Našo MALEZIJSKO DOGOSIVŠČINO smo začeli na tretjem največjem otoku sveta, BORNEU. Največji del otoka spada pod Indonezijo, najmanjšega pa predstavlja mistični BRUNEI, ostali del pa pripada Maleziji. In prav slednjega smo se odločiti raziskati. Največji zaklad je brez dvoma eden najstarejših DEŽEVNIH GOZDOV z osupljivo floro in favno. Tista prava DŽUNGLA, ki nam je Borneo pustila v spominu kot eno najbolj zanimivih potovalnih destinacij, ki sem jih uspela obiskati do sedaj.

KORISTNE INFORMACIJE ZA POTOVANJE NA MALEZIJSKI BORNEO

PREVOZI & TRANSPORT NA BORNEU

Po dolgem poletu v KUALA LUMPUR smo se vkrcali še na letalo AIR ASIE do največjega metsa na Borneu, KUCHING. Po otoku pridete najceneje skozi z AVTOBUSNIMI prevozi, le-ti pa vas ne bodo popeljali prav povsod, zato se bo treba slej ko prej poslužiti kaksnega TAKSIJA, MINIVAN-a ali pa NOTRANJEGA POLETA (sploh, če ste bolj časovno omejeni, kot smo bili tudi mi). Če si taksi razdelite s sopotniki, bo tudi cena bolj zmerna, pripeljal pa vas bo tudi v bolj odrocne kraje. Prav tako bo treba včasih na kak LESEN ČOLN, če boste želeli v divjino. Po desetih dneh smo s severa Bornea odleteli proti KL in z najetim avtom raziskovali še POLOTOŠKI DEL MALEZIJE.

PRENOČIŠČA

V spominu mi je ostalo dejstvo, da smo naleteli na veliko ZELO DRAGIH prenočitvenih kapacitet in na veliko ZELO POCENI in preprostih. Tistih vmes ni bilo prav veliko, morda pa se je to do danes že kaj spremenilo. Skušali smo skombinirati vsega po malo in si včasih privoščili malo več luksuza, včasih pa prespali kakšno noč s kakšnim pajkom več v sobi. Osebno so mi najbolj ustrezale tiste male LESENE DVIGNJENE HIŠKE z lastnimi terasami in ventilatorjem, pa še kakšna viseča mreža se je našla v bližini za popoldanko branje knjige. Velikokrat smo spali takorekoč „bogu za hrbtom“ in zvečer je bila edina oblika zabave kakšno pivo po okusni večerji in branje knjig, preden smo utrujeni popadali v postelje. Takšen mir včasih še kako prav pride. Če se odpravljate na bolj odročna območja, vsekakor predlagam, da si PRENOČIŠČA REZERVIRATE VNAPREJ, ker je ponekod število sob omejeno in verjetno ne bi nihče hotel spati zunaj brez ustrezne opreme. Rezervirate si lahko tudi posebne izlete v ponudbi LOKALNIH AGENCIJ, kjer vas za 2-3 dni peljejo k lokalni družiniv deževni gozd, če le imate čas je to super izkušnja.

MALEZIJSKA KULINARIKA NA BORNEU

Okusna, sveža, začinjena, nepoznana, eksotična, zanimiva, aromatična, lepljiva, sadna in včasih tudi malo nagravžna. Za tiste najbolj pogumne pa užitno PTIČJE GNEZDO, ki je sicer kitajska specialiteta, ampak zelo razšitjena specialiteta na Borneu. Ko ptičje gnezdo potopimo v vodo nastane ŽELATINASTA SNOV, ki je očitno več kot ustrezna ZA JUHE. Velikim se obrne želodec tudi ob vonjavah sadeža DURIAN, katerega uživanje je na določenih javnih območjih in prevoznih sredstvih storgo prepovedano. Bolj slastne jedi so sestavljene iz različnih kombinacij tropskega sadja, zelenjave, svežih rib in mesa, rezancev in riža pa seveda ZAČIMB. Najbolj znan je ČRNI POPER, katerega pridelujejo lokalno in ga dodajajo jedem prav povsod.

