Welcome to our little corner of the Internet. Happy reading!
Na otoku Mahe smo imeli praktične le en dna časa, saj smo večino dopusta želeli preživeti na otokih Praslin in La Digue. Glede na to, da smo imeli vsega skupaj le dobrih 8 dni časa, je tale en dan na Mahe izpadel kot super odločitev in ravno prav za prvi vtis.
Praslin, drugi otok ki smo ga obiskali med potepanjem po Sejšelih, je precej drugačen od otoka La Digue, a vsekakor nič manj zanimiv. Tu smo našli nove rajske plaže, krasen narodni park kjer kraljujejo znamenite palme Coco de Mer, raziskovali podvodni svet, se za par kil zredili in po šitirih dneh odleteli naprej na otok Mahe.
La Digue, tega malega rajskega otočka sredi indijskega oceana, vsekakor ni za izpustiti med obiskom Sejšelov. Brez dvoma naš NAJLJUBŠI izmed treh otokov, ki smo jih obiskali. Predvsem zaradi izredno SPROŠČENEGA VZDUŠJA in sanjskih PEŠČENIH PLAŽ, pa tudi zato, ker tu ni velikih HOTELOV in motornega prometa z izjemo res rednih taksijev in dostavnih vozil. Super za brezbrižne SPREHODE in KOLESARJENJE torej.
Te krasne 40 metrov visoke skalne formacije, nekje na pol poti med Dortmundom in Hanovrom, blizu krajev Bielefeld in Paderborn, so kljub malce bolj odročni lokaciji res vredne obiska. Med nemškimi obiskovalci so Externsteine kar poznana destinacija, mednarodni turisti pa je več kot očitno še niso čisto odkrili. Tule sva se ustavila aprila, na poti nazaj domov z Nizozemske.
Najin decembrski obisk danske prestolnice je bil enih boljših vikend izletov in Copenhagen nama je bil res neizmerno všeč. Tule bi prav zares z veseljem živela kakšno leto ali dve. Ja, je drago in ja, kljub temu se še kako splača! Dež, veter, sonce, mraz, švicanje na kolesu, okusni smørrebrød sendvički, rollercoasterji v parku Tivoli, kuhano vino na božičnih sejmih, koncert Lauryn Hill, nora arhitektura in top restavracije pa še kaj.
Rüdesheim am Rhein je eno najbolj fotogeničnih in romantičnih nemških mestec. Obkroženo z vinogradi na eni strani in mogočno reko Ren na drugi ima ta okoliš pomembno vlogo v nemškem vinogradništvu in za vsakega ljubitelja vina (jaz sem že en), se obisk resnično splača.
Ste že obiskali nemško Baltsko obalo? Verjetno ne, ali pač? Mi smo bili že kar nekajkrat in moram priznati, da je res presenetljivo krasna. Pa čeprav je morje čisto premrzlo za mojo razvajeno mediteransko rit. Prvi septembrski vikend sva tako z Lu-jem obiskala čudoviti Prerow in se vmes vstavila še v kraju Rostock. Tokrat kar spala v šotoru v kampu Regenbogen, ki eden meni najboljših kampov daleč naokrog.
Po več mesečnem premoru od tropskih plaž smo letos aprila končno spet poleteli v tople kraje. Tokrat na rajske Sejšele. In za spremembo spet v troje. V 8 dneh smo obiskali otoka La Digue in Praslin, čisto za konec pa smo preživeli še en dan na glavnem otoku Mahe in priznam, sonce in prijetne temperature so prav pasale po mrzli sivi zimi. V nadaljevanju pa nekaj praktičnih nasvetov za potovanje na Sejšele in o tem kaj smo vse videli.
Za letošnji podaljšan velikonočni vikend je končno uspel road trip na Nizozemsko, prav v času sezone tulipanov. Ne bi si mogla izbrati lepšega vremena, sončno brez oblačka vseh 4 dni, s temperaturami čez 25C. Prav nenavadno za te konce. In glede na to, da smo se le par dni pred tem vrnili s tropskih Sejšelov, je tole evropsko poletno vreme prav pasalo. Ker trenutno živimo blizu nemškega Hanovra nas od meje z Nizozemsko loči le par sto kilometrov, tako da pot za teh par dni pot res ni bila predolga. Prvi pravi road trip z našim LR Defenderjem! Juhuu, čeprav še ne povsem končan, je bil avto nared za spanje in kuhanje. Več o tem kaj sva na poti doživela pa v spodnjih vrsticah.
Juhuuuu, pustila sem službo! Samo še točno 25x se odpeljem v pisarno. Ja, štejem dneve. Odločitev mi je švigala po glavi sem tja že od lanskega poletja. Kako bom živela? In kje? Bo dovolj denarja? Si lahko plačujem sama zdravstveno zavarovanje? Kaj pa davki? Kaj pa Lu? A naj čisto zares pustim službo, eno redkih stvari, ki mi zadnjih par let nudi stabilnost? Si ta korak resnično upam? Milijon vprašanj.
