Nekega jesenskega popoldneva sem se nič hudega sluteč sprehajala po stari Ljubljani, pravzaprav sem bila na poti domov, v Trnovo. Pa srečam mojo drago prijateljico K, tam nekje pri Bregu. S K sva bili včasih sodelavki v biroju in se že nekaj časa nisva videli, ker sem bila jaz na polno zaposlena s pripravami na zagovor diplome, ki se je zgodil kakšna 2 tedna pred tem naključnim snidenjem na Bregu. Uspešen zagovor (desetka je bla, wooohooo!) sem proslavila v Pragi in se ob povratku v Ljubljano že pripravljala na 5-dnevni novembrski obisk New Yorka (darilo staršev za diplomo, hvalaaa še enkrat, super je blo!). Torej, srečam K, na Bregu. Pa steče standarden pogovor v stilu „ooo K, kako si, kje si kej, kako se maš, joj morva na kavo“. Ona meni nazaj nekaj podobnega in mi istočasno še izda, da kupuje letalske karte za Ugando. Takoj pomislim na gorile, neprehodne džungle, kjer se skrivajo kače in papaje za zajtrk. Moje kratko sanjarjenje prekine njeno nadaljevanje: „ja, grem v Ugando, pa nekak noben „noče“ z mano, a greš ti?“. Grem stavit, da me je vprašala bolj za šalo kot zares, ampak jaz sem ji čisto nagonsko odgovorila z „Zakaj pa ne!“.
Diploma je bila torej v žepu, redna služba je visela nekako v zraku, na računu je bilo še dovolj prihrankov in prav nič me ni zadrževalo doma. Pomoje mi še zmeraj ni čisto verjela, poslovili sva se in že čez kakih 10 minut sem sedela v svojem takratnem 37 m² velikem (majhnem?) najetem stanovanju in klikala po internetu. Iskala letalske karte v Kampalo seveda! Kakšno uro in deci vina kasneje pokličem K in rečem: „Greva! Pod enim pogojem.“ Ker sem imela letalsko karto za NYC že dolgo časa rezervirano (direkten let iz Münchna) se mi je porodila nora ideja. Našla sem namreč karto za Kampalo na isti dan, ko sem se vračala v München iz New Yorka. K je z navdušenjem zavpila v telefon, da ji datumi ustrezajo in po še kakšni uri klikanja in še kakšnem deci vina sva veselo printale letalske voucher-je.
Vse lepo in prav, ampak zdej je bilo treba pa celo akcijo še izvest! In ko rečem akcija, mislim res akcijo – organizatorično akcijo! Najprej sem v Ljubljani spakirala 1 srednje velik kovček – za v New York. Nasvezadnje sem le punca in v NYC pač nisem imela namena 5 dni nositi istih hlač. No, torej, en srednje velik kovček za tja. Potem pa še moj zvesti 42-litrski Salewa popotniški nahrbtnik, ki me spemlja že vse od leta 2007. Tja noter so šle ene japonke, 5 majic brez rokavov in ene 3 z rokavi, par srajc na gumbe (po principu zlatega pravila sistem čebule), kopalke (zakaj že?), vsestranski sarong, anorak in en debel flis s kapuco. Po pristanku letala iz NYC sem šibala v letališko garažo in v avtu odložila stvari, se preoblekla, obula pohodniške čevlje in vzela nahrbtnik – 15 minut kasneje sem z rahlim jetlag-om že sedela v letališkem baru s K, ki je tja prispela iz Ljubljane z vlakom. Trenutna utrujenost je hitro izhlapela ob navdušenju nad prihajajočimi tedni v Afriki. Najprej pa je bilo treba odleteli v Amsterdam in tam pričakati naslednje jutro, kar sva seveda dodobra izkoristili z odhodom v center mesta in se že RES utrujeni vrnili na letališče okoli 3 ponoči. Mislim, da sem na letalu v trenutku zaspala in se zbudila šele ob pristanku. Prvi šok – skoraj 40C, čeprav je bilo pozno zvečer in drugi šok, ja kulturni. Če pomislim, da sem v zadnjih 3 dneh stopila na tla 3 kontinentov in pokazala potni list v 4 državah, ur odkar sem nazadnje spala v udobni postelji pa sploh nisem več štela je še čudno, da me ni takoj zmanjkalo od utrujenosti. Zdaj sva bili končno tu, v osrčju Afrike. Najprej na pivo! Kaj pa češ, pri tej sopari.
