Končno nam je uspelo! Po Balkanu z Defenderjem, namreč. Road trip, ki sva ga planirala izpeljati v dvoje že jeseni 2019, pa sva ga takrat morala zaradi bolezni prestaviti na pomlad, ko sva ga spet prestavila na naslednjo jesen zaradi pandemije, potem pa ponovno odložila zaradi nosečnosti. Zdaj je torej, v četrtem poskusu končno uspelo. Tokrat v troje. Res smo se imeli luštno in takšno pot z dojenčkom glede na naše izkušnje toplo priporočam. Morda se sliši čudno, saj sem precejšen del svojega življenja preživela v Sloveniji, ki je geografsko zelo blizu našim tokratnim destinacijam, sem tokrat dejansko prvič obiskala kar 4 države. In čeprav smo se potepali relativno blizu doma, smo bili deležni ravno pravšnjega kulturnega šoka. Nagledali smo se izredno raznolikih pokrajin, se kopali v morju, hodili po snegu, se potili na pohodih in sproščali v vročih vrelcih, ponekod govorili bolj z rokami kot jezikom, poskusili celo vrsto novih jedi in ja, tu in tam pa smo se tudi malo zgražali nad kupi smeti. Možnosti za road trip po Balkanu je seveda ogromno, v tem prispevku predstavljam našo celotno pot in na koncu dodajam še logistične nasvete ter nekaj statistike glede cen, prevoženih kilometrov, prenočišč in ostalega, kasneje pa na blog prihajajo še potopisi iz posameznih držav.

PO BALKANU  SMO POTOVALI, KO JE IMELA MILA 11 MESECEV. PREBERI VEČ O BALKANU Z OTROKI ZNOTRAJ TEGA PRISPEVKA.

Naj povem, da smo pot sprva planirali v obratnem vrstnem redu, torej prvotna želja je bila pot preko Plitvic in BiH med črnogorske hribe, od tam v Albanijo in morda vmes še skok v S. Makedonijo ter Kosovo, potem pa s skrajnega juga Albanije ob obali nazaj domov. A smo le dan pred odhodom vse skupaj na račun napovedanega dežja obrnili na glavo in prvo noč prespali v Splitu. Tudi kasneje smo pot prilagajli glede na vreme, žal nas je dvakrat ustavil tudi sneg na cesti, zato nam tokrat ni uspelo do dveh ciljev v Črni gori. Pa nič ne de, bo še kdaj prilika. To je vse čar potovanja s kamperjem, vanom, avtodomom, šotorom ali kakorkoli drugače brez predhodnih rezervacij prenočišč. Srbija, katere tudi še ne poznamo prav dobro, nas tokrat ni mikala, oziroma nam je bila nekako preveč izven poti in jo bomo kdaj drugič skombinirali z Romunijo oziroma Bolgarijo.

Iz Ljubljane s postanki v Črno goro | Split, Omiš, Veliki Žal, Neretva, Dubrovnik, plaža Pasjaća, Konavoski Dvori

---

SPLIT ni bil popolnoma naključna izbira, saj smo tam obiskali moje sorodnike in po petih urah vožnje v dežju iz Ljubljane je bil prijeten večer v dobri družbi ravno prav za zaključek prvega dne. Naslednji dan smo se ustavili še v očarljivem OMIŠU, prespali na plaži VELIKI ŽAL in naslednji dan nadaljevali mimo čudovite DOLINE NERETVE proti jugu. Naj omenim, da divje kampiranje na Hrvaškem ni dovoljeno in so kazni baje precej visoke, a takole na začetku maja ni bili res nikjer žive duše in nismo nikogar motili. Seveda je tovrstno početje vedno na lastno odgovornost.

