Tole vprašanje me vztrajno spremlja preteklih nekaj tednov. In glede na to, da sem z grozo ugotovila, da že več mesecev (yxkćblekžnfidn!) nisem nič napisala, je zdajle res že skrajni čas. Torej. Odgovor je ne, ne grem kr sama. Grem z najboljšim možnim malim sopotnikom. Enim takim, ki zna bit bolj trpežen kot marsikateri tavelik. Na srečo. V moji pošti in med komentarji se je znašel res cel kup vzpodbudnih sporočilc (hvalaaaa vsem, sej veste kdo ste), tu in tam pa je seveda priletela tudi kakšna bolj zgrožena opazka. Hvala tudi slednjim – so mi dale zagon, da po dolgem času nekaj napišem.
A kr sama z otrokom? Pa kako si to upaš? A ne bo prenevarno? Pa predrago? Kaj pa če se kej zgodi? Pa če kdo zboli? A niso tm še ljudožerci? No. Tkole vam povem.
Drago bo definitivno, ampak kot vedno – kjer je volja, tam je pot! Prenevarno je lahko tudi po stopnicah v domačo klet, zbolel pa držimpesti tudi ne bo noben. A naju je kej strah? Ja en čist mal naju pa je. No, vsaj mene. Otroc so itak neustrašni, al pa ne vejo čist dobr kaj jih čaka. Ampak to je ena taka zdrava doza strahu, ravno tolk da mal adrenalina požene po žilah.
A kako si upava? Preprosto. Tko kot si upava vsak dan bit takole kr sama. Doma. In po pravici povedano, nama ni nič hudega takole, kr sama. Ne boste verjel, ampak midva greva tud kr sama v trgovino, kr sama na izlet v hribe, kr sama kampirat za vikend in kr sama na letalo. Kr sama tud v en glas preklinjava v angleščini kadar kdo prepočasi vozi na Autobahnu in kr sama greva k zdraviku, če je treba. Kr sama hodiva v službo in v vrtec. Enako kot to počne še na tisoče mam, ki so prav tako kr same. Zakaj pa ne bi šla potemtakem še tkole kr sama mal po svetu? Sej bo vse isto kot doma (minus budilka ob 6 zjutraj in plus ena ornk doza sonca in morja).
In tako greva tkole kr sama nekam daleč. Kokr se da daleč. S prstom skozi globus. Na drugo stran sveta.
Pa ne da beživa. No, mogoče en čist mal res beživa. Še zadnjič pred šolo naslednje leto. Za tko dolgo kot je trenutno možno. 2 meseca in pol. Več ni šlo, bi blo pa fajn it kr za celo leto. Mogoče kdaj drugič. Najprej prideva seveda mal domov. V Slovenijo. Smučat. Pozdravt družino in se veselit s prijatli. Jest in pit. Se nagledat naših krasnih hribov in povohat morje. Preostanek zime pa rokavice in šale zamenjava za japonke in kopalke. In se vsedeva na letalo. In pol še na enega. In potem še na ene 14. Midva. Jz in Lu. Kr sama!
