Nov začetek.

Katja Uncategorized 2 Comments

Nova vsebina. Novo ime. Novo leto. Nov začetek.

Sej naslov že vse pove, ampak naj razložim. V preteklem letu je bilo kar nekaj novih začetkov in danes lahko z nasmehom na obrazu rečem, da se je kljub številnim neprespanim nočem, prav vsak od teh novih začetkov splačal. Kakorkoli že, ta tematika je bolj privatne narave in ni potrebe, da jo delim z javnostjo.

Kar se tiče bloga, sem se nekako podobno počutila. Kot da rabi nov začetek. Čas je kar bežal in medtem, ko sem bila zaposlena z vsemi tistimi ostalimi „novimi začetki“, sem opazila da že kakih 10 mesecev nisem nič napisala. Pač blog ni bil več ena izmed prioritet. Niti približno ne.

Verjetno sem rabila premor. S čimer ni popolnoma nič narobe. Konec koncev, bi moralo biti neprofitno pisanje bloga nekaj zabavnega in ne še ena vrsta obveznosti. No, vsaj jaz sem vedno tako gledala na vse skupaj.

Premora je konec. Zadnje tedne oziroma kar mesece, sem preselila blog na novo internetno stran, posodobila skoraj vse stare objave, tu in tam dodala kakšno fotko, pa seveda kaj tudi zbrisala. Stran je pač res rabila novo ime, za nov začetek. Finding Malokoko stran bo aktivna le še par tednov, dokler ne poteče domena.

Z vidika tematike bloga se ni kaj dosti spremenilo. Še vedno se bo pisalo o potovanjih z otroki, bom pa dodala nove vsebine na temo kampiranja, road tripov, pohodništva, zimskih športov in potovanj za samske starše.

V zadnjem letu sva z Lu-jem kar dosti doživela tudi v popotniškem smislu. Med južnim Pacifikom in Evropo sva obiskala kar 13 držav.

Nad tem se res ni za pritoževati. To je to zaenkrat. Pripravljena na objave o najinih dogodivščinah v preteklem letu. Če naju boste brali in spremljali kot do sdeaj, bova seveda vesela, če pa ne pa tud prav :).

Potovanje po Indiji od juga do severa potopis

fotopotopis INDIJA: od juga do severa v slikah

Katja INDIJA Leave a Comment

Vsi pravijo da jo ali vzljubiš, ali pa zasovražiš – v mojem primeru je bilo jasno, da jo ljubim, že ko sem imela približno pet let. Čeprav takrat dejansko še nikoli nisem bila tam, sem se noro navduševala nad svetlečimi, žvenketajočimi in bleščečimi darilci, ki mi jih je nekajkrat prinesla teta in od malega sem si želela obiskati to skrivnostno deželo, kjer slon na cesti ni nič neobičajnega in je dovoljeno jesti z rokami. Poleg tega pa tam živi tudi Mowgli in Knjiga o dzungli je bila ena mojih najljubših. Leta 2005 smo poletele proti jugu Indije in končno sem lahko vdihnila vse njene bolj ali manj dišeče vonjave!

Read More

nazaj doma

Katja Uncategorized Leave a Comment

Glavna železniška postaja v Frankfurtu. Mrzlo je. Sivo. Megleno. Na vlaku proti domu se nama že kolca po tropskem vlažnem zraku. Prav čudno se mi zdi po dolgem času spet govoriti po nemško. Se kar še malo pretvarjam, da sem turist in se menim po angleško.

Za nama so tedni polni neverjetnih dogodivščin in ko pogledam nazaj, sploh ne morem verjeti, da sva vse tole čisto zares izvedla! Kr sama! Ena mami, en sin, 24 poletov, 5 držav, spanje pri staroselcih, strmenje v žarečo lavo, plavanje z morskimi psi, pohodi po džungli, „tuširanje“ v slapovih, obisk prijateljev na Rarotongi & družine v Singapurju in nepričakovan daljši obisk Aucklanda. Par smrdečih hotelskih sob in par zelo prestižnih. Dnevi, ko sva jedla juhe iz vrečke in dnevi, ko sva se mastila z najbolj okusnimi ribami in raki. Dnevi brez interneta. Dnevi, ko so nama reees smrdele noge. Večeri brez elektrike. Slani nerazčesani lasje. Pogledi na vzhajajoče oranžno sonce iz šotora na plaži. Polno novih poznanstev. Pa da ne pozabim – ena prebrana knjiga! Končno je tudi to možno na potovanju z otrokom :).

Sicer čisto brez nevšečnosti tudi ni šlo. Grozne zibajoče vožnje s trajekti, bližnje srečanje z uničujočim ciklonom, ki nama je skoraj prekrižal načrte, odpovedani poleti, zamujeni poleti, dodatni stroški in pardnevna vročina – ja, potovanja so včasih tudi naporna in utrujajoča. In draga :). Ampak na koncu je vse vredno tistih 5 minut slabe volje.