DUBROVNIK smo si tokrat ogledali le z vrha hriba SRĐ, saj se z Defenderjem ponavadi izogibamo mest, kjer je težje parkirati. Še malce južneje smo se povsem slučajno ustavili pri enkratni plaži PASJAĆA, do katere vodi približno kilometer dolga pot vsekana v klif. Ne vem kako to, da še nikoli nisem niti slišala za ta magični zaliv, ki nas je navdušil s svojo mirnostjo in odročnostjo, a kasneje smo slišali, da je poleti tu vseeno precejšnja gneča in zaliv vendarle ni tako nepoznan, kot smo sprva mislili. Kakorkoli že, lepo je in pika. Še en postanek pri KONAVOSKIH DVORIH, potem pa čez mejo v ČRNO GORO.

Črnogorska obala in zaledje | Kotor, Lovćen, Rijeka Crnojevića, Budva, Sv. Štefan, Buljarica, Stari Bar, Ulcinj

---

Prvič v Črni gori. Priznam, po par letih je res pasalo biti nekje, kjer še nisem bila nikoli. Prvi vtisi, krasno je. KOTORSKI ZALIV nas je malo spominjal na Lago di Como. Obiskali smo očarljivo mestece PERAST, kjer smo si privoščili okusno morsko kosilce, kasneje pa v iskanju prenočišča nepričakovano zašli na res ozko prepadno makadamsko pot, ki nam je pognala kri po žilah in ponudila enkratne razglede na zaliv pod nami. Prenočišča seveda nismo našli, a včasih je bolj kot končni cilj zanimiva kar pot sama. Na koncu dneva smo se zasidrali na povsem drugem koncu zaliva, v KAMPU BEGOVIĆ, ki pravzaprav uradno še ni bil odprt, a so nam prijazno dovolili prespati.

In ker smo zadnje dni prevozili kar precej smo si tule privočili dan počitka in prespali kar 2x, potem pa po neštetih ovinkih nadaljevali v čudoviti NP LOVĆEN. Naprej mimo CETINJ na obrobje SKADARSKEGA JEZERA, kjer smo se ustavili na par razglednih točkah v okolici kraja RIJEKA CRNOJEVIČA, potem pa malo cikcak po ovinkihastih cestah nazaj na obalo, v BUDVO. Ta del Črne gore nam je bil res res všeč.

Obala Črne gore je, kaj naj rečem drugega kot, moderno pozidana. Hoteli, vile, apartmaji – in to ni kar tako, vse skupaj namreč res izgleda precej luksuzno. Tudi gradi se še marsikaj novega. Nam je to všeč? Niti ne, ampak marsikomu pa sigurno je. SVETI ŠTEFAN je nekaj posebnega, tu smo se tudi na hitro ustavili, sicer pa smo si vsa obalna mesta ogledali večinoma kar s ceste. Prespali smo v verjetno edinem še nepozidanem zalivu, BULJARICA. Tudi v Črni gori kampiranje na divje zakonsko ni dovoljeno, ampak tule nas je bilo kar nekaj, pa so nas domačini prav prijazno pozdravljali in očitno tolerirali naše početje. Ponavljam, verjetno je v glavni sezoni slika kaj drugačna. Zadnji dan nas je čakal še obisk res zanimivega mesteca STARI BAR, za konec pa smo se ustavili še v kraju ULCINJ, kier smo že močno čutili vpliv bližnje Albanije.

Iz Črne gore v Albanijo | Mrizi i Zaznave, Berat, laguna Narta, Zvernec, Vlore

---

Če smo se na Hrvaškem in Črni gori uspeli vse zmeniti z mojo sicer malce zarjavelo a še vedno precej tekočo govorico „po naše“, smo v Albaniji poskušali z angleščino, a največkrat je bila vseeno potrebna ročna govorica. Za prvo postojanko smo si izbrali znan agroturizem MRIZI I ZAZNAVE, ki slovi po odličnih jedeh in domačih produktih. Za popotnike s kamperji imajo tudi prav posebno parkirišče, kjer smo lahko po obilni in zelo okusni prvi albanski večerji tudi brez dodatnega plačila prespali, Mili pa so bile najbolj všeč raznorazne domače živali, ki jih tule res ne manjka. Boljšega uvoda v novo državo bi si težko želeli. Naslednji dan nas je pot s postankom v kraju BERAT, mestu tisočerih oken, vodila na obalo, kjer smo prespali v okolici LAGUNE NARTA na polotoku ZVERNEC, malce severneje od modernega turističnega kraja VLORE. V Albaniji je divje kampiranje pod določenimi pogoji dovoljeno, zato res nikoli nismo imeli problema najti primerne lokacije.

