LETO 2020 V SLIKI IN BESEDI | lockdowni, karantene, potovanja, nosečnost in še kaj

Katja Uncategorized Leave a Comment

Vsako drugo leto, bi takole v prednovoletnem času že pisala povzetek popotniškega leta, se spomnila vseh doživetij s poti ter verjetno dodala še kakšen namig kam nas vleče v prihajajočem 2021. Letos bo, vsi vemo zakaj, tale tradicionalna objava ob koncu leta malenkost drugačna. Malo o potovanjih, precej o virusih in karantenah, pa še malo o eni res veseli novici. 2020 se sicer še ni čisto poslovilo (a še kdo komaj čaka, da se?), pa vseeno objavljam že zdaj, čez praznike bom mogoče bolj na off. Kaj je torej novega pri nas in zakaj smo kljub letošnjem kaosu veseli do lune in nazaj? Preberi spodaj.

2020 bo moje leto!

2020 bi moralo biti najino leto. Z velikimi tiskanimi črkami. Če pustiš službo in se odločiš, da bo prav to leto tisto leto, ko boš uresničil nekaj dolgoletnih popotniških želja, si na novo organiziral življenje v drugi državi, se poročil tako kot se šika, preživel več časa s starimi prijatelji in družino pa še kaj, pač nekako pričakuješ, da bo šlo po planu. Konec koncev si o vsem dobro premislil in upošteval tudi faktorje na katere pač nimaš vpliva in zaradi katerih bi šlo recimo lahko kaj narobe. Zdravje, vreme, naravne katastrofe, teroristične napade, politične nemire, ljubezenske zaplete, nepričakovane finančne probleme in še in še. Ampak pandemija smrtonosnega virusa? Ne, na to pa res nisem pomislila.

Nemčija, Dublin, Češka, Avstrija in sumljiva gripa v Sloveniji

Januar in februar 2020 sva tako preživela za najine standarde sicer precej mirno, a ko zdaj gledam za nazaj je bilo pravzaprav kar pestro. Za praznike smo bili z Lujem v Sloveniji. Tako v Ljubljani, kot v Piranu, šli za en dan v Trst, smučali smo v Kranjski Gori in celo v Avstriji. Ko zdaj pomislim na ta dva tedna se mi zdi, da smo imeli odličen dopust. Kje vse smo bili! Kar na petih lokacijah. Brez problemov s prehajanjem občin.

Ljubljana, Piran, Trst, Kranjska Gora, Avstrija, Dublin in Karlovy Vary

Za moj 36. rojstni dan sem si kot vedno namesto daril zaželela izlet. Pa sva šla za 3 dni v Dublin. Še dobro, da sva si malo privoščila. Če bi vedela kaj prihaja, bi si še več haha. Potem sva do konca janurja ždela doma in planirala spomladanske in poletne dogodivščine, nato pa preko Češke in Avstrije z Defenderjem za 2 tedna nazaj v Slovenijo. Sva dobila obisk iz Francije in smo šli spet malo naokoli. Mene je sicer pokopala gripa (Covid, kdo ve?) in sem pratično ves čas ležala doma z groznim glavobolom, vročino in kašljem. Na vonj in okus sicer nisem bila posebno pozorna, takrat tudi še ni bilo govora o virusu v Evropi, ampak kdo ve če je bila res le gripa. Tako bolna v glavnem ne pomnim da bi sploh kdaj bila.

Nemčija in priprave na smučanje v Švici

Po povratku v Nemčijo sva spet ždela doma in se pripravljala na marčevsko tedensko smučanje v Švici. Tole sem si res želela, saj že 10 let nisem šla smučat za cel teden v kosu. Tu pri nas na ravninskem severu Nemčije namreč ni ravno ustreznih smučišč, pa tudi tapravih zimskih šolskih počitnic ni. So pa velikonočne in letos so koledarsko padle na marec. Super, smučanje na ledeniku, z Lujem in mojimi starši. Ker tole finančno seveda ni bilo poceni, z izjemo prej omenjenih poti res nisva nikamor šla. Niti na večerjo, v kino, še na kavo ne. Dejansko sva se nevede pripravljala na tole „lockdown življenje“ v stanovanju haha. No, saj sploh ni bilo smešno, res ne.

