Welcome to our little corner of the Internet. Happy reading!
Norveška. Narava v najlepši luči. Kadar se pokrajina lesketa v soncu in kadar se ovije v mistične meglice. Raj za vse, ki ljubijo hribe, slapove, reke in jezera, gozdove, morje, ribolov, divje kampiranje, mir in tišino. Raznolika pokrajina in enkraten spekter zeleno – modrih odtenkov pobočij gora in globin voda naju kljub večjemu številu turistov v poletnih mesecih ni razočaral.
Lofoti, Norveška. Ponavadi, kadar jaz odločam, gremo v tople kraje. Ampak me mrzli sever vedno znova preseneti. Po Skandinaviji sem s šotorom potovala še kot najstnica, tokrat pa sva tole enkratno otočje obiskala z našim Defenderjem, ki sva ga letos preuredila v neke vrste offroad camper. Lepo je na severu. Mirno in spokojno. In ti vzame dih. V dobrem tednu sicer nisva lovila le kljukic najbolj znanih točk na seznamu, ampak sva dostikrat kar malo zanalašč zašla s turističnih poti. In splačalo se je. Tule pa en dolg potopis z veliko fotkami – zame za spomin, za vas pa za inspiracijo.
Za nama je prvi mesec na poti. Prvi mesec brez službe, prvi mesec brez vsakodnevne dolge vožnje v pisarno. Prečesala sva velik del Skandinavije in Baltskih držav, trenutno uživava zadnje dni na Poljskem. Daleč od tega da sva tale mesec preživela lenobno, a zbujanje brez budilke vseeno paše.
Fajn. Čas sicer res beži in kar ne dojameva, da je mesec že mimo. Na začetku sva (predvsem Katja) sicer rabila kaksen teden, da sva se otepla različnih skrbi. Bo vse ok doma, se bo pošta preusmerila na pravi naslov, sem pozabila na kakšen dokument, kje so ključi, sva ugasnila kuhalno ploščo (še dobro, da ne likam – ena skrb manj haha), sva res vse uredila, tako da ne bo problemov ko naju ni? Nekako sem z možgani še vedno tičala v tisti običajni vsakodnevni hektiki, ko ni časa za nič in se vedno nekam mudi. Potem pa mine teden, dva in kar kmalu pozabiš kateri dan v tednu je pravzaprav. In prav ta lahkotnost, ki preverjeno pride šele po par tednih dopusta oziroma potovanja, je zdajle nekaj najlepšega.
Ja seveda se skregava haha. Ampak nič resnega, malenkosti. In to je normalno. Se mi zdi da sploh ni važno kolikokrat se spričkaš, bolj važno je kolikokrat se zares pobotaš. Ko rabiva vsak svojih 5 minut se pa tudi najde rešitev. Saj ni treba da prav vse počneva skupaj. Včasih gre eden sam na krajši pohod, medtem ko drugi lovi ribe (hmm le kdo je kdo v tem primeru). Jaz se zjutraj ponavadi veliko prej zbudim, pisšem potovalni dnevnik in berem knjige. Tako ima vsak svoj mir kadar nama paše. Na živce si pa res ne greva, zato se mava ubistvu prav luštno. In sva čisto happy da bova še nekaj časa takole na poti. In ja, takšnale potovanja so najboljši test za zvezo. Kdo se strinja?
Veliko jih je bilo, ampak sva složna o zmagovalcu – orke na Norveškem! Ko greš na Whalewatching izlet in nič ne pričakujes, potem pa vidiš 4 kite in skupino cirka 50 ork ki veselo skačejo iz vode poleg barke kakšnih 15minut je pač wow. Noro in nepozabno.