Ob obali do juga Albanije | prelaz Llogara, Gjipe, Jale, Akuariumit, Livdi, Himare, Borshit, Bunec, Sarande, Ksamil, Butrint

---

Bolj kot smo se pomikali proti jugu, lepša in lepša se nam je zdela obala. Preko PRELAZA LLOGARA do plaž GJIPE, JALE, AKUARIUMIT, LIVADI, HIMARE, BORSHIT (do nekaterih zalivov se pride le z 4×4 oziroma peš) in nenazadnje v zaliv BUNEC, kjer smo si privoščili en dan počitka in prespali dvakrat. Ni lepšega kot jutranja kavica na plaži, par deset metrov od postelje, dopoldne osvežilen skok v morje, popoldan mrzlo pivo v beach baru (kjer nam je prijazni lastnik dovolil tudi 24h uporabo WCja in tušev), za konec dneva pa še nenormalno spektakularen sončni zahod. Dih jemajočih plaž pa še ni bilo konec, v bistvu so tiste res najlepše šele prišle. Mimo spet zelo lepo urejenega kraja SARANDE smo prispeli v KSAMIL, kjer so nas bele peščene plaže s turkiznim morjem dobesedno pustile brez besed. Ne samo, da so bile pikčr prfekt, povrhu tega so bile tudi precej prazne. Zgodovinsko in arheološko sicer izredno zanimivi bližnji BUTRINT smo si ogledali le od daleč, saj so nas nedeljske trume obiskovalcev in turističnih avtobusov odvrnile od obiska.

Z juga Albanije proti S. Makedoniji | Syri i Kalter, Gjirokaster, Permet, Langarica, Vithkuqit, Korca, Podgradec

---

Pot smo nadaljevali do izvira BLUE EYE oz. SYRI I KALTER, pa v očarljivo mestece GJIROKASTER in naprej v PERMET, kjer smo občudovali čudovit kamniti MOST KADIUT med tem ko smo se okopali v še enem krasnem vročem vrelcu v KANJONU LANGARICA. Sledila je vožnja po cesti SH75, ki vodi blizu meje z Grčijo in je izredno zanimiva, predvsem pa neturistična. Po naključju smo pristali ob spokojnem JEZERU VITHKUQIT, od tu pa naslednji dan mimo kraja KORCA v PODGRADEC in čez mejo v S. MAKEDONIJO.

Severna Makedonija | Ohridsko jezero, NP Galičica in NP Mavrovo

---

Kaj naj rečem. Težko rečem, da nam je bila S. Makedonija všeč, a hkrati ji nočem narediti krivice, saj težko sodim o celotni državi glede na naš res kratek obisk. Recimo takole, enkrat se vsekakor vrnemo in upam da, popravimo prve vtise. Žal nas tokrat nekaj ni prepričalo, morda tudi zaradi spleta dogodkov – prvič smo imeli na poti slabše vreme z dežjem (če odštejem prvi dan vožnje v Split), nikakor nismo našli parkirišča v mestu OHRID, kjer bi lahko plačali brez da si naložimo dotično aplikacijo (nismo imeli interneta), zelo težko smo našli kamp ob jezeru, ki je bil sploh odprt in ni bil zapuščen (na koncu smo sicer pristali v dobrih rokah in se z lastnikom prav spoprijateljili), NARODNI PARK GALIČICA nam je bil sicer všeč, a v primerjavi s tem, kar smo videli v preteklih dneh nekako nič pretresljivega. V upanju na presenečenje in tisti wow efekt, ki smo ga res velikokrat doživeli v Albaniji smo se naslednji dan odpeljali še v NP MAVROVO, kjer pa smo žal spet naleteli le na neskončne delne zapore in delo na cesti ter popolnoma zapuščeno infrastrukturo. Morda je pozimi ali pa poleti res kaj drugače, ampak tokrat pač nismo imeli sreče.