Odpovedano smučanje in optimizem za naprej

Najprej šok, ne moremo smučat. Par dni pred našim letom v Milano, kjer nas bi pobrali moji starši z avtom iz Slovenije, so seveda odpovedali vse povezave v Italijo. Plan B je bil, da se sami peljemo z avtom v Švico. Sicer dodaten strošek, ampak želja je bila velika. Nakar so res dva dni pred odhodom zaprli še švicarska smučišča. Okej, smo se doma tolažili s sirnim fondujem in hektolitri vina ter nekako prebavili tale šok. Res smo za las zgrešili, ampak verjetno boljše tako, kot da bi kje ostali ujeti in ne bi mogli nazaj domov.

Priprave na Afriko

Še zmeraj optimistični, da bo vsa ta panika minila v največ treh tednih sem peljala Luja na cepljenje proti rumeni mrzlici. Avgusta naj bi namreč šli za dva tedna v Kenijo in Tanzanijo. Na safari. Ker sem s tem odlašala vsa ta leta, saj se mi je Lu zdel premajhen za pot v malarično območje, pa tudi res sem si želela, da bi si vse skupaj zapomnil. Pri osmih letih se mi je zdelo idealno. Po obiskih Namibije, Južne Afrike in Ugande, sem si tudi sama res želela ponovne afriške dogodivščine. Pri zdravniku so ga sicer brez problema cepili, a so mi že tam rekli, da iz teh naših planov verjetno ne bo nič. Meni spet nič jasno, kako so lahko vsi tako črnogledi, saj je šele marec. Seveda gremo v Afriko! Že smučanje je odpadlo, zgleda da tudi v Slovenijo ne moremo saj so se meje zaprle, s tem odpade tudi najin planiran road trip po Balkanu. Bomo pa ja šli vsaj v Afriko!

Dopust doma, prvi lockdown, kulinarično razvajanje in čudno vzdušje

Kaj naj rečem. Seveda nismo šli. Marec, april, maj smo bili doma. Po pravici povedano, meni tale dopust doma ni šel najbolje od rok. Narava se je prebujala, zunaj sonce, najin Defender v Ljubljani, mi v Nemčiji. V stanovanju. Vsaj balkon imamo. Podrti plani. Brez službe. Stran vržen čas. Preveč vina. Preveč (sicer odlične) hrane. Neskončna potreba, da vsakega, ki mi reče „naj uživam v majhnih stvareh in naj bom hvaležna za to kar imam“ in „oh saj doma ni nič hudega, tudi doma se imaš lahko fajn“ po domače povedano na gobec. Če imaš hišo z vrtom in se ti ni podrl noben plan potem ja, razumem, malo vrtnariš, se posončiš na vrtu, spiješ en deci s sosedo, ker itak noben ne preverja ane, doma prebarvaš kakšno steno in podobno. No. Pri nas, kot pri mnogih drugih, je bilo pač malo drugače. Vsekakor grozno obdobje, res se nisem mogla sprijaznit.

Food lockdown Covid

Odpovedana poroka, dokončno podrti plani in obiski sodišča

Tudi planirano septembrsko poroko sva odopvedala. No, prestavila. Na nedoločen čas. Ker ne mislim več nič planirat. Bi imela namreč preveč gostov iz tujine in enostavno nisva smela tvegati. Eno poroko brez gostov, obleke in vsega kar paše zraven sem že imela, ne bi še ene takšne hvala. Ko je tudi upanje o Afriki postajalo vse manjše, sem, sicer s težavo, zaključila da je to to. Pač še nekaj časa ne bom uresničila vseh teh dolgoletnih želja, pač bo šlo kar nekaj denarja v nič. Vse tole je bilo namreč več ali manj že plačano. Pa še kakšnih 6 letalskih kart med Slovenijo, Nemčijo in Francijo do septembra. In ne, ne moremo it naslednje leto. To mi je bilo že takoj jasno. Po poroki sva namreč hotela razširiti družino in se nekje ustaliti. Zato je bila ta želja po smučanju, daljšem več tedenskem road tripu in Afriki še toliko večja. Med vsem tem kaosom sem se morala sprijaznit še z grenko odločitvijo sodišča. Lu mora ostati v Nemčiji, medtem ko sem jaz že več let odločena da gre moj čas v Nemčiji h koncu in se vračam domov. Ne vem, kaj naj rečem. Ni lahko. Ampak kar nekako paše v tole serijo 2020 grozot.

