno kartico. Je bilo dovolj za eno super umirjeno dogodivščino.
Tale mesec sva bila res malo malo tam. Malo v Sloveniji, malo v Nemčiji in tudi malo v Franciji. Tole skakanje sem in tja zahteva kar nekaj organizacije in res lahko rečem, da sem postala pravi ekspert v iskanju ugodnih povezav, letalskih kart, hotelov, prevozev in še česa. Bi lahko biznis odprla. Evo na hitro malo o tem kaj smo ta mesec počeli in kaj še bomo.
V oktober sva torej stopila s poletom iz Ljubljane v Berlin od koder sva z vlakom po že znani poti nadaljevala proti našem nemškem domu. Ampak ne za dolgo. V bistvu le za dve noči. Začenjale so se namreč nemške jesenske počitnice, ki so bile tokrat na račun državnega praznika in mostička dolge kar 18 dni! Juhu, Lu je bil cel čas z nama. Seveda ne v Nemčiji. Naju namreč tam razen Lu-jeve šole ne zadržuje prav nič. Tako smo na državni praznik, 3. oktobra, v natrpanem vlaku (opomnik sebi: nikoli, ampak res nikoli več nikamor z vlakom na ta dan!) v stoje potovali nazaj proti berlinskem letališču. Gremo v Francijo jeeee. Že od maja nisva bila tam, za Lu-ja pa bo sploh šele drugič. Za 10 dni smo šli na prekrasni Ile de Re, Charlijev otok, kot mu rada recem, ker se sliši nekako zelo fensi. Tam je vedno fajn. Tokrat pa še posebno, ker smo imeli eno tako pravcato slovensko – francosko družinsko srečanje. Za potopis klikni na gumb pod sliko.
Ker pa šolskih počitnic še ni bilo konec, zato je sledila doooolga vožnja z avtom v Slovenijo. Pot smo presekali z zanimivim postankom v Lyonu, kjer smo tudi prespali, naslednji dan pa naprej. Pridemo še kdaj, super mesto. Škoda da nisem več študent, semle bi pa šla na izmenjavo.
Oktober v Sloveniji je pravzaprav prav lep. Spet smo jedli, malo tudi pili, obredli vso sorodstvo kot vedno kadar domovino obiščemo z najmlajšim članom družine, naredili par izletov in hop teden je minil kot bi mignil. Dan pred šolo sva se z Lu-jem odpeljala proti Nemčiji. Kr sama, čez 1000 km. V enem šusu. Jah tako je to, ko živiš v tujini se vsega hudega navadiš. Vsaj otrok ni razvajen in je že od malega čisto priden v avtu.
Kam pa zdaj? Ja pred zimo še hiter skok na toplo. V Brazilijo. Za 3 tedne. Ne bo nama hudega. Lu je malo žalosten, ker mora v šolo, ampak se veseli brazilskega fuzbal dresa (baje mora bit od Oscarja) in pa rumenih Havaiana natikačev. Zdaj pa hitro pakirat in se tipkamo, ko se vrneva. Vmes pa kot vedno, spremljajte aktualne objave na Facebook strani in Instragram profilu. Ko se vrneva letiva po par dneh v Nemčiji še za par dni v Istanbul, potem pa v Slovenijo in naprej. Več “gor in dol” dogodivščin po Evropi torej kmalu! Se beremo.
Obiskati katerokoli večje mesto v le enem dnevu je po svoje izziv in mnogi se vprašajo, se to sploh splača? A včasih pač nanese tako, da imamo le ta en dan (smo na službeni poti, imamo daljši layover med poleti ali pa naredimo le postanek na daljši poti z avtom) in ja, jaz vedno pravim boljše to kot nič. Pred kratkim smo se tako tudi mi znašli v francoskem Lyonu, kjer smo preživeli sobotno popoldne in nedeljsko jutro. Fajn je bilo! Mesto smo zapustili s pozitivnimi prvimi vtisi in zlahka bi se še kdaj vrnili. Več o tem kaj si v tako kratkem času tukaj lahko ogledate in doživite pa v spodnjih vrsticah.
Sončni pozno poletni vikend na enem izmed najlepših in najbolj znanih italijanskih jezer je bil kot nalašč za naše tokratno družinsko srečanje. Dobra hrana in pijača, krasni razgledi na jezero in hribe in še lepše vasi in kraji. Jezero je sicer ogromno in zelo dobro turistično obiskano, poleg tega pa slovi kot meka za bolj bogate evropejce in ameriške zvezdnike, a se kljub temu najdejo mirni kotički. Nam za obisk vsekakor ni bilo žal!
Bamberg, slikovito nemško mesto na sedmih gričih tam nekje med Nürnberg-om in Würzburg-om, je krasna destinacija za daljši vikend izlet ali pa za postanek med potovanjem po Nemčiji. Mesto je upravičeno na seznamu UNESCO-ve dediščine, obiščete ga lahko prav v vseh letnih časih – mi smo ga tokrat na krasen jesenski sončen vikend. Več o tem kaj tam početi in kaj si ogledati pa v spodnjih vrsticah.