Poleg vsega naštetega me je prav tu doletela nenadna huda vrtoglavica in mravljinčenje v stopalih, česar si še do danes ne znam pojasniti. Glede na situacijo smo se odločili za pot nazaj v Albanijo, tokrat na mejnem prehodu Blato. No, da pa ne bo vse izpadlo tako negativno naj omenim še nekaj absolutnih highlightov. Prvi je vsekakor čudoviti SAMOSTAN SVETI NAUM ob Ohridskem jezeru. Sicer zelo turistično, pa vseeno prekrasno. Tudi stari del mesta OHRID se nam je zdel res lep, pa čeprav smo se le peljali skozi, med iskanjem parkirišča. Gostoljubnost domačinov se nam je vtisnila v spomin, seveda bolj kot ne na račun prijetnega lastnika kampa. Jezero je v jutranjih urah enostavno čarobno, pa tudi s kulinaričnega vidika je Makedonija prav gotovo odlična destinacija. Saj pravim, pridemo še kdaj.

Nazaj v Albanijo in proti severu po panoramski gorski cesti | Peshkopia, Korab, Kukes

---

Ne znam razložiti, ampak čim smo prečkali mejo, smo se takoj počutili boljše. Do večera nas je ločilo še nekaj ur in mojemu čudnemu počutju navkljub smo izbrali precej ovinkasto gorsko cesto, ki se odcepi pri kraju PESHKOPIA in vodi pod goro KORAB v smeri proti kraju KUKES. Izjemoma smo tisto noč prespali v guesthouse-u, saj se še vedno nisem počutila nič kaj boljše in spanje na dvije sredi ničesar bi bila tokrat res zadnja opcija. Po čistem naključju smo našli res eno fajn prenočišče, kjer smo bili edini gostje, teta ni govorila prav nič angleško, zato smo se vse zmenili z njeno vnukinjo po video klicu. Soba za eno noč, večerja v njihovi dnevni sobi, prav tako zajtrk. Ni da ni. Krožnik se je polnil še preden je hrane na njem zares zmanjkalo in v postelje smo se zvalili siti kot že dolgo ne. Čeprav radi kampiramo po svoje, so takšna pristna doživetja z domačini res nekaj posebnega in veseli smo, da smo bogatejši tudi za takšno izkušnjo.

Kosovo

---

Po kratkem premisleku ali se v opevano dolino Valbona peljemo po albanski strani ali pa naredimo ovinek čez Kosovo, smo se odločili za slednje. Časovno približno enako dolga pot, le manj ovinkov, poleg tega pa spet ena nova država, nova izkušnja, zakaj pa ne. Po precej nekompliciranem prehodu meje smo morali za 15€ kupiti še kosovsko zavarovanje za avto, saj ga zelena karta ne krije in potem pot nadaljevali v kraj PRIZREN.

Kosovo. Priznam, moje prve asociacije pred obiskom so bile verjetno nekaj v tem smislu: vojna, KFOR, nerazvitost, revščina. O državi, ki jo dandanes kot samostojno državo še vedno priznava le 97 držav, nisem vedela prav dosti. V bistvu še zdaj ne vem prav dosti, saj se mi zdi njena zgodba precej kompleksna. Ampak, tale blog ni politične narave, zato ostajam pri naših vtisih med tem kratkim obiskom Kosova. Slednji so bili res pozitivni. Odlične ceste, zelo razvito kmetijstvo, velike hiše z dokončanmimi fasadami, večinoma dobri avtomobili. Podobno kot v Albaniji na vsakih par kilometrov avtopralnica in bencinska črpalka. Na hitro smo obiskali še mesto GJAKOVA, zavili v trgovino po lokalne specialitete in nadaljevali po cesti 9-1 proti mejnem prehodu z Albanijo, kjer smo prišli na cesto SH22 in nadaljevali proti Valboni. Verjamem, da Kosovo ponuja marsikaj zanimivega, zato se z veseljem še kdaj vrnemo.

