Najin obisk angleške prestolnice prejšnji vikend je bil definitivno najboljši in najbolj nor od vseh petih dosedanjih obiskov. In ja, “najin”, ne “naš”. Tokrat je Lu ostal pri nemški babici. Težko verjamem, ampak je minilo res že 18 let odkar sem prvič raziskovala London in še vedno se dobro spomnim, kako se mi je vse zdelo gromozansko, kako nas je zeblo v stopala, ko smo dooolgo čakali v vrstah pred muzeji, kako mi je bilo všeč slano maslo pri zajtrku, kako smo prehodili kilometre in kilometre (mami, oči, a nista vedla za podzemno, al smo sparal? ;)), kako sem kupila svoj prvi CD (mimogrede: Nevermind od Nirvane!) in kako mi je mami kupila dva para dragih žametnih hlač na Oxford Street, ker so bile takrat pač ful moderne. Takrat bi verjetno z lahkoto preživela tri dni samo na tej najbolj znani nakupovalni ulici, občudovala izložbe in sanjarila o tem, kaj vse bi si kupila, če bi imela neomejene bančne prilive. No, danes mam vsekakor dovolj ekonomskih sredstev, da si privoščim kaj več kot dva para hlač, a me po nekem čudnem naključju nekako bolj kot trgovine, zanimajo pubi in restavracije! ;).
