Neskočne bele peščene plaže, palme in sveži kokosi, tropske ribice in koralni greben. Je to res pravi raj? Je, ampak zaradi nečesa čisto drugega, kot so te iste bele plaže. Po slabih 2 tednih Cookovih otokov smo prepričani, da je temu tako ;). Beri naprej, če te zanima kako je izgledal naš dan v raju!
Nekega naključnega jutra na enem izmed najlepših atolov na svetu – Aitutaki…
Ko sončni žarki zjutraj posijejo skozi priprte žaluzije in je v spalnici prav posebna oranžna svetloba megleno pogledam okrog sebe in nekontrolirano (in neuspešno) grabim mobitel z nočne police, da pogledam koliko je ura. Ko ga končno najdem ugotovim, da je ugasnjen. Aja saj res, baterije je zmanjkalo pred dvemi dnevi in nisem ga še uspela napolnit. Čemu le? Itak nimam signala. Uležem se nazaj in začnem razmišljat kateri dan je pravzaprav. Je že sreda, ali morda že četrtek? Kdo bi vedel. Sploh ni važno! Ups, da ni slučajno že sobota, ker v soboto letimo naprej, joj kaj če je že sobota in bomo zamudili letalo!? Kratek trenutek slabosti mine hitro in v moje misli se povrne tista neverjetna sproščenost, ki nas spremlja zadnje dni. Seveda še ni bila sobota.
Levo smrči (aja ne, on globoko diha!) tavelik mož, desno smrči (verjetno prav tako samo globoko diha) najin tamali mož. Izkoristim trenutek in se v pižami s šalco kave v roki, kulijem in dnevnikom izmuznem na teraso in se sprehodim do plaže (mimo grede, pot do plaže je dolga celih 20 metrov). Nikjer žive duše. Kakšen luksuz!
Kar naenkrat zaslišim hihitanje za hrbtom, se obrnem in zagledam Lu-ja, prav tako v pižami. Pravi, da mora potipat morje, če je danes tudi tako toplo kot včeraj in da potem morava pa na teraso, ker je Gin pripravil zajtrk. Pa naj še kdo reče, da moški niso za nobeno rabo ;).
Ob zajtrku padajo težke debate.
Namreč o tem kaj bomo danes počeli. Gremo takoj na plažo ali čez pol ure, gremo s kajaki po laguni, gremo z avtom po otoku iskat še kako drugo plažo, gremo na pohod ali pa izležavamo na terasi vse do kosila. Uf same težke odločitve! Odločimo se kar tako, brez pravega argumenta, da gremo z avtom za nosom okrog otoka in se ustavimo, kjer nam pač paše. Kakšen luksuz! Nobenega programa, nobenega hitenja, nobenega „delanja kljukic“. In nobene fotke na Facebook-u na koncu dneva.
Tole je že četrti dan „offline“…
… že četrti dan, ko ne visimo na telefonu takoj po zajtrku (ali pa že kar iz postelje), med vožnjo v avtu, na plaži ali pa zvečer ko ležimo v postelji, ker moramo „nujno“ še nekaj prebrat. In veste kaj? Takle odklop od interneta prav paše! Prvi dan je mogoče malo čudno in na vse načine poskušaš nekako prit do kakšnega odprtega wifi-ja oziroma kake druge možnosti, a kaj ko je edina prava možnost ta, da kupiš 500MB na pošti, pošta pa je lej ga zlomka zaprta, ker so pač prazniki. Pa si rečeš, uredu, pa nič, bomo pa brez. V kombinaciji z (očitno) ne preveč dobrim nemškim ponudnikom mobilnega omrežja, ki prav tako nima signala je odklop popoln. Po principu „no news is good news“ smo se tudi prepričali, da se naši domači prav nič ne sekirajo kako smo in ali smo uredu. Resnico poznajo samo oni ha ha!
Po kosilu v eni izmed restavracij (mimo grede spet ena njami sveža riba, ki plava v kokosovem mleku, zraven pa seveda obvezno mrzlo pivce ali dve) malo zaspimo. Čisto zares, kar tako meni nič tebi nič, sredi dneva. Tudi Lu. Kakšen luksuz!
Popoldan igramo fuzbal na travi pred vilo. Ja tudi mami igra fuzbal. Bosa.
V bistvu smo bosi kar vsi trije, čeprav trava včasih malo pika. Tavelik in tamali mož igrata, kot da gre za življenje in smrt, jaz pa se poskušam bolj ali manj uspešno izognit modricam na nogi. Le kako bo to zgledalo pri večerji, ko oblečem kakšno kratko obleko? Aja počakaj, sej zvečer nas sploh noben ne vidi, ker nismo v enem izmed tistih par luksuznih hotelov, mi jemo kar lepo na naši super terasi v kopalkah. Kakšen luksuz!
Po večerji, ki jo skuhamo sami, gremo na plažo.
Saj sem že omenila, da je to samo 20 metrov stran, kajne? Na plaži spijemo še eno pivo, strmimo v sončni zahod in štejemo prve zvezdice. Najkasneje ob 10 zvečer že spimo kot polhi! Ja, spimo. In to globoko kot že dolgo ne! Seveda brez budilke ;). Pač dokler ne posije sonce skozi žaluzije.
Vsega tega si doma tudi slučajno ne moremo predstavljat…
..Seveda si doma česa takega niti ne moremo privoščiti, ker tako pač ne bi nič funkcioniralo. Doma vedno hitimo, vsak dan budilka (še ob vikendih), služba, stres in potem še ta trapast telefon, ker pač moramo vsak dan objavit eno fotko na Instagramu, drugače nas bo kap. Ja, tudi jaz sem takšna doma včasih (na srečo mislim da res ne vsak dan ha ha). Zato je pa toliko slajše, ko nam takšen odklop uspe na dopustu. In ne, ne uspe nam vedno, včasih niti nočemo da nam uspe, čeprav bi ga prav gotovo rabili večkrat letno, glede na urnike!
In čeprav verjamem, da nam je marsikdo zavidal tele nore bele peščene plaže in neverjetno turkizno morje na Aitutakiju, se mi zdi, da bi nam v bistvu morali zavidati prav tale „offline program“. Prav tole večdnevno nerazmišljanje o službi, projektih, računih, zdravstvenih problemih in še čem.
Ker dandanes luksuz niso več samo bele peščene plaže in palme (no mogoče čisto malo že), tisti čisto tapravi luksuz je totalni odklop od vsakdanjika!
*za vsak slučaj, če vas naša verzija o raju ni čisto prepričala, še tale info: čez par dni prihaja nov prispevek o Aitutakiju z mnogo fotkami belih peščenih plaž 😉
