Hja nekateri si pač vzamejo leto fraj in grejo okrog sveta. To je dandanes sicer še vedno velik privilegij, a mogoče vseeno ni več tako zelo nevsakdanje. Poslati avto s trajektom v Argentino, se odpeljati na neskončni road trip po kopnem do Indonezije ali pa hop nahrbtnik na rame in gremo v svet. Jz bi tuuuudiiii. Ampak trenutno ne gre. Pa čeprav imava ves čas na svetu. Denarja pa tudi še ni čisto zmanjkalo. In ker velikokrat dobim vprašanja, zakaj pa nisva šla takole okrog sveta – za tiste, ki slučajno še ne vedo, je z nama 8-letni Lu, katerega niti stroga nemška šola niti njegov biološki oči ne pustita kar tako. Zato kompromisno skačeva malo sem malo tja, živiva med tremi državami in nekako skušava uskladit družino, želje in vsakodnevne obveznosti. Potegnit najboljše iz nastale situacije. Trenutno sva nekako na polovici tega prostega leta, ki se zna seveda raztegnit ali pa predčasno končat, nikoli ne veš. Več o tem, kaj sva do sedaj doživela in kaj še bova pa v nadaljevanju.
Če zadnjih 7 mesecev stlačim v en odstavek, je zgodba sledeča.
Sredi junija 2019 sem torej še zadnjič stopila skozi vrata pisarne kot dolgoletna sodelavka in z mešanico navdušenja, olajšanja, sreče pa tudi kančkom strahu že naslednji dan sedela na sovoznikovem sedežu najinega Defenderja, na poti proti Danski. Za res epski road trip po SKANDINAVIJI in BALTSKIH DRŽAVAH sva imela približno 5 tednov časa, preden sva pobrala Luja v času njegovih poletnih šolskih počitnic. Tole je bila res super izkušnja in še bolj sva se navdušila nad tovrstnimi pootvanji. Zato sva tudi takoj po družinskih počitnicah na hrvaškem PAGU planirala daljši road trip po Balkanu. S težkim srcem sva ta plan morala na račun res prehudih zdravstvenih problemov prestavit in namesto tega malo bolj spoznala Slovenijo, predvsem s kulinarične plati. Opomin, da res ne gre vedno vse po planu in da se je boljše čim prej sprijaznit, kot pa se v nedogled sekirat. Oktobra je avto še kar počival, mi pa smo z Lujem poleteli v FRANCIJO pa še malo v SLOVENIJO na obisk. Sploh ne štejem več, kolikokrat smo šibali gor in dol med severom Nemčije in Slovenijo, se mi že meša od teh avtocest. Kakorkoli že, na račun propadlih jesenskih planov, sva si novembra privoščila kar 3 tedne v BRAZILIJI in natankala sonca za celo leto vnaprej. Pred koncem leta pa dodala še par super izletov – 4 dni v ISTANBULU, malo Slovenije, super zimski road trip po italijanskih DOLOMITIH in nemški romantični cesti, za praznike pa z Lujem spet v Slovenijo. Januarja sva skočila na izlet v DUBLIN, prejšnji teden pa sva se preko ČEŠKE in AVSTRIJE s par postanki pripeljala za par tednov v SLOVENIJO. V prvih 7 mesecih potovanja sva obiskala 17 držav, povsod razen v Brazilijo, Turčijo in na Irsko sva potovala z Defenderjem. Ni slabo, pa še ni konec. Mimogrede, na blogu je cel kup potopisov z omenjenih poti, če še kdo ni prebral.
Vse tole vas večina verjetno itak že ve in vas bolj zanima kam pa naprej, kakšen je zdaj plan.
Zadnje tedne sva res malo bolj intenzivno premlevala kam, kako, koliko si lahko še privoščiva, bo treba že nazaj v redno službo ali lahko kako drugače malo sproti zasluživa in tako dalje. In vmes seveda parkrat spremenila plan haha. Po pravici povedano, bi bilo vse skupaj veliko lažje, če bi kupila enosmerno letalsko karto do Nove Zelandije na primer in rekla, da se vrneva čez eno leto. Tako pa se vse prevečkrat ena na ena srečava z realnostjo vsakdana in priznam, včasih ni lahko odklopit. Pa čeprav sem pustila službo ravno s tem namenom, odklopit. Trenutni plan gre torej nekako takole. Po temle obisku Slovenije se do konca marca vračava v NEMČIJO in se primarno posvetiva bolj osebnim zadevam. Potem nas najprej čaka družinsko smučanje v ŠVICI – tega se še posebno veselim, malo zato, ker letos res ni neke prave zime, malo pa tudi zato ker že kakšnih 11 let nisem smučala kar cel teden skupaj. Po tem se verjento vračava v SLOVENIJO in predelava Defenderja, katerega sva prejšnji teden za tehnični pregled preuredila nazaj v prvotno stanje. Vsi navdušenci predelave vozil, overlandinga in podobno torej lahko nekje aprila pričakujete cel kup storyjev na Instagramu, potem pa končno tudi eno konkretno objavo na blogu. Do avgusta imava potem nekako 3 mesece časa, ki jih nameravava razporediti med road trip po PO BALKANU do GRČIJE in pa road trip preko ITALIJE v Provanso povohat sivko, naprej v ANDORO in čez Pireneje na atlantsko obalo FRANCIJE pojest kakšno ostrigo. Nisva še sigurna kaj od slednjega bo prvo na vrsti, pa saj ni važno. Tudi poti še nimava točno začrtane, pa saj tudi to ni važno. Časa bo dovolj. Vmes bova na hitro tudi kaj v Nemčijo skočila seveda. Pa za kak teden si želiva raziskati vzhodni del Slovenije.
Okviren plan destinacij do jeseni 2020
Avgusta bova medtem že 13 mesecev na poti in tole leto fraj okronamo z enim res hudim potovanjem – v KENIJO in TANZANIJO. Že 10 let je mimo, kar sem bila nazadnje v tisti pravi Afriki, in sicer v Ugandi, zato se še toliko bolj veselim. Lu pa itak že komaj čaka safari. In pri osmih letih se mi zdaj zdi dovolj star za takšno potovanje.
Potem pa, kdo ve? Se „zresniva“ in ne bo druge kot nazaj v redno službo z 20 dni dopusta na leto, ali pa do takrat kaj drugega natuhtava, ali pa ali pa ali pa. Hočeš ali nočeš, življenje je polno presenečenj, tako dobrih kot slabih. Pustimo se presenetit torej.