ZAKAJ RAVNO UGANDA?
Torej, zakaj sva sploh šli v Ugando? K je dobila povabilo slovenskega misijonarja Danila Lisjaka (katerega tudi sicer osebno pozna že od prej), da bi pomagala pri pripravi načrtov za nov Internat za dekleta v vasi Atede, blizu kraja Gulu na severu Ugande. K, ki je že imela izkušnje s podobnimi projekti v Kongu, je povabilo z veseljem sprejela in ker sem sama nekako v podobni stroki, sem se prav tako veselila zame nove izkušnje. Po 7-urni vožnji iz Kampale sva torej odvrgle nahrbtnike v misijonu in na mizo postavile slovenske dobrote, katerih se Danilo vedno znova razveseli, predvsem klobas :). Sledili so zanimivi dnevi z obiski šol, bolnic, ustanov in cerkva v okolici kraja Gulu ter seveda izmera zemljišč ter priprava planov za novo gradnjo in obnovo nekaterih obstoječih objektov. Danilo je vsak dan znova poskrbel za prijetno sproščeno vzdušje in z nama z veseljem delil zanimive zgodbe in dogodivščine zadnjih nekaj let na tem koncu sveta.
Danilo že več kot 20 let živi v Afriki, od tega zadnjih 8 v Ugandi – na območju, kjer se je desetletje nazaj končala vojna, ketere sledi so vidne še danes. Ko je prvič prišel, ga je pričakala neobdelana zemlja, divje zarasla z nizkim grmičevjem. V kakih 15 kilometrov oddaljeni vasi Atede, se po letih truda in sodelovanja z različnimi organizacijami ter na račun donacij kažejo sadovi dela in dobre volje – zgrajena oziroma obnovljena je cerkev posvečena sv. Petru in Pavlu, ki lahko sprejme okoli 1500 ljudi, osnovna šola in vrtec ter pomožni objekti z župniščem. Na spodnjih fotografijah je omenjena cerkev, kot je izgledala leta 2010.
Bilo je neizmerno vroče in soparno in neznane živali so naju vztrajno pikale v noge, medtem ko sva se z metrom prebijali skozi zaraščena polja (no ja, tko grozno spet ni bilo), včasih sva ideje zarisale kar s palico v zemljo, laptop je dihal na škrge, saj je non-stop zmanjkovalo elekrtike – ampak na koncu nama je uspelo! No, moja svetlolasa soimenjakinja K ima precejšnje zasluge za ta uspeh 😉
„Ministrstvo za zunanje zadeve je v letu 2011 na javnem razpisu sprejelo naš projekt INTERNAT ZA DEKLETA V ATEDE, GULU, UGANDA in ga podprlo z dvoletno finančno pomočjo. Tako sta Misijonsko središče Slovenije in Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije s skupnimi močmi v Atede zgradila nov internat za dekleta, projekt pa je podprla tudi Slovenska Karitas. Za Atede in okoliške vasi to pomeni lepšo prihodnost.“
(Tekst in fotografija “Internata za dekleta v Atede” v gradnji s strani: http://www.missio.si/projekti)
Kamorkoli smo šli, smo naleteli na skupine otrok. Otrok, smeječih se obrazov z belimi zobmi, ki so nas nič kaj sramežljivo opazovali. Na dvoriščih šol, na cesti, pred cerkvijo, okoli domačega dvorišča. Tisti najbolj pogumni so naju ogovorjali v polomljeni angleščini in si naju ogledali od blizu, nato pa vzhičeno stekli stran in vpili „muzungu, muzungu!“ Beseda muzungu označuje vse tujce, belce, ne-temnopolte oziroma ne-ugandčane in otrokom se zdi glasno dretje za belci neznansko zabavno, no, pa se je zdelo smešno tudi nama :). Še bolj smešna so bila vpašanja, če sva sestri, ker imava enako ime. Kot da bi kdo dal dvema sestrama enako ime?! Tudi to, da sva jim poskušali razložiti, da modre oči in svetli lasje nekako genetsko ne grejo skupaj z mojo dokaj temnejšo različico – brez uspeha, za njih je to vse isti „šmorn“ ;).