NEVARNOSTI MED POTOVANJEM

Kot prvo, bodite pozorni na živali(ce), ne skakajte v reke in jezera, če niste sigurni kaj vse lahko plava v njih, vsake toliko se pošpricajte s sprejem proti žuželkam, ne spuščajte glasnih zvokov, ko ste v divjini in vselej zapirajte zadrge na prtljagi, da se mednjo ne vseli kakšna mala počast. Mi nismo jedli nobenih tablet proti MALARIJI, tudi KOMARJEV sploh ni bilo veliko. Še ena pomembna stvar je, da se res držite vseh pravil, ZAKONOV in PREPOVEDI (ki so jasno označene v pisni obliki), saj so kazni za nespodobno vedenje kar velike in včasih ne samo denarne, ampak tudi zaporne in v najstrožjem primeru tudi smrtne.

KAJ VIDETI & POČETI NA MALEZIJSKEM BORNEU

KUCHING | največje mesto na malezijskem delu otoka

---

S svojimi 600.000 prebivalci je NAJVEČJE MESTO NA BORNEU in odlična izhodiščna točka za nadaljnje raziskovanje otoka, saj obiskovalcem omogoča dober vpogled in seznanjanje z lokalno kulturo, klimo, kulinariko, zgodovino in prebivalci. Z lahkoto se po mestu odpravite kar PEŠ in obiščete nekaj turističnih znamenitosti, medtem pa zaidete še v kakšno TRGOVINO ali pa na TRŽNICO, kjer se lahko opremite z vsem potrebnim za nadaljnje potovanje.

Ponavadi se vedno, ko smo v novem kraju oziroma državi, najprej odpravimo na TRŽNICO in četudi ne nameravamo ničesar kupiti, nam teh par uric omogoči prvi stik z vsakdanjim življenjem lokalcev, pa še kakšno novo dobroto lahko poskusimo ali pa kupimo kakšne začimbe za domov.

SEMENGGOH NARAVNI REZERVAT | rehabilitacijski center za orangutane

---

KRATKA VOŽNJA IZ KUCHINGA vas loči od tega največjega REHABILITACIJSKEGA CENTRA ZA ORANGUTANE v tem delu države. Le-ta je eden od dveh najbolj znanih tovrstnih centrov v državi in čeprav ga obišče veliko turistov, je prvotni namen še vedno rehabilitacija živali, tako da so v bližnji prihodnosti pripravljene na spust v divjino. Živali niso v kletkah, ampak se prosto premikajo po zavarovanem območju. Hrano jim sicer dostavljajo na LESENE PLOŠČADI, kamor se orangutani vedno znova vračajo in če imate srečo jih lahko pri tem mirno opazujete. Večina živali v centru prihaja nampreč iz ujetništev in ne znajo same nabirati hrane, zato se morajo tega in ostalih načinov preživetja naučiti takorekoč od začetka.

VODIČI vas bodo v manjših skupinah pripeljali do lesenih opazovalnih ploščadih, kjer (če imate srečo tako kot mi) lahko v miru opazujete orangutane vseh starosti.

BATANG AI NARODNI PARK | spanje v parku in obisk tradicionalne Long house dolge hiše

---

Čas za tapravo džunglo. Po urah vožnje in krasni vožnji z LESENIM ČOLNOM na drugo stran jezera tik pred sončnim zahodom, smo odvrgli prašne torbe na svežo posteljnino in si privoščili mrzlo PIVO na ribiškem POMOLU. 250 kilometrov oddaljeni od Kuchinga, smo se znašli sredi deževnega gozda, nekje kjer ni cest na zemljevidu in je čoln edina možnost. Težko bi si zamislili boljši zaključek dneva.

NASLEDNJE JUTRO smo bili več kot pripravljeni na akcijo in smo po tem, ko smo se že prejšnji večer vse zmenili z LOKALNIM VODIČEM, takoj po zajtrku pot nadaljevali s čolni po reki navzgor, vse do NJEGOVE VASI. Dolgi in ozki leseni čolni so sicer malo manj udobni, ampak presenetljivo hitri, tu in tam iz motorja malo prismrdi a nič ne de.

