Nekega jesenskega popoldneva sem se nič hudega sluteč sprehajala po stari Ljubljani, pravzaprav sem bila na poti domov, v Trnovo. Pa srečam mojo drago prijateljico K, tam nekje pri Bregu. S K sva bili včasih sodelavki v biroju in se že nekaj časa nisva videli, ker sem bila jaz na polno zaposlena s pripravami na zagovor diplome, ki se je zgodil kakšna 2 tedna pred tem naključnim snidenjem na Bregu. Uspešen zagovor (desetka je bla, wooohooo!) sem proslavila v Pragi in se ob povratku v Ljubljano že pripravljala na 5-dnevni novembrski obisk New Yorka (darilo staršev za diplomo, hvalaaa še enkrat, super je blo!). Torej, srečam K, na Bregu. Pa steče standarden pogovor v stilu „ooo K, kako si, kje si kej, kako se maš, joj morva na kavo“. Ona meni nazaj nekaj podobnega in mi istočasno še izda, da kupuje letalske karte za Ugando. Takoj pomislim na gorile, neprehodne džungle, kjer se skrivajo kače in papaje za zajtrk. Moje kratko sanjarjenje prekine njeno nadaljevanje: „ja, grem v Ugando, pa nekak noben „noče“ z mano, a greš ti?“. Grem stavit, da me je vprašala bolj za šalo kot zares, ampak jaz sem ji čisto nagonsko odgovorila z „Zakaj pa ne!“.