Še zadnjič v Albanijo | Albanske Alpe, Valbona, jezero Koman, Skoder, Theth

---

Še vedno nas je spremljalo odlično sončno vreme in veselili smo se pogledov na mogočne ALBANSKE ALPE medtem ko smo vzdihovali nad lepotami turkizne reke VALBONA, ki teče po istoimenski dolini. Malo nas je spominjala na Sočo. Ko smo prispeli na konec ceste v dolini, pa smo imeli občutek, kot da smo v Tamarju. Prekrasni konci. Malo offroad zabave po suhi rečni strugi, počitek, okusna žar večerja in sončni zahod v spremstvu zvončkljanja kravjih zvoncev. Prvič nas je malce zazeblo. Zjutraj le kakšne 4 stopinje, zato smo po dolgem času obuli superge in nogavice, pa tudi tisti debeli flisi so nam končno prišli prav. Valbona je sicer super izhodišče za razne pohode, med katerimi je zelo priljubljen celodnevni pohod v sosednjo dolino THETH. Ta trenutno tako ali tako ni bil možen brez vodnika, zaradi snega, pa tudi z dojenčkom je takšna tura res predolga. Poleg tega je slednje veliko lažje izvedljivo v sklopu orgniziranega izleta, tako da te potem v Thethu poberejo s kombijem. Drugače je treba peš v obe smeri, da se vrnete po avto.

Ker smo si Theth vseeno želeli doživeti smo se odpeljali tudi tja. Iz Valbone smo po uri vožnje prispeli v kraj FIERZA in z manjšim trajektom v malo manj kot treh urah prepluli naravnost čudovito JEZERO KOMAN vse do kraja Koman. Četudi nas je plovba stala približno 80€ je bila vsekakor nekaj kar bi takoj ponovili. Še nekaj ovinkov in našli smo še eno super lokacijo za večerjo, kjer smo lahko prespali na parkirišču. Če boste kdaj v teh koncih, res priporočam Ledi´s place.

Naslednji dan nas je čakalo živahno mesto SHKODRA in pa zvita cesta čez prelaz v DOLINO THETH. Slednja je od vrha proti dolini čisto na novo asfaltirana in opremljena z zaščitnimi ograjami – če je nekoč veljala za pravi izziv in je bil dostop mogoč le s 4×4 vozili temu danes vsekakor ni več tako. Posledično se dolina razvija, obiskovalcev je vedno več. Še vedno je zelo lepo, mirno in pristno, ampak nekako se že čuti, da se zna tale idila kmalu spremeniti. Tu smo si privoščili krajši pohod do slapu in osvežitev v reki, zvečer pa uživali obkroženi z vršaci odetimi v oranžne odtenke sončnega zahoda. Kar malo žalostni smo se zavedli, da je tole pravzaprav naš zadnji večer v Albaniji, ki nam je res prirasla k srcu.

Iz Albanije v Črno goro | Podgorica, Kapetanovo jezero, Žabljak, Most na Tari, NP Durmitor