V vsaki DOLGI HIŠI hiši živi po VEČ DRUŽIN, tudi do 100. Skupni hodnik uporabljajo za večerna druženja in shranjevanje, vsaka družina pa ima tudi manjšo sobico (vse sobe so na eni strani hodnika), kjer so shranjeni bolj osebni predmeti. Skupna je tudi kuhinja, dvorišče, veranda in podstrešje, pod hišo pa živijo prašiči in piščanci. V zadnjih letih so se lokalni prebivalci dokaj modernizirali in takoj najdemo pri nekaterih tudi male barvne televizorje in telefonske priključke, pa tudi internet jim ni tuj.

Nekateri PRIPADNIKI PLEMENA IBAN še danes živijo zelo TRADICIONALNO, v t.i. LONGHOUSE, ali po naše dolgi hiši, lovijo hrano in so zliti z naravo. Veliko jih se jih je sicer vse od prohoda evropejcev počasi urbaniziralo in danes živijo v večjih mestih, domov pa se vračajo le nekajkrat mesečno. Pleme je v preteklosti slovelo daleč naokoli po svoji hrabrosti in LOVCIH NA GLAVE, danes pa so tovrstne dejavnosti (baje) opustili, tako da je vsak strah odveč. Nas so medse sprejeli več kot dobrodošlo.

PETELINJI BOJI so še vedno velika reč na Borneu – čeprav si jih nisem nameravala ogledati, sta se tadva prav pred mano začela ogrevati za hišo, tudi brez publike.

Ko kuhajo, je končni rezuktat prava POJEDINA. Po kratki vožnji z lesenim motornim čolnom smo z veseljem SKOČILI V OSVEŽUJOČO REKO (po tem, ko so nam domačini zagotovili, da naj tu reees ne bi bilo krokodilov), medtem pa so nam naši gostoljubni gostitelji delno ujeli in pripravili okusno raznovrstno kosilo, kar tako po domače. Zdelo se je, da ima vsak svojo nalogo in vsak je točno vedel kaj mu je storiti. Eden je nabiral les, drugi je lovil ribe, tretji je sekal ananase in kmalu za tem je bila pred nami cela paleta barv, okusov in vonjav. Večino sestavin smo sicer prinesli z nami, iz vasi. Piščanec in sveže ribe z žara, ananas, parjen riž v bambusovi palici, fižol in česnova čili omakica, mmmm. Ker smo jedli in packali kar z rokami, je bilo vse skupaj še bolj okusno.

Nazaj v našem lesenem hotelu pri jezeru, smo se naslednjega večera razveselili pozibavanja med DREVESNIMI KROŠNJAMI in kar nismo se mogli odločiti ali je sončni zahod lepši s pomola pri jezeru ali pa z višine 20 metrov.

MULU NARODNI PARK | preko kraja Miri do čudovitih jam in deževnega gozda

---

Čas za odhod iz džungle. In premik v novo džunglo! Slednja je bila še veliko bolj oddaljena in odročna, prav zato pa še toliko bolj posebna. Iz kraja MIRI smo v NARODNI PARK MULU kar odleteli z majhnim „propeler avionom“ malezijskega narodnega prevoznika, kar nam je prišparalo marsikatero uro na poti. Večina obiskovalcev tega dela otoka prispe z letalom. Park spada pod UNSECO-vo dediščino in je pomembno okolje, sestavljeno iz JAM na hribovito/gorskem KRAŠKEM OBMOČJU sredi DEŽEVNEGA GOZDU. Prav zaradi odročne lege, je območje dokaj nedotaknjeno in ponuja enkratno pristno izkušnjo za vse obiskovalce.

Če sledite približno 3 kilometre dolgi leseni stezi skozi narodni park, se znajdete v t.i. DEER CAVE in PENAN BURIAL CAVE jamah. Določene formacije v jamah so res impresivne, tudi za tiste, ki ste poprej že obiskali več jam na različnih koncih sveta. Ena celo zelo močno spominja na profil Abrahama Lincolna.

Na tisoče NETOPIRJEV se v reki vali iz jam vsako popoldne.