Odprte meje in veselje ob poletnih dogodivščinah

Poletnega veselja ob odprtju mej in končnem snidenju z vsemi doma v Sloveniji in Franciji verjetno ne rabim posebej poudarit. Čim so se odprli hoteli in restavracije smo si privoščili en odličen vikend v Hamburgu. Potem pa domov na jug. Sem in tja, v hribe, na morje, vmes na road trip po obalah severne Nemčije, pa spet nazaj v Slovenijo. In po vseh teh tednih stresa, skorajda lahko rečem lažje depresije in vse prevečkratnega apatičnega strmenja v steno, so bila tale popotovanja pravi balzam za dušo.

Slovenia travel Slovenija kam na izlet

Še posebno fino je bilo biti spet malo doma, v Sloveniji. Ta narava! Pa vse je tako blizu. Pa vsi pogovori v živo z ljudmi, ki jih imaš rad. Pa domač pršut, olive, školjke, zelenjava z vrta. Pivo na Petkovškovem nabrežju. Vinček v Dvornem Baru. In ledeni gin tonici ob sončnem zahodu na terasi s pogledom na morje. Sonce! Sprehod po Piranu ob pol petih zjutraj. Prva pri koči v Krnici v objemu Julijcev. Svež gorski zrak. Razvajanje v Lepi Vidi med solinami. Pohajkovanje med kravami na Veliki Planini in še par krajših road tripov z Defenderjem po Sloveniji. Vse to je naredilo svoje in seveda nisem niti enkrat apatično zrla v steno.

Pozitiven test

In veste kaj? Septembra sem v rokah držala pozitiven test. Pa ne tistega za Covid. Sem kar nekako vedela kaj me čaka, ker sem se že takoj na začetku počutila precej drugače kot ponavadi. Par tednov kasneje sem pravilno uganila tudi spol. Ne povem 🙂 Povem konec maja. Niti ne morem opisat kako smo veseli, da se je vsaj ena stvar letos uresničila. Da je šel vsaj en plan tako, kot sva si zamislila. Pa še tisti najpomembnejši. V Afriko bomo še šli. Samo prav gotovo bomo zdaj spet morali počakati par let. Tudi smučat bomo šli. Definitivno naslednje leto. Tudi na road trip bomo šli. In to z Defenderjem. Da ne bo kdo mislil, da bomo zdaj zamenjali za modernega enoprostorca ali kaj podobnega. Neeee. Še naprej bomo tudi pridno kuhali in dobro jedli, pa kaj novega si zmislimo, da prišparamo za prihajajoče avanture.

baby pregnant epidemic

Jesenski val epidemije

In veste kaj še? Tale drugi val epidemije me nekako ne gane. V bistvu mi ni prav nič hudega. Je sicer malo čuden občutek, ko si noseč med razsajanjem virusa, ki obnemi cel svet. In ja, bedno je tudi, da zdaj ne morem domov za praznike, pa tudi to, da Charlie ne sme z mano na pregled, ker obiski niso dovoljeni. Seveda tudi jaz komaj čakam, da bo konec teh omejitev, pa vseeno. Zdaj se mi zdi, da prav nič ne zamujam. Tako ali tako nihče ne more ravno potovati. Tudi novoletnih žurk ne bo. Božične tržnice so odpovedane, pa itak ne smem kuhanega vina. Ni mi treba kupiti kupov nosečniških oblek, ker mi ni treba v službo. Bruham lahko v domač WC in ne v tistega v pisarni. Imam cele dneve časa, da brskam po internetu, pišem blog in šivam stvari za novega člana. Škoda sicer, da s poletjem prodajam stanovanje, tako da ne morem pripravit otroške sobe, pa nič ne de. Bom pa kasneje. Energije imam še preveč in razen vsakodnevnega bruhanja v prvih treh mesecih se počutim naravnost odlično. So se morda takole dobro počutili vsi tisti, ki so v prvem valu govorili naj se poglobim sama vase, se ustavim in zadiham, naj bom hvaležna za tisto kar imam in z majhnim zadovoljna? Da doma pa je ja čisto super? No, zdaj to počnem. Prej pa res nisem mogla. Pa sigurno nisem bila edina in tudi med tem valom je prav gotovo ogromno nesrečnih in obupanih duš. Bodimo uvidevni, prisluhnimo drug drugemu in si pomagajmo, nekaj kar deluje za vas morda ne bo delovalo pri drugih.