---

Prvotni plan je bil obiskati narodni park PROKLETIJE, ampak smo se potem glede na vremensko napoved neviht odločili drugače in mejo prečkali na prehodu Hani Hotit, na severnem delu SKADARSKEGA JEZERA. V Podgorici smo iz avta občudovali okrašene ulice, saj so ravno v teh dneh praznovali dan samostojnosti, a v nadaljnje raziskovanje mesta nas ni vleklo. Želeli smo čisto nasprotje mestu in imeli smo dober plan. Naš cilj, KAPETANOVO JEZERO. Priznam, do pred kratkim še nikoli nisem slišala zanj. Če ime vržete v Googlov zemljevid vidite, da se nahaja sredi ničesar. Do jezera vodi nekako nešteto poti brez oznak. Težko rečem, katero izmed njih smo prevozili, tudi ne vem kako dolgo je trajalo. Šlo je počasi. Pa nič zato, pokrajina je bila noro lepa. Predvsem pa nismo srečali nobenega avta. Le par pastirjev, ki so nas usmerjali v smislu „pri rumeni hiši pojdite desno“. Pri jezeru smo želeli prespati, tako da bi ga imeli „sami zase“ za sončni vzhod, a smo misijo žal tik pred koncem morali opustiti. Kakšne 3km pred jezerom nas je ustavil sneg. Morda bi prvo oviro še zvozili, a kaj ko nismo vedeli kaj nas čaka v nadaljevanju. Ker je zadnji del poti res ozek, smo se odločili obrniti dokler smo še lahko. Za tolažilno nagrado smo se naužili pogledov na prekrasna polja narcis, kar sploh ni bilo slabo. Na Kapetanovo jezero se pa vsekakor vrnemo, mogoče je september lep čas za to. Pot smo torej nadaljevali v ŽABLJAK. Ta dan smo bili v avtu približno 9 ur, kar je tudi najdlje na tem road tripu.

V Žabljaku nas je naslednje jutro za spremembo pričakalo bolj megleno in deževno vzdušje, a kljub temu se nam je uspelo sprehoditi do idličnega ČRNEGA JEZERA, za tem pa smo se zapeljali še do znamenitega MOSTA NA TARI. Žal nam je tudi v teh koncih sneg prekrižal načrte, panoramska cesta P14 je bila namreč še vedno zaprta. Po razglede na BOBOTOV KUK in ostale vrhove v NP DURMITOR se moramo torej tudi še kdaj vrnit.

Iz Črne gore v BiH | Mostar, Međugorje, slap Kravice

---

Ker je vožnja po zgoraj omenjeni P14 odpadla, smo ubrali drug mejni prehod in popoldne prispeli v vroč MOSTAR. Jaz sem že bila, za Charlija pa je bil to prvi obisk in čeprav smo se načeloma izogibali mest, smo tokrat z veseljem naredili izjemo. Poleg tega smo našli idealno lokacijo, privatno dvorišče 5min hoje od mostu, kjer smo lahko proti plačilu prespali. Pa še teraso s pogledom na most smo imeli čisto zase. Večerni sprehod in obvezna mesna pojedina v restavraciji Hindin Han, zjutraj pa kavica, baklava in še malo nakupov balkanskih dobrot na tržnici. Mostar ne razočara, tokrat je bilo tudi še precej mirno vzdušje, saj se glavna sezona še ni začela.

Nadaljevali smo mimo MEĐUGORJA do SLAPU KRAVICE, kjer nas je najprej malo presenetila višina vstopnine, a se nam je že ob prvem pogledu na res krasen slap vse skupaj zdelo vredno. Tokratni obisk BiH je bil res kratek, ker se nam je za zaključek road tripa kolcalo po morju in parih dneh na off na kakšni plaži in smo hiteli v Dalmacijo.

Hrvaška in pot domov | Makarska riviera, Krvavica, Split, Pag

---

Pot nas je vodila do MAKARSKE RIVIERE, kjer smo se odločili za nočitev v KAMPU KRVAVICA. Povsem slučajno. Bilo nam je tako všeč, da smo se takoj odločili podaljšati za še en dan. Prijazen lastnik, na pol prazen kamp, dišeči borovci, čiste sanitarije in dve minuti peš od plaže. Za 15€ na noč. Takole v predsezoni ko je vse mirno je res sanjska lokacija. In ravno to smo rabili za zadnje dni, početi nič namreč.

Na račun slabega vremena je bil dogodek katerega smo se želeli za vikend udeležiti doma v Sloveniji odpovedan, kar je v kočni fazi za nas pomenilo, da se nam ne mudi domov. Mila v začetku junija piha prvo svečko in omejeni smo bili res le s tem datumom, saj smo želeli praznovati z družino in prijatelji. Imeli smo torej približno 5 dodatnih dni časa in najprej smo se odločili za skok na otok PAG, potem pa načrtovali še par dni druženja s prijatelji iz Nemčije, ki so se ravno potepali po Kvarnerju. Še spontana kavica s Simono in Juretom (Slovenians travel) v SPLITU in hop v Metajno, na plažo Ručica.