Nikoli prej nisem videla toliko različnih INSEKTOV. Po deževnem gozdu se res splača hoditi počasi in opazovati detajle, vsake toliko pogledati proti nebu in na debla dreves. Res, osupljiuvo kaj vse se plazi, skače in leti okrog. Verjetno je boljše, da se živali ne poskusite dotikati, nikoli ne veš kako se odzovejo, pa še v narodnem parku ste, zato je spoštovanje narave na prvem mestu.

Ravnokar sem na internetu poiskala tole ZANIMIVO PALMO in prišla do spoznanja, da sploh ne spada v družino palm, čeprav se imenuje „travellers palm“ (po naše „popotniška palma“), drevo pa izvira iz Madagaskarja – očitno pa dobro uspeva tudi na Borneu.

SUKAU | dnevno in nočno raziskovanje vodnih kanalov in tropskih gozdov na severu otoka

---

Čas za oddhod iz džungle. Spet. In čas za obisk nove džungle. Spet! Še malo smo leteli in spet prišparali nekaj dragocenega časa in PRISTALI NA SEVERU OTOKA. Odločili smo se IZPUSTITI PLAŽE (zelooo težka odločitev, saj so baje res čudovite, sploh podvodni svet), predvsem zato, ker nas je čakalo še kar nekaj dni na malezijskem polotoku, kjer smo si čisto na koncu potovanja privoščili par dni poležavanja na malem otočku. Namesto potapljanja, snorkljanja in ležanja na belem pesku smo torej skočili v minivan in pristali na območju SUKAU, kjer smo preživeli par ni v raziskovanju rečnih kanalov in OPAZOVANJU DIVJIH ŽIVALI , tokrat tudi v NOČNEM ČASU.

Ure na malem lesenem čolničku, medtem ko smo pluli po motnih REČNIH KANALIH, kjer se skrivajo KROKODILI, z drevesa visijo strupene KAČE, vsake toliko skoči kakšna OPICA, pisane PTICE letajo naokoli ali pa spijo v gnezdih, PAJKI lezejo v nahrbtnike – in zdaj si predstavljajte vse to, v temi! V čolnu nas je bilo samo 5 z VODIČEM vred, le-ta nam je z velikim navdušenjem iskal klobčiče kač in ostale speče počasti. Na koncu smo se vsi polni navdušenja in adrenalina varno vrnili na znani pomol. Super nepozabna izkušnja.

SEPILOK | najbolj znan rehabilitacijski center za orangutane

---

Najbolj znan REHABILITACIJSKI CENTER ZA ORANGUTANE na Borneu je odprt že malo več kot 50 let in je prvi tovrtsni center. Orangutani, ki tu pristanejo so osvobojeni IZ UJETNIŠTVA, ujeti pri ILEGALNEM LOVU, rešeni DELA NA PLANTAŽAH in iz domov, kjer jih imjao ljudje kot DOMAČE LJUBLJENČKE. Center spada med največje turistične atrakcije otoka, kjer si obiskovalci lahko ogledajo med 60 in 80 orangutanov na njihovi poti do rehabilitacije in izpustitve nazaj v divjino. Center je v principu podoben SEMENGGOH NATURE RESERVE, katerega smo obiskali na začetku potovanja, z razliko, da je tale občutno večji in bolj obljuden.

Neizogibno se je BLIŽAL ČAS ODHODA in enkrat se je pač moralo zgoditi – iz kraja Kota Kinabalu smo poleteli v KL. Na letalu sem premišljevala, če morda nismo naredili napake in bi morali v itinerarij vključite še nekaj dodatnih dni na Borneu, a po drugi strani smo se potihem verjento vsi že malo veselili civilizacije, velemesta in vsega kar paše zraven. BORNEO je bil super, in za opis tega potovanja mi na pamet padejo sami pozitivni pridevniki. Močno upam, da se DEŽEVNI GOZDOVI OHRANIJO v kar se da veliki meri in še naprej ostanejo nedotaknjeni, misteriozni in odmaknjeni od civilizacije. Ponovnega obiska Bornea bi se zelo razveselila, pa čeprav se nerada vračam v „že videno.

SHRANI PIN