Rada sem hodila v službo, še danes grem rada. Ko sem 8 let nazaj prišla v Nemčijo z otrokom na poti, se sčasoma naučila jezika, brezplačno delala prakse v birojih, vedno zadnja pobrala otroka iz vrtca in po dolgi borbi končno uspela dobiti pogodbo za nedoločen čas v poklicu katerega diplomo imam v žepu, sem se počutila več kot zmagoslavno. Uspelo mi je, preselila sem se, se veliko naučila, se vključila v družbo, spoznala nove prijatelje, dobila službo in se potopila v novo kulturo kolikor mi je srce dovolilo. Stalo me je kar nekaj živcev in predvsem časa, da sem prišla do tu, kjer sem danes.
Letošnja zima je bila prelomna. Naenkrat sem prišla do točke, ko vse skupaj ni imelo več smisla. Vedno bolj me vleče iz Nemčije, vedno bolj me daje domotožje in z jamranjem se pač ne pride daleč. Čas za še eno spremembo torej. Slednjih je bilo v zadnjih letih že kar nekaj, zatorej zakaj ne še ena. Brez službe bom imela več svobode početi tisto kar me veseli.
Vem, da si večina misli, da živim nekakšno luksuzno sanjsko življenje. En vikend tu, en vikend tam, vsak petek na letališču ali pa vsaj v avtu oziroma vlaku, na poti v katero izmed evropskih prestolnic in podobno. A socialni mediji niso vse. Tam ponavadi pokažemo tiste najlepše drobce življenja. Veliko tistih bolj deževnih dni ostane javnosti skritih. Kar ostane skrito je tudi cena vsega tega „laufanja“ za vikende. Povratna letalska karta iz Hanovra v Ljubljano me žal stane med 300 in 400€. Ker ni nizkocenovnih povezav in ker sem omejena na čas petek-nedelja je pač to edina opcija. Ko kdaj vidim, da nekdo sprašuje, če je 280€ v redu cena za Bangkok se samo kislo nasmehnem. Vstajanje ob treh ponoči na petek, prihod domov sredi noči na nedeljo, zgodnja budilka za službo v ponedeljek – saj se morda smešno sliši, ampak je naporno in to definitivno ni dopust, kjer se spočiješ. Vmes se seveda zabavaš, ampak vse ima svojo ceno. Zadnji dve leti večino plače zapravim za letalske karte, letališke garaže in hotele. Saj sama tako hočem, to je že res. Natakar na hanovrskem letališču me pozna po imenu in že ve kateri sendvič bom za zajtrk. Potujem le z ročno prtljago in spakiram se v 5 minutah. Redko si kupim kaj novega za obleč in ko si, je to ponavadi na minhenskem letališču. Je pa še en plus iz te potovalne mrzlice – pri Lufthansi imam lep status in uživam v loungih pa tudi milje pridno koristim za kak upgrade in podobno.
Raje vstanem sredi noči in odštejem par sto evrov samo da malo pobegnem iz Nemčije. Domotožje je je*a. Pa s tem mogoče niti ne mislim Slovenije, le tisti občutek da nekam pripadaš. Da si nekje zares doma.
Ja sigurno, vsaj malo. To, da si popolnoma neodvisen, da ne gledaš na vsak evro ko si v trgovini, da brezbrižno vzameš taksi, ker se ti ne da na avtobus, drage večerje, gor in dol po Evropi – je zabavno. Je udobno. Je ene vrste neprecenljiva svoboda. In ja, je luksuz. Ampak mislim, da se bom počutila veliko bolj svobodno z umazanimi nogami v najinem Land Roverju nekje na severu Norveške ali pa na jugu Albanije. Z mojim najljubšim odraslim fantom. In občasno tudi z mojim najljubšim malim fantom. V tej potrebi po spremembi sem tako že februarja dala odpoved, zadnjo plačo dobim junija.
Je kar malo strašljivo, kajne? Življenje me je naučilo, da ne gre vedno vse po planu, zakaj bi torej vedno imela enega. Seveda pa so ideje. Preživeti več časa v Sloveniji in se morda na dolgi rok preseliti nazaj. Več časa preživeti v Franciji in se naučiti francosko. Še vedno se bom vračala tudi v Nemčijo. Več narave, več športa, več branja, več pisanja, več miru in manj stresa. Več časa in tišine za razmislek kako in kaj naprej, predvsem pa enostavno odmor in malo več mislit nase in na svoje zdravje oziroma počutje. In ja, imam srečo, da mi trenutna finančna situacija slednje omogoča, vsaj za nekaj časa.
Evo, kratek update s tokrat bolj osebno vsebino. Kmalu po zadnjem delovnem dnevu jo mahneva proti Skandinaviji in se preko Baltskih držav in Poljske vračava v Nemčijo, potem pa proti jugu. Land Rover je skoraj končan in srce mi skače ko pomislim da je odhod takorekoč pred vrati. No, skoraj – urediti je treba še cel kup papirjev, par prispevkov napisat, do odhoda je še nekaj praznikov ki jih bomo sigurno izkoristili za kratke izlete. Se beremo!