Uh, zadnje jutro na Finskem. Po res super dnevu v Helsinkih (kjer sva si za zaključek skandinavskega dela potovanja po dolgem času privoščila kosilo, večerjo in celo kino) sva prespala na plačljivem parkirišču v pristanišču (6€ na uro btw). Od tu se je dalo super peš v center, naslednji dan sva šla pa tule itak na trajekt. In ker sva si zvečer kak kozarec vina več privoščila sva preslišala budilko. Posledica: kljub temu da sva že plačala preko 30€ parkirnine, sva fasala kazen 60€ za 30minutno prekoračitev. Poleg tega sem vsaj jaz trpela za hujšo obliko mačka, da ne omenjam pritiska v mehurju, WC-ja pa seveda nikjer. Potovanja niso vedno sonce in smeh, včasih pride tudi bolj mračna ura haha. Ja, drag špas so bili Helsinki, ampak včasih je pač tako. Pa malo pojambraš, pozabiš in greš dalje.
Avto je top! Trkava na les, ampak zaenkrat res nisva imela prav nobenih večjih problemov. Sicer sva seveda sproti začela ugotavljat, da bi se dalo glede opreme še kaj izboljšat, spremenit, dodelat in dokupit. To sva tudi pričakovala – ko si enkrat dlje na poti in dejansko živiš v avtu šele res dobro ves kaj rabiš in česa ne. Tako bova počasi spet malo zavihala rokave.
To se verjetno vsi sprašujete. Tisti, ki na novo sledite blogu sicer morda sploh ne veste, da smo v bistvu trije v družini. Življenje gre svoja pota in trenutno živimo tako, da bo volk sit in koza cela. Malo v dvoje in malo v troje. Lu je uspešno končal prvi razred kmalu zatem, ko sva šla na pot. V Nemčiji je otroka skoraj nemogoče vzeti iz šole v času pouka. Niti za en dan, kaj šele za teden, dva. Zato na žalost trenutno ni variante, da bi šel z nama za tako dolgo. Zadnje dni šole in prvi del poletnih počitnic je tako preživel pri svojem očetu, s katerim si deliva skrbništvo (v Nemčiji je po ločitvi skrbništvo avtomatsko deljeno, ampak to je že druga zgodba bolj privatne narave). Drugi del počitnic in začetek šole pa bo z nama.
Zaenkrat sva še po Baltskih državah, a že kmalu se vračava v Nemčijo, kjer drugače trenutno uradno živiva. Ostaneva le eno noč, pobereva Lu-ja in gremo proti jugu. Že pol leta je minilo odkar sem bila nazadnje v Sloveniji in po 8 letih življenja v tujini se je vedno lepo vrnit domov. Naslednji mesec bo tako bolj družinsko obarvan. Končno bo tudi več časa za prijatelje, kak dan v hribih in na slovenski obali. Gremo tudi na morje, na tisti tapravi dopust ko ne delaš nič, kot vsako leto na Hrvaško. Sicer vsakič izberemo drug otok, tokrat smo Pag. Babi, dedi, ribice, sladoled, plavanje do sončnega zahoda, kartanje in še kaj. Ja, tud to mora bit. Takrat bomo bolj na off. Mogoče nama uspe še kak hiter pobeg na lepše, ta tretji mesec (nekje konec avgusta) pa bo spet bolj avanturističen – z avtom jo popihava cez Balkan do Grčije in mogoče še dlje.
Ne veva. Zaenkrat cikcakava po Evropi in to nama paše in zadostuje. Čas imava, finance zaenkrat tudi še. Vsak trenutek lahko sicer pride kaj vmes, zato tudi nočeva za dlje časa na drugo celino. Tudi po Evropi se najdejo krasni konci. Po skoraj desetletju tujine bi rada več časa preživela tudi doma v Sloveniji in odkrila še kak nepoznan kotiček. Tu in tam bomo pa sigurno tudi na letalo skočili, v to ne dvomim.
V prvem mesecu sva obiskala 7 držav. Dansko, Norveško, Švedsko, Finsko, Estonijo, Latvijo in Litvo. Od tega zadnje 3 prvič. Števec prevoženih kilometrov se je ustavil pri skoraj 8000km. Kar 20x sva dala avto na trajekt, največkrat na Norveškem. Zapravila sva veliko, ampak sva to tudi pričakovala. Le 3x sva spala v kampih, 27x pa na divje. Zbolel ni nihče, avto se ni pokvaril, ničesar nisva izgubila, nič nama niso ukradli. Razen kakih 10 zaporednih mrzlih deževnih dni po norveških fjordih sva imela krasno sončno vreme s poletnimi temperaturami. Največ turistov sva srečala na Danskem in Norveškem. Najceneje je bilo v Litvi. Za dvije kampiranje se nama je najbolj dopadla Finska in presenetljivo tudi Estonija.