Nagajivi otroci iz soseščine so naju hodili gledat tudi „domov“, in prav tako nič kaj sramežljivo smo se na terasi in dvorišču družili ob igranju, delanju frizur, branju knjig in napihovanju balonov. Ipad, kaj je že to?! Ob vsej tej akciji se je včasih res težko odločit, kdo je za koga večja atrakcija – oni za nas, ali mi za njih. Vedno znova pa so ravno ti trenutki tisti, ki si jih najbolj zapomnimo – jezik, ki je drugače najbolj pomembno sredstvo kominikacije in razumevanja takrat postane povsem irelevanten in z otroci smo se menili kar tako, z rokami, gestami in spontanimi zvoki. Zraven je sicer vsak govoril po svoje, vsi smo se smejali drug drugemu in se na koncu vedno vse zmenili. Za trenutek sem se počutila kot italijanski turist, ki brez kančka znanja angleščine vandra po celem svetu in se povsod znajde!
Nedelja. Dan za cekrev. No, pravzaprav se mi niti ne sanja kakšen je občutek zbuditi se na nedeljsko jutro in se veseliti obiska cerkve – ker sem, no, pač ateist. Sicer pa moja verska oziroma bolje reöeno ne-verska pripadnost nima veze s tem prispevkom. Še nikoli me ni nič zmotilo pri obisku cerkve, mošeje ali pa budističnega templja – vsak trenutek zase je posebna in zanimiva izkušnja. Vedno biti zunanji opazovalec pa sploh ni tako slabo. In ob tej priliki še enkrat hvala Danilu za iskrene in zanimive pogovore, razumevanje in dobrosrčnost! Aja, pa seveda tudi za nedeljski obisk maše. Petje, pozibavanje, petje in še malo petja. Ko že misliš da je konec, se poje še naprej – zeloooo drugače kot doma, da ne omenjam nekaterih čudovitih barvitih nedeljskih „tahmašnih“ oblek! Noro 😉
Ves čas so naju torej spremljali nasmejani otroški obrazi in veseli ljudje polni optimizma po končanem težkem obdobju vojne, povsod se je nekaj gradilo – takšni in drugačni projekti, prostovoljci in eksperti iz vseh koncev sveta. Normalen vsakdanjik v Gulu – obiskali smo celo vrsto gradbišč in si ogledali izvršitve projektov šolskih centrov, internatov, šol, prenove cerkva, itd. Po mestu je mrgolelo NGO organizacij in prostovoljcev z vseh koncev sveta – za kratek čas sva se potopile v njihov svet in si v njihovi družbi oblizovali prste v etiopski restavraciji, se ob večerih hladili s pivom v baru z živo glasbo in izmenjale izkušnje s povsem različnih področij.
