Saj ni res, pa je. Danes sem slučajno pogledala na blog in ugotovila, da so minili že skoraj trije meseci od zadnje objave. Ups. Ja, včasih je pač tako, da paše malo premora, oziroma enostavno ni časa za vse. Sicer pa ste vmes res pridno brali, saj je bilo mesečnih ogledov toliko, kot še nikoli v vseh letih bloganja. Tudi to je pokazatelj, da ne pišem zaman, tako da hvala vsem, ki z veseljem berete in tule najdete kakšno idejo za izlet oziroma potovanje. Tisti, ki nas redno spremljate tudi na Instagramu in Facebooku ste bolj na tekočem, za vse ostale pa še tule na blogu en krajši updejt.
Od letošnjega 3. junija nam torej še posebno ni dolgčas. Saj večinoma že vsi veste, da se nam je pridružila najmlajša članica, ki bo kmalu dopolnila že 4. mesece in nenazadnje sem blog začasno postavila na stranski tir tudi na njen račun. In prav je tako. Družina in osebni odnosi pač morajo biti na prvem mestu in že socialni mediji terjajo nekaj dragocenega časa, kaj šele bloganje in pisanje daljših prispevkov.
Mila je medtem postala že prava mala popotninca. Iz Nemčije, kjer je gospodična radovedno pokukala na svet, smo jo pri njenih šestih tednih mahnili v Slovenijo. Saj bi šli že prej, pa ni šlo. Nemška birokracija je pač hudič. Pa pustimo zdaj neprijetne malenkosti, smo jih že pozabili. „Doma“ nam je bilo prav lepo. Poleg tega, da smo res brezskrbno uživali v letošnjem vročem poletju med Ljubljano, Piranom in Kranjsko Goro z domačimi prijatelji in družino, smo dobili še par obiskov iz Francije, pa tudi Lu je končno dočakal težko pričakovane poletne počitnice, ki so v nemških šolah občutno krajše kot v slovenskih. Dolgčas nam torej res ni bilo. Na zadnji avgustovski dan je prišel čas slovesa in tokrat smo se v Nemčijo vrnili z Defenderjem. 12 ur vožnje je minilo brez problema. Priznam, da sem kar malo ponosna na Lu-ja da pri svojih skoraj desetih letih zmore tako dolge relacije brez telefona, ipada in podobnega. No, tudi Mila ni od muh. Že pot v Slovenijo je prestala prav po herojsko (9 ur in preko 1000km v enem šusu), pa tudi tokratno v obratni smeri smo preživeli prav prijetno. Par dni v Nemčiji je minilo v znamenju začetka šole, piknikov s prijatelji in nenazadnje dolgega slovesnega objema z Lu-jem.
Dan kasneje smo mi trije deževno in vetrovno severno Nemčijo zamenjali s sončno severno Francijo. Spet smo udarili eno dolgo vožnjo, tokrat okrog 800km, preko Nizozemske in Belgije vse do okolice francoskega mesta Calais, kjer smo začeli naš dvotedenski road trip po Normandiji in Bretaniji. Prvič z Milo in prvič s strešnim šotorom na Defenderju. Bilo je super. Bilo je seveda drugače kot ponavadi. Ampak bilo je enostavno super. Nismo komplicirali, s sabo nismo vzeli „pol hiše“ ampak le najnujnejše, vreme nam je bilo večinoma naklonjeno, o množicah turistov ni bilo več ne duha ne sluha, pokrajinsko in zgodovinsko pa je sever Francije enostavno prekrasen. Več o tejle naši dogodivščini in o tem kako je na tak način potovati oziroma kampirati z dojenčkom pa že kmalu tudi v obširnem potopisu in pripadajočih prispevkih.
Po obalnih cestah smo prilezli vse do otoka Ile de Re, kjer že dober teden uživamo pri našem francoskem delu družine. O tem koščku raja v Atlantiku sem se enkrat že razpisala, tako da malo pobrskajte zgoraj v meniju za potopis, sicer pa lahko še naprej spremljate storyje in objave na IG in FB – ostanemo namreč še dva tedna, dobimo pa tudi obisk iz Slovenije. Ja, ni nam hudega.
Mila bo v nedeljo stara 4 mesece. Mila nima otroške sobice. Niti nima svoje postelje. Nima igralnega kotička s tisoč in eno igračo. Ima pa zato za sabo že preko 4000 kilometrov v skupno 6 državah. Ima celo vrečo izkušenj, je dnevno obkrožena s tremi jeziki in vedno novimi ljudmi. Večino dneva preživi zunaj, tudi kadar ne sije sonce. Noge je namočila v sredozemsko morje tako kot tudi v Atlantik. In ima starša, ki sta poleg nje 24/7. Starša, ki jima zjutraj ni treba v pisarno ob sedmih zjutraj. Starša, ki nista pod stresom vsakdanjika. No, vsaj 95% časa ne. Vem da je to privilegij, tako za njo kot tudi za naju. Tudi vem, da ne bo večno tako. Zato pa zdajle še toliko bolj uživamo! Pa tudi če se nič od tega ne bo spomnila, sem prepričana, da vse zgoraj omenjeno prispeva k njeni dobri volji. Ne vem sicer s čim sva si zaslužila tako „easy“ otroka, ki ne samo da precej spi, je mirna med dolgimi vožnjami in praktično nikoli ne joka, ampak po vrhu tega še vse mimoidoče šarmira z nalezljivim nasmeškom in iskrivimi očkami. Vsekakor sva hvaležna za to in ceniva tole zaenkrat še precej precej svobodno in nenaporno starševstvo.
Kam pa potem? Sredi oktobra se vračamo v Nemčijo. Spet le za par dni, poberemo Lu-ja in jo mahnemo proti severu. No, vsaj tak je plan. Letos pač še vedno nič ni popolnoma „za ziher“, tako da imamo tudi plan B. Pa še nekaj je novega – če bo vse po sreči se srei novembra končno vračam v Slovenijo, po skoraj 11 letih Nemčije. Več o tem kdaj drugič. Upam torej, da mi še pred selitivjo uspe spisati par potopisov, vsekakor pa pred novim letom. Zaenkrat pa pošiljam sončne pozdrave vsem zvestim in naključnim bralcem!