Na srečo sva jo odnesla brez pozabljenih/ukradenih dokumentov in ostalih osebnih predmetov, nihče ni zares zbolel, prtljaga se ni zgubila. Lu se ni zgubil :). Še niti sonce naju ni opeklo. Prav nobenih problemov nisva imela, tkole kr sama. Čist zares. Vsi so ekstra poskrbeli za naju in domačinom se je zdelo prav neverjetno, kako sva tkole kr sama, revčka, pa nobenga moškega, ki bi za naju „skrbel“ haha. Sva dobila kako ekstra banano kr tako. Pa kokos. Pa popust v taksiju. Uglavnem, prav niti enkrat se nisva počutila nelagodno, tudi kot mamo me ni bilo resnično niti enkrat strah za najino varnost.

Zdajle bo treba v službo. Upam da avto vžge. Ne boste verjeli, ampak v petek spet nekam letim. Mal na lepše. Tokrat brez Lu-ja :). Ko se jetlag malo umiri in uredim fotke pa seveda napišem kaj več o vsem skupaj. O vsakem otoku posebej. Pa še o čem. Saj veste, obujat spomine vedno paše :).

Od Singapurja do Rarotonge

Katja Uncategorized Leave a Comment

Ko smo lani takle čas sedeli na letalu iz Rarotonge v Auckland sem si rekla, semle pa sigurno spet kmalu pridemo. No, da bomo že čez skoraj natanko eno leto sedeli na isti plaži si pa res nisem mislila. Še manj pa, da ne bomo trije ampak samo dva. No, po pravici povedano, nama ni prav nič hudega hudega z Lu-jem tkole kr sama. Po parih dneh v Singapurju, kjer sva obiskala sorodnike, sva kr sama poletela v Auckland (mimogrede Singapore airlines tokrat zmaga nad Air New Zealand), prespala na letališču (ja mal šparava tkole k sva kr sama), naslednje jutro poletela na Rarotongo (glavni otok Cookovih otokov, sej veste, tm nekje sred Pacifika ena majhna pikica na zemljevidu) in se za 10 dni utaborila pri prijateljih. Sej vem, cel luksuz. In ga zelo ceniva :).

Singapur je bil super. Tako kot vedno. Jaz sem bila že četrtič, Lu tretjič. Zato pa tudi nisva počela prav nobenih turističnih zadev. Zemljevid metroja imam že praktično memoriziran, večerne lučke so še vedno fascinantne, pravila so sveta, vse je čisto, vroče in vlažno in dokaj drago. Vsakič ko pridem, si rečem, da naslednjič pa definitivno spim v Marina Bay Sands hotelu (no le dejte poguglat kak fensi bazen imajo), pa se potem nikoli ne zgodi. Tudi v shopping centru zraven si raje ne kupim nič, si pa z veseljem privoščim tapravi curry za 3€ v t.i. Foodcourtu v najnižjem štuku. Al pa masala doso, še boljše. Se že kr malo domače počutim v tejle nori azijski prestolnici, tokrat še s posebnim privilegijem privatnega bazena, v katerem je še posebej užival mlajši del posadke in slastno tajvansko pojedino za zadnji večer.

Kratko ampak sladko in že je bil čas za premik. Sva na Rarotongi. En tak mali raj sredi Pacifika. Cookovi otoki. Sigurno ste že slišali, samo mogoče ne veste točno kje so. V eni uri prevoziš krožno pot okrog otoka. Vmes spiješ kak kokos, poješ malo surove tune, se vržeš v vodo, zaplavaš med mavričnimi ribicami, 100x rečer „kia orana“, za spomin kupiš en pareo in babici pošlješ najbolj kičasto razglednico kar jih je. V najinem primeru greš še po zelenjavo na sobotno tržnico, spoznaš en kup novih obrazov, kuhaš, voziš po levi, spoznaš kje je najbolj poceni pivo, najlepši razgled medtem ko spiješ kavo, najboljši sladoled in kje najlepša skrita plaža, pa še kaj. Ker tukaj tud slučajno nisva kr sama, ampak obkrožena s prijatelji. Starimi in novimi. Velikimi. Pa tudi takimi čisto majhnimi. Še en dan pa greva naprej. Pogrešala jih bova. Ampak sej se kmalu spet vidimo. Od vikenda naprej pa bova čist zares kr sama. Najprej na Fiji-ju!

Kaj bova tam počela in kam bova šla? Nimam pojma! Še. Sva brez rezervacij, brez plana. Kr sama, samo midva. Z enim 10kg rukzakom na mojih ramenih in enim čisto majnim na Lu-jevih. In a veste kaj, prekleto paše tale svoboda!

