Dobordošla, Mila

Pa jo imamo, našo Milo! Še malo pa pihamo prvo mini svečko. Tisto za en mesec namreč. Pa naj se mi je prej zdelo malenkost osladno „praznovati“ mesečne obletnice tisto prvo dojenčkovo leto se mi zdaj zdi naravnost fantastično. Malo manj fantastično se mi zdi dejstvo da so dejansko minili že štirje tedni odkar sem prisopihala v porodnišnico. Skrajni čas da kaj napišem o letošnjem juniju.

Gospodična si je kljub nekaterim lažnim preplahom tam nekje v 33. tednu nosečnosti na koncu vzela čas in prišla s štiridnevno zamudo. Če smo za en trenutek že mislili da bo morda aprilska, sem si par tednov kasneje oddahila da bo le majska, no na koncu pa je na koledarju stal že junij. Zadnji tedni in dnevi nosečnosti so minili v nestrpnem pričakovanju, vse je bilo že zdavnaj nared, nenehnih sporočilc od ničhudegaslutečih prijeteljev in znancev v smislu aježe aježe pa tudi ni manjkalo.

Tisto sredo zvečer sva, kot že zadnjih nekaj dni, z minimalnim zanimanjem gledala nek xy film na Netflixu. Ker so me takole ob večerih zadnje tedne pogosto spremljali lažji neredni popadki se mi tudi tokrat špikanje in zvijanje sprva ni zdelo nič nenavadnega. Vseeno sem tu in tam vrgla oko na uro in potiho štela minute. Zaradi strogih protikoronskih ukrepov tu v Nemčiji si res nisem želela prekmalu v porodnišnico, očetje se namreč lahko pridružijo šele čisto na koncu.

Bežno omenim, da so tokrat nekam močnejši. In kmalu oba namesto v ekran buljiva v stensko uro, Meni se zdi da so popadki na 7-8 minut. Njemu se zdi da so na 3 minute. Vztrajno ga prepričujem da še malo ostaneva doma. Končno zmaga njegova in greva. Lupinca za Milo. Torba za mami. Maska. Gremo. Mami vzhičena, da se končno dogaja. Fotr kot vedno ne preveč paničen, no vseeno je nekam hitro vozil do porodnišnice.

Parkirava. Ga prepričam da še malo obsediva v avtu. Še en popadek ali pa dva potem pa res grem. 15 minut kasneje stojiva na recepciji. Dezinficirava roke in izpoljujeva formularje s kontaktnimi podatki. Z masko. Med popadki. Ker pač Covid. Rečeva si adijo, dava si lupčka. Čez masko. Ura je skoraj polnoč. Šit, 2.6.2021 bi bil kar lep datum, ampak ne verjamem da mi bo ratalo rodit v naslednje četrt ure. No, saj 3. junij bo tudi uredu. Fotr gre nazaj v avto. Mami gre v dvigalo. V tretje nadstropje.

Najprej me čakajo trije Covid testi. Palčka v nos, palčka v usta, nova palčka v nos. Uredu. Vprašam če dam lahko zdaj masko dol, ker me mal moti tako med popadki. Pa vroče je tudi. Zunaj sredi noči še vedno okrog 25. In ja, tudi nemške porodnišnice nimajo klimatskih naprav. Masko torej lahko snamem, a le kadar sem sama v sobi. Sestra me priklopi na ctg, zdravnica me pregleda. Le 3cm. Uh to zna še trajat, si mislim. Sem vedela, da bi lahko še film pogledala do konca. No, zdaj smo kjer smo. Babica vklopi radio in odhiti v porodne sobe, ker to noč je bila gneča in ostale tri sotrpinke so bile v tem trenutku občutno glasnejše od mene. Ostanem sama in se poskušam miselno zamotit s sanjarjenjem o tem kako bo ko bomo trije. Da odmislim bolečino. Po kakšni urci pride zdravnica in ob pregledu zavriska, ujoj sej ste že 8cm, hitr pokličte moža! Jo hočem popravit da tehnično še ni moj mož, ampak ugotovim da ni časa za razlago tega najinega konmpliciranega love storya. Kličem „moža”. Popomoti s kamero. Ko se vidim v tistem malem kvadratku na ekranu se sama sebe ustrašim. Ampak zdaj ni več časa za lepotne popravke. Tri minute kasneje me že stiska za roko. Še vedno kar tam, v čakalnici. Ker porodne sobe so zasedene.

Končno skupaj. Oddahnem si. Ker fotr je hladen ko špricer. Malo zato ker ne razume nemško, malo zato ker mi zaupa da bo vse v redu. Vsekakor se nalezem te mirnosti. Pa vseeno še drugič napol zavpijem da hočem epiduralno. Zdravnica še drugič odločno z istim odgovorom. Ni časa, bomo kar brez. Slabo urco kasneje jo drživa v rokah. Najino štruco s kepo črnih las. Mila bi težko bila bolj mila. Neskončno hvaležna za res lepo izkušnjo in za to popolno pupo.

Še par uric skupaj in fotr mora domov. Midve pa na oddelek, kjer je še bolj vroče. Mila spi, mami jo gleda. Mine dan, mine noč in gremo domov. Ker fotr skuha boljše kosilo kot v porodnišnici in ker je doma več miru.

V prvem mesecu smo uspeli preživet kar dva vročinska vala, it na par sprehodov, par obiskov in celo prvič po 9 dolgih mesecih v bar. Na pivo. Zame še vedno brezalkoholno, ampak boljše kot nič. Tudi obiske smo dobili. Iz Slovenije, pa iz Francije tudi. Pač sreča, da so se ravno pred kratkim sprostili ukrepi glede testov, karanten in prehajanja mej.

Sej bi mi tudi že kam dlje šli, pa ne moremo. Ker namreč tudi po skoraj mesecu dni še vedno nimamo rojstnega lista, kje je šele potni list in ostali dokumenti. Velkom tu dojčland, kjer je tujec pač vedno tujec. Tole s papirji torej ne gre ravno po maslu. Da bomo takle čas počasi že štartali proti jugu, kot smo planirali, pač ne bo možno. Zato tudi ostalih planov raje niti ne omenjam, ker kdo ve kaj bo vse še do takrat. Očitno bomo pač tudi letos bolj spontani in bo treba pripravit plan B, C in mogoče tudi D. Vem, da je najbolj važno, da smo zdravi, a vseeno mi uporaba heštega ostanidoma že dolgo ne diši več.

Kaj pa potovanja? Pa blog? Tisti, ki me spremljate že dlje, si verjetno predstavljte, da komaj čakamo da nekam gremo. Vse se da, tudi z dojenčkom, zato seveda ne bomo predolgo doma posedali, samo da končno zrihtamo birokratske zadeve. Tudi za kaj napisat bo čas. Še vedno me čaka dokončati par starih prispevkov, upam pa tudi da bo kmalu tudi kaj novega materiala. Blog ostaja popotniške narave, tu in tam prileti kakšen takšenle bolj osebni zapis. Sicer pa, tako kot dosedaj Lu-ja, tudi Mile ne bomo preveč izpostavljali po socialnih medijih. Tega ste zdaj že navajeni, pa vidim, da vas v veliki večini ne moti. Se beremo kmalu torej!