Šole, šole povosd! Zdi se, kot da tu živijo samo otroci. Šole stojijo, šole se gradijo – in pravzaprav je prav tako. Eno smo obiskali ravno med uro matematike, ki je bila posledično brez problema prekinjena in tako sva se znašli pred hihitajočim razredom punc v rdeče-roza uniformah. Ja šola je bila samo za dekleta. Vsaka s svojo torbo pod mizo, zvezkom na mizi, so vestno prepisovale formule s table. Klopi so bile malo bolj zguljene in stene učilnice malo bolj obrabljene. Punce se niso razlikovale po tem katera ima tazadnji iphone, ampak po tem katera ima uniformo z manj luknjami in bolj belo srajco. Navsezadnje so se soočale s podobnimi problemi kot naša mladina, le na malo drugačni ravni. Vsekakor nisva v razredu zasledili prav nobenega zdolgočasenega nezainteresiranega obraza in prav to je to, po čimer se večina afriške mladine loči od naše – šola je tu vse prevečkrat privilegij in ne pravica! Sicer pa sva se midve seveda bolj kot na količino lukenj v šolskih uniformah osredotočale na arhitekturne rešitve problemov ventilacije v učilnicah in podobno :), malo poklicne deformacije je vedno prisotne!
Šolske kuhinje, jedilnice, pralnice, skupna dvorišča, kjer ležijo ostri noži okrog, pa kljub temu otrokom na kraj pameti ne pade, da bi z njimi igrali!
Bolnice – na srečo smo jih obiskali kar tako, brez potrebe po zdravniški oskrbi! Sicer pa, so delovale zelo pozitivno in pomirjajoče – če bi se nama že kaj zgodilo, nama verjetno ne bi bilo prav nič hudega. Sicer ne bi imele nobenih družinskih članov na obisku, ki bi dneve in tedne spali na dvorišču in čakali, da prideva ven, pa vseeno :).
Za vso tole gradnjo je seveda poztreba opeka! Veliiiko opeke. Pa smo si pogledali še kako jo delajo. Nadvse zanimivo!
Kaj, avto se je pokvaru?! No, nič hudega, avtomehaniki so povsod in četudi imajo polne roke dela, ne odklonijo novih strank ;).
V Gulu sva se imeli super – bilo je malo delavno, malo zabavno – no, v bistvu je bilo zabavno tudi kadar je bilo delavno, razen kadar je zmanjkalo elektrike ravno v trenutku ko nisva bili sigurni, če sva pravočasno stisnili „shrani“ gumb na laptopu. Danilo je za naju skrbel kot za družinski članici in ves čas sva se počutili več kot dobrodošlo. Lilly, hišno pomočnico/kuharico sva celo pripravili do tega, da nam je po najinih navodilih pripravila renstan krompir (verjento se še zdaj sprašuje zakaj smo dali čebulo med krompir). Toliko novih vtisov, doživetij, izkušenj in poznanstev bi bilo nemogoče pridobiti brez stika z nekom, ki tam živi in ki je poleg tega še zelo spoštovan. Torej, dragi Danilo, še enkrat hvala za gostoljublje! Slišim, da gospod Šeruga (ja, Zvone) zadnjih par let k Danilotu za kratek čas pripelje tudi svojo skupino – če se torej kdaj namenite tja z Zvonetom, pozdravite Danilota še v mojem imenu in če imate kaj prostora v nahrbtniku mu le prinesite kakšno dobroto iz domovine – a sem že omenila, da ima rad klobase?!
Najine poti pa še zdaleč ni bilo konec – v naslednjih par tednih sva se iz Gulu podali proti Murchinson Falls NP, od tam preko Kampale na jugozahod, proti kraju Fort Portal in jezerom Ndali Kasenda, od tam pa do magičnega jezera Bunyoni in čez prelaz kraja Kisoro, kjer sva splezali na vulkan in z eno nogo stale v Kongu, z eno v Ugandi, levo roko stegnili v Ruando, z desno pa naredili eno super fotko! Noro potovanje, ki ni bilo samo potovanje, ampak veliko več – bila je super nepozabna izkušnja!
Več o najinem preostanku potovanja pa kmalu – za pokušino pa spodnja fotka 😉