Zdej pa res greva!

Katja Uncategorized Leave a Comment

Skoraj en mesec v Sloveniji je minil kot bi mignil. No, pa saj sploh ni bilo časa za dolgočasenje, poleg tega si je pa mami vmes privoščila še par skokov po Evropi, med tem ko je Lu pridno drajsal zasnežene kranjskogorske hribčke. Božič, silvestrovanje, rojstni dan, 10 tort, 30 flaš vina, ene 5 kil gor in velika doza smeha. No, mal pretiravam, ampak tako nekako je šlo. Se mi zdi da sva zelo uspešno „stlačila“ celo zimo v ta en mesec in bila večkrat v Kranjski Gori, v Piranu, na hitro na Bledu in Bohinju, celo po dolgem času na Krvavcu, pri vseh prijateljih, babicah in pa seveda v Ljubljani. Že vsaj 6 let me ni bilo v domovino za tako dolgo in res mi ni prav nič žal, da sva na račun tega daljšega obiska za kak teden ali dva skrajšala najino prihajajoče potovanje. Slednje bo še vedno dolgo in komaj ga že čakava!

Kaj pa zdej? Danes že pakirava in se poslavljava, jutri pa hop v Munchen, še enkrat prespat in v nedeljo let v Singapur. Potem pa malo za nosom, malo po planu. Letalske karte imava že vse, prenočišča bova večinoma sproti iskala. Na Pacifiku je trenutno deževna doba in se bova malo bolj kot ponavadi ravnala po vremenu. Če bo čas in kjer bo internet, se bova seveda tudi tule vmes kaj javila, do takrat pa adijo 🙂

Povsod je lepo, doma je pa pač najlepše.

Katja Uncategorized Leave a Comment

Hribi. Morje. Moja stara sob´ca. Škripanje snega pod škornji. Kamin. Babičina goveja župa. Smučanje. Razpadajoče igrišče v parku. Decembrske lučke. Pijani najstniki na zadnjem busu iz centra. Spomini. Vonj sveže pečenih piškotkov. Vino. Vinoooo. Družina. Prijatli. Ljubezen. Vedno lajajoč sosedov pes. Še več petkov z letalsko karto v žepu. Jaz & Lu. Pa tudi samo jaz. Naslednje 3 tedne. Potem pa vroče pacifiško sonce. Brez budilke, brez sestankov, pomembnih telefonskih klicev, brez običajne vsakodnevne naglice. Brez službe, brez vrtca. Tam nekje do srede marca. Še 3 dni! Adijo Dojčland. Kmalu :).

A ti pa kr sama?

Katja COOKOVI OTOKI, FIJI, NASVETI & INSPIRACIJA, NOVA ZELANDIJA, POTOVANJA ZA SAMSKE STARŠE, SINGAPUR, VANUATU Leave a Comment

Tole vprašanje me vztrajno spremlja preteklih nekaj tednov. In glede na to, da sem z grozo ugotovila, da že več mesecev (yxkćblekžnfidn!) nisem nič napisala, je zdajle res že skrajni čas. Torej. Odgovor je ne, ne grem kr sama. Grem z najboljšim možnim malim sopotnikom. Enim takim, ki zna bit bolj trpežen kot marsikateri tavelik. Na srečo. V moji pošti in med komentarji se je znašel res cel kup vzpodbudnih sporočilc (hvalaaaa vsem, sej veste kdo ste), tu in tam pa je seveda priletela tudi kakšna bolj zgrožena opazka. Hvala tudi slednjim – so mi dale zagon, da po dolgem času nekaj napišem.

A kr sama z otrokom? Pa kako si to upaš? A ne bo prenevarno? Pa predrago? Kaj pa če se kej zgodi? Pa če kdo zboli? A niso tm še ljudožerci? No. Tkole vam povem.

Drago bo definitivno, ampak kot vedno – kjer je volja, tam je pot! Prenevarno je lahko tudi po stopnicah v domačo klet, zbolel pa držimpesti tudi ne bo noben. A naju je kej strah? Ja en čist mal naju pa je. No, vsaj mene. Otroc so itak neustrašni, al pa ne vejo čist dobr kaj jih čaka. Ampak to je ena taka zdrava doza strahu, ravno tolk da mal adrenalina požene po žilah.

