Ura je dve zjutraj. In jaz ne spim. Mogoče malo tudi zaradi tistih štirih šalc kave včeraj, ampak verjetno je za mojo večletno nespečnostjo še kak drug razlog, poleg zbujajočih se otrok seveda. V upanju, da bo tole tipkanje vsaj malo utrudilo moje oči in grem kasneje še kakšno urco odležat, se vam končno spet malo javljam.
Ne vem, kje smo ostali nazadnje, ampak verjetno tudi vi ne, zato nič ne de. Na začetku leta sem se namenila vsak mesec objavit en takšenle post. No, zdaj sem jih omejila na sezone. Po zimskem updejtu vam danes torej serviram spomladanskega. Preden nas ujame koledarsko poletje. (To je grenka šala, te dni namreč pri nas sneži, čeprav smo sredi maja).
Začenjam z dobro novico, ki še zdaleč ni samoumevna, sploh pa ne, ko si enkrat čez 40 haha. Smo zdravi. Odkar je Leo februarja začel z vrtcem je manjkal le en dan. Trkam. Sem pa bila zadnje tedne malo bolj odsotna na socialnih medijih. Ne vem, mogoče mi je manjkala motivacija, ker smo večinoma doma in delamo in nimam toliko popotniških vsebin. Se mi zdi da potem delim utrinke vedno istih prizorov z naših popoldanskih sprehodov. Sicer vem, da tudi to radi spremljate. Ampak jaz nikoli nisem objavljala nečesa samo za vas, vedno tudi malo zase. In očitno mi zadnje čase pač ni bilo toliko do deljenja.
Poleg tega mi že par tednov nagaja tehnika. Niti ne vem s čim se je točno začelo, ampak tale domino efekt vsega kar je šlo narobe mi je vzel veliko energije in zagona. Poslovila se je baterija od telefona. Seveda me je v tistem trenutku zagrabila strašna panika, ker nisem imela vsega na backupu. Naj vam bo tole en opomnik in pejte hitr zavarovat svoje fotke in ostale pomembne podatke.
Fuč baterijo sem dala zamenjat, ampak par dni za tem je počasi začel umirat še zaslon. Kar naenkrat sem lahko kliknila nekaj le čisto na dnu ekrana in na nekih random točkah v zgornji polovici. S tem je postalo objavljanje storyjev na IG nočna mora in mi tudi slučajno ni predstavljalo nobenega zadovoljstva. V bistvu sem imela skoraj dva tedna neprostovoljen digitalni detox, ker me je skrolanje po telefonu enostavno preveč živciralo. No, vsaj backup sem uspela naredit.
Višek te sage je bil potem, ko se mi je en dan zunaj spraznila baterija in ob ponovnem prižigu nisem mogla potrditi PIN številke, ker pač ekran točno na tistem delu, kjer je “ok” tipka ni delal. Na tej točki sem bila torej nedosegljiva, izven območja z wifi-jem seveda tudi brez interneta. Kar smešen občutek, ko sem šla iz hiše brez sicer vedno prisotne obvezne opreme, telefona.
Kako smo včasih takole živeli, pa nam nič ni manjkalo, zdej smo pa čisto odvisni od te mini napravice. Problemi so namreč tudi povsem praktične narave. Da recimo ne moreš plačat parkirnine, ker pač nimaš dostopa do aplikacije. Ne moreš potrdit spletnega nakupa s kartico, ne dela navigacija v avtu, ne moreš takoj odpisat strankam. Nakup novega telefona je bil torej neizbežen. Dobim ga mogoče že jutri. In potem bom takole sredi noči, ko ne bom mogla spat, spet lahko filala košarice na Zalandu (btw jz to samo noter mečem in potem nikoli ne naročim), v tri dni skrolala po Instagramu, v glavi splanirala ene 7 potovanj za prihajajoča leta in brisala podvojene fotke.