Danska v samo štirih dneh, se to sploh splača? Midva sva prepričana da se. Sploh pa v poletnih mesecih, ko je dan res dolg. Na poti do Norveške ali pa Švedske se veliko popotnikov tu niti ne ustavi, midva sva vesela da sva se – lani decembra sva namreč za 3 dni obiskala Kopenhagen, ki naju je čisto navdušil in želela sva si videti še kako je drugod po državi.
En, dva, tri, gremo! Adios Dojčland. No, vsaj za nekaj časa. Leto, dve, za vedno? Kdo ve. Nekateri ste morda ze zasledili, da sem (po res večmesečnem premisleku) pustila službo. Včeraj je bil zadnji dan v pisarni in ja, bilo je malo čudno, sladko in grenko obenem.
Po 5 tednih na poti se čisto na kratko se vrneva v Nemčijo, potem pa v troje proti jugu. Juhuuu, domov v SLOVENIJO, po 6 mesecih. Vedno je fajn prit domov in res komaj čakam, da mi prvič po res dolgem času ne bo treba šteti dnevov dopusta. Še malo odklopa na HRVAŠKEM, letos na Pagu. Hiter skok v Nemčijo, potem pa v dvoje čez BALKAN do GRČIJE. Lu na žalost ne more z nama, ker je nemški šolski sistem zelo strikten in je že 1 dan izven pouka težko dobiti fraj, kaj šele teden, dva ali pa še več. Več o balkanskem delu potovanja kdaj drugič. Kam se torej točno podajava za naslednjih 5 tednov, kako in zakaj?
Na otoku Mahe smo imeli praktične le en dna časa, saj smo večino dopusta želeli preživeti na otokih Praslin in La Digue. Glede na to, da smo imeli vsega skupaj le dobrih 8 dni časa, je tale en dan na Mahe izpadel kot super odločitev in ravno prav za prvi vtis.
Praslin, drugi otok ki smo ga obiskali med potepanjem po Sejšelih, je precej drugačen od otoka La Digue, a vsekakor nič manj zanimiv. Tu smo našli nove rajske plaže, krasen narodni park kjer kraljujejo znamenite palme Coco de Mer, raziskovali podvodni svet, se za par kil zredili in po šitirih dneh odleteli naprej na otok Mahe.
La Digue, tega malega rajskega otočka sredi indijskega oceana, vsekakor ni za izpustiti med obiskom Sejšelov. Brez dvoma naš NAJLJUBŠI izmed treh otokov, ki smo jih obiskali. Predvsem zaradi izredno SPROŠČENEGA VZDUŠJA in sanjskih PEŠČENIH PLAŽ, pa tudi zato, ker tu ni velikih HOTELOV in motornega prometa z izjemo res rednih taksijev in dostavnih vozil. Super za brezbrižne SPREHODE in KOLESARJENJE torej.
Te krasne 40 metrov visoke skalne formacije, nekje na pol poti med Dortmundom in Hanovrom, blizu krajev Bielefeld in Paderborn, so kljub malce bolj odročni lokaciji res vredne obiska. Med nemškimi obiskovalci so Externsteine kar poznana destinacija, mednarodni turisti pa je več kot očitno še niso čisto odkrili. Tule sva se ustavila aprila, na poti nazaj domov z Nizozemske.
Najin decembrski obisk danske prestolnice je bil enih boljših vikend izletov in Copenhagen nama je bil res neizmerno všeč. Tule bi prav zares z veseljem živela kakšno leto ali dve. Ja, je drago in ja, kljub temu se še kako splača! Dež, veter, sonce, mraz, švicanje na kolesu, okusni smørrebrød sendvički, rollercoasterji v parku Tivoli, kuhano vino na božičnih sejmih, koncert Lauryn Hill, nora arhitektura in top restavracije pa še kaj.