Pretekli tedni v Nemčiji

Sredi oktobra smo sicer malce nepričakovano spet obtičali v Nemčiji, ampak glede na razmere tu niti ni tako slabo. Resda še ni nič snežilo, ampak nismo pa prav nič preveč omejeni. Šole in vrtci so normalno odprti, tudi vse trgovine. Javni promet deluje. Ni policijske ure. Maske zunaj so obvezne le na par ulicah v centru mesta. Odpeljem se lahko kamor hočem. Družimo se lahko tudi s prijatelji in ne samo družinskimi člani (sicer le max 5 odraslih plus otroci). Zdravstveni sistem je na nivoju. Ljudje v splošnem zaupajo stroki in vladi. Vreme je grozno, ampak tega sem že navajena in me v tem letnem času niti ne moti. Tiste redke sončne dni je pač treba ekstra izkoristit.

Podrti plani v prvi polovici leta so za nami. Novih planov, ki bi se lahko podrli ni. In jih ne bo. Ker me je minilo planirat. Pa sem to od nekdaj izredno rada počela. Ampak zdaj se veselim drugih stvari, potovanja in izleti bodo popolnoma spontani in pogojeni z možnostmi prehoda meja in karanten. Še 5 mesecev do prihoda novega člana, kar sploh ni tako veliko! Saj sem že skoraj na polovici, pa še cel kup stvari je za pripravit. Za razliko od prve nosečnosti 10 let nazaj, sem tokrat bolj pripravljena. Iz izkušenj vem kaj ja in česa ne. Po eni strani je to pomirjujoče, po drugi strani pa me je tudi malo strah, ker vem da gre kaj lahko včasih tudi narobe. Ampak, saj bo vse v redu 🙂

Adios 2020!

Tako, v pozitivnem duhu zaključujem tale post in pravzaprav tudi tole noro leto 2020! Najprej mi je prineslo predvsem veliko frustracij, jeze in krokodiljih solz, proti koncu pa na srečo eno ogromno vrečo veselja. Po pravici povedano, sem vseeno vesela, da ga je konec. Tudi letošnji prazniki bodo drugačni kot ponavadi. V Slovenijo nas ne bo. Se mi zdi preveliko tveganje in preveč omejitev, da bi se lahko imeli fajn. Še vedno pa se odločava, ali ostaneva v Nemčiji ali pobegneva v Francijo na obisk. Pri Charlijevi družini je nameč situacija glede okužb še veliko bolj ugodna kot tu, pa tudi že celo večnost se nismo videli. Upam, da nama uspe. Močno upam, da ste tudi vi brez večjih posledic nekako prebrodili letošnje leto in vse dobro za naprej!


Kot že omenjeno, si morda vzamem malo pisalnega premora, lahko pa spremljate preko socialnih omrežij, na Facebooku in Instagramu bo seveda kakšna objava in story, še posebno če prideva do Francije. V novem letu pa seveda s polno paro novi prispevki na temo potovanj, nosečnosti in vsega kar pač pride. 

Za hec si lahko preberete še objavo izpred eneg leta. V letu 2019 smo namreč obiskali kar 18 držav in nabrali en lep koš spominov. TUKAJ.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *