Ko se vrnemo s potovanj, nas velikokrat kdo vpraša, kaj oziroma kje nam je bilo najbolj všeč. In ponavadi res nimam odgovora na to vprašanje. A tokrat temu ni tako, saj lahko oba v en glas odgvoriva, Albanija. Slednja nam je res prirasla k srcu in počutili smo se kar nekako doma. V Albanijo sem si sicer želela že dolgo dolgo časa in na ta račun smo se letos maja odpravili na 3-tedenski road trip po Balkanu z našim Land Rover Defenderjem, preurejenim v kamper. Prav Albaniji smo torej na tokratnem potepu namenili največ dni. Pa še bi jih lahko dodali za kakšen teden ali dva in nam ne bi bilo dolgčas. Od hribov do morja, zaspanih vasic in modernih mest, odličnih cest in super off road možnosti, gorskih prelazev z vrtogavimi razgledi, misterioznih bunkerjev, plaž s karibskim pridihom, turkiznih rek in jezer, prijaznih domačinov, živali in še in še. V Albaniji je vsega po malo in za vsak okus se najde kakšen idealen kotiček. V tem potopisu predstavljam našo krožno pot, od severa do juga ob obali ter nazaj na sever skozi notranjost države in objavljam ekstra veliko fotografij za vse tiste, ki nimate časa, oziroma neradi berete. Morda pa se pri komu tudi na račun mojega zapisa podre kakšen stereotip o tej zanimivi in raznoliki deželi, ki nas je tako navdušila.

PO ALBANIJI  SMO POTOVALI, KO JE IMELA MILA 11 MESECEV. PREBERI VEČ O ALBANIJI Z OTROKI ZNOTRAJ TEGA PRISPEVKA.

Prvi vtisi? Vse je takooo zeleno! Presenetljivo, saj smo pričakovali nekako bolj sušno pokrajino. Na vsakih nekaj kilometrov je bencinska črpalka. Pa avtopralnica. Tu in tam tudi kakšna mošeja. In kakšna koza, ovca, osel, konj. Če ne pa vsaj mačka ali pes. Mila je v nebesih. Ceste so odlične. Komunikacija je večinoma na ravni sporazumevanja z rokami. Vse je nekako bolj eksotično, v primerjavi s Črno goro in Hrvaško, katere smo obiskali v tednu poprej.

Mrizi i Zanave | najbolj znan albanski agroturizem

---

V Albanijo smo iz smeri Ulcinja prispeli v zgodnjih popoldanskih urah, še brez pravega kosila in spontano smo se odločili za postanek v mednarodno poznanem AGROTURIZMU MRIZI I ZANAVE, ki se nahaja približno pol ure vožnje od mesta SKODER. O njihovih domačih dobrotah, orgnskih pridelkih in slastnih pojedinah smo že velikokrat slišali same dobre stvari, poleg tega pa imajo na posestvu urejeno tudi posebno PARCELO ZA KAMPERJE, kjer lahko prespi vsak, ki si pri njih privošči kosilo oziroma večerjo. Sicer imajo na voljo tudi sobe. Ne vem kako je za vikende, ampak takole sredi tedna ni bil problem dobit mize brez predhodne rezervacije, do večerje pa smo imeli še dovolj časa, da smo se malo razgledali naokoli.

PARCELA ZA KAMPERJE je še precej nova pridobitev, naslednje leto bo v vrstah gotovo tudi že prijetna senca, ko se zelenje še malo bolj razraste. Sicer pa res lepo urejeno, na parceli je tudi več pip s tekočo vodo, ponoči je bilo popolnoma mirno. V glavnem odlična izbira za našo prvo noč v Albaniji, kjer smo kasneje večinoma DIVJE KAMPIRALI. Pa še avto smo malo pospravili in očistili.

Prva ALBANSKA POJEDINA je postavila visok kriterij za vsa prihajajoča kosila in večerje in med večhodnim menijem se enostavno nisva mogla odločit kaj nama je najbolj teknilo. V bistvu jedi nisva zbrala na meniju, ampak sva se popolnoma prepustila gostiteljem, ki so pridno prinašali krožniček za krožničkom, dokler ni bila cela miza polna takšnih in drugačnih poslastic. Od vložene zelenjave, do suhih mesnin, odličnih domačih sirov, oliv, koruznih pogač, pečenega mesa, in še in še pa do finala s sladico. Za povrh vsega pa še sončni zahod, miren otrok in okusno albansko vino. Ko je prišel račun za 28€, sem bila sigurna, da so kaj pozabili, pa dejansko niso.

In ker je bilo vse tako oh in sploh sva se odločila, da tule naslednji dan za 8€ po osebi pojeva še ZAJTRK. Ki v smislu okusnosti ni prav nič zaostajal za večerjo. Domači jogurti, marmelade, siri, pogače, jajčka, sveže sadje, v glavnem res za vsakega nekaj. Priporočam! Pred odhodom smo nekaj dobrot za domov nakupili še v njihovi trgovinici, potem pa gas v smeri obale.

BERAT | zgodovinsko mesto tisočerih oken

---

Pred prvim postankom na obali smo se spotoma ustavili še v zanimivem mestu BERAT, ki mu pravijo tudi MESTO TISOČERIH OKEN. Mesto je pomembno kulturno središče in s svojim edinstvenim arhitekturnim slogom z vplivi več civilizacij tudi na seznamu UNESCO svetovne dediščine, poleg zanimivih hišk v starem delu pa smo si na hitro ogledali še nekaj cerkva in mošej.

Na poti do Berata smo sicer namenoma spustili obisk albanske prestolnice TIRANE ter manjšega, na prvi pogled prijetnega mesteca KRUJE. Mi smo se tudi tokrat, kot ponavadi, osredotočili bolj na naravne znamenitosti in obiske nekaterih sicer zagotovo zanimivih mest zlahka preskočili.

OTOK ZVERNEC IN LAGUNA NARTA | prvo divje kampiranje v Albaniji

---

Tudi severni del albanske obale nas med predhodnim raziskovanjem in planiranjem nekako ni pritegnil, zato smo prvi postanek naredili v okolici mesta VLORE, in sicer malce severneje, ob čudoviti LAGUNI NARTA, kjer se nahaja tudi znan SAMOSTAN SV. MARIJE na otočku ZVERNEC.

Še malce naprej od samostana smo prispeli do krasnega mirnega zaliva, PLAŽE DAILAN, obdanega s klifi in večjo travnato površino na kateri je že stalo nekaj kamper vozil. DIVJE KAMPIRANJE je v Albaniji dovoljeno in slednje smo tudi mi z užitkom izkoristili. Sredi maja je bil dan že precej dolg in ostalo nam je še nekaj ur svetlobe, ravno prav za daljši sprehod in raziskovanje okolice, klepet s sosedi, umirjeno večerjo in kozarec vina ob sončnem zahodu.

Težko rečem kakšno je stanje v mesecu juliju in avgustu, ampak takole maja je bilo prav luštno mirno, prostora pa na pretek tako da si je vsak od nas zlahka našel svoj prostor. Zaliv je sicer dostopen tudi brez 4×4.

Še pogled z vrha sosednjega hriba, medtem ko se nam je zvečer pridružila še čreda koz s prijaznim pastirjem. Še enkrat povem, če se v Albanijo slučajno odpravljate z otroci, ki so nori na živali, bo prav povsod po državi za njih pravi raj.

Naslednje jutro smo si privoščili še malo vožnje po plaži Dailan, vse do naslednjega zaliva PORTO NOVO, kjer se pot konča ob vodnem kanalu, ki povezuje odprto morje in laguno Narta. Malenkost južneje od zaliva, kjer smo prespali vas sicer ob borovem gozdišku čaka urejena JAVNA PLAŽA NARTA, ob kateri ne manjka beach barov in restavracij, najdete pa tudi KAMP.

PRELAZ LLOGARA | panoramska cesta skozi narodni park Llogara 

---

Albanija pa ni raj le za ljubitelje živali temveč tudi za vse, ki ljubijo ovinkaste ceste, gorske prelaze in nepozabne razglede. NARODNI PARK LLOGARA, kjer se nahaja istoimenski prelaz preko katerega vas pot pripelje proti sanjskim plažam južne Albanije, vas ne bo pustil ravnodušne.

Nešteti ovinki so nas pripeljali na 1043m nmv in ponudili obilico krasnih pogledov na bele peščene zalive JONSKEGA MORJA. Albanija sicer slovi tudi po PRIDELAVI MEDU, ki ga lahko kupite na eni izmed številnih stojnic ob cesti preko prelaza.

GJIPE | ena najlepših albanskih plaž

---

Plaža oziroma ZALIV GJIPE slovi kot eden najlepših v tem delu Albanije, predvsem pa med 4×4 overland popotniki slovi kot ena tistih „must do“ alinej na seznamu kaj videti in početi v Albaniji. Seveda s tem mislim na vožnjo po na določenih predelih res obupno razriti cesti in divje kampiranje na plaži. Sliši se sanjsko in verjetno je res čudovito potem ko popoldne vsi ostali dnevni turisti oddidejo, a roko na srce, tole dogodivščino smo tokrat brez grenkega priokusa izpustili. In sicer iz dveh razlogov, prvi je Mila (sicer vedno zagovarjam, da se tudi z dojenčkom „vse“ da, ampak včasih pa le prevlada tisti materinski nagon, ki pravi „ne tega delat“), drugi pa napoved neviht preko noči.

Po ogledu ceste in hitrem premisleku smo avto torej pustili na plačljivem parkirišču in se do zaliva raje odpravili peš, kar nam je vzelo približno 20 minut. V zalivu vas sicer čaka še EKO KAMP, bar oziroma restavracija in pa GJIPE KANJON, ki je še posebno priljubljena točka za vse plezalce.

JALE, AKUARIUMIT, LIVADHI, HIMARE, PORTO PALERMO, BORSHIT | sanjski zalivi in plaže v okolici kraja Himare

---

Dan je bil še dolg in v iskanju prenočišča smo obiskali en kup zalivov in plaž, se vmes vrgli v morje in pripravili kosilo. Žal smo obe lokaciji, super mirna zaliva do katerih se načeloma pride le s 4×4 vozili, morali zapustiti, ker so na njih že kraljevali drugi kamperji, na ostalih lažje dostopnih plažah pa nekako nismo želeli ostati čez noč. Vsekakor smo ta dan obiskali par krasnih zalivov, če bi morala zbrati najlepši skrit kotiček bi bil to zaliv AKUARIUMIT.

ZALIV BUNEC | dva dni morskih počitnic v mirnem zalivu

---

Svoj prostor smo proti koncu dneva našli v mirnem ZALIVU BUNEC, na zelenici tik ob plaži, kjer eden izmed dveh obstoječih beach barov že obratoval, drugega pa so še obnavljali za prihajajočo glavno sezono. Prijazen lastnik odprtega bara je za nas pustil odprt WC ter tuš na plaži, v zameno za lepo gesto smo si naslednji dan pri njih privoščili morsko kosilce in mrzlo pivo. Ker smo zadnje dni precej prevozili, smo se tule odločili za dan popolnega počitka in prespali dva krat. Spektakularni sončni zahodi, jutranja kavica na plaži, kopanje v osvežujočem morju, popoldanski počitek in žar večerja, ja prav nič hudega nam ni bilo tule.

Mila sicer ni bila prvič na morju, a se mi zdi, da je šele tokrat, pri svojih 11 mesecih vse skupaj bolj dojela in se kar dolgo sama zamotila z igranjem s kamenčki, ki si jih na srečo ni več brezglavo tlačila v usta. Za igranje na plaži se je kot super uporabno izkazalo zložljivo vedro, ki ga sicer že več let uporabljava za umivanje posode. Edina pomanjkljivost albanskih plaž je morda pomanjkanje sence, tako da so sončna krema in kape res obvezna oprema. Na nekaterih plažah je žal tudi precej raznoraznih smeti – na tejle je bilo sicer kar uredu, drugače pa malo več pozornosti ni odveč, če potujete z najmlajšimi.

Naši obroki so ponavadi precej preprosti, a vseeno se tudi na kampiranju trudimo jesti raznovrstno, sveže in okusno. V vročih dneh so naš favorit za kosila osvežujoče solate, zvečer pa kaj pečenega. Z malo domišljije se da pripraviti marsikaj – cel kup idej sem že pred časom objavila v posebnem prispevku, za malo inspiracije na to temo si ga preberite tukaj.

Zalivov kot je Bunec v Albaniji sicer ne manjka in vsaj izven glavne sezone se spontano najde res lepo število takšnih fajn kotičkov, sploh če ne pridete ravno v poznih urah, ko vas mogoče že kdo prehiti. Poleg nas je bilo v Buncu tudi še par vanov, ampak smo imeli vsak dovolj prostora, da se nismo motili.

SARANDE | živahno turistično obalno mesto

---

Našo pot smo nadaljevali proti skrajnemu jugu države in postanek naredili še v res lepo urejenem pristaniškem mestu SARANDE. Hoteli, restavracije, trgovine, bari, prenovljena promenada, ni da ni. Sicer za naš okus preveč turistično, ampak hkrati še vedno privlačno, predvsem pa izredno čisto mesto.

Če iščete lokacijo za počitnice na ALBANSKI RIVIERI, kjer se tudi kaj dogaja in imate hkrati na voljo oddih na lepi peščeni plaži je Saranda morda pravi kraj za vas. Tole je tudi dobra izhodiščna točka za DNEVNE IZLETE tako do plaž proti jugu kot tistih zgoraj omenjenih malce severneje, pa tudi nekaj znamenitosti v notranjosti države se nahaja dovolj blizu.

PLAŽA PASQYRAVE | priljubljena plaža med krajema Sarande in Ksamil

---

Tole plažo smo v dopoldanskih urah odkrili bolj po sreči kot po pameti, na njej pa nekaj časa uživali povsem sami. Šele kasneje smo ugotovili, da je PLAŽA OGLEDAL, kot njeno ime razkrije v prevodu, pravzaprav precej poznana in priljubljena. Nas ne čudi zakaj je temu tako, turkizno morje, mehka mivka, zanimive skalne formacije in klifi ter ležalniki s pripadajočimi senčniki ustvarijo res popolno sliko. Poleg parkirišča je tu tudi malo večji beach bar.

Plaža se nahaja približno 15 minut vožnje proti jugu iz mesta Sarande in 10 minut vožnje proti severu iz kraja Ksamil. Izven sezone lahko pri plaži v kamperju brez problema tudi prespite, sredi glavne sezone pa težko rečem koliko je gneče.

KSAMIL | sanjske peščene plaže s karibskim pridihom

---

Zadnje obalno mestece pred mejo z Grčijo nas je res pozitivno presenetilo predvsem s svojimi očarljivimi plažami, ki so, brez pretiravanja res takšne kot na Karibih in podobnih sanjskih destinacijah. Najbolj znana in izredno priljubljena je kar GLAVNA PLAŽA KSAMIL, ki se nahaja v centru, sicer pa severno in južno od slednje najdemo cel kup manjših prijetnih peščenih zalivčkov. Poleg poležavanja na plaži in kulinaričnega razvajanja v številnih restavracijah si lahko privoščite še nekajurni IZLET Z BARKO do bližnjih OTOKOV KSAMIL, obiščete pomembno arheološko središče BUTRINT ali pa se odpravite na dnevni izlet kam drugam.

Spodnje fotke so s PLAŽE PARADISE na jugu mesta Ksamil, kjer smo se za nekaj ur zabarikadirali na plačljive ležalnike s senčnikom. Presenetljivo je bilo morje ravno tu sicer malenkost hladneje kot na prejšnjih plažah, a vseeno nam je uspelo par hitrih skokov v vodo. Poleg tega je v neposredni bližini še nekaj barov in restavracij, pa tudi hotelov, za tiste, ki bi želeli prav tu prespati, nedaleč stran pa se nahaja tudi KAMP ONI.

Parking na travnati površini pri PLAŽI PARADISE, dobesedno par metrov od peščenega pasu obale, kjer je možno s kamperjem tudi prespati, vsaj izven glavne sezone. Mi smo se sicer zaradi pomanjkanja sence na res vroč dan, odločili peljati naprej in prespati drugje.

BUTRINT | eno najbolj pomembnih albanskih arheoloških mest

---

Le nekaj kilometrov južneje smo si želeli ogledati še enega najbolj pomembnih ARHEOLOŠKIH NAJDIŠČ v Albaniji, ki je tudi na UNESCOvem seznamu svetovne dediščine, antično grško mesto BUTRINT v istomimenskem NARODNEM PARKU. Žal je bila ravno nedelja, ki je očitno priljubljen dan za šolske izlete z avtobusom, slednjih se je že na parkirišču dobesedno trlo. Nepopisna gneča pospremljena z glasnimi najstniškimi vzkliki nas je žal odvrnila od obiska, poleg tega je bil še zelo vroč dan, pa tudi vstopnina (okrog 10€) ni ravno nizka. Verjamem, da je zanimivo, zato se morda ustavimo kdaj drugič, ko bomo na poti v Grčijo.

SYRI I KALTER | “the blue eye”

---

Pri Butrintu smo tudi zaključili našo pot ob obali in se obrnili proti notranjosti države. Za prvo postojanko smo si izbrali priljubljeno turistično točko, IZVIR „BLUE EYE” ali po albansko SYRI I KALTER, ki se nahaja približno 20km vzhodno od Sarande. Odločili smo se, da blizu vhoda tudi prespimo, saj smo našli super mesto v senci tik ob potoku.

Če se je še nedolgo nazaj z avtom prišlo skoraj do tega znamenitega IZVIRA REKE BISTRICE v času našega obiska temu ni bilo tako, saj so ravno zdaj urejali veliko novo parkirišče, novo cesto, nove zapornice ter postavljali nove cestne svetilke. Ni nam torej preostalo drugega kot polurni sprehod, ki ga zaradi vročine res ne priporočam sredi dneva. Na koncu smo bili nagrajeni s krasno zeleno okolico tega NARAVNEGA SPOMENIKA, kjer smo se prijetno ohladili. Sicer le v senci dreves in ne tudi v vodi, kot so to storili nekateri ostali obiskovalci. Blizu izvira se sicer nahaja tudi restavracija in bar in če ste ravno lačni je prav prijetna lokacija za kosilo ali pa hiter prigrizek.

Tole je bila sicer ena izmed največjih turističnih točk v Albaniji, če sodim po številu obiskovalcev, ampak se nam je vseeno zdelo kar v redu za obisk. Sploh zato, ker smo prespali zelo blizu in smo si vse skupaj ogledali pozno popoldne, ko se nam nikamor ni mudilo.

GJIROKASTER | arhitekturno zanimivo Unescovo mestece 

---

Naslednje jutro nas je pot vodila v GJIROKASTER, katerega staro mestno jedro najdemo tudi na seznamu UNESCOve svetovne dediščine, sicer pa je kraj tudi pomembno središče grške manjšine v Albaniji. Pokrajina, ki nas je spremljala ob poti je bila spet naravnost čudovita.

Po slabi uri vožnje smo se znašli med očarljivimi OTOMANSKIMI ZGRADBAMI, se brez posebnega plana sprehajali po ulicah starega mesta, si privoščili odlično kavo z baklavo, se stežka upirali nakupom vseh tistih krasnih prevlek za vzglavnike, tepihov, škatlic, oblek in ostalih ročnih izdelkov, si pogledali še TRDNJAVO in se počasi odpravili naprej.

Resda na naših road tripih večinoma čas najraje preživljamo v naravi, med gorami, ob morju oziroma kjerkoli ob kakšni panoramski cesti, ampak tole mestece nas je povsem očaralo in obisk Gjirokastra toplo priporočam vsem, ki vas zanese v te konce. Tudi če se odločite le za oddih ob obali kjerkoli v južni Albaniji, do tu ni tako daleč, da ne bi mogli na dnevni izlet.

BENJES & KANJON LANGARICA | most Kadut in namakanje v vročem vrelcu

---

Iz Gjirokastra smo pot nadaljevali proti VROČIM VRELCEM, ki se nahajajo v KANJONU LANGARICA, tik ob čudovitem MOSTU KADUT. Pot do največjega kraja v bližini, PERMET, nam je vzela približno eno uro, do parkirišča pri mostu oziroma vrelcih pa še kakšne pol ure.

Tole je spet ena takšna lokacija ki jo res toplo priporočam, ampak že v času našega majskega obiska obiskovalcev ni manjkalo, zato si lahko samo predstavljam kako vse skupaj zgleda v najvišji sezoni. Če potujete s kamperjem priporočam, da prespite v bližini vrelca (je kar nekaj možnosti na travnatih in prodnatih površinah v bližini) in se okopate zgodaj zjutraj ali pa pozno popoldne.

Sicer pa do vrelca, ki je lepo urejen v skalnat bazenčič pot vodi preko omenjenega mostu na zgornji fotografiji, blizu vrelca je tudi malo sence, voda pa je prav prijetnih temperatur, ne prevroča, vsekakor pa ni hladna. Čudovito, pa še razgledi so za dol past. Sicer pa, namakate se lahko tudi v vodi čisto pri mostu na levi strani potem ko ga prečkate s smeri parkirišča in z malo sreče boste popolnoma sami.

CESTA SH75 | neturistična pot proti S. Makedoniji

---

Ker še ni bilo tako pozno, smo se po kopanju v vrelcih odločili pot nadaljevati v grobi smeri proti Severni Makedoniji. Seveda je bilo do meje še čisto predaleč, ampak želeli smo priti vsaj amlo bližje. Vozili smo po cesti SH75, ki vodi nekako ob meji z Grčijo, v smeri kraja KORCA.

Cesta je naravnost čudovita! Sicer asfaltirana, ampak precej ozka. Borovci, pastriji s čredami ovac, nori hribi, cvetoči travniki, nikjer nobenega razen vseh ostalih koz, konjev in osličkov. V glavnem precej neturistična pot, takšna kot nam je ponavadi najbolj všeč.

VITHKUQIT | nočitev ob nepoznanem jezeru na poti do S. Makedonije

---

Pozno popoldne smo pristali ob čudovitem jezeru, za katerega še nikoli nismo slišali in ga sicer prav gotovo ne bi obiskali, če ne bi ravno tu v okolici iskali prostora za prenočitev. Mogoče jezero samo po sebi niti ni nič posebnega, ampak ta tišina, te odsevi na mirni gladini vode, te zelene barve in te zasnežene gore v ozadju so nas navdale z nekim prav posebnim notranjim mirom in hvaležnostjo, da lahko uživamo v vsem tem. Čisto sami sredi te krasne narave, ki nas je (čeprav še nikoli nismo bili tam) spominjala na prizore iz Gruzije ali pa Armenije.

Ob večerji nam je narava postregla še s kičastim sončnim zahodom in utrujeni, ampak z nasmeškom na obrazu, smo se ob lahkotnem vetrcu zazibali v spanje. Naslednje jutro smo že drveli, če sploh lahko tako rečem za Defenderja, proti jezeru Ohrid in meji s S. Makedonijo.

Albanijo smo za par dni zapustili in si vmes ogledali en manjši del S. Makedonije, ki pa nas žal, še zdaleč ni tako prevzela kot nas je Albanija. Zato smo se tudi malce prej kot sprva načrtovno vrnili v Albanijo, tokrat na mejnem prehodu BLATO.

NAZAJ V ALBANIJI | neturistična gorska cesta od kraja Peshkopi do Kuckesa

---

Z mejnega prehoda Blato smo pot nadaljevali mimo kraja PESHKOPI po zviti panoramski gorski cesti SH31 v smeri proti kraju KUCKES. Če iščete neturistične poti, ki ponujajo obilo razgledov na okoliške gore je to to, ne bo vam žal, če zavijete v te konce. Ta dan smo tudi prvič (in zadnjič) na tokratni poti, smo prespali v guesthousu, za to pa smo se odločili na račun mojega malce slabšega počutja tiste dni. Pa nič ne de, za očarljivo sobo s skupno kopalnico, obilno večerjo in zajtrk z domačimi dobrotami v BUJTINA GJANA smo odšteli 50€, poleg tega pa smo bogatejši za eno res pristno izkušnjo z domčini, ki je sicer ne bi imeli. Tetka, ki ni govorila besede angleško, z izjemo “okay okay”, je za nas poskrbela kot za svoje in zares smo se počutili kot doma. Poleg tega smo bili edini gostje in zatorej deležni vse pozornosti. Priporočam!

DOLINA VALBONA | slovenska Trenta ali Albanske Alpe?

---

Naslednje jutro smo odrinili relativno zgodaj, saj smo se za vožnjo do znamenite DOLINE VALBONA odločili za pot skozi KOSOVO in ne po cesti SH23 ki iz kraja Kuckes vodi po albanski strani. Obe poti bi nam sicer vzeli podobno dolgo časa, a na Kosovem še nikoli nismo bili, in konec koncev, zakaj pa ne. V Albanijo smo se popoldne vrnili na mejnem prehodu zahodno od mesta GJAKOVA in po cesti SH22 nadaljevali v VALBONO.

Prvi vtisi doline Valbona? Wow, pa saj je kot pri nas v dolini Soče! No, vseeno malenkost drugače. Še nekaj kilomtrov od prvega odcepa ob turkizni reki do konca doline, kjer se cesta konča in že smo našli naš prostor na produ v senci dreves s pogledom na mogočne ALBANSKE ALPE. Če se nam je prej zdelo, kot da smo v Trenti, se nam je zdaj, kot da smo v Tamarju. S to razliko, da smo tu mirne duše z avtom lahko raziskovali suho rečno strugo in v čistem miru uživali v razgledih, ki smo jih imeli samo zase.

Da pa se ne bo kdo prestrašil ob pogledu na zgornjo fotko, do konca doline vodi sicer prav lepa asfaltirana cesta, tako da je dostop do prenočišč in parkirišč možen s kakršnimkoli vozilom. Za tiste, ki imamo 4×4 pa je potem, ko se cesta konča, možna še vožnja po rečni strugi, kadar je slednja seveda bolj suha.

PROKLETIJE, mogočna gorska veriga, ki se razteza na območjih ČRNE GORE, ALBANIJE in KOSOVA, geografsko sicer spada k DINARSKEM GORSTVU, po izgledu pa z ledeniškimi dolinami in tipičnih oblikami vrhov gora območje močno spominja na Alpe. Iz tega razloga je ta čudovit gorski masiv znan tudi pod imenom ALBANSKE ALPE. Najvišji vrh je MAJA JEZERCE, na 2694 m, sicer pa je na območju še cel kup dvatisočakov. Najbolj znan pohod, vsaj če govorimo o albanskem delu Prokletij, je verjetno prav POHOD IZ VALBONE V THETH, oziroma obratno. Pot vam vzame v povprečju 7 ur, če ste izkušeni pohodniki verjetno kakšno uro manj, sicer pa lahko vmes tudi prespite. Pohod je sicer najlažje izvedljiv v sklopu ORGANIZIRANEGA IZLETA, kjer vas iz mesta Skoder peljejo do Valbone in poberejo v Thethu. Če se bi na pot želeli odpraviti sami, oziroma bolje rečeno, z lastnim vozilom, se morate v začetno dolino peš vrniti po isti poti ali pa si kako drugače organizirati prevoz nazaj. Meseca maja je bilo na poteh po hribih še precej snega, zato so za daljše pohode verjetno bolj ustrezni poletni meseci, verjetno je super tudi septembra. Mi smo tokrat v razgledih uživali le iz dolinskih predelov, saj z Milo tovrstni podvigi še niso možni, oziroma nismo dovolj fit za celodnevni pohod z njo v nahrbtniku, ampak kot lahko vidite nam tudi tako ni bilo prav nič hudega. Narava je res prekrasna v teh koncih.

Takšnih kotičkov tudi v Valboni ne manjka in zlahka smo našli svoj mir. Ta dan smo tudi „praznovali“ Charlijev rojstni dan, kar je pomenilo, da smo si pripravili malo boljšo večerjo, v kos baklave vtaknili svečko in odprli eno malce boljšo buteljsko vina ter uživali v razgledu. Otrok pa je, raznoraznim preprogam navkljub, seveda z največjim veseljem večino popoldneva najraje sedel na kamnih in odkrival novo okolico.

Zvečer nas je na Milino veselje prišla pozdravit še prav nič plašna čreda krav, ki so med zvončkljanjem radovedno pogledovale proti skupini avtodomov na večjem parkirišču.

V Valboni smo se počutili super, če bi si zadali še kakšen pohod bi zlahka ostali še par dni, tako pa smo naslednji dan okrog poldneva že odrinili naprej. Ne morem sicer reči da je dolina dandanes še vedno nek odročni skriti biser, kot je verjetno bila kakšno desetletje ali dva nazaj, je pa kljub temu še zmeraj dovolj pristno in enostavno lepo. Priporočam vsem ljubiteljem pohodništva, pa tudi tistim, ki radi uživate v tovrstnih razgledih brez da ste fizično aktivni. Tudi sončni zahodi niso slabi.

JEZERO KOMAN | spektakularna vožnja po turkiznem jezeru med krajema Fierza in Koman

---

Po približno uri vožnje iz doline Valbona smo prispeli do priveza za TRAJEKT PO JEZERU KOMAN, blizu kraja FIERZA. Naš naslednji cilj je bila namreč dolina Theth do katere se pride po cesti mimo Skodra. Iz Valbone do Skodra pa imate v grobem dve možnosti, ali po zviti cesti (SH22 in SH5) precej naokoli ali pa z omenjenim trajektom, ki vas pripelje do kraja Koman od koder nadaljujete po cesti SH25. Mi smo se enoglasno odločili za trajekt in kljub ceni 80€ tole plovbo toplo priporočam vsakemu, ki zaide v te konce.

Če je „trajekt“ še pred nekaj leti pomenil nekakšen večji splav, so današnji trajekti po jezeru v obliki manjših ladij prav udobni. Ker smo potovali pred glavno sezono smo karte brez problema kupili na licu mesta, prispeli smo približno eno uro pred odhodom. Vnaprej smo si torej pogledali le urnik plovbe in izbrali ponudnika, s katerim je bil možen odhod ob 13:00. Na voljo je namreč par kompanij, o razlikah težko kaj rečem.

Med slabe tri ure dolgo plovbo po turkiznem jezeru Koman, ki je sicer umetni rezervoar na REKI DRIN, se kar nismo mogli načuditi tej prekrasni okolici, ki nas je brez pretiravanja spominjala na norveške fjorde prej kot na karkoli albanskega. Najožji del soteske meri le kakšnih 50m, na pobočjih pa se nahajajo tudi manjše vasi, opazili smo tudi zanimiva prenočišča, ki so dostopna le z manjšimi čolni oziroma KAJAKI. Če se v okolici jezera odločite ostati kakšen dodaten dan mora biti verjetno prekrasno najeti kajake in rokave jezera odkrivati na lastno pest ali pa si privoščiti kakšen organiziran izlet z manjšim čolnom – slišali smo, da je navzgor po REKI SHALA prekrasno.

Naj omenim še, da se veliko obiskovalcev na tole plovbo poda v obratni smeri, se pravi iz mesta Skoder proti Valboni. In prav v tej smeri so privezi za trajekte locirani na izredno majhni površini, ki se povrh tega nahaja še na koncu res ozkega in slabo osvetljenega tunela. Ne predstavljam si ravno, kako vkrcanje na trajekt s te smeri poteka v visoki sezoni, ko se kolona vozil vije skozi tunel, smo pa slišali da je res precej kaotično vse skupaj.

Po pristanku v kraju KOMAN na drugem koncu jezera smo nadaljevali po cesti in nekaj časa zaman iskali mesto za prenočitev – tule je slednje precej težko, saj cesta vodi ob strmem pobočju na eni in jezerom na drugi strani. Potem pa smo našli drugačno rešitev, ki je potešila kar dve zagati na en mah, in sicer našo lakoto in lokacijo za nočitev. Pri LEDI´S PLACE lahko s kamperjem prespite na lepo urejenem parkirišču, če si pri njih privoščite večerjo ali kosilo. Izredno prijazni gostitelji, okusna hrana, čudoviti razgledi na jezero, domače živali in še in še – obisk te družinske restavracije oziroma prenočišča (ravnokar gradijo simpatične hiške ob jezeru) je nekaj kar res toplo priporočam, pred ali pa po odhodu na trajekt.

In ker smo bili tako navdušeni nad slastno večerjo smo si naslednji dan privoščili še zajtrk, ki po okusu ni prav nič zaostajal. Res res res priporočam postanek tu, se vidi da vsi delajo s srcem. S polnimi želodčki smo se poslovili, obljubili da še kdaj pridemo in nadaljevali proti mestu SKODER.

SKODER | prestolnica severne Albanije

---

V prestolnici severne Albanije se nismo zadržali predolgo. Ravno toliko, da smo nakupili nekaj svežih dobrot, ker je bila ravno sobota in so se po ulicah bohotile tržnice, pa tudi Defenderju smo privoščili temeljito čiščenje v eni izmed številnih AVTOPRALNIC. Sicer je bil par ur za tem že spet konkretno prašen, ampak nekaj časa je bil pa zglancan kot nov. In to za le 5€.

DOLINA THETH | naša zadnja postojanka v Prokletijah oziroma Albaniji 

---

Slabi 2 uri kasneje smo prispeli v DOLINO THETH. Če je Theth še do nedavnega veljal za mističen težko dostopen kraj, kamor z lastnimi vozili pridejo le tisti najbolj pogumni, letos temu svekakor ni več tako. Po eni strani je to dobro, saj je dostop omogočen tudi tistim, ki bi dolino radi obiskali z „navadnim“ avtomobilom, po drugi strani pa se ravno s tem kraju vzame nek poseben čar. Cesta SH21 z vrha prelaza do doline je namreč povsem na novo asfaltirana in res lepo urejena z zaščitnimi ograjami in posajališči na razglednih odsekih vred. Za prav posebno cestno dogodivščino do doline Theth v smislu težavne vožnje morate danes tako izbrati zvito pot vzhodno od parka Maranai, ki pa vam vzame vsaj 5 ur.

Dolina Theth je bila naša zadnja postojanka v Albaniji in bilo nam je kar malo hudo, da obmo že kmalu dokončno, vsaj za letos, zapustili to zanimivo deželo, ki nam je res postregla s samimi lepimi dogodivščinami. Prenočili smo na travniku restavracije povsem na koncu doline, nekako med zanmenito cerkvico in znamenitim kamnitim stolpom, ki je nekoč služil kot zapor.

Po kratki pavzi ob prihodu smo se v približno 45 minutah sprehodili do bližnjega SLAPU GRUNASI, in si na poti nazaj privoščili še osvežujoč postanek pri enem izmed rokavov reke. Obisk tamkajšnjega Blu Eye-a smo tokrat izpustili, saj nam ne bi uspel v istem dnevu, za dan kasneje pa je bilo napovedano precej slabše vreme.

Naš obisk doline Theth je bil torej katek a zato nič manj sladek. Čeprav smo tam nekje v Valboni še malo kolebali, ali se nam sploh splača še v Theth ali bo morda preveč podobna pokrajina, lahko zdaj rečemo da je tule vseeno malce drugačno vzdušje in ni nam žal za vse tiste kilometre po še eni ovinkasti poti, ki jih na tokratnem road tripu prav zares ni manjkalo.

Še zadnja večerja v Albaniji. Privoščili smo si še zadnje krožničke lokalnih dobrot, ki sva jih poplaknila z lokalnim pivom. Če smo popotovanje po Albaniji začeli precej kulinarično smo ga tako tudi končali. Prav gotovo nismo bili zadnjič tu in za naslednji obisk imamo že nekaj idej. Kdo ve, morda pa se nam uspe vrniti že naslednjo pomlad. Albanija nas je namreč res navdušila in (vem, da se ponavljam), obisk priporočam vsem, ki iščejo malce drugačen kulturni utrip, čudovito naravo, “wow” plaže, gostoljubne domačine, odlično kulinariko, dostopne cene, divje kampiranje in odročne ceste ter malo offroad dogodivščin.

KORISTNE INFORMACIJE ZA OBISK ALBANIJE

---

PRENOČIŠČA V ALBANIJI

Z izjemo ene nočitve v guesthousu, ki se jim v Albaniji reče BUJTINA, smo prakticirali DIVJE KAMPIRANJE, ki je tu povsem dovoljeno, dvakrat pa smo prespali na parkiriščih restavracij, kjer smo jedli večerjo. Tudi to je kar pogosta praksa v teh krajih. Sicer ne boste imeli problemov tudi s sprotnim iskanjem sob, saj je ponudbe v smislu HOTELOV in PRIVATNIH NASTANITEV povsod dovolj, najdejo pa se tudi številni KAMPI.

ALBANSKE CESTE

Nasprotno s pričakovanji mnogih naših sogovornikov po vrnitvi domov, lahko napišem da so albanske ceste ena a. Seveda se še vedno najdejo tudi kakšne takšne ozke, zvite, luknjaste in brez zaščitnih ograj, a tiste na glavnih turističnih poteh so res nove in moderne. Je pa potrebno na prav vseh cestah paziti na koze, ovce in ostale živali, ki se večkrat znajdejo na cestišču.

STROŠKI POTOVANJA PO ALBANIJI

Albanija je cenovno še zelo dostopna destinacija, težko pa rečem, da je vse smešno poceni. Veliko odtehta dejstvo, da lahko s kamperjem spite brezplačno, sicer pa je po drugi strani maja 2022 LITER DIZLA stal skoraj 2€ in je bil s tem najdražji od vseh obiskanih držav na tokratnem road tripu. HRANA je poceni, tudi v restavracijah so cene zmerne. Najdražja VSTOPNINA je bila za arheološki kompleks v Butrintu, okrog 10€, sicer pa je veliko atrakcij brez svtopnine. Med večje stroške štejem še TRAJEKT po jezeru Koman za katerega smo odšteli 80€. CESTE niso plačljive.

PLAŽE V ALBANIJI

Albanske plaže so najlepše na jugu države, bi rekla južno od prelaza Llogara. Tam res zlahka najdete takšno, kjer bi lahko ostali več dni in se ne bi naveličali morskega oddiha. Če si želite še posebno turkiznega morja in še posebno belega peska pa obvezno v Ksamil, kjer so zalivi res sanjski. Na nekaterih plažah lahko v sezoni najamete senčnike in ležalnike, na večini plaž je tudi beach bar oziroma restavracija, parkirišča so brezplačna, prav tako so plaže javne in dostopne vsem.

SMETI

Albanijo se velikokrat asociira tudi s kupi smeti in žal moram potrditi da je slednje dejansko problem. Prišli smo dobro pripravljeni in nas stanje ni šokiralo, slišali pa smo tudi, da se za glavno sezono dobro pripravijo in plaže ter mesta lepo očistijo, pred in po sezoni pa je bolj umazano. In ja, so čiste plaže in so plaže kjer se človek le prime za glavo. V mestih, ki smo jih obiskali se nam situacija s smetmi ni zdela nič kaj grozna. Morda prav nasprotno, na primer v Sarande in Vlore se nam je zdelo celo ektremno čisto. Pridite torej pripravljeni, prinesite kakšno vrečo za smeti več in sproti še vi kaj poberite, predvsem pa vedno pospravite za sabo, če divje kampirate.

ALBANSKA KULINARIKA

Že morda drži, da v Albaniji na račun pridejo vsi ljubitelji pečenega mesa, a tudi za vegetarijance se najde en kup odličnih jedi ob katerih se prav vsem pocedijo sline. Precej jedi, kot na primer burek, srečamo tudi v ostalih državah po Balkanu, pa vseeno ima Albanija cel kup svojih specialitet. Zelenjava na žaru, vložena kisla zelenjava in nadevana zelenjava, feta in ostali domači siri, med, olivno olje, domači jogurti (ki se velikokrat znajdejo tudi v glavnih jedeh), ribe, mesne obare, kofte, jagnjetina, odlične pogače, in pa seveda baklava ter ostale sladice. Tudi albansko vino je dobro. Poskusite TAVE KOSI (pečena jagnjetina z rižem in jogurtom), FERGESE (paprika, paradižnik in sir iz pečice), FLIJA (gratinirane palačinke), in kakšen domač hladen narezek s koruzno POGAČO.

KAKO DO ALBANIJE

Iz Ljubljane do Tirane je skoraj 1000km, pot pa vam vzame okrog 13 ur, če ni posebnosti na mejnih prehodih. Do juga Albanije je potem še približno 300km, oziroma 5 ur. Lahko naredite tako kot mi in do Albanije prilezete bolj počasi, s postanki na Hrvaškem in v Črni gori, lahko seveda tudi letite v Tirano in tam najamete avtomobil, lahko pridete tudi s trajektom iz Italije, ali pa letite na grški otok Krf, od tam pa s trajektom v mesto Sarande.

Albanijo smo tokrat obiskali v sklopu daljšega potovanja po državah južno od Slovenije. Našo celotno 3-TEDENSKO POT PO BALKANU sem v grobem opisala že v potopisu, ki ga lahko preberete TUKAJ.