A kako si upava? Preprosto. Tko kot si upava vsak dan bit takole kr sama. Doma. In po pravici povedano, nama ni nič hudega takole, kr sama. Ne boste verjel, ampak midva greva tud kr sama v trgovino, kr sama na izlet v hribe, kr sama kampirat za vikend in kr sama na letalo. Kr sama tud v en glas preklinjava v angleščini kadar kdo prepočasi vozi na Autobahnu in kr sama greva k zdraviku, če je treba. Kr sama hodiva v službo in v vrtec. Enako kot to počne še na tisoče mam, ki so prav tako kr same. Zakaj pa ne bi šla potemtakem še tkole kr sama mal po svetu? Sej bo vse isto kot doma (minus budilka ob 6 zjutraj in plus ena ornk doza sonca in morja).

In tako greva tkole kr sama nekam daleč. Kokr se da daleč. S prstom skozi globus. Na drugo stran sveta.

Pa ne da beživa. No, mogoče en čist mal res beživa. Še zadnjič pred šolo naslednje leto. Za tko dolgo kot je trenutno možno. 2 meseca in pol. Več ni šlo, bi blo pa fajn it kr za celo leto. Mogoče kdaj drugič. Najprej prideva seveda mal domov. V Slovenijo. Smučat. Pozdravt družino in se veselit s prijatli. Jest in pit. Se nagledat naših krasnih hribov in povohat morje. Preostanek zime pa rokavice in šale zamenjava za japonke in kopalke. In se vsedeva na letalo. In pol še na enega. In potem še na ene 14. Midva. Jz in Lu. Kr sama!

potopis | potovanje FILIPINI: otoki Cebu, Bohol, Siquijor, Negros

Katja DRUŽINSKA POTOVANJA, FILIPINI, POTOVANJA ZA SAMSKE STARŠE Leave a Comment

Na letošnjo pomlad nam zaradi službenih obveznosti nekako ni bilo usojeno, da bi skupaj preživeli družinski dopust, tako sva že konec poletja z Lu-jem sklenila (no, odločila sem jaz, on se je pa strinjal), da greva pač sama. Takrat se nama še sanjalo ni, da bo tole LE ENO IZMED MNOGIH TAKŠNIH POTOVANJ, KJER BOVA SAMA. Danes sem res zeloooo vesela, da sva tele Filipine in pred tem še Hong Kong tako fajn in bez problemov preživela, zdaj sem namreč prepričana, da takšna „MAMI-SIN POTOVANJA“ niso prav noben bav-bav! V zadnji fazi planiranja poti se nama je pridružila kolegica z njenim prav tako 5-letnim sinom, kar se je na trenutke zdela super odločitev, po drugi strani pa je bilo včasih tudi bolj naporno, ker se je bilo treba bolj prilagajati. Torej, kaj smo na Filipinih doživeli, videli in počeli? Beri naprej.

Read More

THÜRINGEN, Nemčija | 4 dni road trip izlet s šotorom v Sangerhausen, Erfurt, Eisenach in Drachenschlucht

Katja DRUŽINSKA POTOVANJA, NEMČIJA Leave a Comment

Še ne tako dolgo nazaj smo za prejšnji podaljšan vikend planirali izlet na nemški OTOK SYLT, kamor si res že dolgo želim. Verjetno bi se letos tudi končno čisto zares spravili tja gor na sever, če se ne bi zgodilo kar se je in vsi plani so se naenkrat spremnili. Plan B je bil torej KAMPIRANJE, za Lu-ja prvič sploh! No, jaz sem že lepo število noči prespala po šotorih, tako da se tam tudi po 8 letih pavze počutim čisto domače in prav nič nama ni bilo hudega. Ker se že nekaj časa nismo videli s prijatelji, ki so se pred kratkim preselili na drugo stran Nemčije, smo se za tale izlet namenili nekam skupaj. Najlažje se je bilo dobiti nekje na pol poti in zemljevid je pokazal na nemško zvezno deželo THÜRINGEN, kjer še nihče izmed nas ni bil, z izjemo vožnje po avtocesti.

Read More

BAD PYRMONT, Nemčija | vikend izlet v eno najlepših nemških zdraviliških mest

Katja NEMČIJA Leave a Comment

Približeval se je drugi vikend v maju in mrzlejšemu deževnemu vremenu navkljub sva se z Lu-jem odločila, da ne bova posedala doma. Rezervirala sva še eno zadnjih prostih hotelskih sob v znanem nemškem ZDRAVILIŠKEM KRAJU Bad Pyrmont. Še slovensko babi sva imela na obisku in tako smo se v troje dobri dve uri vozili gori in doli po ozkih cestah (res netipično za ta del Nemčije). Na tole sobotno jutro se je po poti nebo popolnoma zjasnilo in cel dan nas je spremljal čudovit sonček. V nedeljo pa vse po starem, 12C in oblačno, zato smo se kar malo pred predvideno uro obrnili proti domu. Kakorkoli že, če se znajdete v tem delu Nemčije (ali pa tako kot midva živite v bližini) in si zaželite malo mediteranskega vzdušja, je tole idealen kraj!

Read More