Druga stvar, ki me je doletela nekako istočasno, pa je moj blog. Nekega dne sem nič hudega sluteč vstala malo čez četrto ponoči in si, še malo zalimana, skuhala kavo, se vsedla pred laptop in želela končno nadaljevati prispevek o Kapadokiji. Ker, ko vsi še spijo je čisti mir in ponavadi imam res rada te nečloveško zgodnje ure. Ampak ne. Not dis tajm. Sej sploh ne bom šla v podrobnosti, ampak če na hitro povzamem, blog stran enostavno ni več delovala kot bi morala, ker je bila tema prestara in nekompatibilna z najnovejšim updejtom wordpressa oziroma pluginov. To mi je vzelo vsaj tri polne dni in če ne bi bilo mojega zlatega brata, ki mi v teh primerih vedno priskoči na pomoč, bi vse skupaj zaprla in rekla da se ne grem več. Res. Ljubim pisanje, rada fotografiram, rada na ta način shranjujem spomine, rada delim z vami, ampak reeees sovražim, ko zataji tehnika. Pa nimam dveh levih, samo pač. Včasih mi res vse dol pade.
Zdaj smo tudi to rešli. Blog dela. Je kr trajalo, da sem naštimala (skoraj vse) nazaj. Mi je pa dalo mislit. Spet sem se vprašala ” a mi je treba tega” in “za koga sploh vse to pišem” in “kdo to sploh bere”. In potem sem spet ugotovila, da v prvi vrsti itak pišem zase. Ker se ob tem fajn počutim. In bi blo škoda nehat. Skozi vsa ta leta bloganja sem itak dobila trdo kožo in mi je po eni strani res vseeno kdo to bere. Zdej samo upam, da bo nekaj časa mir. Še telefon dobim in pri mehaniku zrihtam tistih par lučk, ki mi že nekaj časa svetijo na armaturi in sem na konju haha.
Res sem se torej trudila dokončati par prispevkov, ampak kot vidite sem imela druge izzive. Mi je pa uspelo posodobiti tistega o Piranu. Pejte ga prebrat, sem dodala veliko meni ljubih fotk in dodatnih informacij. Piran je praktično naš drugi oziroma tretji dom v Sloveniji, zato ga res dobro poznam. Poleg tega sem nekaj časa porabila tudi za sodelovanje na enem dogodku, ki je bil že dvakrat prestavljen. Saj nimamo kej in včasih se tudi to zgodi, pa vseeno je smotano, ker je naš prosti čas omejen in si ga je treba kar se da optimalno organizirat.
Potem je tu še najina “služba”. Dam v narekovaje, ker to ni klasična služba, pa čeprav delava veliko različnih stvari, ki nama vzamejo precej časa ter zraven čist ok zasluživa. Pa treba je bilo tudi malo porihtat vrt in kej posadit. (Veeeem, nikoli več pred koncem maja, ker ja, zdaj imamo sneg). Pa vmes smo šli malo spihat glave v Piran. Charlie je bil tudi v Franciji. Pa otroka sta bila potem še doma med prvomajskimi počitnicami, ker je naš vrtec vedno zaprt. Vmes smo se zgubljali v “naših” gosdovih in hribčkih. Še zmeraj navdušena nad tem, kje živimo! V glavnem, ne vem kako je pri vas, ampak meni ti dnevi kar letijo.
Na področju planiranja našega jesenskega potovanja je tudi zanimivo. En dan si mislim, da moramo izkoristit še zadnje leto pred šolo, četudi so šle cene letalskih kart v nebo. Drugi dan si mislim da gre svet v maloro in ne vem kaj nas čaka naslednje leto in mogoče je boljše, če ostanemo doma, oziroma nekje v bližnji okolici. Sej vem, da bomo izbrali tisto taprvo. Ker pač, samo enkrat se živi. Imamo ene tri scenarije, bomo videli za katerega se odločimo. Se beremo v poletnem updejtu!