Od tu pa na izbrano lokacijo za nočitev, potem pa… presenečenje! V vseh možnih scenarijih za zaključek našega naravnost fantastičnega road tripa tega res nisva imela v mislih, no pa se je vseeno zgodilo. Malce nenavadna situacija, a morda za 21 let starega Defenderja vseeno nič čudnega. Vsi poskusi ugasniti motor so namreč gladko spodleteli. Ključ se je dobesedno zataknil, v ključavnici se je obrnil le minimalno, tudi izvlečt ga ni bilo možno. Lahko bi seveda namenoma pustili, da avto crkne, a kaj ko ni bilo nobene garancije, da bo naslednje jutro spet vžgal. Hiter premislek kaj zdaj nama je dal le eno rešitev, gremo domov. Nihče si ni želel obtičati na otoku in se ubadati z avtovleko, na srečo smo napolnili poln tank dizla malce pred izvozom na avtocesti, in okoli 5 popoldne po že tako dolgem dnevu namesto večerje s pogledom na morje, štartali vožnjo proti Ljubljani. Nazaj čez most seveda, saj bi na trajektu morali ugasniti motor. Domov smo prišli okrog 11 zvečer in naslednji dan pri mehaniku uspeli odstraniti ključ. Konec dober vse dobro. Čeprav malce abrupten zaključek, smo se domov pripeljali dobre volje in res hvaležni za vse te sončne dni, za zdravje, za avto, ki nas kljub vsemu ni pustil na cedilu, za potrpežljivega otroka in za vsa nova doživetja na tokratni poti.

Naš road trip po Balkanu v številkah

---

Prevozili smo okrog 4000 km. Obiskali smo 6 držav, 4 od slednjih imajo svoje valute, v Črni gori in na Kosovu pa smo lahko povsod plačevali z evri. Na večini mejnih prehodov so poleg dokumentov želeli videti še prometno dovoljenje, ponekod tudi zeleno karto. Za vstop v Kosovo smo morali skleniti posebno zavarovanje za 15€, saj ga zelena karta ni krila. Cenovno se nam je najceneje zdelo v S. Makedoniji, pa tudi v Albaniji. V Albaniji je bil sicer dizel res drag, blizu 2€. V treh tednih smo večinoma spali na divje, 1x v guesthouse-u, 1x smo spali na parkirišču/dvorišču, 3x pri restavracijah, kjer smo jedli večerjo, na treh lokacijah pa smo spali v kampu. Tudi če ne bi kampirali, bi sproti zlahka našli prenočišča. Prav povsod smo se počutili dobrodošlo, z domačini imamo v vseh državah res pozitivne izkušnje, sploh pa lahko rečem, da so vse obiskane dežele idealne za road trip z dojenčkom.

Za DIZEL smo odšteli okrog 750€, za PRENOČIŠČA 70€, za hrano in pijačo v RESTAVRACIJAH okrog 300€, za NAKUPE PREHRANE v trgovinah in tržnicah približno 160€, za TRAJEKT po jezeru Koman 80€, za lokalne SIM KARTICE v Albaniji in Črni gori 25€. Še okrog 50€ za raznorazne vstopnine in parkirnine ter nekaj za hrvaške avtoceste. Vse skupaj torej okrog 1500€ ZA 3 TEDNE POTOVANJA, s tem da smo si večkrat privoščili kaj dobrega za pod zob. Bi se dalo ceneje? Seveda. Če odštejem restavracije, vstopnine in cestnino (saj se bi lahko izognili avtocestam), bi se znesek drastično znižal. Pri ceni goriv je trenutno pač treba malo stisnit zobe. V glavnem je takšna tura po Balkanu še vedno cenovno zelo ugodna, ponudi pa ogromno lepega.