Tretji mesec od zadnjega dne v službi. Čeprav sva ga preživela malce drugače, kot sva si sprva zamislila, se je vse srečno končalo. Zdravstveno stanje se je med tem občutno izboljšalo (vreščiva od veselja), tako da nama je v zadnjih tednih uspelo kar nekaj krasnih izletov po Sloveniji in moram priznat, da je prav pasalo. Res se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje tako dolgo doma. Sploh v Ljubljani. In dlje kot sem tu, bolj mi je všeč in manj me vleče nazaj v Nemčijo.
Marsikdo tega sicer ne razume. In za marsikoga je Nemčija še vedno obljubljena dežela, kjer je vse boljše kot doma v Sloveniji. Po dobrih 8 letih tam gori pa še vedno pravim, da je vse odvisno od tega kaj pustiš za sabo. Povsod so minusi in plusi in tudi v Nemčiji se najde ogromno razlogov za pritoževanje nad marsikatero stvarjo. Čeprav nenamerno, ampak dan za dnem avtomatsko primerjam situacijo v Sloveniji s tisto v Nemčiji. In ja, v mojem primeru tehtnica prevaga v dobro domovine. Po tem mesecu doma tako še bolj močno stiskam pesti, da se enkrat zares preselim nazaj. V troje, z Lu-jem. Sanja svinja kukuruz, ampak en cilj je treba imet.
Prva polovica septembra je bila sicer bolj kulinarično obarvana. Mislim, da sva pojedla pol Ljubljane. Resnično, vse hlače me tiščijo čez pas. Od zajtrkov in brunchov, do burgerjev, pic, shushija, bureka, čevapov in bolj fensi poslastic, ni da ni. Če že nisva zmogla prevelike fizične aktivnosti, sva pa vsaj noro dobro jedla in poskusila večino najboljših restavracij v prestolnici. V družbi francoskega vsejedca, ki po vrhu tega še odlično kuha, je že prav tako. Ker je šlo z zdravjem vsak dan malce na bolje in sva bila zmožna izpeljat daljše vožnje, sva drugo polovico meseca preživela v objemu hribov, v Kranjski Gori. Slednjo dobro poznam in glede na to, da sva bila tam skupaj le dvakrat v zimskem času, je bil tokratni poletni obisk še bolj sladek.
Poleg tega, da ni treba vstati vsak dan ob 6 zjutraj haha? To, da si lahko privoščim teden dni dopusta v Kranjski Gori, Piranu pa še kje. Ko delaš in si omejen na tistih 20+ dni dopusta na leto seveda ne boš šel kolesarit po Gorenjskem za cel teden. To počneš pač ob vikendih. Če imaš srečo in živiš v Sloveniji, seveda. Če si vsaj malo popotnika boš ves dopust izkoristil za potovanja kam dlje. Ampak ni isto. Ko si na enem mestu dlje časa je veliko bolj fajn. Poznaš lokalce, najdeš mehanika, ki ti zrihta avto (true story, Landy je kot nov), veš kje imajo najboljši kruh in kje kavo, točno veš za katerim hribom in ob kateri uri zaide sonce, kam se splača na kosilo in h kateremu kmetu greš lahko po domači jogurt in maslo. In ob vsem tem se ti prav nikamor ne mudi. Tudi če kak dan dežuje se ne požreš, ker veš da bo do konca tedna sigurno še kak sončen dan.
Obredla sva vse bolj in manj znane točke v okolici, od Jasne, Zelencev do Planice, še na Vršič sva se zapeljala, šla z rolerji do Mojstrane in s sedežnico na Vitranc. Kakšni daljši pohodi bojo pa še počakali. Šla sva tudi do Belopeških jezer in Rabeljskega jezera, pa v dedkovo vas Valbruna na italijanski strani. Nazaj grede v Ljubljano sva se v družbi krav peljala čez Radovno in se spotoma ustavila še v Blejskem vintgarju, ki je mimogrede res noro lep, ampak na sončno nedeljo me tam več ne srečate. V zadnjih tednih nama je uspel tudi skok v Bohinj in na Bled. Slovenski hribi so pač res lepi. Tudi če jih samo gledaš.
Ob tej priložnosti še enkrat hura za vse, ki se nam je uspelo v živo videt. Z nekaterimi po zelo dolgem času, z nekaterimi celo čisto prvikrat, z nekaterimi pa kot v starih časih večkrat na teden. Fajn je blo. Čez par dni letiva v Nemčijo. Pobereva Lu-ja in skupaj letimo v Francijo, kjer ostanemo 10 dni. Komaj čakam, že od meseca maja me ni bilo na njihovi obali, kjer je mimogrede še vedno prav prijetno toplo. Za tem pa skočimo še na kratko v Slovenijo, pa nazaj v Nemčijo, potem pa v Brazilijo. Ja, komplicirano usklajevat 3 države pa še potovati vmes, ampak kjer je volja tam je pot. Decembra pa, če bo vse kot mora bit, z avtom na en tak čisto pravi smučarski road trip iz Slovenije do Nemčije. Se beremo.
Letošnji skandinavski road trip sva zaključila z raziskovanjem Baltskih držav in tako sklenila en lep ogromen krog po severu Evrope. Hkrati sva oba prvič obiskala kar 4 države, Estonijo, Latvijo, Litvo & Poljsko. In čeprav bi si vsaka izmed naštetih zaslužila še vsaj kak dan več obiska, sva hvaležna, da sva jih spoznala vsaj malo. Kam naju je vodila pot in kaj sva vse videla in doživela pa v temle potopisu.
Ta teden uživava med hribi v Kranjski Gori in čeprav še nisva čisto fit za daljše pohode, nama ni nič hudega. Tule naokrog je namreč cel kup možnosti za krasne, fizično manj zahtevne izlete. Po dolgem času sem tako včeraj obiskala Belopeška jezera v Italiji, za mojega francoza pa je bilo prvič. Kot vsakič, čudovit izlet na sončen jesenski dan. Več pa v spodnjih vrsticah.
5 tednov. 8 držav. 8000 prevoženih kilometrov. 1 res kul avto. In 2 vesela popotnika. Velika vreča novih spominov in cel kup doživetij. Ker vas vse najbolj zanima koliko naju je vse skupaj cenovno prišlo, kam sva vse šla in kaj sva videla – je tule nov post. O celotnem road tripu. Malo o tem kaj nama je bilo všeč in kaj ne, o prevozih, cestah, kulinariki, vremenu in pa seveda o cenah. Evo ga.
Drugi mesec na poti je bil pravo nasprotje prvega. No, skoraj. Veliko manj sva vozila in veliko več počivala. Pa ne ravno po svoji volji. Ampak včasih se plani pač podrejo, spremenijo in prestavijo. Sploh kadar zdravje ni tako, kot bi moralo bit. Nič bat, vse bo ok, samo nekaj časa bo trajalo. Kaj zdaj in kako naprej pa v naslednjih vrsticah.
A kako se imava? Tako-tako. Trenutno že cel teden lenariva v Piranu. Saj ni slabo. Še vedno je poletje in še je vroče. Jeva, bereva knjige in gledava filme. Čas imam za blog. Pišem kadar mi paše. Tu in tam skočim na plažo, v trgovino in kar tako na sprehod. Tudi to je ene svoje vrste luksuz. Ne delati nič. Ampak je tudi umetnost. Ena takšna posebna umetnost, ki je nisem nikoli čisto osvojila. Ker me po dnevu ali dveh “ne delati nič” vedno začnejo stopala srbet in moram nujno nekaj počet. Je še kdo tak?
Uživancija na Pagu. Tisti vsakoletni taprav dopust, pa čeprav se je letos (za naju celo par dni predčasno) končal z grenkim priokusom. Fajn smo jedli in še boljše pili. Lu se je naplaval za celo leto vnaprej. Nič kaj hudega nam ni bilo. In spet sem se prepričala, da je Hrvaška čisto OK. Tole je bila tudi edina daljša pot z Defenderjem ta mesec.
Ko mi je postalo jasno kako resna je situacija in da letos ne bo nič s planiranim road tripom do Grčije. Ker, tako kot rada sanjarim in planiram, tako sovražim kadar se vse podre. Priznam, v prvem trenutku težko ostanem pozitivna in me kar malo vse mine po domače povedano. Ko imaš kar naenkrat ves čas na svetu, pa ne moreš “nikamor” it. In nekako ne veš kaj bi sam s sabo. Prav ironično, glede na to da mi končno ni treba šteti dnevov dopusta. Ampak ko se glava zbistri ugotoviš, da je že marsikakšen plan padel v vodo, pa smo še zmeraj tu. Se trudiva najboljše ven potegnit iz nastale situacije. Grčija bo pa menda tudi še počakala do spomladi. Važno je, da smo zdravi. Na račun vsega tega preživljava res veliko časa doma v Sloveniji – nekaj kar pogrešam že že 8 let (odkar sem se odselila v tujino) in zdaj lahko končno uživam doma. Pa čeprav to ni bil ravno plan, se nimam kaj za pritoževat.
V jok pa na drevo. Ah ne, hec, seveda imava nov plan. Avto počiva. Par stvari morava še zrihtat in dat pregledat. Ampak zdajle se nama nikamor ne mudi. Pred decembrom očitno ne bova šla na nobeno daljšo pot z avtom. Nekam bova pa seveda šla. V zelo optimističnem trenutku sva namreč kupila letalski karti za Brazilijo. Konec oktobra. Do takrat bo menda že vse v redu. Za 3 tedne! Malo kompenzacije za Grčijo. Še pred tem pa skočiva v Nemčijo po Lu-ja in v Francijo na obisk. Do takrat pa tule v Sloveniji počivava in nabirava energijo. Držte pesti :).
